"Greh ni homoseksualnost kot nagnjenje, ampak to, da dva ležita skupaj. Greh je prakticiranje homoseksualnosti. " - msgr. Alojz Uran

Odkar ste nadškof, še niste potegnili kakih vidnejših potez, pa ste bili kljub temu razglašeni za Slovenca leta. Kako si razlagate ta fenomen?

Težko. Verjetno se bo iz večje oddaljenosti bolj jasno videlo, zakaj so se ljudje v tem trenutku odzvali tako pozitivno. Nisem bil povsem neznana osebnost. Nisem prišel iz popolne anonimnosti. Veliko sem se gibal v različnih, tudi ne zgolj strogo cerkvenih krogih. Na primer v pevskih druščinah. Pel sem na festivalu Naša pesem v Šentvidu pri Stični, sodeloval sem v prosvetnem zboru. Hodil sem na ohceti. Moja pozitivna naravnanost na človeka je bila takšna, da so moje imenovanje sprejeli s pričakovanjem ali morda celo z olajšanjem.

Je vaša priljubljenost torej tudi posledica zapuščine prejšnjega nadškofa dr. Rodeta?

Morda tudi. Med nama je razlika v načinu ravnanja in v urejanju odnosov. Oblikovanje značaja je vseživljenjsko delo. Verjamem, da čez sedem let vse prav pride. Imam veliko izkušenj pri čisto preprostih stvareh, od kuhanja, kmetovanja do raznih obrti. Rad na primer popravljam elektriko. Vedno sem živel aktivno. Vse to človeka oblikuje v odprto osebnost.

Nadškof Perko pravi, da je vaš predhodnik včasih zarezal ostreje in globlje, vi pa te potrebe ne boste imeli.

Verjetno so se duhovi bolj razdelili, razčistili. Ljudje so začeli osebno razmišljati. Kar je začel nadškof Rode, je bilo v marsičem oranje ledine. Zemlja je bolj razrahljana, tako da lahko danes sejemo.

Je kdaj tudi pregloboko zaoral? Je s svojimi izjavami presegel mejo evangeljske milosti?

Ne vem. Ljudje niso bili vajeni, da visok predstavnik Cerkve stvari postavi tako zelo ostro, kot zahtevo, ki se mora uresničiti. Po drugi strani pa je res, da pri nas šele oblikujemo stvari, ki so v zahodnih demokracijah nekaj naravnega. Pri nas se šele oblikuje širina pogleda, demokratično okolje ...

Je bilo oranje potrebno, ker naj bi bili ljudje sovražni do Cerkve zaradi komunistične preteklosti?

Politični sistem je bil dolgo enoumen. Partija je odločala o glavnih stvareh, ljudje pa so bili v svojih političnih ambicijah dokaj pasivni. Nismo bili zreli. Marsikaj je bilo zgrajeno na strahu. Za nekatere položaje je bila nujna moralno-politična neoporečnost. Življenje dveh, treh generacij v povojnem času je pustilo posledice. Svoje miselnosti ne moremo kar naenkrat razširiti. Če kdo pove drugačno mnenje od večinskega, to še ne pomeni, da je nestrpen. Temeljna pridobitev demokracije je prav možnost, da svobodno povemo svoje mnenje. Tudi sam nosim grenak spomin na tiste čase. V drugem razredu osnovne šole me je ravnatelj klical na zagovor samo zato, ker sem hodil v cerkev. Večkrat mi je govoril, da zaradi tega ne bom dobil službe ali pa, da bo Cerkev slej ko prej propadla. K sreči pa sem od staršev dobil še drugačno sporočilo, dopolnitev ravnateljevega gledanja. Vsi te sreče niso imeli.

Je papež s tem, da je izbral vas, želel sporočiti, da Cerkev na Slovenskem bolj kot politika potrebuje duhovnega vodjo?

