Šumijevo božanstvo

Scarperia je eno navadno zaspano provincialno gnezdece v hribih tam zgoraj nad Firencami, pa čeprav staro obzidje, masivni stolp, ki štrli iz debele robustne graščine, skrbno utrjena mestna hiša ter krepke rešetke na oknih in težko okovana vhodna vrata na grobih pravokotnih hišah na obeh straneh ozke glavne ulice dajejo slutiti, da so tod v času renesančnega razcveta živeli jeznoriti in prepirljivo strastni ljudje, med seboj do groba sprte družine in klani ter slavohlepni spletkarski mogočneži. Ne, tod v arhitekturi, ki naj bi končno vendarle bila nekakšen odsev življenja, čeprav že davno minulega, ni zapaziti kakršnekoli mediteranske nežne liričnosti, temveč le brezobziren grob toskanski individualizem. Pravzaprav sva bila sprva z Borutom na podlagi imena tega mesteca nekako prepričana, da bova imela opravka s široko razvejeno šuštarsko populacijo, a se je kasneje izkazalo, da "škarpetarji" slovijo kot izdelovalci posebno cenjenih nožev, saj je bila skoraj vsaka druga prodajalna pravi nožarski butik, v katerem so s sten zrli že davno umrli mojstri, v vitrinah pa so bili skrbno kot nakit pri juvelirjih shranjeni posebno znameniti primerki. Čeprav je bilo mogoče nabaviti modele za vsakršno potrebo, od tistih za rezanje sira do onih za izrezovanje ledvičk, pa je vendar prevladovala ponudba ne mesarskih, temveč pretepaško-klavskih, takih zložljivih, s skrbno zglajenim roženim ročajem in z dolgim, svetlečim, rahlo zakrivljenim rezilom. Najbolj mi je šel v nos neki tak primerek s klino iz bleščečega titana, vendar si ga žal nisem mogel privoščiti, saj je veljal kar tam okrog sto tisoč tolarjev. Razen teh robustnih stavb in pretečih pipcev, ki so še nekako spominjali na tod nekdaj v curkih prelivajoči se adrenalin, se ni dogajalo nič vznemirljivega, neki golobi so diskretno srali z vej v parku pred mestnimi vrati, pa neke muhe so še v poznojesenski omotičnosti leno frfotale po zraku tam naokrog, perilo se je sušilo pod okni in sem pa tja je po ozkih ulicah pridrdral in oddrdral kakšen tisti laški avtomobilček tricikelček z malim kasončkom zadaj za kabinico. Drugače je pa kazalo, da vse spi, čeprav se je le kakšen kilometer od tod na dirkališču v Mugelu dogajala prava jeba, tiste sobote že tretji dan trajajoči tako imenovani "Ferrari Finals". A v mestecu ni bilo opaziti kakšnega vznemirjenja, le v mesariji je med šunkami in svinjskimi zarebrnicami visel še velik Šumijev plakat in tam med čevlje v izložbi trgovine z obutvijo so vrinili majhne rdeče modelčke zmagovite formule.

