Šport je postal brutalen

Na kranjskogorski tekmi bo v našem moštvu veliko slalomistov. Kaj lahko pričakujemo od slovenskih smučarjev na domači tekmi?

Ne bi dajal napovedi, s katerimi bi vsem pihal na dušo, kajti realno gledano je vsa sezona izraz stanja v slovenski smučariji. Če se jim zelo utrga, lahko odskočijo za kakšno mesto, sicer pa pričakujem rezultat v okvirih, v katerih je potekala sezona. To je realno stanje. Res pa je, da je prelomni trenutek sezone pogosto ravno doma. Ko so fantje doma našli dodaten motiv in našli sami sebe, so od tam štartali veliko bolje, kot je sezona do takrat potekala. Če bo tako tudi letos, nam je lahko samo žal, da je Kranjska Gora tako pozno na smučarskem koledarju, ker je pravzaprav že konec sezone.

Bi si Mitja Dragšič in Drago Grubelnik z dobrimi vožnjami lahko zagotovila finale v Sestrieru?

Z vrhunskim izidom je finale dosegljiv tako rekoč vsem. Za zdaj je Dragšič 25., to pomeni, da je korektno uvrščen v finale.

Ampak slalom je največ, kar imamo ta trenutek?

Vsekakor. Čeprav je težko govoriti o slalomistih. Tehnična ekipa je tista, ki je naša udarna skupina.

V veleslalomu pa nimamo tako rekoč nikogar ...

Govorim o tehnični ekipi, se pravi slalom in veleslalom. Ampak veleslalom se je toliko oddaljil, da za finale v Sestrieru ni niti teorije, da bi se kdo uvrstil vanj.

Zakaj smo se v veleslalomu tako oddaljili?

Če bi človek vedel, kako, bi bilo lahko. Enostavno smo se oddaljili od konkurenčnih izidov, že pred časom.

Najprej veleslalom ni bil tako oddaljen, zdaj pa že nekaj let vse bolj zaostajamo.

Ni čisto tako. Jure Košir je celo osvojil kolajno v svetovnem pokalu. Osvajal je stopničke. Ne glede na to, da ni take kontinuitete kot v slalomu, so bili izidi tudi v veleslalomu. Bili so Tomaž Čižman, Jure Košir, Mitja Kunc ... Enostavno pa nismo znali narediti moštvenega preboja. Nismo znali motivirati tekmovalcev, ki bi bili sposobni na dolge proge osvajati visoka mesta v veleslalomu. Dejansko pa je veleslalom osnova smučanja oziroma tekmovanja. Dobri veleslalomisti znajo doseči vrhunske rezultate tudi v drugih disciplinah. Strogi specialist za slalom pa je v drugih disciplinah zelo težko konkurenčen.

Omenili smo že, da je bila Kranjska Gora navadno prelomnica; lani je Uroš Pavlovčič tam osvojil celo stopničke. Je bila Kranjska Gora nekaj posebnega tudi v vaših časih?

Doma sem vedno rad tekmoval. Prvič, ker sem zelo dobro poznal teren, čeprav poznavanje terena ni ne vem kakšna prednost. Tu vsi poznajo teren in se zaženejo na polno, kalkuliranja skoraj ni.

Prednost je publika, navijanje?

Vse skupaj. Enostavno je človek bolj motiviran. Najdeš energijo, ki je do takrat nisi imel. Tekmovalec se zna aktivirati bolj kot kje drugje. Pogosto se sprašujem, kaj je prednost domačega igrišča v nogometu, saj so mere igrišča povsod enake. Enostavno te odnese publika. Ali pa zdaj rokomet, ko so naši preprosto leteli. Očitno je v tebi neki naboj, da hočeš doma pokazati več, kot si sposoben.

Slovenci smo doma vseeno naredili največ. Spomnim se vaše in Petrovičeve dvojne zmage!