Med nama z dr. Rodetom je precej razlik, pa tudi podobnosti. Sam sem rasel v povojnih razmerah v Sloveniji. Kot duhovnik sem od vsega začetka poudarjal pastoralni vidik: pomen dobrega verouka, družinskih odnosov, molitvenega in duhovnega življenja. Zaradi svoje dediščine nisem tako poudarjal politike, dr. Rode pa je osebno doživel bolečino begunstva. Ta v človeku pusti travmo za vse življenje. Poleg tega je živel v argentinskem okolju skupaj z drugimi begunci, od katerih so mnogi doživeli trpljenje in ponižanje in so izgubili vse - ne le premoženje, ampak tudi svojce. Dr. Rode tudi nikoli ni bil neposredno vključen v pastoralno življenje. Ni bil kaplan ali župnik, ampak se je gibal v akademskem okolju, živel je v redovni skupnosti in v tujini. Gledal je iz globalnega zornega kota in je tako slovenski prostor videl kot nekaj majhnega, omejenega in še vedno prestrašenega. Zelo je poudarjal, da se kristjani nimamo česa sramovati, da smo lahko ponosni na dvatisočletno tradicijo in da imamo pravico to pokazati tudi navzven.

Ljubljanska duhovščina je bila v večini za to, da novi nadškof postane dr. Stres. Ste zaradi tega pri prevzemanju funkcije naleteli na težave?

Postopek izbire škofa je strogo zaupen in ga vodi apostolski nuncij. Kdo so dejanski kandidati, v javnosti ni znano. Sebe nisem posebej želel na tem mestu. V dvanajstih letih sem dobro spoznal našo škofijo in vem, da je veliko problemov. Posebnih želja po nadškofovski funkciji nisem imel, a te možnosti tudi nisem izključeval. Enostavno se nisem obremenjeval. Hkrati pa sem tudi sam na tej funkciji videl dr. Stresa, saj je sodeloval v pogovorih z državo, je akademsko izobražen, profesor na teološki fakulteti in ima veliko mednarodnih izkušenj. Med duhovniki je zagotovo veljal za enega od možnih kandidatov.

Vaše imenovanje očitno kaže na potrebo Cerkve po globlji duhovnosti. Zadnjih deset let se je vse vrtelo le okrog materialnih stvari - od denacionalizacije do vatikanskega sporazuma.

Medijsko so bila ta vprašanja res bolj izpostavljena. Veliko se je govorilo o denacionalizaciji, bogati Cerkvi, fevdalizmu, ker so te stvari bolj oprijemljive, medijsko bolj zanimive. Cerkev je ves čas nadaljevala svoje poslanstvo, od skrbi za uboge, karitativnega dela, verouka do rednega srečevanja ob nedeljah, o čemer mediji niste veliko poročali ...

Ukvarjanja z materialno platjo niso spodbujali mediji, ampak Cerkev z zahtevami po vračilu premoženja.

Saj to pa ima pravico. Če ji je bilo kaj odvzeto, ima do tega pravico. Ni pa to bilo vse, s čimer smo se ukvarjali. Prizadevali smo si tudi za to, da bi pastorala prišla v domove za ostarele, da bi duhovniki v bolnišnicah imeli urejen status. Ves zahodni svet ima stvari urejene tako, da za verske delavce v bolnišnicah skrbi država. Enako je z duhovniki, ki skrbijo za zapornike. V okviru krovne komisije smo ta vprašanja sistematično predstavljali javnosti, a se o njih ni veliko pisalo, ker za medije niso bila dovolj dražljiva.

V okviru krovne komisije ste se zavzemali za to, da se del premoženja Cerkvi ne vrne v naravi, pač pa v denarju. Zakaj se je to razvodenelo?

Saj se ni. Veliko stvari tako ali tako ni bilo mogoče vrniti v naravi. Veliko parcel je bilo pozidanih, v objektih so bile kulturne dejavnosti. Gre za 19. člen zakona. Če gre za kulturno ali vzgojno dejavnost, nihče nima pravice do vračila v naravi. Takrat sem zagovarjal stališče, da se v naravi vrne tisto, kjer je stvari mogoče hitro urediti. Če česa ni mogoče vrniti v naravi, naj se vrne v obveznicah ali na kak drug način. Še vedno bi bilo treba nekatere stvari rešiti z dogovorom.

Vendar ta dogovor ni bil sklenjen.

