Dimitrij Rupel in njegove prikazni

"Nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan je razkril svoje prepričanje, ki ni bilo povsem neznano, vendar pravih dokazov zanj doslej nismo imeli. Pokazalo se je, da Kučan ne nasprotuje le veljavni slovenski politiki, ampak tudi politiki EU. Ker je nekdanji predsednik, položaj ne bi smel biti skrb zbujajoč; a vsem, ki kaj vedo o slovenski politiki, je jasno, da je nekdanji predsednik tesno povezan s pomembnim delom sedanje politike ... Kučan je ... kritiziral politiko Evropske unije, ki da (ne le v primeru Kosova) odstopa od demokratičnih načel in vrednot ... Kučan po toliko letih kot alternativo Evropski uniji ponuja nekakšno jugoslovansko bratstvo in enotnost ..."
Dimitrij Rupel, v Delu, 8. aprila 2008

Saj nismo niti pomislili, da bi se lahko Dimitrij Rupel spremenil. A vendar zdaj ni več smešno, postaja groteskno. Kdo bi celo lahko pomislil, da slovenski zunanji minister potrebuje pomoč strokovnjakov. Namreč tistih, ki znajo pomagati ljudem, ki vidijo prikazni. Nekateri jih pač vidijo. Nekaterim se prikazuje Marija, drugi se prikazujejo sami sebi, tretjim se prikazuje Kučan. K nekaterim prikazni hodijo ponoči, drugi pa jih vidijo podnevi.

Seveda ne mislimo, da potrebuje slovenski zunanji minister pomoč psihiatra. Minister ima namreč politične prikazni. Te pa ne izvirajo iz njegovega mentalnega stanja, ampak iz njegovega razumevanja politike in demokracije. V Sloveniji demokracijo seveda imamo - drugačno mnenje je pravno in formalno omogočeno, resnice vsaj načelno ne določa ne politika ne kakšna druga od nje postavljena sila in drugače misleči se ne preganjajo več. To pa ne pomeni, da je imeti drugačno mnenje v Sloveniji lahka odločitev - sploh če si, kot pravi Rupel, nekdanji predsednik.

Kaj je torej ta zločin, ki ga je storil vseobvladujoči Kučan? Stvar je grozljiva, nespodobna. Kučan ima namreč drugačno mnenje kot Evropska unija glede Kosova. Način, kako je k urejanju problema Kosova pristopila Evropa, se mu ne zdi najboljši. Res je grozen. Da si drzne napadati Evropo? Da si drzne dvomiti o demokratičnosti Evropske unije? In to v času slovenskega predsedovanja! Saj živimo vendar v Sloveniji.

Dejstvo, da intelektualci, bivši in aktualni politiki po vsej Evropi vsak dan počnejo prav to - se namreč sprašujejo o demokratičnosti Evrope, pa tudi o tem, ali je bilo priznanje Kosova prava poteza -, nas ne sme zavesti. V Sloveniji je to početje zavrženo. A ker danes takšnega hudobca ni več mogoče stlačiti v marico - za to je treba biti v Sloveniji tajkun -, ga pač diskreditiramo, razglasimo za jugofila, mračno silo, ki zbira temne oblake nad nedolžno državico. Rupel nam v svojem spisu postreže tudi z dokazom pravilnega ravnanja Slovenije in neutemeljenostjo dvomov bivšega predsednika: namreč z dejstvom, da se je Kosovo odločilo doslej priznati kar18 držav Evropske unije. Še dobro, da ima Rupel tako močne dokaze. Trenutek. Kje pa je devet manjkajočih?

Da ne bi zavajali. Rupel je v spisu razložil, od kod evropska neenotnost. "Vsa neenotnost EU je bila v tem, da so se nekatere evropske države zavzemale za poznejše priznanje - predvsem zaradi volitev na Cipru in v Španiji - druge (na primer ZDA in Velika Britanija) pa za čimprejšnjo rešitev." Ta stavek je biser besedila. Namreč - od kdaj so ZDA del Evropske unije? A saj nas ni presenetil. Le ušlo mu je tisto, kar mu je v obliki dokumenta z ministrstva ušlo že januarja.

Nekateri v Sloveniji so pač ostali v nekem drugem času - še danes preganjajo komuniste, opozarjajo na restavratorje bivših režimov in držav, pa še kaj drugega se jim prikazuje. In ne naredijo koraka naprej. Dimitrij Rupel je ena osrednjih osebnosti tega pojava, ki ga je Peter Jambrek leta 1999 skromno poimenoval kot idejno središče Slovenije. Seveda govorimo o krogu Nove revije. Pa jih ne izpostavljamo nenamenoma, temveč da bi spomnili na prigodo, ki se je zgodila omenjenega leta. V začetku leta 1999 so novorevijaši namreč povabili kot gosta Adama Michnika, poleg Jaceka Koruna najbolj znamenitega poljskega disidenta pred padcem komunističnega režima, ki je bil med drugim šest let zaprt, bil pa je tudi soustanovitelj znamenitega komiteja za obrambo delavcev. Pride torej Michnik, brezmadežni disident. Tam sedijo ljudje, med njimi v spodobnem številu tudi tisti "pravi" disidenti, ki morajo svoje nekdanje sodelovanje s partijo opravičevati z grozljivostjo slovenskega komunističnega režima. Prav tisti, ki so še leta 1999 vse svoje težave razlagali z obstojem podtalnega bivšega režima. In Michnik? Najprej jim pove, da ga napadanje komunizma leta 1999 ne vznemirja več, da ga spominja na brcanje crknjenega tigra. Ne, mu odgovarjajo, smo pred nevarnostjo restavracije komunizma. Pa Michnik nazaj: ni nobene nevarnosti, komunizem je dokončno mrtev, še več, zdi se mu celo nečastno napadati generala Jaruzelskega, ker se je umaknil v zasebnost. Že tu je bila mera polna. A Michnik je šel še naprej: tam navzočim je namreč rekel, da je naš Kučan čisto O. K. In da bi ga z veseljem zamenjal za nekaj poljskih politikov.

In vse to se je zgodilo leta 1999. Leta 2008 v Sloveniji nekateri še vedno skačejo po ofucanem tigru. In po Kučanu. In to še vedno isti.