intervju / "Mene skrbi, da kakršnekoli hitre poteze, ki niso strogo proučene, niso optimalne. Res bi bilo treba preveriti, kaj se dogaja z našimi davki v celoti. Ne pa, da bi tukaj krpali nekaj tu in nekaj tam. Iti bi bilo treba v celovito reformo." - Mićo Mrkaič

V prihodnjem vladnem mandatu naj bi vodili vladni strokovni ekonomski svet. Je to že odločeno?

Mislim, da imam trenutno dobre možnosti za to. Sicer pa to ne bo nikakršno ministrstvo ali urad, ki bi imel izvršilno moč. V ZDA poznajo podoben strateški svet, ki pomaga oblasti pri odločitvah s strokovnimi mnenji.

Kakšna naj bi bila sestava tega organa, ali naj bi v njem sedeli bolj podobno ali bolj različno misleči ekonomisti?

Seveda bodo v svetu različno misleči. O sestavi sicer še ne morem govoriti, niti o imenih, vendar podobno mislečih ekonomistov niti ne bi mogli dobiti.

Do kod so te razlike v pogledih znotraj sveta še smiselne oz. produktivne?

To je težko reči vnaprej. Težko je konec koncev vedeti, kakšne razlike se bodo pojavljale pri različnih problemih. Vsekakor pa je lizbonska strategija eden glavnih ciljev, ki ga poudarja vlada. To je eden glavnih ciljev našega gospodarskega razvoja. Kdor ima za jedro razmišljanja lizbonsko strategijo, je dobrodošel.

Bi bil Dušan Mramor denimo lahko član tega sveta?

Glede na to, kaj govori o pomeni skupne faktorske produktivnosti in da se zaveda pomembnosti lizbonske strategije, bi bil lahko.

Kako bi ocenili delo finančnega ministra v zadnjih dveh letih?

Mramor si je predvsem zadal prioriteto, da se bo boril z inflacijo, kar je za finančnega ministra malo čudno, ker je to prioriteta Banke Slovenije. On si je pač vzel dodatno nalogo, da je z acikličnimi trošarinami gladil cene nafte in poskušal ublažiti vplive njenih podražitev na inflacijo. Sodbo o tem, kakšen je bil uspeh te strategije, bo izrekla stroka v nekaj mesecih, ko bomo dobili vse podatke in ko bomo stvari lahko preračunali. Kar pa se tiče njegovega davčnega eksperimenta, je preveč gledal na knjigovodski del bilance, manj pa na razvojnega. Zakaj je tako ravnal, ve predvsem on, saj je kot minister poznal stvari, ki jih mi ne vemo. Verjetno bo prišel čas, ko bo brez političnih zavor pojasnil svoje poglede. Mnenja v stroki pa so, da bi moral več pozornosti nameniti razvoju. Recimo kolega Polanec je pisal o davčnih olajšavah.

Zadnje dni se je okrepila tudi skepsa kritične javnosti do izbire novega finančnega in gospodarskega ministra. Denimo Jože P. Damjan pravi, da ga skrbi strokovnost, in hkrati apelira, da je zato še bolj pomembna vloga strateškega ekonomskega sveta. Bi se s tem strinjali?

Vizjaka ne poznam in bi o njem težko sodil, ker tudi nisem spremljal hearingov. Bajuk pa je doktoriral na Berkleyju. To je ena najboljših šol, vsaj akademske reference ima. Delal je v mednarodni banki, tako da bi moral imeti tudi birokratske izkušnje. Sicer pa za ministra tako ali tako ni najbolj pomembna njegova strokovnost, ampak politične usmeritve, ki jih uresničujejo strokovne službe. Tu za zdaj torej ne vidim problema, je pa res, da bo strateški svet moral veliko delati in moral bi biti tudi upoštevan. Strateški svet prejšnje vlade je imel žal premajhno vlogo. Sestajal se je dvakrat letno in njegova vloga je bila zgolj posvetovalna.

Nova vladna ekipa ni obljubila prav veliko. V spominu so ostali stavki, da je treba najprej pogledati zapuščino. Kljub temu pa se je novi finančni minister odločil za precej radikalen poseg v davčno-dohodninsko reformo, kjer obljubljajo 25-odstotno znižanje dajatev na kapitalske dobičke. Če je šlo pri zvišanju te dajatve res za populizem prejšnje vlade, mu sedaj z enako vnemo očitno sledi sedanja.

