Na Zahod, fantje in dekleta

"Brezgrešen človek se po smrti znajde v raju. Lagodno se sprehaja med angeli in se strašansko dolgočasi. Hkrati vidi, kako v peklu uživajo peklenščki in njihove ženske, zato prosi Boga za vizum za pekel in Bog mu ga za nekaj tednov odobri. Brezgrešni v peklu ves čas žurira, potem mora nazaj v raj. Po nekaj dneh se tam spet začne dolgočasiti in ponovno prosi Boga za vizum. Zgodba se ponovi: ima se fantastično. Ko pa zaprosi za vizum tretjič, mu Bog predlaga, naj vzame državljanstvo pekla, in brezgrešni se strinja. Ko prestopi mejo pekla, ga pograbijo hudiči, ga dajo v kad z vrelo vodo in začnejo kuhati. Brezgrešni jih začudeno gleda: ''Kaj je z vami?'' Hudič mu odgovori: ''Ja, dragi, ne smeš mešati turizma in emigracije.'" Tako najlaže opiše svoje življenje Rus, ki se je preselil v Slovenijo. Priseljencev iz nekdanje Sovjetske zveze je pri nas izjemno malo, več kot 1000 in manj kot 2000. Malo glede na to, da v drugih državah, npr. na Madžarskem in Češkem, celo hrenovke na cestah prodajajo Rusi. V Izraelu, Ameriki in Nemčiji imajo ti svoje časopise in svoje četrti. Finska oblast pa se je zaradi povečanja števila ruskih "prodajalk ljubezni" odločila, da bo zanje odprla dodatna delovna mesta v tovarnah za predelavo rib. Statistični podatki ne povedo nič o tokovih priseljevanja državljanov nekdanje Sovjetske zveze. Ministrstvo za notranje zadeve v Statističnem letopisu RS 1999 za leto 1998 navaja, da je med tujci v Sloveniji 273 državljanov Ruske federacije, to je skoraj sto manj kot leta 1997. To pomeni, da se jih je okoli sto vrnilo v domovino, nekateri od njih pa so pridobili slovensko državljanstvo. V teh podatkih seveda niso posebej obravnavani pripadniki narodnosti nekdanje Sovjetske zveze, čeprav jih je po različnih domnevah več kot t. i. pravih Rusov. Tok priseljevanja iz Ukrajine in drugih obmejnih držav je bil zaradi zemljepisne lege intenzivnejši kot iz Rusije.

In zakaj Slovenija kljub ruski ekspanziji po vsem svetu ostaja nedotaknjena?

Prvič, Slovenije Rusi še vedno ne poznajo in jo imajo za del problematične nekdanje Jugoslavije. Drugič, slovenska zakonodaja ne podpira tujcev, ki ne znajo poskrbeti sami zase in ki ne koristijo državi. Že sam postopek pridobivanja vizuma opozarja morebitne priseljence, da so pravila igre resna. Za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje je najprej treba imeti upravičen razlog za bivanje v Sloveniji, to so lahko zaposlitev in delo, pravica do združenja družine ali izobraževanje. Tujec ne more pridobiti dovoljenja za delo, če obstaja slovenski državljan, ki ga lahko nadomesti, zato so med "zaposlenimi Rusi" navadno takšni s poklici in znanji, ki jih v Sloveniji manjka.

Umetniki

Umetniki so se po odprtju meja po Gorbačovovem prihodu na oblast zaradi slabih perspektiv doma množično selili. Artur Azurkevič, inženir avdio- in videotehnike, je bil skupaj s šestimi prijatelji iz Ukrajine leta 1990 povabljen na mednarodni koncert v Italijo. Mlada rockovsko-punkovska glasbena skupina je zaradi pomanjkanja denarja potovala z vlakom, s sabo so imeli harmoniko, kitaro in boben. Ko so prišli na italijansko mejo, so jim brez razloga razveljavili vizume. Priložnost za potovanje v tujino takrat za Ukrajince ni bila nekaj vsakdanjega, zato so se fantje odločili krajši čas ostati v Ljubljani. Prvo noč so spali na železniški postaji. Zgodaj zjutraj so že igrali v bližini tržnice. Na postaji ni bilo mogoče živeti, zato so se napotili v Študentske domove v Rožni dolini. Spali so v TV-sobah, na tleh v kopalnicah ali pa, če so imeli srečo, na mizah. "V Sloveniji nismo nameravali ostati, vendar nas je opijanil sladki okus svobode. En teden, pa še en, pa smo že bili domači," pravi Artur. Za primer nesvobode v takratni Ukrajini navaja dogodek iz obmorskega mesta Evpatorij, kjer se je v kopalkah sprehajal po obali. "Ustavil me je miličnik. Rekel mi je, da se ne smem sprehajati v kopalkah. Ni mu bilo mogoče razložiti, da je to na morju nekaj vsakdanjega. Najbrž je imel miličnik slab dan. Jaz pa sem imel velike težave, grozili so mi z zaporom in izključitvijo z univerze. Kasneje smo spor zgladili, a samo z zvezami." Potemtakem ni čudno, da je Arturjeva mati podprla sina. "Rekla mi je, naj ostanem v tujini čim dlje. Prizadevanje za boljše življenje ni greh, pa čeprav nekateri v nekdanji Sovjetski zvezi grdo gledajo na sodržavljane v tujini - imajo nas za izdajalce. Zdaj, ko trdno stojim na svojih nogah, mami lahko pomagam, saj njena pokojnina učiteljice znaša borih 50 nemških mark."

