intervju / "Bi rada ogromno evropsko vojsko, ki bi se bojevala po vsem svetu? Ne. Bi rada sile za hitro posredovanje, ki bi šle v Darfur in ustavile pobijanje ljudi? Da." - Dr. Brigid Laffan

Mislite, da Irce, prebivalce dežele, ki jim je EU pomagala iz revščine, ta multinacionalna tvorba sploh zanima?

To je težko vedeti, ker ne vemo, kako meriti zanimanje. Mislim pa, da so večinoma nezainteresirani, morda je to slaba beseda, EU jemljejo kot preprosto dejstvo. Irska je članica EU že nekaj desetletji. Podobno je s širitvijo, težko rečemo, ali se jim je zdela pomembna, ali so bili Irci skeptični ali ne; lahko pa rečem, da so jo na splošno podprli. Do padca berlinskega zidu Irci sicer niso vedeli veliko o državah Vzhodne Evrope, v zadnjem desetletju pa se je vendarle pojavilo več kulturnih, znanstvenih in ekonomskih povezav. Tako recimo naša država po širitvi ni zaprla trga delovne sile, na Irskem je sedaj več deset tisoč Poljakov.

Pa ni bilo nobenega skepticizma, straha pred vdorom tujih delavcev?

Irska je vedno pošiljala ljudi v tujino, imamo najdaljšo tradicijo izseljevanja ljudi izmed vseh držav na svetu, tako po dolžini kot tudi številu izseljencev. Sedaj pa smo se iz izvoznikov ljudi spremenili v državo, ki ljudi uvaža. In seveda je jasno, da je to prineslo spremembe, ki nekaterim posameznikom niso všeč. A poleg slabih stvari je prineslo tudi dobre. Priseljevanje ni samo dobro ali pa samo slabo, prinaša izzive, s katerimi se mora neka družba spoprijeti. Najprej mora sprejeti spremembo iz homogene irske družbe, ki je bila predvsem in samo irska, v družbo, kjer se velik del delavcev ni rodil na Irskem. Potem se mora sprijazniti z dejstvom, da imajo tuji delavci drugačne vrednote in drugačno kulturo. To prinaša tudi izziv za izobraževanje: pred tridesetimi leti so bili v večini razredov le eden ali dva tujca, sedaj pa obstajajo razredi, v katerih je večina otrok različne narodnosti. Za vsako družbo je pomembno, da si prizna, da obstajajo težave pri integraciji druge kulture, drugih jezikov, drugačnih pristopov in da o teh problemih obstajajo dialog. To je bistveno bolje, kot pa če se družba pretvarja, da obstaja mutikulturno okolje, v katerem so vsi srečni.

Lahko bi razmišljali drugače. Irska tudi zaradi širitve danes v Bruselj prispeva več denarja, kot pa ga od nje dobiva.

Če država dobiva denar iz Bruslja, je to znak, da ima težave. Zato je bolje, da je država neto vplačnik, to pomeni, da je njeno gospodarstvo močno. Če ima vsa Evropa dobro ekonomsko rast in če revne države začenjajo loviti bogatejše, je to dobro za vse. Vse skupaj je vprašanje, kje so meje solidarnosti. Sicer pa je proračun EU zelo majhen; tista država, ki je neto vplačnica v evropski proračun, je torej plačnica v zelo majhen proračun. Drži pa, da je sedaj tujih investicij na Irskem vse manj. A sprašujem sem, ali ni čas, da si država pomaga sama. Ali ni čas, da si sami zgradimo infrastrukturo - imamo dovolj denarja in imamo dovolj možnosti. Sama tako nimam nobenih težav, če smo neto vplačnik v EU, dopuščam pa možnost, da ima naš minister za finance drugačen pogled.

Trenutno je v Evropi najaktualnejše vprašanje referendumov in ratifikacije evropske ustave. Kdaj in kako se bodo odločili vaši državljani?

Naša ustava zahteva referendum, morda bo jeseni, njegova izvedba pa je odvisna od tega, kaj se bo z evropsko ustavo zgodilo v Franciji in na Nizozemskem. Če bodo oboji rekli ne, potem ne vem, kako bo na Irskem. Trenutno mislim, da je možno, da bodo Irci sprejeli evropsko ustavo, a to je odvisno od politikov in kampanje.