No, pa pred edinim mestnim hotelom so bile zaparkirane tri tiste nizke, elegantno spotegnjene rdeče limuzine. Ko sva na klopci ravno nasproti tega prenočišča kot neka beračka žrla sendviče s pršutom, sva malo proučevala njih lastnike, te tako imenovane "ferrarijevce" namreč. Mirno priznam, da resda s kančkom v zavisti porojene zlobe, saj naju je receptorka, potem ko sva zlezla iz najine škode in, zanjo brez dvoma bebavo predrzno, povprašala za sobo kar tam, v samem središču dogajanja, le s širokim nasmehom napotila nekam daleč nazaj v agrarno zaledje Toskane. Ti, Borut, sem mu namignil, pa par drobtin mi je pri tem zletelo iz ust, meni se zdijo ti tipi eni navadni plehki važiči, kajti vsakih nekaj minut so naduto izstopili iz hotela, s počasnim korakom pristopili k avtomobilu, tam nekaj brez veze odpirali in zapirali vrata, potem pa se, pretvarjajoč, da kontrolirajo tlak v gumah, dolgo in lakajsko klanjali stroju, zdaj z ene in potem z druge strani, nato pred njegovim rilcem in končno še pred zadkom. Vsi po vrsti pa so se dičili z obrazi, na katerih so se kar v jasnosti neonskih reklam lesketale tipične poteze latinskih bukselnov. Ob vsem tem so še skrbno in strogo švigali z očmi vsenaokrog, ali jih navzoči pač dovolj spoštljivo opazujemo pri izvajanju tega obreda. Ah, pojdiva, pojdiva še malo naokrog, sva si rekla, morda ga bodo kje v kakšnem manj sterilnem okolju tisti pravi navijači bolj strastno biksali. Tile ptiči pač tako ali tako že skrbno stiskajo vsak svojega vrabca roki, goloba na strehi pa nima nihče več, in taki ljudje postanejo osupljivo dolgočasni. Pa sva šla v kamp Mugelo verde in na druge take konce, kjer bi se lahko malo bolj koncentrirano zalegel pravi ferrarijevski proletariat, kajti ta bi se morda še znal posebno radostno veseliti letošnjega nespornega triumfa, a sva povsod naletela le na sivi dolgčas. Nekako sva se morala sprijazniti s tem, da navijači formule 1 prihajajo na tekmovanja v svojih potovalnih kombijih, potem pa ves večer preždijo pred njimi na zložljivih aluminijastih stolčkih ter s prav takih mizic hrustljajo različne z mlekom zalite muslije ali kakšne podobne otrobe, nato se tam okrog desete ure zvečer malo pretegnejo, rečejo, poglej, poglej, koliko je že ura, nakar tiho izhlapijo v notranjost svojih vozil in se posvetijo snu, hrupne, v rane ure spotegnjene veselice pa prepuščajo nogometnim in motorističnim navijačem. (Oh, se še dobro spomnim, kako smo ga pred leti lomili na zdaj že skoraj popolnoma umrlem dirkališču Grobnik zgoraj nad Reko, kjer sem bil kar prenekatero noč izjemno nenaravno vesel.) Med tem naključnim klatenjem naju je še najbolj vzradostil prizor ob cesti, za vse ljubitelje rdečih limuzin bržčas jako travmatičen, saj je ena izmed njih tam ob robu nadvse klavrno in bedno iz ugaslega zadka izcejala olje in bencin, torej take za avtomobile življenjsko pomembne tekočine. Pod odprti pokrov stroja pa so se v zagati sklanjali tisti muzlerji (še en popolnoma enak model je bil zaparkiran tam zraven, bržčas so se tod ustavili iz neke že kar cehovske pripadnosti in solidarnosti, moška sta se pridružila brezplodnemu modrovanju nad crknjeno mašino, ženske pa so jih iz varnega zaledja pikale v hrbte s svojimi prišpičenimi pripombami), medtem ko sva midva, zlobno hihitajoč se, le šinila mimo, češ, naj si pri naslednjem nakupu omislijo raje kakšno malo bolj robustno škodo. Čašo privoščljivosti pa sva lahko dolila kar s kupčkom čez dobro urico, ko sva se po neuspešnem stikanju za kakšno navijaško veselico vračala po isti poti ter naletela na enak prizor, važiški lastniki so še vedno z nemočnimi pogledi brskali po sofisticiranem drobu svojega krepnjenega statusnega simbola, damam tam zraven pa so se zaradi stopnjevane nejevolje in naveličanosti še bolj ošilili nosovi. Kaj hočeš, italijanska šlamparija pač, sva bila modra in odplahutala po asfaltnih gubah podeželske ceste naprej.