Poleg Kranjske Gore, ki je bila najuspešnejša, sem imel še nekaj takih uspešnih postaj. Zelo uspešen sem bil v Madonni di Campiglio, nadpovprečno uspešen v Wengnu, tudi v Kitzbuehlu sem bil nadpovprečno uspešen, v Kranjski Gori pa sploh, saj sem tam dvakrat zmagal, celo v veleslalomu sem bil enkrat tretji.

Letos ne kaže, da bi kdo toliko napredoval?

Težko je reči. Nočem drezati v trenersko delo, ker je to res stroka. Tista, ki forsira in dirigira formo, kot temu rečemo. Če nisi neposredno vključen, je težko biti pametnejši od ljudi, ki so poklicani za to. Res je, da je včasih marsikaj mogoče videti tudi s tretjim očesom, marsikaj, česar oni sami ne opazijo, in bi bilo mogoče različna mnenja, če so kompetentna in primerna, vredno poslušati.

Spremljali smo izide na mladinskem prvenstvu v Mariboru, kjer je bil kasneje Klemen Bergant zadovoljen, mi pa nismo bili tako zelo zadovoljni.

Tudi sam nisem bil tako zadovoljen, če me vprašate naravnost. Če seštejemo kolajne, ki smo jih osvojili na vseh teh mladinskih prvenstvih, evropskih in svetovnih, je bera ogromna. Bili smo zelo visoko uvrščeni v primerjavi s smučarsko bolj razvitimi državami. Tudi to je kazalec, da nekaj ni čisto v redu. Nekaj ne štima. Včasih smo bili res konkurenčni. Enako se nam dogaja na otroških tekmah. Naj bo to pokal Loka, naj bo to pokal Topolino, kjer smo tudi konstantno osvajali kolajne. Zdaj jih ne več.

Kje je razlog?

Ne vem. Slovenska smučarija je v krizi. Verjamem, da talente imamo in da se talenti rojevajo. Očitno jih ne znamo pravilno usmeriti ali pravilno vzgojiti. Ne znamo jim pokazati prave poti. Na žalost izidi kažejo tako. Sam sem prvi, ki bi si želel, da bi bilo drugače.

Mogoče pa smučanje ni več moderno. Poleg tega so drugi športi veliko cenejši in še Slovenci ne gradimo več identitete na smučanju, saj smo lahko zdaj med prvimi celo v nogometu. Ali lahko o krizi razmišljamo tudi tako?

Gotovo. Takrat je smučarija prišla tako rekoč z Lune. Sicer je bila, vendar ni bilo ne vem kakšnih rezultatov. To so bili zelo povprečni rezultati. Kar nenadoma so prišli vrhunski izidi in ljudje so se začeli identificirati. Nemogoče je pričakovati, da bi bilo večno tako. Ob osamosvojitvi pa je Slovenija dobila nov impulz. Smo majhen narod in nenadoma je pravzaprav prišlo toliko različnih ambicij, interesov, da je nemogoče pričakovati, da bodo vsi za smučarijo. Če pogledamo, kje vse osvajamo kolajne, smo športni fenomen, glede na velikost populacije.

Tudi same uvrstitve na velika tekmovanja so velik uspeh, kot na primer pri nogometu.

Nikoli ne bomo velika nogometna nacija. To, kar so naredili ti fantje, je fenomenalno. Vprašanje pa je, kdaj bo spet mogoče ponoviti kaj takega. Želel bi, da bi se to zgodilo. Ampak, ali smo sposobni v takem moštvenem športu sproducirati take talente, kot so se pojavili v tem trenutku. Mogoče je to še ostanek neke širše šole. Konec koncev, če pogledamo našo nogometno ligo, prav veliko slovenskih imen ni notri. Imamo veliko uvoženih ljudi, ki tu igrajo in nam nekako dvigujejo kakovost.

Torej se lahko strinjamo, da je nekoliko ožja baza tista, ki dela smučariji težave?

Poglejte, kakšno bazo imajo Hrvatje. Očeta in mamo, pa so najuspešnejša ekipa na svetu. Čeprav so zdaj poškodovani. Družinsko se da. Seveda pa to ni model, ki bi povsod deloval. Se je pa nekajkrat izkazal za uspešnega.