Ne. Bili smo že zelo daleč, ampak nazadnje je cerkveni del komisije ugotovil, da nas država šteje kot pogajalce za cerkveno in hkrati tudi za državno stran, čeprav za seje nismo dobili niti tolarja. Nasprotno. Še fotokopije smo morali urejati sami. Stvari so se ustavile, čeprav je bilo pripravljeno že veliko gradiva.

Pravilo, da se v naravi ne vračajo objekti, v katerih poteka kulturna dejavnost, še vedno velja.

Seveda.

Kaj pa Blejski otok?

Na otoku ni nobene posebne dejavnosti. Na otoku je gostinstvo, turizem ... To pa ne spada pod 19. člen. Je pa na otoku cerkev.

In ta je že v vaši lasti.

Vprašanja je treba reševati v celoti. Ne moremo se zapičiti v en sam problem.

Cerkev vernikom ne daje ravno primernega zgleda, če se nobeni stvari ni pripravljena odreči. Saj poznate biblični rek, da bo šla kamela lažje skozi šivankino uho kot bogataš v nebesa. Celo dr. Rode je pred dvajsetimi leti rekel, da je Cerkev prebogata in da bi se morala odpovedati lastnini, ki izhaja še iz fevdalne dobe.

Naj se to ugotovi. Pogovori še niso končani. Če Cerkev hoče premoženje zato, da ga bo zapravljala ali poslala v tuje banke, se s tem ne strinjam. Če pa ga porabi za svojo dejavnost, na primer za vzdrževanje cerkvenih gimnazij in drugih ustanov, je to upravičeno. Tudi če bi dobili vrnjene vse gozdove, ki so v postopku denacionalizacije, bi to bilo zelo malo glede na stroške, ki jih imamo na primer z vzdrževanjem škofovih zavodov ali sakralne dediščine.

Torej ne drži, da je Cerkev bogata?

Absolutno ne drži. Mogoče je videti bogata zaradi velikih stavb, ki so nastajale skozi stoletja, ali zaradi številnih cerkva. Mislim, da je Cerkev z objekti umno gospodarila. Če smo pri Svetem pismu: z darom uboge vdove je Cerkev naredila ogromno. V času, ko ni imela nobenih drugih možnosti razen darov ljudi, je bilo obnovljenih veliko cerkva. Ko sem bil župnik, sem videl, kako je bilo včasih težko. Enkrat sem celo rekel, da moram prodati avto, ker ne morem plačati "situacije" za obnovo cerkve. Ljudje so se zamislili in rekli, da avta pač ne bom prodajal.

Če že omenjate avto, kakšen avto pa vozi slovenski metropolit?

Štiri leta staro xantio. Enak avto sem vozil že prej, samo da je bil star enajst let in sem ga zamenjal z novejšim. Na škofiji imam sicer na razpolago tudi audi in šoferja, ampak sam najrajši vozim xantio.

Prejšnji teden ste se srečali z muftijem. Kaj sta se pogovarjala?

O sodelovanju na področjih, ki so kristjanom in muslimanom skupna. Na primer o pomenu družine, o varovanju življenja in dobrih medsebojnih odnosih. Zavedam se, da na nekatere stvari gledamo drugače, vendar zaradi tega muftija ne zavračam. Mislim, da je velik in svet človek, ki za svojo skupnost naredi veliko dobrega.

Vseeno pa se ne strinjate s pobudami za gradnjo džamije.

To je moja pravica. Tu ne gre za nestrpnost. Če se Cerkev ne strinja z džamijo, nam takoj očitajo nestrpnost, pa ne gre za to.

Ali ni res, da bi morali bratje po Abrahamu delovati složno?

Ja, ja. Ampak če muslimani lahko zidajo v Evropi, moramo tudi kristjani imeti pravico zidati v Turčiji ali v arabskih državah.

Nova zaveza takšne recipročnosti ne pozna. Če te kdo udari po enem licu, ga ne smeš udariti nazaj, ampak mu moraš nastaviti še drugo lice. Zakaj torej katoliška Cerkev džamiji nasprotuje?