Mrtvi psi

Z nočjo je družabno življenje v Scarperii popolnoma zamrlo, le neki starec si je privlekel klopco pred vhod v svojo hišo na glavni ulici ter nemo bolščal v tlak pred seboj. In kar namučila sva se, da sva izbrskala neko zanemarjeno kavarnico, v kateri sem se lahko lagodno odteščal s svojo večerno kupico piva. Neki neokusni polizanec s celo desetino raznih uhančkov v ušesih je tam v kotu, patetično, kot da bi na klavirju preigraval kakšno simfonijo, tolkel po tipkah poker avtomata, pri tem pa jako neokusno stokal, se slinil, zavijal z očmi in topotal z nogami, natakarju je padel pladenj s steklenino po tleh, mi starejši in bolj umirjeni pa smo se poglobili v televizijske novice, predvajane na lokalni postaji. Precejšnje zanimanje je poželo poročilo o tragični dopoldanski nesreči na tem našem "Ferrari Challengu". V kategoriji 360/F355 za centralno Evropo se je dvainpetdesetletni Švicar Daniel Kuenzli (bil je celo na tretjem mestu) na nekem ovinku zakotalikal po cesti, vanj pa so zelo nemilo butnili in potem leteli po zraku tam naokrog njegovi zasledovalci, med njimi tudi sedeminšestdesetletni Nemec Ulrich Plattenhardt (pravzaprav je skoraj hecno, v kakšnih zrelih letih si gospodje sploh lahko privoščijo vijuganje s ferrarijem po dirkališčih), kar nekaj teh mož je končalo v mavcu v bližnjem hospitalu Borgo San Lorenco, slednji, torej ta Ulrich, pa žal v krsti.

(Nesreče same, hvala bogu, z Borutom nisva videla, kajti dogodila se je na čisto drugem koncu proge, čeprav je, če sem malo grobijanski, prisotnost novinarjev in poročevalcev na kraju takih in podobnih nezgod pravzaprav prava profesionalna sreča. Se namreč še dobro spomnim, kako se mi je pred leti "posrečilo" povsem nezavedno napraviti celo nekakšen fotostrip, na katerem je v posameznih slikicah zapisana smrt francoskega motorista Michela Rougerija, pa to je bil v svoji kategoriji do 250 ccm ugleden dirkač, prejšnje leto celo svetovni vice prvak, od tega, kako je položil motor v dolg in blag ovinek, pa kako je potem zaplužil po asfaltu in kako se je v paniki pobral ter jo hotel jadrno pocvirnati na varno, kako je neki njegov sotekmovalec v polno treščil vanj in, končno, kako je kot sploščena cunja obležal na robu ceste. Naslednji dan so me šefi v službi samo blago smehljajoč se trepljali po ramenih, češ, ti pa res znaš, kot da bi bil celo jaz sam zaslužen za to grozoto, kolegi od "konkurence" pa so mi v zavisti oponašali, pišuka, ti imaš pa res srečo. Sam sem se ob tem svojem "dosežku" počutil nelagodno in filma s temi negativi sploh nisem shranil med preostale, tiste ljubeznive, na katerih so bile radostno posnete nage babe in pijanske veselice, nekako tako, kot ne prenašam šopka krizantem v vazici na jedilni mizi. Te sicer lepe cvetlice spadajo na britof, pa basta.)

Torej, po tem televizijskem poročilu smo se odhrknili, se resno spogledali in zamrmrali, o, madona, madona, vendar je večina takoj spet našpičila ušesa in se ponovno z neznansko pozornostjo zazrla v zaslon. Sledil je namreč prispevek o žalostnem poginotju nekega psa. Naglodala ga je starost in ni kaj reči, res je bil lep pes, velik, negovanih, ponekod celo rahlo skodranih dlak, čutečega, žalostnega pogleda v svojih debelih očeh, katere pasme je bil, pa mi ni uspelo razvozlati. Predstavili so skoraj ves njegov zasebni fotoalbum, kako lagodno poležava doma na kavču, kako se sprehaja po v pomladi razcvetenem parku, pa v družinskem krogu med svojo zalego in take stvari. Nato je njegov, skoraj v brezupno žalovanje potopljeni lastnik, spregovoril o njegovih poslednjih dnevih, razkazal množico pokalov in priznanj, ki jih je dobil na raznih lepotnih tekmovanjih, ter popeljal reporterja na njegov grob, kjer so v njegov spomin zasadili drevo. Prispevek o nesrečni smrti gospoda Ulricha je trajal približno tri minute, omenjenemu psu, katerega ime mi je pač ušlo iz spomina, pa so jih posvetili vsaj sedem in vsi so na koncu zavzdihnili "madona" vsaj trikrat.