Girardelli?

Girardelli, Bolgar Popangelov. Nekaj takih svetlih izjem gotovo je v smučarskem športu. Kjer lahko uspeš individualno, mimo moštva, mimo ljudi, ki so potrebni za trdo in organizirano delo.

Kakšna je vaša naloga pri Elanu?

Moja naloga je, da spremljam otroški program povsod po svetu, da primerjam, kje smo konkurenčni. Tudi iz naslova našega izdelka kot takega. Da gledamo, kako bomo prepričali že mlade fante in dekleta, da bodo nastopali z našimi smučmi. Prepričujemo jih oziroma jim skušamo dokazati, da je naš material najboljši. Tu je ogromno komponent, ki jih moramo spremljati.

V času Stenmarka in Križaja je bil Elan na vrhu. Stenmark je bil eden najboljši Elanovih sponzorirancev. Elan ga je odkril tako rekoč še kot otroka.

Da, zrasel je z Elanom.

Tudi vi gotovo, ampak on je bil le Šved in verjetno je bilo težje ...

Ne vem, kako so prišli do njega in kdaj je začel smučati na Elanovih smučeh, ampak spomnim se, da je pri mladincih že smučal na elankah. Čeprav je bil leto starejši od mene, se ga spominjam še iz mladinskih časov. Odkar se ga spomnim, je bil pri Elanu.

Ampak če bi ga kupili pri dvajsetih, bi bila to povsem druga zgodba in predvsem bi bilo veliko dražje?

Saj so ga skušali. Ves čas so ga bombardirali. Predvsem Atomic je bil zelo agresiven. Očitno mu niso ponudili dovolj. Hkrati pa je bil prepričan, da ima najboljši material. Mislim, da je bilo bolj to. Pri njem je športni rezultat odtehtal, konec koncev pa je bil tudi s finančnimi pogoji pri Elanu očitno zadovoljen.

Kaj pa vaše razmerje z Elanom?

V začetku, ko se človek še vzpenja, mu športni izid pomeni največ. Mi smo rasli s športom, ki se je takrat v Sloveniji in Jugoslaviji šele razvijal. Nismo vedeli, kaj vse ta šport prinese z vrhunskimi izidi. Z nami oziroma z našimi izidi se je formiral ski pool. Z našimi uspehi je Tone Vogrinec ustvarjal oziroma spreminjal pravila ski poola, ki so določala, kdo in kdaj lahko zamenja. In kdo ne sme zamenjati. Takrat je bil Elan alfa in omega in tako rekoč edini opremljevalec. Sam skoraj tik do konca kariere nisem smel zamenjati opreme, taka so bila pač pravila v poolu. Ko bi lahko zamenjal, pa nisem, ker so mi v Elanu ponudili pogoje, ki so bili zame sprejemljivi. Zato sem začel in končal na enih smučkah.

So vas v tej zadnji fazi oblegali tudi drugi opremljevalci?

Seveda sem imel možnost zamenjati.

Zakaj se niste odločili za menjavo?

Ni bilo potrebe. Vsi smo bili zadovoljni. Elanove smučke so bile zelo konkurenčne, težko rečem najboljše, so pa bile zelo konkurenčne.

Nekaj časa celo najboljše?

Poglejte, če kdo zmaga na 86 tekmah v svetovnem pokalu, je gotovo nadpovprečen tekmovalec. Ampak s slabim materialom tudi nadpovprečnež tega ni sposoben narediti. Vse je bilo argumentirano z vrhunskimi izidi. Če so ljudje še osebno zadovoljni, če se dobro počutijo na tem materialu, je taka kombinacija zmagovita in jo morajo kopirati vsi.

Včasih smo bili navajeni, da so tako rekoč vsi smučarski skakalci tekmovali na elankah. Zdaj pa ni več tako.

V smučarskih skokih imamo približno 30-dstotni delež.