Nekatere obljube oz. vsaj smernice so bile kljub vsemu dane. Ena od teh se tiče notarjev, katerih kartelna moč naj bi se zmanjšala, postali naj bi bolj prijazni do uporabnikov in začeli zaračunavati svoje storitve po nekih realnih cenah. Potem so bile tu seveda zaveze lizbonski deklaraciji. Ampak če se vrnem na davke. Mene skrbi, da kakršnekoli hitre poteze, ki niso strogo proučene, niso optimalne. Res bi bilo treba preveriti, kaj se dogaja z našimi davki v celoti. Ne pa, da bi krpali nekaj tu in nekaj tam. Iti bi bilo treba v celovito reformo. Zavedati pa se moramo, da je davčni sistem vedno rezultat političnega kompromisa, in bojim se, da se bo v novem davčnem sistemu spet odražala moč posameznikov.

Ali je bil dvig dajatev na kapitalske dobičke, ki ga je pripravila prejšnja vlada, nujno potreben, oziroma ali 25-odstotno zmanjšanje te obdavčitve, ki nam jo napoveduje novi finančni minister, pomeni neko proračunsko luknjo?

Odvisno, kakšni ukrepi bodo to odločitev kompenzirali. Nismo v tako hudi situaciji, da bi bil naš tekoči primanjkljaj katastrofalen. Mislim pa, da je šlo pri poskusu prejšnje vlade delno res za populizem, delno pa za to, da so poskušali prestrukturirati in zmanjšati obremenitev dela, kljub temu da se obremenitev dela pri nadpovprečnih dohodkih ni zmanjšala. Sicer pa glavni ekonomski učinki na tem segmentu ne bi bili tako zelo močni, ker večino davka poberemo pri nas še vedno z dohodnino in z DDV-jem.

Nova vlada obljublja 1/3 nadzornih svetov javnih podjetij opoziciji. Ponudba ima prizvok politizacije gospodarstva. Ali je to pravi način za depolitizacijo, ki je že sedaj velika?

Pravi način to ni, vsaj na dolgi rok s tem ne rešiš nič, ker preideš na sistem, kot so ga imeli v Avstriji, ko so si socialisti in ljudska stranka delili med sabo fevde. Pravi način je, da se, kolikor je državnih firm, to proda in se jih tako depolitizira. Prednost tega sistema 2/3 : 1/3 je predvsem v tem, da ima opozicija več dostopa do informacij, da laže drži pozicijo v šahu.

Ima pa to verjetno še eno posledico - ljudje, ki na novo zasedejo pozicije v nadzornih svetih, so manj naklonjeni privatizaciji, ker bi z njo izgubili svoje fevde?

Jasno! To je problem, vendar gre za politično odločitev. Privatizaciji bo marsikdo nasprotoval. Zato bi bilo zanjo treba mobilizirati davkoplačevalce. Kajti če ima država javni dolg, hkrati pa sedi na nekem premoženju, je to isto, kot da bi imel nekdo najet velik kredit, hkrati pa bi sedel na visokih bančnih vlogah. Če bi likvidirali del državnega premoženja, bi s tem zmanjšali višino stroškov obresti in to bi omogočilo zmanjšanje davkov. Tudi glede tega bo potekal boj med člani lobijev in davkoplačevalci. Problem pa je v tem, da so člani lobijev zelo motivirani in povezani, davkoplačevalci pa nismo niti organizirani niti nimamo močnega motiva. Ta asimetrija zna biti zoprna.

Vladni svet se bo, če ga boste vodili, torej zavzemal za prodajo državnega premoženja?

Gotovo.

Sem sodijo banke, zavarovalnice, telekom, železnice ...?

Banke zagotovo, zavarovalnice tudi. Kar se tiče železnic, je posebno vprašanje infrastruktura, kajti če proda država tire zasebni firmi, dobi ta firma naravni monopol. To je treba regulirati. Denimo tako, da mora ta firma potem oddajati tire po neki tržni ceni pod enakimi pogoji vsem konkurentom na trgu, kar je včasih problem, posebej če imajo hčerinsko firmo, ki ima svoje vagone. Zato lahko železniški tiri ostanejo v državni lasti vsaj začasno. Kjer gre za infrastrukturo, je pač treba biti malo bolj previden. Pri bankah ni razloga za naravni monopol. Tu bo vedno dovolj bank, ki bodo lahko še vedno tekmovale, dveh tirov ali železniških sistemov pa gotovo ni smiselno graditi.

