uvodnik / Grega Repovž: Običajni Evropejci

Zakaj je vedno znova treba opozoriti na nevarnost, da se morda kje porajajo elementi totalitarizma? Zakaj je tudi Evropa tako občutljiva na tovrstne pojave? Zakaj je treba opozarjati, da je že delikt države nad eno družino tako pomembna zadeva, da si zasluži vso pozornost in občutljivost? Zakaj je Evropa odreagirala na vstop Haiderja v avstrijsko vlado? Zakaj si javna televizija v normalni državi ne more privoščiti oddaje Piramida, kot smo jo videli ta teden? Zato ker ne napredek, ne tehnologija, ne rast demokratične zavesti, ne noben drug dosežek družbe - na primer vstop v Evropsko unijo - ne morejo avtomatično preprečiti nastanka nekega totalitarizma oziroma posameznih totalitarnih elementov. Občutek, da je razviti svet pred tovrstnimi problemi varen, je namreč varljiv. In navkljub mednarodnim pravilom in obvezam se ti elementi lahko pojavijo. Lahko se zgodi Avstriji, Poljski, katerikoli državi. Tudi Sloveniji.

Ne vlečemo vzporednic, pa vendar ni nepomembno dejstvo, da tudi nacisti niso bili posebneži na tej celini, ampak običajni Evropejci, ki so v nekem trenutku z uporabo propagandne mašinerije obrnili tok zgodovine, aktivirali množice in zmagali na volitvah. Če bi se danes vprašali, ali je možno, da bi se kaj takega kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja zgodilo v današnji Nemčiji, kakšen bi bil odgovor? Da kaj takega v 21. stoletju ni mogoče. Drži, da je Evropa razvila veliko varnostnih mehanizmov zoper tovrstne pojave. A ne iz prepričanja, da se to ne more več zgoditi, ampak nasprotno: da bi, ko bi se to zgodilo, to zmogla preprečiti.

Kaj bi si mislili o državi, v kateri državljani ustavljajo in pregledujejo policijska vozila, ali se morda ne skriva v njih romska družina? O članici EU, kjer ljudje prirejajo protiromske vaške straže pod evropsko zastavo? Kaj bi si mislili o državi, kjer vodstvo javne televizije ne začuti, kaj počne, ko povabi skrajnega politika v "romsko vrelišče", kot cinično v propagandem materialu poimenujejo vabilo na njegovo soočenje z romskim svetnikom? Ne nazadnje: kaj bi si mislili o državi, kjer je skoraj odstotek ljudi zaradi tujega državljanstva - natančneje: ne zato, ker so bili tujci, ampak zato, ker so bili tujci iz bivše Jugoslavije - ostal brez stalnega bivališča, zato pa tudi brez zaposlitve, socialnega, zdravstvenega zavarovanja itd.? In jim danes država popravo te napake odreka?

Kako so stvari lahko prišle tako daleč? Kako se je Slovenija lahko znašla v tej situaciji?

Današnji dogodki imajo zgodovino, ki je nihče izmed akterjev ne more zanikati. Kdo je naskakoval oblast tako, da je bil pripravljen odrekati legitimnost vsemu, od ustavnega sodišča naprej? Kdo je organiziral protiromske shode? Kdo je govoril proti Romom? Kdo je blokiral vse, ampak res vse poskuse, da bi se vprašanje izbrisanih uredilo? Kdo je izkoristil vsak najmanjši zaplet za nabiranje političnih točk? Komu je občutek splošne krize, klime, v kateri je vse le še korupcija in klientelizem, najbolj koristil? Kdo je tisti, ki je tovrstni populizem proizvajal in z njim ne nazadnje prepričal volilce?

Seveda. Lahko bi rekli, da danes Janez Janša pobira sadove svojega dela. Da je vse to, kar se zdaj, kot se zdi, vali na njegovo vlado, v veliki meri povzročil sam. In da se je zdaj znašel v stiski, v katero se je spravil sam. Morda drži. A naredimo še korak naprej: mu morda tudi sedanja situacija vsaj delno ne ustreza? Je komu v tej situaciji še mar za druge teme, v resnici pomembne, a jih vaške straže, protesti in izpadi naredijo tako irelevantne? Kako obrobno se na primer zdi dogajanje v koaliciji, pa čeprav druga največja stranka tako ostro napada prav Janšo in njegove ministre. In kako nepomembni se zdijo v tej situaciji interpelacija zoper kulturnega ministra, nočno izdajanje koncesij zasebnim zdravnikom, vse bolj pogosti posegi v medijih itd. Z drugimi besedami: na trenutke se ni mogoče znebiti občutka, da so dogodki vsaj malo režirani in usmerjani. In če niso režirani, da jih nekdo vseeno vsaj izkorišča. Upati gre, da so ti občutki le posledica naključij in razgretega ozračja.

A četudi se je Janša dejansko znašel zgolj v položaju, ko za njim prihajajo njegova lastna pretekla dejanja - da se torej po hribu kotalijo snežene kepe, ki jih je sam sprožil -, bi bilo najslabše to razglasiti za njegov problem. Res se snežne kepe valijo njemu, a valijo se proti nam.