Šišenski lonec

Nekaj ljudi, ki naju je pričakalo ob izhodu dvigala v desetem nadstropju niti ne preveč socialističnega stanovanjskega bloka direktno nasproti Centra, se je s poznejšimi prihodi spremenilo v gručico. Sedeli smo v ne najbolj topli večnamenski izbi na najvišjem nivoju stolpnice, kamor se pride čez stopnišče, ki ga praviloma varuje zaklenjena rešetka. Na začetku so se zdeli vsi razen frontmena - ki je želel ostati neimenovan, da mu ne bi jutri mafija na igrišču z britvico rezala otroka - izjemno tihotni in plašni, vsak se je vlekel čim bolj vase, ko pa je začelo enkrat vreti, so iz njih privreli dolgo zadrževani monologi. Včasih mi tudi po dvajset minut skupaj ni bilo treba spregovoriti besede, postaviti vprašanja. Kot nekdo, ki skuša počasi graditi kariero na pokrivanju norcev, bizarnežev in najrazličnejših ksenofobov, name zbrani stanovalci niso naredili vtisa, da sodijo v katero koli izmed zgoraj naštetih kategorij; več kot jasno je bilo, da gre predvsem za precej normalne vsakdanje ljudi, ki se čutijo iz dneva v dan bolj ogrožene in jih je strah tako zase kot za svoje bližnje.

Takoj na začetku so mi jeli zatrjevati, da jim je povsem jasno, kako morajo njihovi pomisleki in strahovi delovati na pozorno javnost. Teren te zgodbe je kot pri vseh tovrstnih zgodbah izjemno spolzek, ob tem pa želijo izraziti svoje globoko prepričanje, da niso niti približno "tisti tipični Slovenci, ki ne marajo na svojem dvorišču gledati absolutno ničesar, kar bi jih lahko magari optično vznemirjalo". Tudi se niso k svojemu pritoževanju priglasili včeraj, zadeva je po njihovem že zelo stara in so bili do sedaj preprosto pridno tiho, zadnje pol leta pa naj bi situacija v njihovi bližnji okolici preprosto presegla vse meje vzdržnosti. "Kvaliteta življenja nam je v tem obdobju tako drastično padla, da se bo moral preseliti dom ali pa se bomo morali preseliti mi."

V tem času naj bi se namreč po njihovem mnenju in vsakdanjem opažanju masa prebežnikov, zbitih v obupni panj ob Celovški, tako zelo povečala, da je okolica preprosto ni več sposobna požirati. "Počutimo se kot v Južni Afriki," se strinjajo. "Belci postajamo čedalje bolj manjšinska populacija." Pri neljubih gostih jih moti obsežen niz stvari, tako da bom med katalogiziranjem pritožb prav gotovo kakšno izpustil. "Naše zelenice so postale javna stranišča," se glasi prva obtožba: "Počutimo se higiensko ogrožene." Prišleki se pod bloki zbirajo v tradicionalnih krogih, sedijo po turško, pečejo klobase in na ta način smodijo balkone. V javnosti se množično preoblačijo in za sabo puščajo toliko smeti, da bi za njihov odvoz potrebovali armado buldožerjev. Zelo radi se na ves glas derejo in veselo muzicirajo pozno v noč. Kar se tiče kraj, če odštejemo pritlične terase, za zdaj niti ni hujšega, naj bi se pa zato prosto gibali po večini zgradb in svoje fiziološke potrebe - tako number one kot number two - skrajno prostodušno opravljali ob zidove in celo v kleti. V zadnjem času so začeli stanovalce na ulici tudi ogovarjati, z njimi postajajo vsak dan bolj domačni, dopoldne pa že kot nekaj najbolj normalnega grozeče žugajo miroljubno strmečim upokojencem na balkonih. Začelo je prihajati do čedalje hujših mednacionalnih pretepov, oboroženi obračuni da so samo še vprašanje časa.