Zaledje pomladnih strank sestavlja nacionalno občutljiva javnost. Privatizacija bank, zavarovalnic, telekoma, železnic ... pa pomeni odprodajo tujcem. Odpor "nacionalnega interesa" bi moral biti precejšen.

To smo že videli; ko so prodajali 1/3 NLB, so bili pritiski hudi. Tudi ob prodaji banke Koper. Prodaja tujcem je gotovo problematična. To ni problematično samo v Sloveniji. Američani so imeli podobne komedije s slogani, kakršen je ne kupujte japonske robe. Ko so Japonci kupili nekaj nepremičnin na Manhattnu, so Američani zagnali vik in krik.

Se vam zdi smiselno odprodati praktično vse?

Politika je pri nas preveč vmešana v gospodarstvo, in če ne bo privatizacije, tega kroga ne bomo mogli presekati. Tukaj se bo treba odločiti. Ali eno ali drugo. Kar se tiče same odprodaje, pa obstajata zanjo v ekonomski literaturi dva razloga. Prvič, da avtomatsko zmanjša pritisk na davke, in drugič, da se vse državne firme praviloma razvijajo počasnejše od zasebnih. Gre za dinamični efekt rasti. To so torej razlogi, ki govorijo v prid privatizaciji, potem pa je tu nacionalni razlog, ki bo deloval proti. Sam upam, da bo zmagal tabor, v katerem se zavzemamo za odprodajo. Člani nove pozicije niso vsi nacionalni interesenti. Glede tega obstajajo razlike. To je SLS pokazala že na predkoalicijskih pogajanjih.

Zdi se, da SLS v tej koaliciji nima prav velike moči. Precej bolj pomembno je, kaj o tem misli Janša. Ali ste se z njim o tem že pogovarjal?

Sem, vendar precej bežno. Moj vtis je za zdaj, da je naklonjen prodaji tega premoženja.

Vprašanje je, kaj z denarjem od odprodaje. Vlada predpostavlja dve varianti. Ena je zmanjševanje javnega dolga, druga pa ustanovitev sklada, ki bi bil namenjen spodbujanju malih in srednjih podjetij. Senjur je v Financah že opozarjal, da so ti skladi vedno problematični, že zaradi kriterijev, po katerih delijo denar.

Saj ima prav. Vendar se ti dve možnosti ne izključujeta. Mogoče je ustanoviti sklad in še vedno z odkupi zmanjševati tudi javni dolg. Poiskati je pač treba neko ravnotežje. Sam sklad je lahko problematičen, zato ker bodo imeli nad njim oblast birokrati. Prilika lahko naredi tatu in denar gre lahko v neke projekte, ki niso razvojno naravnani, ampak imajo politično osnovo. Ne moremo se slepiti, da tega ne bo. Zato bi morali biti tisti, ki bodo gospodarili s tem skladom, zelo odgovorni. Ne le na načelni ravni, odgovarjati bi morali s svojim premoženjem. Na primer - neki birokrat ali minister, ki se bo spomnil, da bi razvijal neko tehnologijo, ustanovili neke inkubatorje, bi se moral zavezati, da bodo te firme začeti rasti in dosegle neki cilj v določenem času. Sam bi za to moral položiti neko varščino, ki bi jo izgubil, če se cilj ne bi uresničil.

Mencinger pravi, da lahko podjetje prodaš samo enkrat, denar zapraviš in potem si brez vsega.

Res je, da lahko vsako stvar samo enkrat prodaš, ampak vprašanje je, kakšne koristi imaš od tega. Kakšni so učinki glede na prodajo. Če s kupnino saniraš javni dolg, se to splača. Sicer pa cilj države tako ali tako ni, da gospodari z bankami, da je zavarovalničar, da se ukvarja s čisto komercialnimi zadevami.

Banke so najbolj občutljiva tema. Verjetno so tujci že večinski lastniki bank v Sloveniji. V zahodni Evropi pa so banke vendarle še vedno nacionalna stvar. Luksemburg je izjema s skoraj celotnim lastništvom v rokah tujcev, v anglosaksonskem delu Evrope je v domači lasti okoli polovica bank, medtem ko imajo Italija, Avstrija Nemčija, Švedska, ki so zelo socialne države, praktično zanemarljiv delež bank v tuji lasti. Švedska 1,6 %. Kje vidite na tem zemljevidu Slovenijo?