Kaj to pomeni, je to slabše ali boljše kot prej?

Nismo šli na slabše. Pojavili so se drugi. Normalno je, da se to malo porazdeli. Prav tako ni interes Elana, da bi vsi skakali na naših smučeh, ker so smučarski skoki povsem neprofitabilni. To je samo za imidž podjetja

Skakalnih smuči ne moreš kupiti v trgovini?

V trgovini ne. Lahko jih naročiš. Imamo jih v ponudbi, predvsem za skakalne klube, ker je to absolutno tekmovalni proizvod. Normalen potrošnik tega niti ne išče. Če pa bi kdo hotel take smuči kupiti, jih seveda lahko.

Pri skokih imate okoli 30 odstotkov v svetovnem pokalu, kako pa je pri alpskem smučanju?

V alpskem smučanju smo bili svoje čase blazno močni. Niti ne toliko količinsko, kolikor so bili vrhunski izidi. Imeli smo vrhunske tekmovalce, a so zapustili Elan, ko je imel ta finančne težave, ko je bankrotiral itd. Zdaj še teh kakovostnih nimamo. Zato na novo ustvarjamo celotno strukturo tekmovalcev Elanove ekipe po vsem svetu. Smo član različnih ski poolov in na trgih, ki so za nas pomembni, skušamo organizirati oziroma organiziramo vzgojo svojega tekmovalnega kadra od najmlajših naprej. V prihodnosti nameravamo imeti svoj vzgojeni kader. Sočasno lobiramo in iščemo tekmovalce, ki bodo z nami tekmovali v svetovnem pokalu, ker enostavno nimamo dovolj časa, da bi čakali na rezultate svoje vzgoje. Pravzaprav združujemo dve različni poti, da pridemo na pozicije, za katere menimo, da so nujno potrebne in da nam pomagajo pri prodaji v svetovnem merilu. Tako lahko dokazujemo svojo kakovost tudi na tak način.

Koga imate zdaj v svetovnem pokalu?

Andrej Šporn, Mitja Kunc, Chip Knight.

Kaj pa pri skokih?

Naši skakalci, razen Petra Žonte. Potem imamo Simona Ammanna, Sigurda Pettersena, Adama Malysza in večino Poljakov. Na Finskem imamo dva zelo obetavna mlada skakalca, Janneja Happonena in Arttuja Lappija, ter Japonca Hirokija Yamado.

Kako pa se počutijo smučarji, ki dosegajo vrhunske izide, ko zamenjajo smuči? Jih je strah, da potem ne bodo več tako dobri?

To se vse testira. Ko se uskladijo finančni pogoji, tehnični pogoji in stvari, ki spadajo zraven, je to šele izkaznica, da se lahko lotiš testov. Takrat se delajo primerjalni testi in na podlagi testa se odloči, ali je to to. Potem se je treba odločiti, ali pretehtajo tehnična pomanjkljivost in boljši finančni pogoji ali ne. Poleg tega tudi vse od začetka pogovorov vsak gotovo spremlja izide drugih tekmovalcev, ki uporabljajo isti material.

Včasih, ko ste še temovali, ni bilo toliko poškodb ...

Šport kot tak je postal zelo brutalen. Ljudje so za to, da uspejo, pripravljeni tvegati več. Ali so bolje natrenirani, težko rečem. Res pa je, da je struktura poškodb čisto drugačna kot prejšnje čase. Kdo pa si danes še zlomi nogo? Tako rekoč nihče. Mišic si ne strga nihče več, ker ima premočne. Kosti si ne zlomi več, ker je vse v enem oklepu. Poškodujejo se vezi. Ker je to najbolj izpostavljeno. Vezi ne moreš natrenirati, vse drugo pa. Kako se to natrenira, je sploh veliko vprašanje. Šport je postal zelo vprašljiv, ampak to je tabu tema, ki se je tudi jaz ne bi rad dotaknil.

Ko gledamo vas nekoč in sodobne smučarje, ste bili vi pravi suhci.