ON

Zaradi vsega tega sem že malo podvomil, ali so Italijančki (tod zavestno uporabljam Šumijev izraz, zaradi katerega si je nakopal nemalo negodovanja celo med najuglednejšimi politiki), poleg nogometa seveda, res tako strastno noro mahnjeni na bencinske športe. Vendar so, to sem spoznal naslednjega dne, tam okrog poldneva v nedeljo, ko se je ob divjem krešendu celotnega zmagovitega ferrarijevskega rajanja na pisti pojavil poleg Barrichella celo sam Schumacher. Morda jim zgolj primanjkuje težke ter globoke nemške temeljitosti in enciklopedičnosti ter v svoji rahlo površni lahkotnosti vzdrhtijo le ob najbolj žarečih zvezdah. (Bi človek menil, da jih morda prav zaradi tega bije glas nezanesljivih fičfiričastih vlačugarčkov.) Čeprav med gledalci na štantih sploh niso pekli čevapčičev in ne točili piva, kajti mislim, da je to na množičnih prireditvah tista posebej močno strast zbujajoča kombinacija, so, čakajoč na tega novega mesijo, ki je ponovno popeljal Ferrari iz lakajskega suženjstva v zmagoviti raj, zgolj pod vplivom v plastenkah od doma prinesene gazirane vode vendarle prebili varnostne ograje in se hlipajoče sardinasto natlačili ob tisto poslednjo nasproti startne črte. Odrešenike pa je vedno treba, vsaj tako govori zgodovina, potrpežljivo čakati. Med vsemi lažnimi alarmi, med katerimi smo se drli, kot da bi nas kdo ščipal s kombiniranimi kleščami v rit, in porabili vse rakete, tako da jih za tisti pravi trenutek ni ostalo nič več, so nas organizatorji tešili z raznimi sicer zelo veličastnimi frajerijami, vendar je vse hlepelo le po katarzični navzočnosti tega fanta. (Ruben se je že vsaj pol ure neznansko priljudno, a z nekoliko kiselkastim smehljajem zapostavljenca nastavljal tam okoli boksov, pa saj smo mu navdušeno cvilili, to je že res, toda ob nekem "zgolj" Barrichellu se tudi tega po petih minutah naveličaš.) Vmes ga je zgoraj nad pisto zelo dobro biksal neki helikopter, saj sem sploh prvič videl, da je tudi to na videz okorno in hlamudravo plovilo sposobno izvesti popoln luping, se hudobno kot zloglasna nemška ščuka med drugo svetovno vojno strmoglavo spuščal nad tribune ter izvajal še druge take vragolije, potem so od nekod prihrumeli legendarni Frecce Tricolori, v prvem preletu z barvno umetno meglo zarisali italijansko zastavo, potem še dvakrat prefarbali nebo v ferrarijevsko rdečino, nato pa smo spet dolgo poželjivo stokali po prihodu glavnega junaka, zastave so trepetale kot listki v drevoredu, ki ga ošine jesenski piš, dokler se ni končno, deus hic, kar na lepem, kot da bi vzklil iz asfalta, pojavil tam na sredi piste. (Pozneje me je žrlo, kako jim ga je sploh uspelo tako neopazno prešvercati mimo vseh tistih nepreglednih stotnij raznih ogleduhov, ki so prežali