So pri vas ljudje seznanjeni z evropsko ustavo?

Treba se je vprašati, ali ljudje sploh poznajo ustavo svoje lastne države. Koliko Slovencev ali Ircev lahko pove, kakšni so temeljni elementi ustave njunih držav? Zelo malo. Zato je pomembno, ali se zdi ljudem evropska ustava dobra, ali jo sprejemajo in ali se je bojijo. Večina ljudi o politiki ne razmišlja, a vseeno bi radi vedeli, če deluje, če je legitimna, ljudi ne zanimajo členi, zanima jih rezultat.

Je evropska ustava dober kompromis?

Je bolje od tega, kar imamo. Je bistveno bolje.

Obstajajo tudi kritiki. Vloga evropske komisije naj bi bila prevelika, ustava naj bi vzpostavljala centraliziranost evropske institucije.

Če že obstaja Evropska unija, morajo obstajati zakoni, ki bodo veljali za celotno ozemlje. Danes evropske države ne bi bile uspešne, če se ne bi povezovale, če bi vladale same.

OK, kaj pa skupna zunanja in varnostna politika Evropske unije, večnacionalne varnostne sile ter vaša vsaj javno izpričana nevtralnost?

Spet je popolnoma odvisno od Ircev; če se bodo odločili, da bodo sodelovali pri takšnih projektih, bodo pač sodelovali.

Pa ja ne mislite, da bo Irska edina izmed 25 držav EU, ki ne bi sodelovala pri kakšni vojaški misiji?

Lahko se zgodi, če Irci tega ne bi podprli. Naših vojakov trenutno ni v Makedoniji, ker naša ustava tega ne dopušča. Sicer pa v evropski ustavni pogodbi ni ničesar, kar bi določalo državam, kakšna naj bo njihova zunanja politika. Zame vprašanje suverenosti Irske ni tako pomembno, pomembnejše je vprašanje, ali ima Evropska unija vlogo v mednarodni politiki in ali se zaveda svoje odgovornosti. Naša država je majhna in ne pomenimo veliko, nevtralnost pa sicer pomeni le to, da nismo člani Nata. Pomeni le, da z drugimi državami nimamo podpisanih obrambnih sporazumov. Vendar stvar ni samo simbolična, naše države recimo ne obvezuje slavni 5. člen zavezniške pogodbe. Dejstvo, da nismo člani Nata, pa je le zgodovinsko naključje. Ko je nastal Nato, se je tedanja Irska vlada odločila, da bi za pristop k tej organizaciji posredno priznali tudi mejo s Severno Irsko.

Se bo širitev EU nadaljevala?

Seveda, in to vključno do Turčije, za katero pričakujem, da se bo v EU vključila ne prej, a tudi ne pozneje kot v 10 do 15 letih. Pred Turčijo bo članica EU gotovo postala tudi Hrvaška, seveda pa morajo Hrvati razrešiti svoje notranje težave. Podpiram odločitev EU, ki je Hrvatom za zdaj zaprla vrata v skupnost. Nekdanji predsednik Hrvaške Tuđman je bil fašist in je dovolil, da so se v njegovi državi dogajali zločini proti človeštvu. Takšni pritiski iz Bruslja so popolnoma legitimni. Evropska unija ni a la carte, država si ne more izbrati en del ali drugi del menija; če država sprejme evropske zakone, jih mora spoštovati. Razen seveda, če se tako dogovorijo. Velika Britanija nima evra in zanjo pravila o monetarni uniji ne veljajo. Če bi vse države imele pristop a la carte, bi EU razpadla. Brez EU se po drugi svetovni vojni v zahodno Evropo ne bi vrnila blaginja, ne bi bilo možno, da bi se Francija in Nemčija pogovarjali med seboj, ne bi bilo pokomunistične tranzicije v vzhodni Evropi. Zato se mi zdi, da je EU zelo pomembna kot zaščita za Evropo. Če katera država misli, da bi ji šlo bolje, če bi bila sama, pa naj eksperimentira.

Kaj se bo zgodilo z EU, če bo ustava padla?