Vrhunski šport ne deluje več na solato in šnicle, to je dejstvo in naj bo to dovolj na to temo.

Pred dvajsetimi leti so bile olimpijske igre v Sarajevu. Veliko se je govorilo, da so švicarskega smučarja Julna kepali, medtem ko je vozil po progi.

Mislim, da ga niso. Ne niso. Mislim, da so bili navijači zelo fer. Tudi kasneje, ko je bilo finale leta 1987 na Jahorini, ko je zmagal Gregor Benedik, je bilo navijanje zelo fer. Tako fer publiko težko dobiš, kot so bili oni.

Kaj pa vi, ste imeli kdaj tako izkušnjo, da bi vas kdo motil s kepami?

Ne. Tega ni bilo nikjer. Razen v zadnjem času pri Hrvatih. To so najslabši navijači. To, kar oni počenjajo zadnje čase, ko tudi kepajo druge smučarje, tega ni bilo nikjer. Za Slovence se ne spomnim, da bi to kdaj počeli. Pa petarde, pa ognjemet. To so prinesli hrvaški navijači.

Iz nogometa najbrž?

Ne vem, od kod, vem pa, da so bili Hrvatje.

Je to za tekmovalce zelo moteče?

Moteči vložki gotovo nikoli niso dobri za zbrano vožnjo. Zame to ni primerno. Tudi Hrvatje sami to vedo, ampak tega enostavno ne morejo preprečiti. Zanima me, kakšna bo tekma drugo leto na Sljemenu, če bo Janica ozdravela.

Ali niso bile olimpijske igre v Sarajevu skoraj slovenske?

Ne. Res je, da je bilo veliko Slovencev, ki so pomagali olimpijske igre izpeljati, saj Sarajevo, če govorim o alpskih disciplinah, ni imelo izkušenj. Slovenci pač nekaj, kot organizatorji. To pa je bilo bolj ali manj vse. Dejstvo je, da je takrat obstajala Jugoslavija, kjer je imela Slovenija zelo pomembno vlogo, ne pa tudi odločilno.

Takrat na otvoritvi se vam je glas zatresel.

Ste že kdaj govorili pred milijardo ljudi? Jaz sem. Mislil sem, da je to mala šala. Tiste tri stavke si bom pa ja zapomnil, saj nisem neumen. Potem sem začel jecljati.

Pa se še kdaj spomnite na to?

Saj me vsi poznajo samo po tem. Sploh ker nisem dosegel pričakovanega rezultata. Ampak to se ni zgodilo samo meni. Tudi Mosesu se je zgodilo podobno na olimpijadi v Los Angelesu. Izkušnja sama pa je bila fenomenalna. Mislil sem, da bom zmogel brez težav, pa je bilo zelo težko.

Na olimpijadah niste zmagovali, v svetovnem pokalu pa imate ogromno zmag. Kako danes gledate na to?

So stvari, ki jih človek doseže, pa ne more reči, da so neuspeh. Res pa je, da na velikih tekmovanjih veljajo samo kolajne. Vse drugo se zelo hitro pozabi. Tudi evidentirajo se samo mesta, ki prinašajo kolajne. Bil sem četrti v Lake Placidu, kjer sem za dve stotinki sekunde zgrešil kolajno. Krasen športni izid, ki pa tisti trenutek ni pomenil čisto nič. Meni danes ta rezultat ogromno pomeni, ker sem bil čisto blizu kolajne. Ampak v življenju se pač stvari tako obrnejo. Če bi dal na tehtnico vso športno pot, bi jo označil za zelo zelo uspešno, ne glede na to, da ni bilo olimpijske kolajne.

So pa primeri, ko je nasprotno, ko tekmovalci dosežejo pomemben rezultat ravno na velikih tekmah! Španec Francisco Fernandez Ochoa ...