V Ljubljani so Ukrajinski kozaki eno noč preživeli tudi v zaporu na Povšetovi. Policija je zaprla glasbenike brez vizuma, čeprav so imeli na uradu za tujce vloženo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. "Vso noč smo igrali ruske pesmi o zapornikih. Zjutraj so nas izpustili, ker so ugotovili, da je bila pomota."

Po dveh letih igranja na Čopovi so ukrajinski glasbeniki spoznali menedžerje, posneli kaseto in nato cede. Od šestih glasbenikov zdaj v Sloveniji živita samo dva, Artur Azurkevič in Vitalij Osmačko. "Drugi člani skupine niso zdržali. Odšli so drugam v tujino ali pa so se vrnili domov." Artur je odprl podjetje, ki se ukvarja z ozvočenjem. Bil je tonski mojster na Drugi godbi, Rock Otočcu, v K4, na Novem rocku, Zgaga festivalu... V svojem podjetju je zaposlil tudi ženo, Rusinjo. Doma se pogovarjajo v ruščini, čeprav nikomur v družini slovenščina nikoli ni delala težav, dogajale so se samo hecne stvari. "Ko je Vitalij dobil slovensko punco, smo zaradi stanovanjske stiske živeli skupaj. Enkrat sem punco vprašal, ali ima ''nožnici''. Zardela je in rekla, da ima. A mi jih lahko daš, imam predolge nohte, sem jo vprašal. Okrog so bili Slovenci, ki so me začudeno gledali, Vitalijeva punca pa je spreminjala barve od močno rdeče do bele, dokler nismo ugotovili, da so ''nožnici'' škarje."

Po Arturjevem mnenju se v svetu premalo govori o ruski sodobni kulturi. "Ljudje vedno hvalijo staro rusko umetnost, pozabljajo, da imamo tudi zdaj dobre glasbenike. Melodije ruskih uspešnic se pojavljajo celo na slovenski glasbeni sceni. Helena Blagne je zamisel za primadono prevzela od ruske primadone Alle Pugačove. Nemirna kri je skoraj dobeseden prevod ruske uspešnice. Čeprav mi je Sendi rekla, da tega ni vedela, ker ji je glasbo in pesem ponudil hrvaški glasbenik. Neka skupina iz Zagorja je presnela cel album, ki je v Rusiji nastajal dve leti, mladi ustvarjalci pa se niso potrudili niti navesti, od kod so glasbo prekopirali."

Še vedno se pojavljajo cestni glasbeniki iz Ukrajine ali Rusije. "Zelo dobro jih razumem, saj tukaj zaslužijo na dan mesečno plačo povprečnega Ukrajinca. Nimajo pa možnosti, da bi tu ostali, saj je to zdaj še težje kot prej." Artur se je odločil, da bo ostal v Sloveniji, zato je vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. "Moram priznati, da se je urad za tujce spremenil na bolje. Ni več brezizhodnih situacij, obstajata urejen sistem pridobivanja vizumov in seznam potrebnih dokumentov. V desetih letih mojega bivanja v Ljubljani so se spremenili tudi Slovenci. Težko si predstavljam, da bi zdaj kateri od študentov spustil ukrajinskega glasbenika k sebi v sobo. Tudi hišniki me ne bi ..."