Bančne strukture, kakršno ima Luksemburg, verjetno v Sloveniji nikoli ne bo. Sicer pa je pomembno, da je banka servis za podjetja in za posameznike in važno je, da ta servis dobro funkcionira. Skrbelo bi me, če bi imeli eno samo močno banko, pa naj bo to domača ali tuja. Ko gre za denar, imajo domači ali tuji bankirji približno enake interese. Čim več ga hočejo. Sam podpiram čimvečjo konkurenco na tem trgu. Če to lahko dosežemo delno z domačim in delno s tujim kapitalom, bi bilo to optimalno. Mislim, da bo v Sloveniji tu prišlo do nekega ravnotežja. Situacija gotovo ne bo kot v Luksemburgu, pa tudi kot je na Švedskem ne, pač nekje vmes.

Ali ni ravnanje tujih podjetij vendarle nekoliko drugačno od ravnanja domačih? Za Spar še nismo slišali, da bi postavil dom za prizadete otroke ali knjižnico kot Mercator. Tudi šport večinoma financirajo domače firme. Ali ne bomo v primeru, da izgubimo večino naših firm, glede tega hendikepirani?

Mislim, da ne. Primarni cilj trgovskega centra je, da se ukvarja s svojo dejavnostjo. Naloga države pa je, da postavlja socialne ustanove. Država postavlja, črpa davke in upravlja z državno infrastrukturo. Mercator je sponzor, ker se mu to splača. Če bodo tuja podjetja dobila signal, da je to res, bodo začela tekmovati tudi v tem segmentu.

Kakšna je prihodnost Mercatorja, Fructala, Radenske ... so to tako imenovani nacionalni šampioni?

Kdo je nacionalni šampion? Ali nekdo, ki je dober, ali nekdo, ki je velik? Če je veliko podjetje in ni dobro, vemo, da bo šlo navzdol. Tako podjetje ne more biti nacionalni šampion.

Ali je res, da so velika podjetja, ki izvirajo še iz socialističnih časov, v krizi?

Težko bi posploševal. Gorenju gre dobro. Fructal je doživel udarec, Radenska tudi. Mercator se dobro promovira. Problem ni v samih nacionalnih šampionih, ampak v menedžmentu. S temi podjetji bi morali upravljati dobri menedžerji in jih poskušati rešiti.

Po svetu ponavadi ob volitvah pozorno spremljajo gibanja na borzah. V Sloveniji zadnji teden borzni indeksi radikalno padajo. Ali je to znak nezaupanja kapitalskega trga do nove vladne ekipe?

Gre za dve stvari, za kateri ne bi mogli trditi, da sta povezani. Zametki problemov so bili vidni, še preden se je predstavila nova vlada. Iskati vzročno zvezo bi bilo pretirano.

Povsod po zahodnem svetu ob volitvah so ljudje pozorni na ta gibanja.

Pri nas poteka več procesov hkrati, zato bi težko rekel, kaj je vzrok česa. Mislim pa, da ne bi bilo fer vsega pripisati novi vladi.

Menda naj bi bilo to, katera podjetja kotirajo na borzi, tudi merilo za to, katera podjetja so pri nas dobra. Po drugi strani pa več kot polovico borznih kotacij obvladujejo člani foruma 21. Ali to pomeni, da so oni najboljši gospodarstveniki?

Oni so večinoma v največjih podjetjih. Imajo nekaj zelo dobrih podjetij. Borza je eden od načinov financiranja. Imaš lastniški kapital, imaš dolžniški kapital, odvisno, v kakšni finančni situaciji si, se boš odločil za izdajo delnic, lahko boš šel na banko po kredit, izdajo obveznic, ali boš delal tudi kakšne druge ukrepe finančnega inženiringa, npr. factoring. Ne bi posploševal, da mora iti dobro podjetje takoj na borzo. Na borzo gre takrat, ko presodi, da je to za njih ugodno zaradi financiranja. V Sloveniji imamo precej majhnih podjetij, za katera to ne bi bilo smiselno. Forum 21. To so stara podjetja, praviloma uveljavljena. Za taka podjetja je razlog, da gredo na borzo veliko močnejši. Gotovo je med njimi dosti dobrih menedžerjev in poenostavljeno bi bilo reči, da gre za star povoženi kader.