Zmagal je na eni tekmi za svetovni pokal, potem je zmagal na olimpijadi v Saporu in bil tretji na svetovnem prvenstvu. Ali pa recimo Frank Woerndl. Nikoli ni bil med prvimi tremi na tekmah svetovnega pokala. Bil pa je drugi na olimpijadi v Calgariju in bil je svetovni prvak v Crans Montani. Potem Jure Franko, ki je dobil olimpijsko kolajno, pa je bil samo še dvakrat na stopničkah v svetovnem pokalu. Tako, da so tudi nasprotni primeri.

Če se za trenutek vrnemo v čas, ko ste še tekmovali; nekateri smučarji, zlasti Italijani, so se pred začetkom vožnje pokrižali. Tega zdaj pravzaprav ne delajo več. Slišali smo govorice, češ, saj bi se Križaj tudi, pa se to takrat ni smelo!

Zanimivo zgodbo sem doživel v tistem času. Zelo zgodaj sem se poročil. Enkrat sem dal intervju za neki verski časopis in sem naglas povedal, da sem se poročil cerkveno. Bil je tak halo, tudi po vseh smučarskih strukturah. To je bila dejansko tabu tema pri nas oziroma niso radi videli, da se o tem govori naglas. Moram pa reči, da se se za to nisem kaj dosti brigal. Živel sem tako, kot sem bil vzgojen, in nisem v tem videl nič grdega oziroma napačnega. Še danes tako razmišljam in se nisem nič spremenil.

Delali ste tudi za znamko piva Goesser. Kako ste takrat gledali na pivovarsko vojno med Unionom in Pivovarno Laško?

Nisem strokovnjak. Tudi Mercator se širi. Kaj pa to pomeni dolgoročno? Bo obstal ali ga bo prevzela kakšna tuja multinacionalka. Težko si je predstavljati, kako majhen prostor zavzemata Union in Pivovarna Laško v evropskem merilu. Mislim, da bosta slej ko prej postala del giganta, ki posluje na večjem območju.

Iz Goesserja ste prestopili v Elan.

Ne. Ves čas sem delal v Elanu, ampak bolj malo. Bil sem član promocijske ekipe. Potem so me prosili, naj prevzamem funkcijo vodje tekmovalne službe. To pa je zaposlitev za polni delovni čas. Druge možnosti ni bilo, moral sem se odločiti, ker na dveh stolih ni bilo mogoče sedeti, in sem se odločil za to.

Pred časom je bila afera, ko je propadla neka avstrijska banka. Govorilo se je, da ste bili ob ves svoj denar?

To ni bila afera, to je bila tragedija. Sem vse povedal.

Torej finančno niste propadli?

Se trudim, da ne bi.

Mimogrede, na kakšni tekmi Avstrijci tako zlahka zasedejo prvih nekaj mest, da je tako prvenstvo Avstrije že kar dolgočasno gledati!

Predobri so. Ampak niso sami krivi. Imajo fantastičnega predsednika smučarske zveze Petra Schroecksnadla. Finančno je neobremenjen, super bogataš, ki izhaja iz športa. Zahteva red in disciplino. Uvedel je profesionalen odnos že na ravni smučarske zveze. Uspelo jim je narediti ekipo, ki ustvarja zmagovalce od najmlajši selekcij. Če se jim kdaj zalomi, hitro popravijo. So blazno uspešna mašina.

Ni to malo nevarno, da se stvar ne izrodi?

Očitno potem ne smeš biti predober.

Kako pa, da jim ne sledijo večji in bogatejši, kot so Švicarji, Nemci, Francozi, Italijani?

Največja tragedija je za Nemce. Smučarska industrija je tako zelo odvisna od nemškega trga - 80 milijonov jih je. Zdaj so se malo zbudili, kar zadeva vrhunske tekmovalce. Ampak tam so jih mediji že pokopali, saj v ospredje postavljajo smučarske skoke in biatlon ter celo smučarske teke.

Bi si upali naprtiti vlogo, kakršno ima Schroecksnadel v Avstriji? Včasih imamo občutek, da našemu smučanju manjka nov Tone Vogrinec.

Saj je še tukaj. Dva pa ne moreta biti.