In koliko se Rusi družijo med sabo? "Rusi ali državljani nekdanje Sovjetske zveze se v tujini srečujejo redko. Prej, ko smo bili vsi enako revni in iste ''sovjetske'' narodnosti, smo bili tudi bolj odprti. Zdaj, ko so se pojavile velike, predvsem premoženjske razlike, smo se spremenili. Hotel sem odpreti ruski klub, kjer bi v dvojezični družbi ob dobrem ruskem čaju ali vodki lahko prebirali ruske časopise in si ogledovali ruske filme Slovenci in tudi Rusi. Pa sem si premislil. Ne bi imel dovolj obiskovalcev. Pa ne, da je tu premalo Rusov, precej jih je, a se izogibajo stikov s sodržavljani. Tisti, ki so v Sloveniji začasno, npr. športniki, so drugačni. Košarkar Nosov, ki je igral za Olimpijo, je bil zmeraj za pogovor s ''svojimi'', in to ne glede na premoženjski status."

Športniki

Olga Štirba in Inna Toropejeva sta judoistki iz Belorusije. "Veliko športnikov iz nekdanje Sovjetske zveze sedi doma in čaka na vabilo. Hočejo delati po pogodbi in se ne trudijo za to, da bi si sami kaj ustvarili," pravi Olga, ki se ukvarja z judom od šestega leta. Končala je belorusko akademijo za telesno vzgojo in šport. Po več zmagah na različnih prvenstvih si je poškodovala roko, nato se je preusmerila v delo trenerke. Inno, ki se je najprej ukvarjala z gimnastiko, nato pa postala štirikratna prvakinja ZSSR v judu in večkratna dobitnica zlatih pokalov z mednarodnih tekmovanj, je spoznala v vlogi osebne trenerke. Leta 1994 sta se pripravljali na mednarodno tekmovanje na Hvaru. Povabljeni sta bili tudi v Slovenijo, kjer jima je Olimpija predlagala, naj na olimpijskih igrah zastopata našo državo. "Začeli sva resen trening, hkrati sva čakali na slovensko državljanstvo. Že dovoljenje beloruskega ministrstva za šport za nastop pod slovensko zastavo sva pridobili izredno težko, potem pa nisva dobili slovenskega državljanstva (niso naju hoteli obravnavati kot izjemen primer) in ves najin trud je bil zaman." Toda Olga in Inna sta kljub smoli vztrajali. "Slovenci niso za borilne športe, tudi osamljeni so neradi. Bolj so za skupinske športe, košarko ali nogomet," pravi Inna, ki bo kmalu naredila magisterij iz metod pripravljanja vrhunskih športnikov.

V svojem stanovanju v Krmelju se pogovarjata v mešanici slovensko-ruskega jezika; ne čutita niti posebnega domotožja niti potrebe po stikih z Rusi. "Imava 150 otrok, ki jih trenirava, njihove starše, babice in dedke - imava torej dovolj ljudi, s katerimi se lahko pogovarjava." O težkih časih pravita, da so ju samo okrepili. Tudi posebnega vpliva slovenskega načina razmišljanja nista opazili. "Slovenci na naju niso vplivali, prej nasprotno, midve sva vplivali nanje. Pokazali sva jim, da lahko razmišljajo tudi drugače."

Zdravniki

Viktor Kotolupov zdravi s polaganjem rok. Leta 1991 se je preselil v Slovenijo. "Bil sem prvi v Ljubljani, ki je dobil dovoljenje za terapijo z energijo. Nimam medicinske izobrazbe. Menim, da je to moja prednost, ker nisem umeščen v okvir uradne znanosti in vidim marsikdaj več kot izšolan zdravnik." Viktor svojo teorijo zdravljenja razlaga na preprostem primeru. "Človek je kot baterija, včasih mu zaradi slabih okoliščin zmanjkuje psihoenergije, ki skrbi za vzpostavljanje zveze med telesom in možgani. Oslabljena zveza povzroča bolezni, saj možgani ne zmorejo več pravilno usklajevati delovanja telesa." Svoja razmišljanja o zdravljenju je poslal ministrstvu za znanost in tehnologijo. "Zdaj je prišel čas, ko lahko bolniki poleg uradne medicinske pomoči dobijo tudi terapijo bioenergetika."