Ali mislite, da bo nova vlada v konfliktu s Forumom 21 oz. njegovimi menedžerji?

Mislim, da ne bo kakšnih primarnih konfliktov, kajti interes menedžerja je, da podjetje dobro posluje, da ima urejeno okolje, da ima nizke davke. Tu se med vlado in njimi lahko vzpostavi kvečjemu sinergija.

Pred časom ste zapisal, da bi bila potrebna diferenciacija med slovenskimi ekonomisti. Kaj ste imeli v mislih?

Gre za to, kdo je kdaj zagovarjal neko ekonomsko politiko. Mencinger je tu očitno kontrapunkt tega, za kar se zavzema večina mladih ekonomistov. Potem pa je tu še precej drugih ljudi, ki se zavzemajo za industrijsko politiko, tudi ekonomisti v Forumu 21. Zakaj je to pomembno? Praktično vprašanje je, zakaj je Irska paradni konj Evrope. Obstajata dva pogleda. Prvi pravi, da je Irska uspela, ker so najprej odpravili ovire za konkurenčnost, odprli svoje podjetniško okolje in poskrbeli za osnovne infrastrukturne storitve, ki jih dela država. Druga verzija je, da je Irska uspela, ker je imela selektivne davke, ker je posredno subvencionirala tuje firme. Vprašanje je, kateri pogled je primarni ali pa je pomembna kombinacija.

Obstaja pa še tretji razlog, Irska je že precej pred začetkom prosperitete uvedla popolnoma brezplačno šolstvo, 15 let, preden se je začel ...

Brezplačno šolstvo imamo.

Se vam zdi?

Pri nas študenti gotovo ne plačajo tržne cene. Sam se zavzemam za to, da bi imeli študenti štiri leta šolanja brezplačno. Kar zadeva brezplačno šolstvo - ljudje pogosto mešajo ponudbo in povpraševanje. Tudi ob zasebni ponudbi je šolstvo lahko še vedno brezplačno, če krije stroške država.

Kar se tiče vladnih obljub, se zdi, da je napovedanih precej investicij - od medijskega sklada, nove opere, drugega tira ... kako to uskladiti z napovedmi o znižanju davkov?

V koalicijski pogodbi je tudi varovalka, ki pravi, da so vsi predlogi odvisni od tega, kakšna bo fiskalna situacija, in da nikakor ne sme biti ogrožen maastrichtski kriterij. Sicer pa mislim, da se bo moralo veliko varčevati. Za to je treba najprej pogledati, kakšna je situacija v posameznih resorjih. Sam bi začel varčevati pri kmetijstvu. Tak je tudi pogled večine progresivnih ekonomistov. Tja gre precej denarja. Največ ga gre iz državnega proračuna sicer za pokojnine, vendar tam ni veliko manevrskega prostora. Tudi zdravstvo je eden večjih porabnikov. Strokovnjaki za zdravstveno ekonomiko pravijo, da so tam rezerve velike. Zdravniki pri nas vsekakor ne delajo dosti. Z racionalizacijo njihovega poslovanja in več dela bi se dalo precej privarčevati. Nekateri strokovnjaki pravijo, da tudi do 10 %. To je približno 50 milijard na leto. V zdravstvu je lahko vzor Švedska, ki je v ta segment uvedla elemente trga zelo socialno odgovorno in učinkovito. Za zdravila so do določene višine uvedli participacijo, nad to mejo pa so brezplačna. Pri nas ljudje kupijo zdravila in jih dajo v koš za smeti ali v predal. To se nabere. Govorimo o milijardah. Sicer pa zapravljamo verjetno povsod.

Vlada obljublja sklad za medije. Ali ni državno financiranje medijev v nasprotju z libertarnostjo, glede na to, da gre za vpletanje države v medijski trg?

En sklad za pluralizacijo medijev že imamo. Ne vem, kakšna bo ideja novega sklada; da bi država direktno ustanovila časopis, najbrž ne. Verjetno bi se v Sloveniji marsikdo strinjal, da so mediji levocentristični. Ne vem, kako bi lahko, ne da bi kršil pravilo, da naj država ne bi direktno posegala v medije, to spremenil. Gre za zelo delikatno področje. In zdravilo je lahko slabše od bolezni.