"Še našega državljana sodišča težko kaznujejo, kako bodo torej njih, ki so brez dokumentov in torej brez identitete?!" se je retorično vprašal malce korpulentnejši gospod v najpoznejših štadijih mladosti: "Ko se bo enkrat zgodilo, takrat nam ne bo kakšno uradno opravičilo županje prav nič koristilo! Tu je tako kot na križiščih, kjer ne postavijo semaforja, dokler ne pride do vsaj treh smrtnih žrtev. Ko se bo kaj zgodilo moji hčerki - ženo je nekdo izmed tistih namreč že zagrabil za rit - takrat mi bo pa preprosto počil film! Prodal bom hišo, kupil orožje in najel vse mogoče bodibilderje, potem se bomo šli pa prav ameriški linč! Vam povem, počil mi bo film." Na varnost svojih otrok, ki svojega prostega časa preprosto ne morejo več preživljati pred stolpnicami ali v njihovi bližnji okolici, so stanovalci še posebej občutljivi. Stvari, kot so brezskrbna poletja in mladost na stopnicah, naj bi bile za tukajšnjo deco po novem povsem nepredstavljive. Na lepem otroškem igrišču se je, preden so ga zaskrbljeni občani dobesedno razmontirali - vključno z odstranitvijo klopi in razpeskovljenjem peskovnika -, gugalo vse drugo, samo lokalna mularija ne. Najbolj neumna možna ideja bi bila svojemu potomcu kupiti lepo novo žogo, saj naj bi se štelo v tej geografski višini s strani njihovih bolj olivnokožnih vrstnikov za nepopisno ljubeznivost, če so ti jo, preden so si jo za vedno prisvojili, pustili vsaj za deset minut.

Pritožb s strani neformalne združbe, ki bi se lahko, ko bo postala formalna, imenovala recimo Civilna iniciativa za odstranjevanje Centra za odstranjevanje tujcev, je še veliko več. "Ti ljudje so bogi, saj to se vsi strinjamo, veliko jih je totalnih revežev, vendar so si mnogi med njimi tukaj našli sijajen zaslužek. Zlati uhani, mobiteli, organizacija poslov." Kakšnih poslov? "E, takih, zaradi katerih želimo ostati ob svojih izjavah neimenovani. Prevoz ljudi naprej na Zahod in trgovina z ukradeno robo samo za začetek." Po njihovem mnenju je postala Šiška vseslovenski center za izvoz tujcev čez mejo, in sicer tudi zato, ker je tukaj že toliko te populacije, da niso tudi večje skupine drugačnežev niti najmanj vpadljive. Na Viču skupine črncev resda ne srečaš prav vsak dan, v Šiški pa naj bi transporti furali parkrat na noč.

Z vsako preteklo minuto je postala debata čedalje bolj nič kaj prikrito šovinistična ("Poznam Albance in Cigane - ko jih enkrat dobiš, se jih nikoli ne znebiš!" in "Kot poklicni statistik zelo dobro vem, da obstaja veliko večja verjetnost, da se bo moj otrok nalezel kakšne eksotične bolezni, če se bo gugal na gugalnici, na kateri se je prej zibala kakšna zamorklja!"), vendar pa se na tem ne bi preveč mudili: ljudje, s katerimi sem se pogovarjal, so za slovenske razmere povsem povprečni ksenofobi, le da morajo za razliko od nas ostalih svoje meje tolerantnosti zelo neposredno širiti prav vsak dan. "Državi zamerim, da nas ni prav nič vprašala." je povedal sivolas gospod. "Zanjo nismo prav noben faktor, čeprav bi imeli mnogi med nami temle čez cesto mnogo raje odlagališče jedrskih odpadkov." Neka gospa je k temu dodala, da se zaradi vsega prvič v življenju v svoji državi počuti slabo in da ne more dovolj poudariti, kako hudičevo jo to moti. Sklop humanitarnih pomislekov sicer zelo dobro razume, vendar je pripravljena vsakomur, ki bi njeno negodovanje označil za nacistično, za štirinajst dni odstopiti svoje stanovanje. Pa naj živi tu. Hotel, v katerem bo vmes živela sama, si bo z veseljem plačala sama.