Viktor si je po nekaj letih bivanja v Sloveniji kupil hišo v Gočah. Opremil jo je z grbom, ki ga sestavljata oko, iz katerega na roko padajo žarki, in latinski napis "Z Božjo pomočjo". "Dar zdravljenja imajo tudi moji otroci. Božja volja je, da imam toliko energije, da lahko z njo pomagam bolnikom." Viktorjeva otroka tekoče govorita oba jezika. "Prednosti ne dajem nobenemu jeziku. O delu se laže pogovarjam v slovenščini, doma z ženo pa govoriva rusko. V Sloveniji se počutim bolj domače kot v Rusiji. V moji hiši so dobrodošli oboji, Slovenci in Rusi. Imam 3000 m2 zemlje, svoje vino, ženo slikarko in nič mi ne manjka."

Poslovneži

Tako imenovani "novi Rusi", ki so zaradi slovesa neumnežev in kmetov priljubljeni junaki ruskih anekdot, so hkrati ljudje, ki so v času "sprememb" zaslužili največ in izkoristili priložnost za selitev v tujino. Prednosti bivanja v državi, kot je Slovenija, novopečeni poslovnež lahko razloži takole: "Večkrat sem slišal pripombe na račun predavateljice na eni od ljubljanskih fakultet; baje zaradi nje marsikdo ne napreduje v višji letnik. Pri nas bi to težavo rešili takoj - pretepli bi jo ali ubili. Zato imam rad Slovenijo, tu se težave rešujejo s peticijami, otrok pa dobi dobro izobrazbo." Novi Rusi se v Sloveniji neradi pojavljajo v medijih, družijo se le med seboj, saj se ves čas bojijo, da bi kdo izvedel za njihova topla slovenska gnezdeca in jih obiskal kot skobec. Gnezdece je tako toplo, Slovenija pa zaradi podobnosti v mentaliteti in jeziku tako sladka, da so se začele širiti govorice, da bo postala dežela, kjer bodo uživali upokojeni ruski politični in drugi "bosi".

Do takrat, ko bo Slovenija postala velik dom upokojencev, pa bodo največjo skupino Rusov v njej sestavljali partnerji v mešanih zakonih.

Poroke

Uradni podatki ministrstva za notranje zadeve kažejo, da je bilo leta 1998 med tujci, ki živijo v Sloveniji, 273 državljanov Ruske federacije, med njimi 201 ženska in samo 72 moških, iz česar sledi, da so Rusinje bolj zaželene.

Nataša Vukas je pred osmimi leti predavala matematiko na fakulteti v Krasnojarsku. Moža Marjana je spoznala na Mednarodnem festivalu opere in baleta. "Najprej sem pomislila, da ga poznam. Po kratkem pogovoru z njim sem ugotovila, da ima naglas, to pa je pomenilo, da ga najbrž še nikoli nisem videla. A klepetanje se je sproščeno nadaljevalo. Takrat so vdrli v moje stanovanje in poškodovali vhodna vrata. Marjan mi je pomagal pri vgradnji novih vrat, saj je bil vodja gradbenega podjetja, ki je takrat veliko gradilo v Sibiriji," pripoveduje Nataša. Sibirska romanca je trajala več kot dve leti, nato se je Nataša morala odločiti, ali se bo romanca spremenila v slovensko ali se bo končala, saj je Marjan opravil delo v Krasnojarsku. "Počutila sem se kot žena političnega pregnanca, ki se seli skupaj z možem, četudi gre ta v zapor. Nisem vedela niti, kam grem, saj Slovenije nisem poznala." Ko je Nataša prišla v Bovec, je spoznala, da je veliko na boljšem kot žene pregnancev. "Vse, kar sem si želela kupiti, je bilo dosegljivo. Žensko, ki je navajena, da čaka v vrsti na meso po več ur, in je vesela, da je kak kos mesa sploh v trgovini, tako obilje lahko zmeša." Čeprav za oba, takrat že zakonca, ni bilo vse idealno. "Marjan je pri štiridesetih letih izgubil službo. Ker sva malo pred tem kupila stanovanje v Ljubljani, sva ostala povsem brez denarja." Natašo niso mučile samo finančne težave. "Izgubila sem identiteto. V Rusiji sem veliko delala in se uveljavljala v matematiki, v Sloveniji zame na znanstvenem področju in v poučevanju ni prostora, zaradi jezikovnih težav in tudi zato, ker sem ruska državljanka."