na vsak droben mig na precej dolgi poti do strogo varovanih boksov.) Ob pogledu nanj (bržčas bi ta "Nanj" moral pisati z veliko začetnico) so nam vsa oboževalska čustva padla na plan mastno, obilno in nezadržno, nekako tako spontano, kot se debelo userje stasita krava na gorskem pašniku, in v hipu smo bili prav vsi preliti s to lepljivo toplo mezgo vseobčega navdušenja. Sam Šumi pa je bil kar nekam plaho zadržan, zapazil sem celo, da se vseh teh izlivov nekako boji, in ko se je z Barrichellom malce posprehodil po prazni stezi pred tribunami, se mi je zdelo, kot da ga je strah odprtega prostora, saj se je v nekam semeniščniški zadregi skrival za kolegom, radostno krulečim navijačem odmahljeval le z nekako zakrčeno roko ter se že kaj kmalu, le po dvajsetih ali tridesetih metrih spet obrnil in odteščujoče pohitel nazaj med trumo svojih mehanikov in raznih funkcionarjev, med katere se je pogreznil z vidnim olajšanjem. Potem so nam pripravili nekakšno ekshibicijsko predstavo, ki je bila čisto v redu, to pač moram priznati, a je vendarle malce spominjala na tiste hece, ki jih v svojih na videz (oh, jako na videz) okrutnih pretepih izvajajo ameriški catchascatchcanerji; v družbi s tistim Luccom sta namreč nekajkrat nagonila po rundi, nato so nam še precej poučno prikazali menjavo koles, vse skupaj pa so po pičlem firklcu ure končali s tako imenovano "torto" (priznam, da sem ta izraz prvič slišal tam spodaj, videti pa je to tako, da voznik eno izmed zadnjih koles blokira z zavoro, ki se kot špica pri šestilu zafiksira v asfalt, hkrati pa pritisne na plin, tako da se ves bolid prične noro vrteti na mestu, gume se pričnejo žgati kot zmešane in kaj kmalu je vse skupaj, voznik in dirkalnik, očesu nepredirno potopljeno v blazino gostega dima.) Ob tem prizoru je mnogim, predvsem pubertetnikom, tako sem vsaj sklepal po v nebo kipečem vreščavem ukanju, enostavno kar prihajalo. Nakar je bilo vsega konec, Šumi in njegovi so izhlapeli bliskovito in neopazno, kakor so se tudi pojavili, gledalci so zasopli, oh, tole je bilo pa za madono in pol, ter se marljivo oddrenjali proti izhodom, čeprav se je dogajalo še marsikaj. Najbolj me je žalilo, da niso z nekim spoštovanjem naklonili pozornosti niti bivši legendi formule 1, Jackieju Icxu, ki sedaj vozi v kategoriji "freni e disco" (prmejduš, da tega ne znam prevesti, mi podeželani smo tem avtomobilom včasih v svoji preproščini rekli kar "prototipi"), ha, pa še zmagal je v zadnji, a silno divji in hudobni dirki. Tako smo na tribunah ostali le mravljasto marljivi Japončki, razni starci, ki so si toplili srce v sentimentalnih spominih ob pogledih na različne med mularijo že pozabljene, a skrbno vzdrževane in še vedno bleščeče "veterane", in seveda jaz.