Glavni problem, s katerim se bo nova vlada ukvarjala, je zvišanje konkurenčnosti gospodarstva. Tu je seveda pomembna liberalizacija trga delovne sile. Kaj to v resnici pomeni - lažje odpuščanje, lažje zaposlovanje?

Ni nujno. Odpuščanje je zelo odvisno od tega, kakšna bo gospodarska situacija. Lahko se zgodi celo to, da bo zaradi teh ukrepov, ker bodo ljudje bolj brez ovir najemali delavce, zaposlenost večja. Končni cilj teh ukrepov je dejansko to, da se poveča zaposlenost in ne da se zmanjša.

Morda v nekem dolgoročnem obdobju, a prvi učinek bo najbrž, da se bodo delodajalci na hitro znebili odvečne delovne sile.

To je logično. Gre za konflikt med dolgim in kratkim rokom v ekonomski politiki. Sicer pa govorimo na pamet. Ne vemo, koliko takih odpuščanj bo. Nekatera gotovo bodo. Ampak če se trg delovne sile liberalizira, bodo tudi ti pozneje lažje našli delo.

Druga točka so manjši davki na plače. Mencinger pravi, da to praktično ni mogoče.

Vse je odvisno od tega, kaj se bo dogajalo z odhodki, za koliko jih je vlada sposobna zmanjšati in jih prevaliti na cenejši zasebni sektor s podeljevanjem koncesij. Sam ne bi bil tako pesimističen, je pa res, da gre za projekt, ki ne bo narejen v enem letu. Je eden od možnih scenarijev počasnejše povečevanje stopnje javne porabe.

Damjan govori o socialni bombi. Industriji, ki bo s propadom na cesti pustila 60.000 ljudi. Je to realno?

Če imaš podjetja, ki so absolutno obsojena na smrt, potem tu ni pomoči. Sicer pa gre za problem neugodne izobrazbene strukture delavcev, ki jih je zelo težko prezaposliti. Dokler se ti delavci ne prestrukturirajo ali dobijo drugačnih znanj, bodo zelo težko našli novo službo v novi ekonomiji ali storitvenem sektorju.

Bo Mura še naprej subvencionirana? Od njenega obstoja je v veliki meri odvisna vsa regija.

Za Muro nekateri pravijo, da ni izgubljen primer. Vendar se bo Mura težko spopadala s poceni delovno silo. Subvencioniranje Mure pa je v glavnem politični problem. Mura je tudi simbol, in če pade, bomo imeli v Prekmurju res socialno krizo. Že sedaj bi bilo treba delavce dodatno izobraževati. Lahko, da bo državna pomoč trajala še nekaj časa, ampak potem pa tega ne bo več. Pošteno bi bilo, da bi bili v Muri seznanjeni, koliko časa imajo, da nekaj naredijo iz sebe. V nedogled pač tako subvencioniranje ne more iti.

Prejšnji finančni minister je zelo pohvalno govoril o sindikatih. Ali bodo ukrepi, ki naj bi povečali konkurenčnost, povzročili napetosti v vladnem dialogu s sindikati?

Neposrednega dogovarjanja bo verjetno manj, čeprav se je s sindikati seveda treba dogovarjati. Povedati bi jim bilo treba, da ne moremo imeti enega centraliziranega pogajanja o plačah. Obstajajo pač podjetja, ki jim gre dobro, in druga, ki jim ne gre. Ne moremo se pogovarjati o enakih plačah v celi branži. To ne gre. To je prva stvar, na katero bi morali sindikati pristati: decentrilizirano pogajanje o plačah. Sindikati lahko svojo vlogo igrajo tako, da blažijo stroške konflikta med delodajalci in delojemalci. Pristati bi morali na to, da se trg dela toliko liberalizira, da bo olajšano zaposlovanje za določen čas, da bo lažje odpuščanje in najemanje. Eden glavnih problemov sindikatov so sindikalni liderji, ki ne delijo usode delavcev. Sindikalni voditelji so višji srednji sloj, imajo ugodne plače, če del njihovega članstva ne ohrani služb, oni zato niso nič na slabšem. Tako da je njihova motivacija včasih precej nerazvojna.

Ste bili kdaj na Metelkovi?

