Babice in njihova pričakovanja

"Koga pa čakamo?"
Večkrat uporabljena šala predsednika republike dr. Janeza Drnovška ob prihodih na lastne tiskovne konference

"Iz LDS nismo odšli zato, ker bi čez noč zamenjali svoja prepričanja, pač pa zato, da bi jih lahko obdržali."
Pavel Gantar, samostojni poslanec

V resnici se čudno zapleta. Vsi tisti, ki so zadnje mesece gojili pričakovanja, da bo na pogorišču LDS nastalo nekaj novega, to novo pričakujejo oboroženi do zob. In ko štirje poslanci dokončno izstopijo iz LDS in ustanovijo svojo poslansko skupino, z drugimi besedami, le nos pomolijo v politično areno, jih prav ti pričakovalci popadejo in tolčejo po njih z vso silo. Ne popadejo in ne zasmehujejo jih tisti z druge strani, na primer Janševi jurišniki z Grimsom na čelu. Iz njih se ne delajo norca niti liberalni demokrati, ki so ostali v LDS; nasprotno, slednji se o njih izrekajo diplomatsko, brez zamer. Ne, četverico popadejo prav tisti, ki že mesece trdijo, da bi se nekaj novega moralo zgoditi.

Če gre prav razumeti komentarje in ocene političnih sopotnikov tistega, kar je tako pričakovano in naj bi nastalo, mora to izponjevati dva temeljna pogoja. Prvi je, da mora biti to novo res novo. In drugič: to novo morajo ustvariti tisti v LDS, ki naj bi ostali zvesti neki pravi tradiciji. Drugače rečemo: z gotovostjo lahko trdimo, da so Pavla Gantarja vsaj dvajsetkrat na dan vprašali, pa kdaj boste, Pavel, že kaj naredili. In ko so Pavel in drugi končno nekaj naredili, so ti isti vzkliknili - to pa že ni to, saj je vendar zraven Pavel Gantar!

Navodilo se torej glasi takole nekako: nam to, kar je od LDS ostalo, ni všeč. Mora biti novo in od vas, stari, pričakujemo, da boste to naredili. Vendar: če boste to novo delali vi, stari liberalci, ki ste že toliko časa zraven, potem ne bo novo in potem nam ne bo všeč.

Seveda pričakovanj babic tega nečesa novega ne bo nihče nikoli mogel izpolniti. V resnici so se liberalni demokrati (katerikoli že) ujeli v neskončno nezadovoljstvo svojih mnenjskih voditeljev in v frustracijo, ki je zadela celoten političen pol; namreč frustracijo, ki izvira iz popolne politične in tudi siceršnje nemoči.

Problem tistega pričakovanega novega pa ni le v zgornji nerazrešljivi formuli, ampak tudi v tem, da vsi, ki gojijo pričakovanja in upanja, da se bo nekaj novega končno že pojavilo, sebe ne vidijo kot angažirane v samem dogajanju. Pripravljeni so biti opazovalci, babice, ki se bodo sklanjale nad ubogo nosečnico - niso pa se pripravljeni angažirati. Če bo kaj narobe ali pa ne bo ravno tako, kot so si predstavljali, potem bodo dvignili nos in se odstranili, češ tole tam ne izpolnjuje naših pričakovanj.

Pa sploh še nismo pri bistvu tega čudnega dogajanja. Kaj je namreč tisto, kar bi moralo nastati? Tudi tu ni resnega odgovora - pa o tem že toliko časa govorijo. A če se potrudimo, potem lahko izluščimo, da mora biti to nekaj takega: imeti mora izjemnega voditelja, veliko bazo, mora biti že organizirano na ravni države in mora biti - na oblasti. Problem nezadovoljstva s trenutno oblastjo torej rešujejo z nezadovoljstvom s tistim, česar ni oziroma ni na oblasti.

Vsi tisti, ki so torej tako nezadovoljni s tistim, kar naj bi nastalo, imajo predvsem problem odsotnosti. Lastne odsotnosti. Najprej bodo morali, če želijo tisto novo videti pri življenju, pokazati, da so se pri tem pripravljeni osebno (fizično) angažirati. In se hkrati sprijazniti s tem, da ima nastajanje novega tudi vse značilnosti tveganega projekta. Če želijo, da tisto nekaj nastane, bodo morali tudi osebno tvegati in sodelovati pri nastajanju. Koga torej čakajo? Sebe.

Vse ostalo pa vodi le k utrjevanju tistega, kar jih najbolj frustrira. To pa, kot smo zapisali, ni odsotnost novega, ampak vseprisotnost sedanjega - tistega sedanjega, ki je na oblasti.