Ker ima za to svoje razloge.

Zakaj podpirate švicarski model, po katerem bi namesto džamije zgradili več molilnic?

Prepričan sem, da bi v Sloveniji, kjer živi okrog trideset tisoč muslimanov, zadoščal švicarski model. Je pa to stvar države in mestnih oblasti. Če imajo muslimani željo, da bi zgradili džamijo, jim katoliška Cerkev tega ne more preprečiti. Lahko pa pove svoje mnenje.

Bi nasprotovali tudi budističnemu templju, če bi se pojavila takšna pobuda?

Vprašanje budistov zdaj ni aktualno. Na stvari je treba gledati globalno. Imeti moramo fer odnos do različnih verskih skupnosti. Ker sem katoličan, trpim ob tem, da milijon filipinskih delavcev v Savdski Arabiji in drugih arabskih državah nima pravice do svojega duhovnika ali prostora, kjer bi se srečevali in opravljali obrede.

Ne trpite pa, če nekaj deset tisoč muslimanskih vernikov v Sloveniji nima svojega prostora, kjer bi izražali versko pripadnost?

Ne vem, ali trpijo. V Sarajevu so po vojni na novo zgradili vsaj petnajst džamij, za eno samo katoliško cerkev pa že leta ne dobijo dovoljenja. V Bosni je večinsko okolje muslimansko. Bodimo pošteni in pravični do teh vprašanj. Poleg tega imam kar veliko dokazov ... ne rečem, da so muslimani slabi, ampak v tem času, ko je terorizem na pohodu, so se v glavnih džamijah po Italiji, na primer v Bologni in Milanu, teroristi urili za različne akcije. To je sodno dokazano.

Ime fundamentalisti izvira iz gibanja za prenovo katoliške Cerkve, ki je nastalo pred dobrimi sto leti. Ali ni res, da radikalci postanejo še močnejši, če se neki skupnosti onemogoča izpolnjevanje legitimnih želja?

Lahko. Ampak to, kar je bilo pred sto leti, ni nujno, da se dogaja tudi danes. Pred sto leti so tudi otroke vzgajali s tepežem.

Kako razumete koncept verske svobode?

Verska svoboda je v tem, da ima vsak človek pravico do osebnega verskega prepričanja in javnega izpovedovanja vere. Država pa je dolžna zagotoviti možnosti za uveljavljanje te pravice.

Ali pojav novih religioznih gibanj razumete kot kritiko Cerkve, ki je v Sloveniji tradicionalno prisotna?

Tudi. Za Cerkev so gibanja izziv. To ni le odsev krize v Cerkvi, ampak v družbi nasploh. Ljudje niso zadovoljni. V zgodovini so se v kriznih obdobjih vedno porajala nova gibanja, tudi znotraj Cerkve. Nova gibanja ali nove duhovnosti so bile včasih na robu katolicizma. Zgolj s tradicionalno pastoralno dejavnostjo Cerkev ne odgovarja na potrebe sodobnega časa. Čedalje bolj sem prepričan, da je današnji človek podzavestno globoko prestrašen. Sprejemamo ogromno negativnih informacij, ki so podprte z močnimi medijskimi sredstvi. Če človek iz dneva v dan sprejema 90 odstotkov negativnih informacij, to v njem pusti grenko notranjo sled. Misli si, da ni v življenju nič lepega, ampak samo še pobijanje in krivice. Tudi zaradi tega imamo v slovenskem prostoru toliko samomorov in demografsko krizo. Bojimo se življenja. Šeststo samomorov na leto je za Slovenijo zelo huda številka.

Katoliška Cerkev vneto zanika zmanjševanje števila pripadnikov, statistika pa ugotavlja, da je število tistih, ki se razglašajo za katoličane, v zadnjih desetih letih upadlo za več kot 20 odstotkov. Kaj Cerkev dela narobe?

Gre za kompleksno vprašanje. Na sodobnega človeka vpliva veliko dejavnikov. Mlad človek še nima zrele presoje, kaj je res vrednota, za kaj si je v življenju vredno prizadevati. Privlačijo ga predvsem trenutne stvari, na primer ponudba, ki jo z bliščem predstavljajo elektronska sredstva. Včasih zaradi tega zaide v mamila.