Ne.

Ali se vam zdi, da ekonomska libertarnost predpostavlja tudi kulturno libertarnost v najširšem pomenu besede, v pomenu življenjskega sloga?

To je nujno. Bil sem verjetno prvi ekonomist v Sloveniji, ki je pisal o tem, da je treba legalizirati drogo in prostitucijo. Kulturna in ekonomska libertarnost gresta z roko v roki. A problem Metelkove je drugje. Ne gre za to, kaj kdo počne ali kakšne ima nazore. Gre za to, s čigavim denarjem je velikodušen. Tu ne gre za nazorsko zgodbo, tu gre za zgodbo subvencije. Pisanje o Metelkovi je bil eden v nizu člankov o subvencijah. Šlo je tudi za nesporazum, kar se tiče zneskov. Ni bila pa to nazorska zgodba.

Še zmeraj mislite, da Metelkova dobi preveč denarja?

Nikoli ni bilo nobenih študij, ki bi dokazovale upravičenost njenega subvencioniranja. To je klasični ekonomski odgovor. Po mojem mnenju gre v večini za komercialne dejavnosti in komercialne dejavnosti ne bi smele dobivati državnih sredstev.

So pa tudi kulturne - koncerti, razstave, delavnice, predavanja ...

Tu je že infrastruktura, ki je subvencionirana. Tam je lahko razstava, koncert, ampak vprašanje, kaj ima od tega tisti, ki tja ne gre. Isto sem lani napisal za Cankarjev dom. Ne gre za Metelkovo, gre za to, kaj se dogaja z davkoplačevalskim denarjem. Kaj ima družba od tega, če subvencionira koncert? In še nekaj, ali se bolj splača subvencionirati kulturo ali na primer šah? Resnici na ljubo je zelo težko ekonomsko utemeljiti subvencioniranje kulture.

Kakšen je vaš odnos do dela ob nedeljah, ki so mu cerkev, pa tudi "pomladne" stranke, še posebej nenaklonjeni?

Delo ob nedeljah je stvar delodajalca in delojemalca, ne pa stvar cerkve ali države. Če se odločim, da bom delal 20 ur na dan, je to moja stvar. So delavci, ki so pripravljeni delati tudi ob nedeljah.

Napisali ste predgovor h knjigi Michaela Moora, v katerem ste do njega zelo kritični.

Ekonomsko nima pojma, je pa zelo popularen. Njegova križarska vojna je v veliki meri biznis. Kot ekonomist pa ima naivne ideje o razvoju, izobraževanju. Posplošuje, da vam izobraževanje ne bo dalo, kar bi želeli. Da ne bo pomote. Nisem nikakršen privrženec Busha. Bush je uvedel carine na jeklo. Sam sem proti temu. Selektivno je subvencioniral svoje prijatelje. Sam sem absolutno proti temu.

Če bi živeli v ZDA, bi bil liberalec ali republikanec?

Bil bi bil libertarec. Tudi ta stranka obstaja. Libertarci volijo svoje, imajo svoje kandidate. Tam so liberalci evropski socialisti. Republikanci pa so še najbolj podobni Berlusconiju, čeprav je še ta, glede na njih, precej na levi.

Kako bi definirali LDS in SDS? So oboji liberalci? Ali so SDS republikanci in LDS socialdemokrati?

Težko jih je označiti z eno besedo, ker so se zelo spreminjali. Pot LDS od Drnovška do Ropa je bila zelo vijugasta. Pod Drnovškom so bili dosti bolj libertarni kot pod Ropom. Zdravstveno reformo so začeli na levi, pri nedeljskem delu v trgovinah so se potegnili nazaj in niso nič reagirali. Pokazali so, da niso najbolj prepričani libertarci. Tudi SDS se je zelo spremenila. Stranka je imela še pred štirimi leti v programu, da obresti ne smejo biti prepuščene slepi logiki trga. Nekaj, kar je nenavadno tudi za socialdemokrate. Njihov pedigre izvira z leve in se pomika proti desni. Sicer pa je pomembno, kako stranke delujejo v praksi. V program tako ali tako napišejo vse za vse. Tako da poskušajo prepričati cel spekter ljudi, da bi glasovali zanje. Bomo videli, kakšne bodo praktične akcije. Treba jim bo dati nekaj časa, da vidimo, kje so.