Ko je postala situacija preprosto prehuda, so se začeli prej izolirani šišenski otočki tesnobe in zasfrustriranega besa torej počasi organizirati. Podpisujejo peticijo za odstranitev Centra, pričakujejo dobrih dva tisoč podpisov. Oglasili so se tudi pri komandirju šišenske policije - "na žalost smo mu morali mi odpreti oči, poslušal nas je s široko razprtimi usti" - in kar se tega tiče, naj bi z vidika poostrenega nadzora že prišlo do določenega napredka. Avdienco si skušajo primoledovati tudi pri županji, a za zdaj še ni šlo.

Če ne bo na ta ali oni način kmalu prišlo do bistvenega izboljšanja, zelo resno razmišljajo o "zadnje čase v Sloveniji tako zelo popularni potezi", nepredušni zapori Celovške ceste za ves promet. "Je že tako, da se pri nas živ tič ne zgane, če ga ne zagrabiš direktno za vrat." Med vsemi temami, o katerih smo se danes pogovarjali, so sogovorniki najbolj togotno cepetali z nogami ob misli na volitveno platformo Toneta Anderliča, ki je za poslanca kandidiral prav v tem delu prestolnice. V neki izjavi, ki so jo na lastno neizmerno osuplost slišali na radiu, ni ta bivši brkonja na vprašanje, kaj so najbolj žgoči šišenski problemi, niti z besedo omenil zloglasnega Centra. Po njegovem je treba vse sile usmeriti v asfaltiranje določenih lokalnih cest in gradnjo azila za potepuške živali.

Statistike govorijo zase

Outsiderju predstavnikov te civilne iniciative verjetno res ne bi bilo težko odpisati kot tipične zadrteže, ki jih je strah povodnji kanibalskih črnuhov z v laso zavezanimi do kolen segajočimi curaklji, vendar človeka že krajši sprehod po soseski tudi v času, ko se nezaželeni prišleki zaradi vse huje pritiskajočega mraza čedalje raje zadržujejo v zaprtih prostorih, prepriča, da imajo vsaj nekatere izmed njihovih pritožb še kako upoštevanja vredno težo. Če ta predel Šiške to še ni postal, bo začel v zelo kratkem povsem gotovo kazati sliko šolskega primera geta, in to ne samo zaradi vseh tistih ubogih zmedeno izgledajočih črncev in aziatov, temveč tudi zaradi vseh čisto lokalnih litostrojskih trenirkarjev in oholih mafijskih mrhovinarjev, ki jih tovrstno okolje obvezno pritegne k sebi.

Prikrita organizacija ilegalnih prebegov naprej na Zahod je v tem okraju vse prej kot prikrita. S kolego Sarkićem nisva prav nič vohljala, s sestanka z ogorčenimi meščani sva ravno sedala v avto, ko sva opazila številčno povorko za pot pripravljenih ciganskih družinic z bisagami. Kar je lahko pomenilo samo eno - za potrditev se je bilo treba samo zapeljati okrog četrti na zadnje dvorišče stolpnice, kjer sta prezeble in vidno prestrašene migrante dve vse prej kot smešni karikaturi južnjaških mafiozotov trpali v taksije in velik bel kombi. Hirošima je bila mnogo bolj zakrita operacija kot tole transportiranje, policije pa niti v najširši stratosferi.

Če so si prebivalci okoliških blokov in osebje Centra edini v eni sami stvari, bi bilo to brez nadaljnjega, da je prišlekov absolutno, osupljivo in neprebavljivo preveč, s tem da se strinjajo še glede številnih drugih vidikov. "Situacija že dolgo ni več taka, da bi jo lahko vzdržali," mi je zaupala Darja Peharc, vodja Centra, ki mi je ponovila celotno štorijo o totalni prezasedenosti stavbe, ki sem jo predhodno slišal iz ust okoliškega življa. Predstavniki doma se že dolgo dolgo trudijo, da bi lahko nekako priskrbeli dodatne naselitvene kapacitete in predvsem ustreznejšo lokacijo, a zaman. "Ne gre za to, da država ne bi imela prave predstave. Za to smo storili vse, kar smo sploh lahko, vključno s pošiljanjem najbolj šokantnih možnih fotografij."