Kaj bo Cerkev naredila za to, da upadanje vernikov ustavi? Se bo držala ustaljene poti ali se bo posodobila?

Stvari ni mogoče predstavljati črno-belo. Na srečanje v Stično vsako leto pride od osem do deset tisoč mladih. Za novo leto jih gre nekaj tisoč na evropska taizejska srečanja, letos bo v Koelnu tudi srečanje mladih s papežem. Imamo veliko skavtov in drugih oblik mladinskih srečevanj.

Največji osip je po birmi. Se Cerkev premalo posveča pastorali odraslih?

Gotovo še premalo, čeprav so mnogi vključeni v župnijske pastoralne svete, v karitativno dejavnost, zakonska občestva, molitvene skupine, različna duhovna gibanja, kot je na primer Marijino delo. Gibanja so predvsem sad Duha. Teh oblik je še premalo, odslikavajo pa način iskanja krščanskega življenja. Recepta, ki bi na hitro popravil stvari, ni. Največja modernizacija v Cerkvi bi bila, če bi se res približali Kristusu. Da bi bilo njegovo oznanilo čim bolj navzoče v naših vsakodnevnih odnosih.

Kako si predstavljate pouk o verstvih in etiki v javnem šolstvu? Ali tako, kot je zapisano v sinodalnih sklepih?

Tam smo dali usmeritve, ki pa se morajo prilagoditi sedanjemu trenutku. Želja večine kristjanov in duhovnikov je, da župnijski verouk, torej kateheza, ostane povezan z župnijo in da ga poučujejo župniki in katehistinje. Ne gre za prostor, ampak za to, kdo je nosilec in kaj je glavni cilj. Gre za uvajanje mladega rodu v življenje krščanske skupnosti. Druga stvar je šolski predmet verstva in etika, kjer je težišče predvsem na spoznavanju fenomena verstev. Ker je naše okolje tradicionalno krščansko, bi bilo prav, da bi bil večji poudarek na krščanstvu, ki je religija okolja.

Torej vam sedanji predmet, pri katerem se učenci učijo o verstvih, ni po volji?

Ne, ker bi pri tem morali sodelovali tudi strokovnjaki s teološkega področja.

V kurikularni komisiji so bili predstavniki teološke fakultete: dr. Drago Ocvirk, dr. Alenka Šverc in dr. Stanko Gerjolj.

Ja, ampak niso nič dosegli in so morali odstopiti.

V učnem načrtu so podpisani.

Ja, katera je tista ustanova v Sloveniji, ki se pretežno ukvarja z vprašanjem vere in verstev?

Verjetno ne mislite, da je to samo teološka fakulteta, ampak sta to prav tako filozofska fakulteta, fakulteta za družbene vede ...

Moralo bi biti ravnotežje. Tudi pri glasbenem pouku morajo biti strokovnjaki z glasbene akademije. Pa ne gre samo za to, da so zraven strokovnjaki. Pri takšnem predmetu morajo sodelovati ljudje, ki imajo do njega empatičen odnos. Če ti predmet čisto nič ne pomeni, ga boš težko objektivno predstavil. Vedno boš iskal le negativne točke.

Cerkev si torej želi več vpliva na vsebino predmeta verstva in etika?

Ne le na vsebino. Na splošno želimo bolj uravnoteženo sodelovanje pri predmetu.

Kaj pa je naslednja stopnja?

Ena možnost, ki je bila omenjena tudi na plenarnem zboru, je, da sedanji župnijski verouk lahko postane eden izmed izbirnih predmetov. Kako to izpeljati v praksi, kako to povezati z ustavo, je stvar dogovora. Gre za vprašanje, ali ima versko življenje, verska skupnost za to državo kakšno vrednost.

V Cerkvi je razširjeno razmišljanje, da bi verouk izboljšal razmere v družbi. Ali za to obstajajo dokazi?

To je dolg proces. Ustvarjali bi se strpnejši odnosi. Da kristjani in nekristjani živimo v sožitju in spoštovanju. Da v naše šole dolgoročno ne bo treba postavljati skritih kamer in najemati varnostnikov.

