Nacionalsocialni populizem

"Besedilo Partnerstva za razvoj bi lahko bila ekonomska platforma vlade in bi lahko bilo rešitev in ne pokop za reforme. Če ima vlada tako platformo, ne potrebuje več reformatorjev ..."
Dr. Marjan Senjur, v Delu

Jože P. Damijan je, ko je bil še minister, odločil, da bo odpeljal sindikate na izlet v Skandinavijo. Na ogled sodobnih liberalnih gospodarstev. Od blizu. Po njegovem odstopu se zdi izobraževalni izlet nekoliko deplasiran. Ampak potovanje je že organizirano in predstava se mora odvrteti do konca. Pa čeprav se bo izpela v popoln antiklimaks.

Pomembna je podoba, ki jo bo vlada predstavila javnosti. Ta bo, po dosedanjih reformnih predlogih, presenetljivo socialna. Na sever Evrope odhaja delegacija vladnih in sindikalnih predstavnikov brez delodajacev. In kaj gredo gledat? Demokratične, liberalne, izjemno socialne, partnersko strukturirane države. Dežele, v katerih je solidarnost zelo visoko cenjena vrednota. Na ekskurziji, na kateri naj bi iskali vzore, bodo našli družbeni model, ki predpostavlja, da se kakršnekoli resne reformne spremembe ne morejo zgoditi brez soglasja socialnih partnerjev. Je bilo to sporočilo, ki ga je hotel Damijan prodati slovenski javnosti? Najbrž ne. Skandinavske države imajo namreč hkrati tudi zelo liberalno in odprto gospodarstvo. Dinamično in konkurenčno. A Damijan je tako ali tako že preteklost. In sporočilo bo zaradi tega pač nekoliko drugačno. Vsekakor precej bolj medlo in v veliki meri odvisno od usode samega podministrstva za razvoj, s katerim, kot je videti, predsednik vlade ne ve več natančno, kaj početi. Jasno je samo, da mora še naprej delovati kot dokaz, da vlada z reformami še vedno misli resno. Brez reform bi konec koncev ostala brez ekonomskega dela svojega programa.

Novica, da je prek zapletenih posredniških vezi premier mesto ministra za razvoj ponudil Binetu Kordežu, direktorju Merkurja, enemu od ključnih ljudi tako imenovane gorenjske naveze, ki ji je, kot je videti, uspelo pobegniti iz dosega vladnih gospodarskih čistk in političnega nadzora, je bila bizarna. Kordež je sam sicer pred časom predlagal nekakšen alternativni pristop davčni reformi, ki bi lahko nadomestil napovedovano enotno davčno stopnjo. Vendar tudi tega modela ekonomisti niso sprejeli z veliko naklonjenostjo. A to niti ni pomembno. Vsekakor Kordež ne sodi v krog Janševih političnih somišljenikov. Gre torej še za enega v vrsti znakov, ki govorijo, da Janša poskuša graditi mostove? Ali samo za poskus, kako se znebiti Kordeža v Merkurju? Kakorkoli, direktor je ponudbo zavrnil na samem začetku. Anekdota pa je dokaz, da ima premier s podministrstvom za razvoj velike težave. Od Damijanovega odstopa ga vodi svetovalec predsednika velike opozicijske stranke, ki menda nikakor ne želi postati minister. Janša mora tako najti novo ime, sam prevzeti ministrovanje ali pa podministrstvo razpustiti.

Možno je pravzaprav samo to, da najde novega prvega reformatorja, čeprav to gotovo ne bo lahko. Le kdo se bo spustil na teren, na katerem sta dva že pogorela? Stvar je nekoliko lažja, ker si predsednik vlade na tem mestu najbrž ne želi več kakšne pretirano strokovne in avtonomne osebnosti. Pomembno je predvsem, da bi Damijanova naslednica ali naslednik lahko vsaj delno prevzel vlogo grešnega kozla za zastoj reform, ki se nikoli niso začele, ko bo to potrebno. Prav tako bo za naslednico ali naslednika pomembo, da bi reformo razumel precej bolj fleksibilno kot Jože P. Damijan. Reforme po novem namreč dobivajo neki povsem drug, precej bolj socialen okvir. S partnerstvom za razvoj naj bi, kot to benevolentno razlaga Senjur, vlada prevzela evropsko strategijo razvoja. Socialna vprašanja partnerstvo po njegovem mnenju predstavlja kot izhodišče reform in ne več zgolj kot korekturo reformnih ukrepov. Hkrati Borut Pahor, ključni člen partnerstva, ki naj bi presegalo koalicijske okvire, pravi celo, da si bo stranka SD prizadevala, da bo namen reform ne le povečanje konkurenčnosti gospodarstva, ampak celo krepitev socialne države.

S socialnimi poudarki se v center političnega diskurza po neoliberalnem verbalnem cunamiju vrača tudi sicer še ne povsem na novo definirani nacionalni interes. Kot cilj si parterstvo postavlja kategorijo nacionalnega razvoja, ki seveda zastavlja vprašanja načina in radikalnosti umika države iz gospodarstva. Nacionalni razvoj se kot nacionalni interes v drugačni preobleki, kljub premierovim predvolilnim norčevanjem, vrača v dikcijo oblasti. Ob vsem tem prav tako ni več sledu o velikem poku, temveč je v ospredju ideja o postopnosti. Privatizacija, kljub zanikanjem predsednika vlade, očitno že povzroča velike težave v koaliciji. Kot pravi premier, ima vlada predloge za privatizacijo strateških panog in podjetij, razen za Kad in Sod, izdelane. Povedal je tudi, da bodo pri bankah uporabili unikatne oblike privatizacije. A ker nobenega od predlogov še ni potrdila vlada, se premier spreneveda, da ni mogoče govoriti o razhajanjih v koaliciji. Opozorila so kljub temu jasna. Koalicijska večina nasprotuje razprodaji družinskih zakladov. Damijanova kompromisna formula 26xy, po kateri bi državi v strateških podjetjih vendarle ostali kontrolni deleži, je za tak pristop precej preveč radikalna.

Vprašanj, ki jih sprožajo napovedovane reforme, je veliko, odgovorov praktično ni. Razen nekakšnega nacionalnega partnerstva, ki tiste, ki v njem ne sodelujejo, pomaga izključevati iz demokratičnega postopka. Namesto partnerstva bi si prebivalke in prebivalci Slovenije zaslužili vlado, ki bi bila sposobna koalicijskega dogovora o konkretnih potezah, ki bi morale pozneje prestati soočenje z javnostjo, sindikati in opozicijo.