Socialni nesporazumi

"Da Evropa potrebuje več ameriške podjetnosti in da nam prav nič ne bi škodilo (koristilo pa nedvomno zelo), če bi sprejeli temeljne prvine ameriškega modela, ni več bogokletna izjava ... "
Mićo Mrkaič v Financah

Kdo so slovenski turbokapitalisti? LDS-ovci? Tisti, ki naj bi volili LDS? Rdečkarji? Forum 21? Govorjenje na pamet o tem fenomenu, ki je Sloveniji pravzaprav v obsegu, kakršnega poznajo dežele s podobno tranzicijsko zgodovino, izjemno malo, je postalo še posebej priljubljeno pred lanskimi volitvami. In kaj je res?

Poglejmo tri menda najznamenitejše turbokapitaliste pri nas. Darko Horvat s svojo Activo je vsekakor v precejšnji meri self made man, ki ga je za pomembnega naredilo šele sodelovanje z Izraelci, Zoran Janković je bil do trenutka, ko je kot direktor rešil takrat popolnoma zavoženi Mercator, precej neznana figura, Matjaž Gantar pa se je že s poimenovanjem svoje Kmečke družbe, povsem na začetku tranzicijskega obdobja, očitno naslonil na SLS. So to torej LDS-ovci? V Sloveniji je res priljubljeno poenostavljati. Tako je zadnje tedne postalo priljubljeno pisati o tem, kako so slednji trije magnati svoj kapital prenesli v tujino, čeprav Janković tega vsekakor ni storil. Ampak če je Janković zraven, potem se pač malce manj neprijetno sliši, da je to res naredil član vladnega strateškega sveta Matjaž Gantar. Denar je namenil za prihodnost svoje družine. Kako normalno. In vendar - ali ne bi od vladnih svetovalcev morda pričakovali drugačno ravnanje? Denimo investiranje. Ni važno, kje. Čeprav bi bilo najbrž lepše slišati, da gre za Baško grapo kot za Kitajsko. A vendarle, pomembno bi bilo samo to, da bi šlo za investicijo v nekaj, kar ima razvojni potencial.

Slovenski turbokapitalizem je zrasel iz neoliberalizma zadnjih desetih let. Ob tem pa se je, morda paradoksalno, Ropova vlada z Mramorjevo davčno reformo očitno želela obnašati na "staroevropski" način. Smo torej v preteklem desetletju živeli v raju za bogatenje bogatih in povezanih oseb? Čeprav je gotovo, da so nekateri zelo hitro in za slovenske razmere bajno obogateli, si tega najbrž ne upa trditi skoraj nihče. Konec koncev so prejšnje vlade vendarle uspele doseči socialni sporazum. Je bil to maoizem, marksizem in leninizem, ki ga tistim z umirjenejšimi pogledi vedno pogosteje očitajo aktivisti neoliberalizma? Ali samo evropeizem? Slovaška enotna davčna stopnja je vsekakor nekaj povsem drugega. In res je, bila je uspešna. V Romuniji so že sledili zgledu. Na Poljskem in Češkem nekateri prav tako razmišljajo v tej smeri. "Nova" Evropa je drugačna od "stare". Ne le v zunanji politiki. Njen neoliberalizem je ostrejši kot tisti v "stari" Evropi. Bolj ameriški. Konec koncev ima za to dober motiv. Čim prej v razvitosti ujeti države Unije na zahodu. Tudi tako, da jim konkurira. Slovenija je bila doslej nekoliko drugačna. Jo bo nova vlada še bolj približala klubu "nove" Evrope?

S tem bi slovenska desnica neoliberalizem dokončno posvojila kot svojo ideologijo. To bi bila sicer precejšnja sprememba od socialno naravnanega diskurza, ki ga je uporabljala v preteklosti. Vendar vodji strateškega sveta Mrkaić in Damijan nista edina, ki zagovarjata radikalni liberalni obrat. Tudi nekateri "pomladniki" so prepričani, da je le tako mogoče prekiniti "partijske korporativne kapitalske naveze", personificirane v Forumu 21. Kar je vsekakor slab motiv, ki priča o želji po destrukciji. Kakorkoli, tu je vendarle še neko precej bolj pomembno dejstvo. Nova vlada pravzaprav nujno potrebuje ekonomski skok. Zlata doba, ki jo je Janez Janša obljubljal pred volitvami, ni pozabljena. Kljub temu da kot predsednik vlade zadnje čase pogosto omenja predvsem zategovanje pasu. A zaradi tega bo zlata doba samo še bolj nestrpno pričakovana. Nesporno je, da so za kaj takega potrebni konkurenca, odprtost, pravna država, razbremenitev dela, do kapitala prijazno okolje ..., vprašanje pa je, ali hkrati ne tudi socialni dialog. Neoliberalci zase pravijo, da so najboljši zavezniki države blaginje. Češ, ko bodo bogati bolj bogati, bo več denarja tudi za revne. Ali res?

Morda, čeprav so ambicije, da bi spremembe dosegli brez socialnega dogovora in da bi se sindikati zaobšli ali vsaj marginalizirali, neevropske. Oziroma vsaj ne "staroevropske". Problem pa je seveda tudi v tem, čigavi so sindikati. Na kateri strani političnega spektra so. To je vladnim svetovalcem sicer vseeno. Ne pa tudi premieru. Ob grožnji s stavko železničarjev se je v zvezi beneficiranimi poklici oglasil Mićo Mrkaić. Bil je odločen: "Janši v zvezi s tem ni treba nikogar poklicati, saj je zadeva precej logična. Vztraja naj, da se v državnih podjetjih izpelje revizija teh statusov in se tisti, ki niso upravičeni, preprosto odpravijo." A zgodilo se ni nič, ker se je vse skupaj dogajalo ravno na železnici, kjer je sindikat bliže SDS in je novi vladi celo pomagal pri zamenjavi vodstva železnic. Mimogrede - finančno uspešnega vodstva. Še bolj izpostavljeno politično vlogo je nase prevzel sindikat KNSS Neodvisnost, katerega predstavniki so na obisku pri predsedniku državnega zbora Francetu Cukjatiju spregovorili tudi o njihovi pobudi za spremembo ustave. Ukinili bi trajnost sodniške funkcije. Res sindikat in pol. S takimi bi se vlada z veseljem uskladila.

Slovenija seveda ni nič posebnega. Na eni strani so tisti, ki silijo v bolj radikalni neoliberalizem, in na drugi tisti, ki so za počasnejše spremembe ali celo status quo. Razlike so v meri. Prejšnjo vlado je opozicija rada označevala kot turbokapitalistično in hkrati zatrjevala, da je ekstremno levičarska. Kakšna je bila v resnici, bo jasno šele, ko bomo imeli primerjavo. Ko bo Janša končal obdobje kadrovanja in se začel ukvarjati s strateškimi odločitvami.