Mislite, da so mladi, ki obiskujejo verouk, strpnejši?

Morali bi biti. Za to jih vzgajamo. Sicer pa veroučitelj, ki ima otroke petinštirideset minut na teden, ne more narediti veliko, tudi če bi bil čudodelnik. Ni bojazni za indoktrinacijo. Treba je vztrajno posredovati sporočilo 'kar nočeš, da bi drugi tebi storil, tudi ti drugemu ne stori'. Pomembno je, kako boš v odrasli dobi uporabil seme, ki je bilo vate zasejano v otroštvu.

Zakaj tega bibličnega sporočila ne upoštevate, ko gre za džamijo?

Napačno razumete sporočilo. Kar hočete, da bi muslimani omogočili kristjanom v Savdski Arabiji, naj kristjani omogočijo muslimanom v Sloveniji.

Bi podprli morebitno pobudo, da se iz ustave črta 55. člen, ki govori o svobodni izbiri, kar zadeva rojstvo otrok? Bi iz ustave črtali splav?

Bi, ker je to prepričanje kristjanov, duhovnikov in vesoljne Cerkve. Življenje je treba varovati. Eden izmed glavnih namenov krščanstva je, da se varuje življenje najbolj nebogljenih, in kdo je bolj nebogljen kot bitje, ki ne more niti zajokati, ko ga ubijejo.

Se vam zdi, da je vprašanje abortusa v Sloveniji zelo pereče?

Je. O prekinitvi nosečnosti se govori kot o nečem povsem normalnem. Kot da gre za odstranitev tumorja ali nekega zajedavca, ki se je naselil v žensko. Mislim, da je odnos do človeka vprašljiv. Cerkev ne more ravnati drugače, kot da brani nebogljeno življenje, ki se začne s spočetjem in se konča z naravno smrtjo.

Pod kakšnimi pogoji se Cerkev lahko vmeša v aktualno politično dogajanje?

Tako, da pove svoje mnenje. Ko je ustava šele nastajala, sem zbiral podpise proti 55. členu.

Cerkev naj bi se posvečala vsem zapuščenim, ubogim, preganjanim, vsem, ki se jim godijo krivice. Zakaj se potem ni oglasila pri vprašanju izbrisanih?

Ne vem, ali se ni čisto nič oglasila. Naša želja je bila, da se to vprašanje uredi pravično, se pravi, da ne bo na škodo drugih prebivalcev Slovenije.

Sprašujem zato, ker se je škofovska konferenca oglašala ob številnih drugih, eksplicitno političnih vprašanjih, na primer ob aferi Depala vas ali vprašanju volilnega sistema, glede izbrisanih, kjer gre za očitno kršitev človekovih pravic, pa ni dala nobene izjave.

Vprašanje izbrisanih je bilo tako spolitizirano, da ni bilo pametno odzvati se drugače, kot smo se.

Nekateri tuji duhovniki so v cunamiju, ki je prizadel JV Azijo, razbrali božjo kazen za razvrat in spolni turizem v tistem delu sveta. Se strinjate?

Tudi tako je mogoče razumeti oziroma interpretirati naravno katastrofo. Sam sicer tega nisem izjavil, mislim pa, da je katastrofa opomin človeštvu, ki preveč računa na to, da stoji na zelo trdnih temeljih. Zavedati se moramo, da smo krhka bitja in da se ne moremo zanašati samo na svojo zemeljsko stvarnost. Če veš, da si minljiv, začneš gledati drugače in si manj krut do sočloveka.

Je tudi aids božja kazen za razvrat?

Mislim, da je posledica načina življenja, ki ni samo v nasprotju s šesto božjo zapovedjo. Odpira vprašanje spolnih odnosov med ljudmi. V ozadju je prevelika promiskuiteta.

Česa so potem krivi otroci, ki se že rodijo okuženi z virusom HIV?

