Uvodnik / Jani Sever: Vladarjev diskurz

"V današnjih časih ljudi ni mogoče kar siliti. Vlada ne more kar reči: To je treba narediti za vsako ceno."
Poul Nyrup Rasmussen, nekdanji predsednik danske vlade

Ljubezen se je končala srečno. Vsaj za zdaj. Poroka bo. J. P. Damijan bo minister. Brez listnice sicer, vendar s trdno podporo predsednika vlade. Finančni minister bo pravzaprav pod njim, vsaj tako je videti glede na prve spremembe v vladi, ki so se zgodile, še preden je Damijan začel svoje ministrovanje.

Janez Janša misli resno. Kljub vsem težavam, nasprotovanjem sindikatov in opozorilom tako iz opozicije kot iz vladne koalicije se premier ni niti malo omehčal. Dal je intervju za Večer. Dovolj kratek, da je lahko povedal to, kar je želel. Odgovori so bili eden od vrhuncev slovenske politične arogance. To je napovedal že naslov. "Nasprotniki reform ponujajo bedo." Pred malo več kot letom, pred volitvami, je isti politik razlagal, da gre Sloveniji katastrofalno slabo. Beda, skratka. Sedaj ko ji gre enako, so njegove ocene povsem drugačne. Pravi, da so razmere dobre, da pa je treba nujno izpeljati reforme, dokler je to še mogoče brez zategovanja pasu. Reforme, kakršne namerava izpeljati, bodo prinesle zlato dobo. Drugače bo prišla beda.

Predsednik vlade je na vrhu sam. Skupaj s svojo stranko bi vlado lahko vodil še precej uspešneje. Kako bi šele bilo, če bi bil lahko sam minister za vse. Politične nasprotnike predsednik vlade skoraj prezira. Opoziciji očita, da se ukvarja s preteklostjo in proceduro. Kar po eni strani preprosto ne drži. Konec koncev prav pozicijske stranke z ustanavljanjem komisije, ki naj bi preiskovala preteklost, proceduralno blokirajo preiskavo posla z Mercatorjem, ki pravzaprav še poteka. Po drugi strani pa je nekoliko naivno premierovo pričakovanje, da spomin ne seže do časov, ko je v opoziciji njegova stranka uporabljala skoraj izključno strategijo odpiranja tem preteklosti in izkoriščanja proceduralnih zank. Konec koncev normalno.

Še hujši sovrag od opozicije so sindikati. So rdeči in zanemarljivo majhni. Demonstracije so bile skromne. Nič posebnega. Tako da je pravzaprav nejasno, zakaj bi se s sindikati sploh pogajali o reformah. Morda malo. Ravno toliko, da lahko vlada reče, da pušča vrata za dialog odprta. Za nekoliko nenavaden dialog sicer. Znano je, da glede davčne reforme sindikati po mnenju predsednika vlade lahko pripravijo svoj predlog. Kot da je to njihova naloga. O reformi trga delovne sile se vlada menda vendarle namerava pogajati. A kdaj? V evropskih deželah, ki jih vlada rada jemlje za vzor, bi se vlade s sindikati glede reforme, ki je za status delavcev tako zelo pomembna, usklajevale od samega začetka. Že zato, da ne bi vzbujale sumničenj v javnosti.

Podoben odnos kot do opozicije in sindikatov ima predsednik vlade tudi do koalicijskih partnerk. Po izrazih negodovanja med vladnimi strankami, ki so sledili sindikalnim demonstracijam, je predsednik vlade "udaril po mizi". Zagrozil je z vladnimi menjavami. In koalicijski partnerji so hitro postali bolj pohlevni. Janez Janša je na vrhu piramide poveljevanja in njegov položaj se bo z vstopom J. P. Damijana v vlado še okrepil. V primeru konflikta med ministrom za reforme in kakšnim od drugih ministrov bo arbiter predsednik vlade. In razsojati bo moral v korist reform, če seveda z njimi misli resno. Koalicijske stranke so tako ali tako dovolj šibke, da jih predsednik vlade za zdaj z lahkoto obvladuje. Reforme torej imajo upanje.

Vse seveda ni tako preprosto. Hkrati z Damijanovo privolitvijo, da prevzame vodenje reform, so se na desni že pojavila namigovanja, da bi se vlada utegnila odpovedati enotni davčni stopnji, tako da bi v zameno lažje izpeljala druge dele predvidenih reform. Takšna stališča seveda izražajo strah desnice pred reformami v celoti. In predvsem pred njihovimi posledicami. Tudi za popularnost tistih, ki jih bodo izpeljali. Reforma, ki jo načrtuje vlada, ima pravzaprav tri pomembne dele. Ostalo je bolj ali manj tekoče delo. Uvedba enotne davčne stopnje, privatizacija državnega premoženja in liberalizacija trga delovne sile to niso. Hkratna uveljavitev vseh treh delov reforme bi najbrž pomenila revolucijo.

Privatizacije državnega premoženja in liberalizacije trga delovne sile bi se, ob gotovo velikih odporih, morala tako ali drugače lotiti vsaka vlada. Enotna davčna stopnja je posebnost pristopa sedanje vlade. Prav v njej je skrita revolucionarnost. Težava je, da v reformni perspektivi tako rekoč nima predvidene alternative. Če se ji vlada odpove, to pomeni, da praktično pristaja na sedanjo davčno politiko in da se odpoveduje radikalnosti reform. Radikalnost pa premier potrebuje. Pred volitvami je obljubljal evropske plače za vse. Ko je obljubo izrekel, sicer ni vedel, kako naj bi jo izpolnil. Vendar obljuba zato ni nič manj zavezujoča. Reformatorji na čelu z Damijanom so mu za njeno izpolnitev ponudili tako rekoč čarobno formulo. Enotno davčno stopnjo.

Bolj ko je mineval čas, bolj je bilo videti, da se je predsednik vlade ogrel za idejo enotne stopnje. Hkrati pa je bila enotna davčna stopnja v javnosti doživljana kot vse manj čarobna. In nič ne kaže, da bi se propaganda zanjo lahko kaj prida izboljšala. Tako premier kot prvi reformist sta po začetnem sklicevanju na Slovaško in potem na Estonijo pozneje vse bolj pogosto začela kot vzor omenjati Dansko. Janez Janša je celo govoril, da ima Danska enotno davčno stopnjo. Pač zato, ker ima enotni DDV. A prejšnji teden je v Ljubljano prišel bivši danski premier in povsem razločno povedal, da enotna davčna stopnja jemlje revnim in daje bogatim. In da ni kul. Še zdaleč ne. Slovenski predsednik vlade ga je seveda preslišal.

Tako kot se zdi, da je preslišal Rasmussenovo sporočilo o družbenem dialogu. V Sloveniji vlada dialog namreč prakticira. Tisti sindikati, opozicija, študenti, pa tudi člani vladne koalicije, ki ne razumejo, da je enotna davčna stopnja v Sloveniji najbolj pravičen davčni model, imajo pač težave z dialogom.