Nacionalistične države

Zmaga šestorke na volitvah po Tuđmanovi smrti 2000 je obetala velike spremembe v hrvaški politiki. Po dveh letih nove vladavine pa se zdi, kot da se skoraj nič ni spremenilo. Zakaj?

Tuđman je leta 1990 zmagal s protestnimi glasovi; tedaj je bilo pomembno, da ne zmaga zveza komunistov. Leta 2000 je nova koalicija spet zmagala s protestnimi glasovi; tokrat je šlo za to, da ne zmaga HDZ. Razlika je seveda velika v tem, da nihče več nima v rokah tako velike oblasti, kot jo je imel Tuđman. Glavni problem Račanove vlade pa je, da se počuti, kot da je oblegana, kot da je manjšinska vlada. Zato ne provocira, ampak se obnaša defenzivno, kot da ne bi imela moči. Na začetku vladavine ni izvedla temeljite zamenjave vladnega aparata, istočasno pa so na vse zahteve, da je treba spremeniti stališče do človekovih pravic odgovarjali: To je zelo pomembno, toda pomembnejša je ekonomska politika - najprej moramo zmanjšati nezaposlenost. Po dveh in pol letih se je pokazalo, da se je brezposelnost celo povečala, hkrati pa niso nič napravili za človeške pravice, za radikalnejše likvidiranje evforije. Zaradi tega se dogajajo desničarske ritualizacije protestov, kot denimo v primeru generala Norca, ko so Hrvati vzklikali: Vsi smo mi Norac!, kar je bilo posebej komično slišati v slovenščini. Ali pa 15. septembra, ko bo v Splitu nastopil pevec Thomson, ki velja za umetniškega vodjo novega antikomunizma, ki prepeva - Bit' če zemlja naša čista od masona i komunista.