Šokantne pa so že same številke. Ko je začel na isti lokaciji kot prva tovrstna institucija na Slovenskem delovati takratni Prehodni dom za tujce, je moral recimo v letu 1992 vsega skupaj poskrbeti za 1178 tujcev. Do leta 1998 je ta številka skupno z azilanti narasla na 8869, 1999 na 12.559, za letos pa govorijo, da bi znala čisto mirno preseči cifro dvajset tisoč. V zgradbi, ki je zmožna učinkovito in dostojno nastaniti dobrih dvesto oseb, se jih zdaj dan za dnem stiska po več kot petsto. "Edina stvar, ki bi pomagala, bi bila takojšnja sprememba zakonodaje. Takojšnja," je prepričana gospa Peharčeva. "Ta je sicer vsekakor taka, da jo ljudje lahko izkoriščajo, vendar je ne bi označila za pretirano liberalno: to je neka sodobna evropsko primerljiva zakonodaja, spremembe pa so nujne predvsem na področju operacionalizacije, hitrosti in ekonomičnosti samih postopkov."

Zgradba je razdeljena na dva med seboj ločena dela, in sicer na Center za tujce, ki ga vodi gospa Darja, ter na Azilni dom, kjer je glavni Vladimir Korošec. Na vprašanje, če je situacija res tako obupna, kot pravijo, tudi on odgovarja z: "Zelo. Prišlo je do kolapsa sistema." Še leta 1999 je bilo vseh prosilcev za azil skupaj 462, letos so jih že preskrbeli več kot šest tisoč. Gre predvsem za velik naval Irancev - stavba jih na dan na novo absorbira tudi od 100 do 150 - ki za vstop v Sarajevo ne potrebujejo vizuma, od tam pa je do nas prek hrvaškega koridorja samo še skokljaj. "Tile tukaj niso pravi prosilci za azil," pravi gospod Korošec: "Taki počakajo, ti pa grejo naprej. No ja, če ne bi šli, potem bi bajto preprosto razneslo."

Dejansko stanje

S svojo sajasto fasado, polomljenimi polkni in preperelim perilom, ki plapola z okenskih polic, je zgradba od zunaj videti kot pravkar zdemoliran samski dom oziroma vojaško oporišče strani, ki vojno klavrno izgublja. Že navsezgodaj je pred glavnim vhodom v sivi kvader zbrana množica čemernih, neprespanih ljudi. Za pete se jih držijo letargični potomci v na pol razpadlih nogometnih dresih, ki se morajo pazljivo izmikati pljuskom umazane milnice, ki jo snažilke iz neznanega razloga vztrajno polivajo po bistveno manj, a še vedno ostudno pocastem stopnišču. Osebje je že ob devetih zjutraj videti neznansko izmučeno in na trenutke osorno, čeprav je treba ob tem izpostaviti, da se jih vprašujočim očem vedno kaj zahtevajoče klientele kljub tegobam peklenske službe kar nekaj trudi odgovarjati vsaj z utrujenim smehljajem. Poleg ne preveč snežno belih halj sodijo v sklop uradne uniforme tudi globoki, izžeti podočnjaki, ki jih bržkone ne bi odpravil niti teden dni dolg spanec.