Tudi betlehemski otroci niso bili krivi za to, da je Herod ponorel in jih pobil. Zaradi krivic trpi veliko nedolžnih ljudi. V ozadju je predvsem problem človeka, ki je zlorabil svoje možnosti. Pri reševanju teh vprašanj je treba iti k virom zla. Vem, da je ena od afriških držav (Uganda) zelo ostro postavila zahtevo po predzakonski čistosti in zakonski zvestobi. V zadnjih desetih letih se je število obolelih za aidsom tam zmanjšalo za 8 odstotkov.

Število okuženih bi se še bolj zmanjšalo, če Cerkev ne bi trmasto nasprotovala uporabi kondomov.

Število okuženih najbolj zmanjšuje čisto življenje. Vzdržnost in zakonska zvestoba.

Se vam ne zdi žalostno, da tako veliko ljudi umre zaradi abstraktne ideje o čistosti?

Treba je postaviti ideal. Potem pa se mu vsak skuša približati in ga upoštevati, kolikor le more. Ne zdi se mi smiselno, da bi statistiko skušali izboljšati z zniževanjem ravni. To je podobno tisti miselnosti, češ če bomo mladim ponudili disko, bodo cerkve polne.

Slovenija se po številu vernikov uvršča med najbolj katoliške države v Evropi, hkrati pa le 19 odstotkov naših vernikov enkrat na teden obišče verske obrede, na Poljskem pa več kot 50 odstotkov. Je maša pri nas preveč dolgočasna?

Neudeležba pri maši je večplastna. Bistveni razlog je, da ljudje ne vidijo daritve maše kot vrednote in zastonjskega daru. Dokler je človek sam sebi zadosten, misli, da Boga ne potrebuje.

V Londonu so postavili jaslice, kjer so v vlogah članov svete družine nastopile znane osebnosti iz sveta zabave in športa. Si lahko predstavljate, da bi kaj takega naredili tudi pri nas?

Zakaj pa ne. Ko sem bil še župnik v Šentvidu, smo imeli jaslice, zaradi katerih so me ljudje skoraj linčali. V cerkev so postavili gradbeni oder, ga pokrili z lepenko in noter postavili izložbeni lutki v naravni velikosti z dojenčkom in kovčkom. V ozadju so bili oglasi iz časopisov: mlada družina išče dom. Gre za aktualizacijo, ki ji sam ne nasprotujem.

Ali drži, da ste še v komunističnih časih za 1. maj ljudi v cerkvi pozvali, naj zapojejo internacionalo?

Ne, to pa ne. Krožijo različne govorice. Res je, da ob koncu slovesnosti, na primer ob blagoslovitvi kakšne cerkve, rad zapojem Zdravljico.

Mislite, da je slovenska družba še vedno nestrpna do Cerkve?

Kdaj pa kdaj se pokaže nestrpnost, na primer z banalnimi stvarmi, kot je podgana v naročju brezjanske Matere božje ali požig križa v Strunjanu. To so ekstremni pojavi, ki ne spadajo v civilizirano družbo. Splošnega stanja ne ocenjujem kot slabega. Stvari so se umirile. Mogoče smo dozoreli.

V enem od intervjujev ste dejali, da spoštujete vsakega človeka, tudi satanista. Spoštujete tudi ateista?

Seveda.

Vendarle pa je Cerkev sovražno razpoložena do sekularizma.

A, to pa. To je pa drugo. Ne bi sicer rekel, da je sovražna. Enostavno ga ne sprejema. Eno je dejavnost, pojav, nekaj drugega pa je človek - med tem dvojim moramo razlikovati.

Kaj pa je narobe s sekularizmom?

Izključuje možnost transcendence. Sprejema samo pojave, ki so dokazljivi in jih je mogoče stehtati. Vsaj predpostavljati je treba, da ima tudi veren človek lahko normalen pogled na življenje. Ne poznam zgodovinskih obdobij, v katerih bi bil ateizem splošno navzoč. Kaj šele, da bi se kaka skupnost hvalila s tem, da je ateistična.

Mislite, da je vera pogoj za moralnost in etiko? Je tudi ateist lahko moralen?