Lovci in lovke

Priznam, da nisem privrženec raznih stereotipov, še posebno ne tistih, ki pripadnike kakega naroda ali kakršnekoli skupine kar enostavno in površno mečejo v isti koš. Recimo tega, da smo Gorenjci skopuhi. (Tokrat se bom izjemoma sprijaznil s prvo osebo, da ne bi kdo pomislil, da sodbo zagovarjam zgolj zaradi osebnih travm, čeprav je sicer pravega Škofjeločana bogokletno povezovati s tistimi zgoraj nad nami.) Vendar sva z Borutom tam v Toskani skoraj treščila v trditev, da Italijančki v razbesnjeni lovski strasti pokajo gozdno živad kar povprek. Ko sva brskala tam v zaledju Mugela za kakšnim skromnim prenočiščem, sva se skoraj zguzila v tolpo zariplih Lahov, ki so, okomatani z bridkimi puškami, sijočih obrazov vsi zasopli radostno vlekli iz obcestnega jarka ubito divjo svinjo, eden za sprednjo taco, drugi za zadnjo, spet eden za ušesa in končno še eden za repek, tako mlado in majhno, recimo petdesetkilsko žival. Le kakšnih deset kilometrov naprej sva naletela na podobno druščino, ki se je na robu cestišča važila nad truplom podobnega nereščka. In ko sva zjutraj še v mraku stopala iz hotelčka pri Dinotu, so vsi grički, obliti s prvo, še plaho tipajočo zoro, kar bobneli od strelov, pod katerimi so v makiji cepale drobne ptičke. Podobno bremenimo Japončke, da so patološki fotografomanijaki. No, tudi to se mi je skoraj v ostudnosti potrdilo prav na tem Challengu. Kot sem že omenil, se je po odhodu novega ferrarijevskega mesije število gledalcev zdesetkalo in imenitno mesto tik ob meni v prvi vrsti ob ograji na terasi zgoraj nad boksi je nenadoma ostalo prazno. In prav tja se je prištulil neki Japonček s tisto novo videokamero, pri kateri ne bolščiš skozi iskalo, temveč precej bolj razkošno in vratu prijazno mahaš z njo z iztegnjenimi rokami, kaj snemaš, pa kontroliraš na malem monitorčku tam zadaj. Snemal je vse, vsak najmanjši drek, ki je pricijazil mimo, pri tem pa med sledenjem tako prešerno in široko mahal, da se je vsakič s kamero ustavil le centimeter pred mojim obrazom. Seveda sem se bal, da mi bo iztaknil kakšno oko, morda razbil nos ali mogoče samo zobe. Zato sem ga pričel preteče in globoko gledati, pa to ni prav nič pomagalo, nemoteno je nadaljeval s pravo japonsko zadrtostjo. Ker mi je znano, da se celo s tistimi, ki trdijo, da so vešči angleščine, v tem jeziku sploh ne splača pogovarjati, japonščine pa, razen nekaj kletvic, ne obvladam jaz, sem mu, kajti tega terorja nisem več prenašal, zabrusil, ej, model, kwa pa zdej tle dogaja ...? Malo se je zamislil, potem pa mi je pojasnil, all the models Ferrari in po krajšem preudarku dodal and Masserati ter nadaljeval svoje obupno kriljenje. Zategadelj sem zapustil prizorišče ter odšel tja dol na zgolj za te avtomobile namenjeno parkirišče proučevat tretji stereotip, ferrarijevce namreč. In kolikor sta prva dva držala, se mi je tretji razsul. Da se v teh limuzinah prevažajo dobre babe, je povsem iz trte izvito, saj med njimi ni bilo take, na kateri bi si res s slastjo popasel oči, pa čeprav sem zgolj drobtinic vajen skromen uradnik iz province in je bil statistični vzorec izjemno širok, saj jih je bilo, po moji prej skromni kot razkošni oceni, tam zaparkiranih kar okrog tristo. Le neke poblajhane koklje, ki jim niti najboljše toaletne kremice niso zgladile gubic po rahlo usnjatih, pod vplivom raznih vodic marogasto porjavelih obrazih, so na svojih koščenih udih, toplih debelušk med njimi praktično ni bilo, s patetično afektiranimi gibi po ptičje skakljale med avtomobili in nekaj kokodakale. Večina je bila oblečena v lakirano lesketave skajaste (no, morda je bilo tisto pravo usnje, ampak videti je bilo kot skaj) oprijete hlače in jackete z zebrastim vzorcem, seveda ne v črno-beli kombinaciji, temveč, recimo, temnomodro-vijolični, rdeče-rjavi ali kaj takega. Tudi dedci so bili nekaj nemogočega, morda res znajo zadostiti normam oblačenja za razne sprejeme v visoki družbi, ko pa so se uredili malo bolj športno, so izpadli pravi kmetje v tistih salonarčkih in bosanskih jaknah s kričeče rdečimi šildastimi kapicami. Pravo razočaranje pa me je čakalo v pogostitvenem šotoru, kajti čeprav bi večina sodila, da se bova prav midva grebla okrog tistih dobrot, mislim, da sva se zadržala skoraj najbolj dostojanstveno. Jih je bilo prav hecno gledati, te ferrarijevce, kako so se z lačnimi očmi požrešno drenjali za tistimi tortelini in špagetki, kako so požirali slino pred narezki dimljenega lososa, dušene govedine pa seveda pršuta ter cele falange raznih italijanskih salamic in sirov. Še tisto mineralno vodo brez mehurčkov je skoraj vsak spil iz plastičnega kozarčka prav do poslednjega požirka, preden je zapustil mizico in se goveje spokojno postavil v neznansko dolgo vrsto za ekspres kavo. V avtu so bili pa spet carji, in ko sva se vračala, jih je na avtocesti nekaj jako enostavno šinilo mimo naju, čeprav sva tudi midva šopala prek sto petdeset. Ampak se pa tudi tega spomnim, kako sva se sladko hehljala in drezala pod rebra tam na nekem počivališču, kjer so policaji dva taka tiča neusmiljeno gnjavili zaradi prehitre vožnje, midva pa sva lagodno zdrknila v restavracijo na hladen pir.

In tu se moje poročilo konča.