Čeprav se podnevi notranji prostori zgradbe precej razbremenijo, je kakršno koli pojmovanje intime v najboljšem primeru produkt fantazijskega sveta posebej nadarjenega prebežnika. Preproste, funkcionalne sobe so v sončnih urah polne nekje toliko, kot lahko udobno prenesejo, ob najhujših nočeh pa je lahko posameznik, ki nima privilegija zagotovljene lastne trajne postelje, včasih srečen celo, če se mu uspe priboriti sedišče na stopnišču, kjer lahko malce zadrema. Resnično kruto in žaljivo ime Center za odstranjevanje tujcev naj kljub vsej hvaležni in dezinformirani medijski steklini že dalj časa ne bi bil v dejanski uporabi, vendar lahko nesnete tablice s tem napisom še vedno zasledimo pred odhodom v kakšen posamezen oddelek. Kakorkoli mu je že uradno ime, je zbirni center za čedalje manj zaželene tujke en sam strašljivo kaotičen blodnjak, zato mi oprostite, če bo nekoliko kaotičen tudi tale zapis.

Skupaj z vljudno utrujeno socialno delavko Majdo Polanc sem lahko spremljal sprejem ene izmed številnih skupinic novih prišlekov, z vsemi pomotami in nesporazumi, na katere so se ljudje tam že zdavnaj navadili. Tokrat je bilo še posebej neprijetno, ker je bila skupina razen par obveznih Irancev sestavljena iz samih Kitajcev, s tem da ni med njimi en sam samcat razumel niti sintagme No English, ha? Že če odšteješ tiste navadne birokratske napake, obvezen del postopka, si lahko samo predstavljate, kako težko je taki skupini razložiti že tako preprosto stvar, kot je to, da se vrata oddelkov zvečer zaklenejo ob desetih in da morajo biti pred to uro nujno v svojih sobah. "Joj, joj, joj, kako zelo bodo tile čez pol ure spet vse posvinjali," sta momljali čistilki, ki sta po zidu, na katerem sta izmučeno sloneli, s hrbtoma resignirano polzeli proti tlom.

"Saj ne gre za to, da je veliko dela, čeprav ga je ogromno ..." mi je razložila ena izmed njiju: "Problem je v tem, da je čez pol ure spet natanko isto, kot če ne bi nič naredila. Sem pridejo ljudje brez tistih osnovnih higieničnih navad. To so ljudje z dna, marsikdo ob prihodu sploh nima pojma, po čem se tuš loči od stranišča. Za mano!" Popeljala me je po pravkar zloščenih sanitarijah, ki so, roko na srce, po čistoči dejansko prekašala povprečne sanitarije nudističnega avtokampa v Istri. "Čez pol ure pridite nazaj. Samo nazaj semle pridite, pa vam bo vse jasno." Gostje - tisti, ki ostanejo - se sicer z meseci počasi naučijo evropskega pristopa k higieni, vendar je treba v to vložiti nemalo truda. Osebje jih v interesu pospešenega postopka zato nemalokrat nagradi s sadjem ali cigaretami, najhuje pa je to, da ravno takrat, ko navade spremenijo dovolj, da niso več problematične, praviloma zapustijo Center. In pridejo novi. Čez eno uro sem se v razkazano kopalnico v resnici vrnil, vendar o tem ne želim pisati.

Dva izmed Irancev, ki sta prišla prejšnji dan, sta mi prijazno in boječe potožila, da je sicer vse v redu, vendar ju skrbi za tisto malo denarja, ki sta ga imela prihranjenega za cigarete in so jima ga včeraj zasegli. Oba sta se krčevito oklepala potrdila o odvzeti vsoti in ga kazala vsakomur, ki je bil pripravljen pogledati, ob tem pa sta izpostavila še umazane kopalnice in dejstvo, da nista razen nekaj mleka in sira od včeraj dobila praktično nobene hrane. "Šta kaže, da ga ne hrane?" se je v debato vmešal postaven brkat gospod v zelenem puloverju: "Šest mjeseci sam ovdje i nijednom nisam ostao gladan. To su obične priče." Gospod je iz Albanije in stanuje v Centru skupaj s svojo številčno družino. Gospa Polanc mu je razložila, da je Irančevo zbeganost ob prihodu bržkone izkoristil kdo drug in si na njegov račun prisvojil dvojno porcijo, a očitno ni naletela na sočutno uho: "E pa ako ne zna da se pobrine za sebe, ko če da se brine?"