Zdaj je Natašin mož poklicno spet uspešen. Nataša se počasi navaja na urejeno življenje. "Prej sva veliko ''šparala'', celo pri ogrevanju. V Sibiriji je zunaj mrzlo, notri pa tako vroče, da smo tudi pri -30'' C imeli odprta okna. Kdo bi si mislil, da bom prav v Sloveniji doživela najhladnejšo zimo svojega življenja. Zdaj si končno lahko privoščiva več kot prej. Tudi delo sem po dolgem iskanju in učenju slovenščine našla. Delam kot tajnica in prevajalka v Trgovinskem predstavništvu Ruske federacije v RS."

Otroci

Ira Kompanijec je stara 17 let in je hčerka ukrajinskega podjetnika, ki je delal v Sloveniji in tu navezal stike. Irin oče nima dovolj denarja in zvez, da bi hčerki ponudil študij v Angliji ali Ameriki, z bivanjem v tujini pa jo hoče zavarovati tudi pred ugrabitvijo ali posilstvom. Ira v Ljubljani živi sama in ima Slovenijo za čudovito deželo: "A ne delam si prevelikih iluzij, zavedam se, da se bo najtežje začelo, ko bom študirala."

Večina mladih priseljencev ne zdrži težav, povezanih z novim krajem bivanja (predvsem osamljenosti), zato se vrnejo. Poleg študijskih težav imajo mladi Rusi težave še z drugačnostjo slovenskih deklet, saj se te razlikujejo od Rusinj; Slovenke ne nosijo visokih pet in se manj ličijo, pa tudi bolj feministično gledajo na vlogo ženske v družini. Mlade Rusinje in Ukrajinke pa imajo težave zaradi svoje narodnosti. "Ukrajinka je beseda, ki sama zase pove vse. To občutim vsakič, ko grem ven. Vem, da so se Ukrajinke zelo potrudile za svojo slavo po svetu, a jaz pri tem nimam nič, in tega nekateri ne morejo dojeti. Razmišljam celo, da bi si izmislila, da sem druge narodnosti, dokler me ljudje ne spoznajo in se ne znebim naglasa."

Podatki o številnosti lahkoživih žensk ukrajinsko-ruskega rodu so pretirani. Vsekakor pa eno od načel ekonomije pravi, da sta ponudba in povpraševanje usklajena.

Artistke

Artistke ali plesalke - pogosto sinonim za prostitutke - se delijo na ustaljene in začasne. Ustaljene so tiste, ki si po nekajletnem delu najdejo slovenskega ali še pogosteje italijanskega ljubimca, v najboljšem primeru celo moža. Ob izločitvi iz "plesalske" družbe so pogosto osamljene in željne stikov. Med pogovorom ne obujajo spominov na preteklost in se vztrajno držijo zgodbe o "super ženski", ki si je vse priborila z dolgotrajnim trudom v poslovnem svetu. Dokaz njihove bistrosti in inteligence so diplome različnih fakultet, na katerih so študirale pred prihodom v Slovenijo. Svoje izobrazbe pa ne morejo izkoristiti, zato se ustaljene artistke začnejo ukvarjati s prevajanjem in poučevanjem.

Ana je poročena s Slovencem. Izkoristila je priložnost za pridobitev novega poklica na eni od slovenskih srednjih šol. Pred leti pa je bila žrtev svoje naivnosti. "Najprej so mi obljubljali delo natakarice. Ko smo s puncami prišle v Jugoslavijo, smo se znašle v hotelskih posteljah in ne za šankom. Kasneje sem na Jadranu spoznala sedanjega moža. Kljub temu pogosto razmišljam o odhodu domov, saj zelo pogrešam mamo, da o okusni ruski hrani sploh ne govorim." Zdaj večina deklet natančno ve, kaj bodo počele v tujini. Artistke, ki so tu le začasno, so agresivnejše. Imajo zvodnika, izdajajo se za Čehinje. Nimajo delovnega dovoljenja in v Sloveniji bivajo na črno. O svojem početju govorijo nejasno: Delamo. Po nekaj mesecih dela v slovenskih lokalih pogosto odpotujejo naprej v Italijo ali nazaj v domovino. Vsekakor z enakim delom doma ne bi dobile niti četrtine denarja, ki ga zaslužijo v tujini. Tudi večje upanje za srečnejši izhod iz poklica imajo tu, v Sloveniji.

Iz podatka o "številu priseljenih iz Ruske federacije v Slovenijo" ugotovimo, da je priseljencev vsako leto manj in da jih v Sloveniji ostane manj kot polovica. Pri tej selekciji Rusov ne spodbujajo niti slab gospodarski položaj doma niti znanje in izkušnje, ki so jih pridobili v Rusiji.

1

6