Mislim, da je moralen tisti človek, ki živi v zvestobi do svojega prepričanja. Če je kdo prepričan, da lahko živi brez Boga, mora biti zvest svojemu prepričanju, dokler mu to prepričanje pomaga živeti. Tudi človek, ki ni veren, je lahko dober. Težko je ločiti, kdo je veren in kdo ne. Velikokrat o kom, ki nima nobene zveze s Cerkvijo, slišim, da vseeno verjame v nekaj večjega od sebe. Nekdo, ki je dober, je že božji.

So božji tudi homoseksualci?

Tudi.

Verjetno poznate starozavezni odlomek, ki pravi: "Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo." Mislite, da je homoseksualnost greh?

Ja. Greh ni homoseksualnost kot nagnjenje, ampak to, da dva ležita skupaj. Greh je prakticiranje homoseksualnosti.

Torej se ne bi smeli vdajati homoseksualnim odnosom, ampak prakticirati vzdržnost?

Tako, ja.

Ste kdaj pri spovedi imeli homoseksualca?

To spada pod spovedno molčečnost.

V Sloveniji je že nekaj časa čutiti akutno pomanjkanje duhovnikov. Ali to pomeni, da jih bomo morali uvažati iz Poljske?

Lahko, da bo prišlo tudi do tega. V svetovnem smislu število duhovnikov zelo raste, predvsem v Aziji in Indiji. Včasih so šli misijonarji iz Evrope v Azijo, zdaj pa od tam prihajajo k nam.

Je upadanje zanimanja za duhovniški poklic posledica zahtevnega odrekanja, kamor spada tudi celibat?

Ne samo celibat. Tudi evangeličanska Cerkev v Nemčiji, katere duhovniki se lahko poročijo, se na primer spoprijema z upadanjem duhovnih poklicev. Vrednota odpovedi ali žrtve je v današnjem svetu zelo malo navzoča. Stalno se poudarja, da živimo samo enkrat, da moramo življenje izkoristiti, žurirati ... To so zelo navzoče vrednote. Vrednota darovanja za drugega je potisnjena v ozadje. Pri duhovniškem poklicu gre za odpoved. Mladim se je danes težko nečemu odpovedati za vse življenje. Evropa je vsega presita. Vse nam je postreženo na pladnju.

Je bil celibat za vas osebno ena večjih dilem pri odločanju za duhovniški poklic?

Vedno sem se držal načela: premaguj hudo z dobrim. Življenje moraš naravnati pozitivno. Danes želim čim več ljudem pomagati in jim prinašati veselje. Če je ta želja v človeku navzoča že zjutraj, ostaja negativno v ozadju. Sem pa imel tudi krize. V tretjem letniku fakultete, dve leti pred posvečenjem, se mi je vse podrlo. Duhovništvo se mi je zdelo nekaj popolnoma nemogočega, nekaj, česar ne bom sposoben speljati.

Vam je kdaj žal, da nimate družine?

Včasih razmišljam tudi o tem. Še posebej, ko sem bolan in bi potreboval koga, ki bi mi skuhal čaj in me pocrkljal. Po drugi strani pa vidim, da kot samski duhovnik lahko naredim veliko dobrega. Če bi bil poročen, se verjetno ne bi mogel tako celostno darovati za druge.

Zakaj ženske ne morejo biti duhovnice?

Ker je Jezus v novi zavezi ženski namenil veliko večjo vlogo, kot jo imajo moški. To je vloga Marije, matere, žene, ki je v službi življenja. Možakarji so bili reveži, lomili so ga. Poslanstvo, ki ga ima žena, je nekaj izrednega. Po mojem mnenju je materinstvo nekaj tako velikega, da bi ga bilo treba plačati kot poklic, službo.

Ste zato, ker je ženska predvsem mati, odpuščenim delavkam Planike rekli, da bodo zdaj vsaj imele več časa za družine?

Odpustitev delavk je zelo krivično dejanje in ga obsojam. Je pa v vsaki stvari tudi nekaj dobrega. Še tako težka situacija ima vedno tudi svetlo plat, čeprav je človek takoj morda ne uzre!

Kaj bi svetovali našim bralcem?

V vseh stvareh iščimo resnico in se odločajmo za dobro.