Kom, Čajna, kom, gremo jest! Jedilnica je sicer povsem prijetna in zmerno prostorna, vendar se zna v opoldanskem navalu večkrat tako zabasati, da bi si v njej še agorafobik zaželel čimširših travnatih planjav. Kitajce sem vidno zaskrbljene in utrujene, a med sabo kljub temu nadvse živahno čebljajoče, prepustil topli porciji segedina in se odpravil naprej po zgradbi. Vedeti morate, da zeva tukaj med azilanti in ilegalci iz dneva v dan večja razlika. Za prve so rezervirana prva tri nadstropja, za druge zgornji dve.

Čeprav je bila še razmeroma nedavno situacija obrnjena, sta zdaj za življenje precej bolj znosna četrto in peto, saj čedalje več ljudi, ki bi bili v prejšnjih letih estatično zadovoljni s statusom ilegalca, zaproša za azil, s tem da jih večina nanj verjetno ne računa preveč resno. Razlogov za to je več, eden naj bi bil nedvomno odprtje sestrinskega centra v Postojni, kamor pošljejo tiste "navadne" begunce, ki so pred neposredno prisilno odstranitvijo in potrebujejo zaradi tega poostren policijski nadzor, poleg tega imajo azilanti v primerjavi z njimi še vrsto drugih ugodnosti, kot so prosto gibanje po vsej Sloveniji (za razliko radiusa 100 metrov okoli zgradbe), nekaj mesečne žepnine (nič omembe vrednega) in drugih materialnih ugodnosti plus več pravic glede zdravstvene in pravne pomoči. V zameno za vse to se moraš samo odreči vsem pretenzijam po osnovnih življenjskih razmerah v smislu, da moraš, če imaš srečo, prenočevati po umivalnikih.

Nič čudnega, da jo podnevi večina "nastanjenih" revežev v najkrajšem možnem času podurha na špancir čim dalj stran, saj imajo za alternativo nekaj med bunkerjem in svinjakom, kjer so že tako ali tako prisiljeni preživeti noč. Razumljivo je, kako hitro se v očeh okoliških stanovalcev izoblikuje stereotip multibogatega azijskega čefurja, ki kot za šalo vihti svoj mafijski mobitel, vendar je pri tem pozabljeno, da gre v večini primerov v resnici za tiste najbolj siromašne uboge pare, ki resnično nikomur ne želijo nič hudega. Če nič drugega posodijo ti kriminalci svoj prenosni telefon tudi kakšni škrbasti iranski babici, ki sem jo med obhodom videl hlipati vanj, grafit za njenim hrbtom pa je upodabljal srce, ki lije krvave solze v kozarec. Ob prihodu nama je bilo sicer za zaščito dodeljeno policijsko spremstvo, vendar sem ga ob najini ločitvi kljub prirojeni bolestni paranoji v celoti prepustil Denisu, saj se nisem v kompletnem obdobju, ko sem kolovratil po zgradbi, niti za trenutek počutil ogroženega. Večinoma gre za ljudi, ki so med svojim melanholičnim čemenjem srečni že, če jih katera izmed belih halj sploh opazi, da jih kot tolikokrat zaradi pomanjkanja volje in sčasoma tudi življenjske energije preprosto ne prezre, tudi če nimajo od tega nobene direktne koristi.

Ustanova so ljudje

Njihove zgodbe so si med sabo sicer različne, pa vendar zelo enake. "V redu nam je, nobenih problemov," mi je med pometanjem svoje sobe razložil čedni Iranec Ibrahim, ki bo pri nas kmalu že tri mesece. "Nekateri, recimo 20 odstotkov vseh, pridejo in mislijo, da jim vse kar pripada, tudi pravica do neprekinjenega nezadovoljstva." Iz domovine je pobegnil, ker so ga tam preganjali kot člana skupine, ki je odkrito nasprotovala vladi. "Ogledujem si vaše mesto in kulturo. Če mi boste všeč, bom zaprosil za azil, drugače moram naprej. Za zdaj ste mi všeč."

V kleti sem naletel na strašansko omikanega in lepo oblečenega srbskega gospoda, ki je pravkar čakal na letalo za Črno goro: "Čudno je čoveku sa 53 godina da završava po podrumima i zatvorima." Na začetku balkanske krvne kopeli je bežal tako iz Zagreba kot iz Beograda in s pomočjo lažnih dokumentov končal v Italiji, kjer je, diplomirani kemijski inženir, napravil sijajno kariero profesionalnega kockarja. Po spletu naključij je bil prisiljen prejšnjo noč preživeti v Šiški, in kljub drugače zelo očitnemu pozitivnemu pristopu do življenja svoje groze preprosto ni znal skrivati. "Ni oka nisam sklopio. U životu se čovek navikne na sve, al' na ovo ... nikad. Nikad." Ima mnoge prijatelje, ki so več časa preživeli po podobnih institucijah, vendar ni nihče izmed njih nikoli govoril o vsaj približno podobnih razmerah.

"Eh, še podgane začnejo crkavat, če jih je preveč skupaj, kaj šele ljudje," je zavzdihnila socialna delavka. "Veste, kako pridem zjutraj po hodniku v svojo pisarno? Tako da prestopam od enega spečega telesa do drugega." Ogrožene se sicer ne počuti, pa vendar: "Začetnika bi bilo vsekakor strah, ko pa delaš tu pet let in se ti v resnici ne zgodi nič, potem počasi pozabiš. Je pa res, da pridejo tudi razni duševni bolniki, psihopati in pijančki, nikoli ne veš ... Predvsem se bojimo bolezni." Osebje je sploh poseben del te zgodbe: vsi zapovrstjo so prepričani, da bi morali namesto o okoliških stanovalcih in o ilegalcih pisati o njih. "Kakor trpijo tujci - pa ne trpijo tako hudo, ker prihajajo s slabšega na boljše - trpimo mi še bolj!" je izjavil tukajšnji inšpektor, in kadar take stvari govorijo inšpektorji, mora biti res hudo. Prav vsi zapovrstjo ne pozabijo prekleti Mirka Bandlja, ki jim je s svojo zasedbo ministrskega položaja prostodušno porezal vse bonitete, ki si jih v nasprotju z ostalimi lubadarskimi paraziti, navešenimi na ministrstvo za notranje zadeve, brez sence dvoma zaslužijo. Doktorja za redno službo recimo mrzlično iščejo že dve leti, a ni nikogar, ki bi lahko te razmere sploh prenašal.

Vsaj z najrazličnejšim materialom za oskrbo včasih niso imeli hujših problemov, zdaj pa delavci pravijo, da je prišla nabava pod neposredno okrilje ministrstva in so zaradi tega tudi na tem področju v stanju permanentne frke. Šišenski prehodni dom je pač samo še ena v dolgi vrsti katastrofalnih šlamparij slovenske države, ki se čedalje bolj ukvarja samo še sama s sabo. Po šivih pokajoč kotel med sabo popolnoma nezdružljivih začimb sredi urbane cone - ampak če odštejemo direktno vpletene, koga zares briga? "Pa a se mora res kaj takega zgodit," je popizdil eden izmed gospodov na sestanku okoliške civilne iniciative, "da pride do kakšne nepovratne škode, do smrti in posilstev, da bodo lahko sploh začeli razmišljati o problemu?!" Odgovor je seveda ja. To je vsekakor grda, umazana in voljo do življenja vztrajno sesajoča zgodba, od katere imajo vsi udeleženci, če odštejemo kriminalna združenja, strašansko izgubo. Najbolje bi bilo, če bi lahko premiera nove vlade skupaj z najširšo ekipo najprej za dva tedna nastanili čez cesto, kjer bi jim za ta čas stanovanje z navdušenjem odstopila gospa iz prvega dela članka, nato pa bi jih za mesec dni ruknili v prostore samega Centra, kjer bi se bili prisiljeni iz minute v minuto boriti za tistega svojega pol kvadratnega centimetra prostora. To bi šele bila reportaža.