To je zelo zanimivo vprašanje. Prvič, zelo veliko stvari, ki so zapisane v ustavi, bo mogoče uresničiti, tudi če ta ne bo sprejeta, ker gre za ustavo brez velikih idej - ne ureja denimo evra ali enotnega trga -, gre predvsem za to, kako urediti hišo, ne pa za to, kako jo zgraditi. Zato pričakujem, da bodo deli ustave uresničeni v vsakem primeru, saj za vse stvari ni potrebna ratifikacija. Bo to politični poraz? Vsekakor. In posledice? Nemogoče jih je napovedati, skoraj zagotovo pa bo to škodilo mednarodnemu ugledu EU, zato bo ta imela veliko težje delo na mednarodnem prizorišču. Države članice bodo zaradi nesprejetja ustave najbrž slabe volje, videti je, da izgubljajo potrpljenje. Sprejemanje odločitev v EU bi bilo težje. Najbrž se bo oblikovala majhna skupina držav, ki bo poskušala prevzeti pobudo - med njimi bi lahko bile tudi tiste, ki ne bodo ratificirale ustave.

V Sloveniji je parlament ustavo sprejel brez referenduma, brez javne razprave.

Slovenija je imela pred kratkim referendum o članstvu v EU.

Vi pa ste imeli referendum o Nici.

To je v skladu z našo ustavo potrebno.

Naša država razpisuje referendume zaradi precej manj pomembnih zadev, kot pa je ratifikacija evropske ustave.

Ali so referendumi primerno sredstvo neposredne demokracije, je drugo vprašanje. Gre za enkraten dogodek, na njem redko dobimo odgovor na postavljeno vprašanje. Nastajajo prisilne koalicije, ki delujejo oportunistično, po drugi strani pa se imajo volilci na njih možnost izreči. Ne bi pa smeli trditi, da so referendumi vedno najboljša rešitev.

Tudi predstavniška demokracija je demokracija. Biti moramo previdni. Sicer pa sama mislim,

da je Slovenija že danes zelo uspešna država. Leži v delu Evrope, ki se obnavlja in bo čez 20, 30 let gospodarsko uspešna. Prepričana sem, da ima Slovenija svetlo prihodnost. Če si majhen, je še toliko bolje, če si v EU. Prav nobenih pomislekov nimam glede Slovenije.

Kaj pa druge srednjeevropske države?

No, zahodni Poljski gre dobro, vzhodni del bo težavnejši. Edina rešitev za množico tamkajšnjih kmetov je, da se prenehajo ukvarjati s svojo dejavnostjo. Kmetije na Poljskem so tako majhne, da ne morejo preživeti. Gre samo za vprašanje časa. Torej jim plačaš ...

... da bi izginili, nekoliko cinično.

Sploh ne. Bi jim morali pustiti, da životarijo še naslednjih 50 let, da životarijo tudi njihovi otroci? Najbrž ni druge izbire. Ne pričakujem, da se bo 28 milijonov poljskih kmetov spremenilo že danes. A če bi bila jaz na mestu njihovih otrok, bi si želela boljšo izobrazbo. V zahodni Evropi so kmetje zemljo opuščali v 19. stoletju. Mislim, da je več razlogov za to, da nehajo kmetovati, kot za to, da nadaljujejo.

Kje so meje EU?

Ne vemo. Te meje bodo določene politično, ne zemljepisno. Mislim, da bo veliko argumentov za vključitev Ukrajine. In če bo Ukrajina v EU, bi bilo dobro vključiti tudi Moldavijo ... Mislim, da z Rusijo, ki je sicer prevelika, da bi stopila v EU, ne bo večjih problemov, ruski politiki morda sploh ne bodo imeli izbire. Rusija ni več velesila. Seveda si zelo prizadevajo pridobiti zaveznike, kar smo lahko videli v Ukrajini. A konec koncev, kdo je zmagal v tem boju? Ne Zahod, ampak ukrajinski narod. Ljudje, ki niso hoteli, da se v Moskvi odločajo namesto njih. Ni šlo za Zahod proti Moskvi, ampak za posodobitev Ukrajine. Takšno dinamiko je opaziti tudi v Moldaviji, Belorusiji in tako naprej.

Širitev ne more biti neskončna, Evropa je že zdaj tako raznolika, njene članice imajo včasih različne, če ne celo nasprotujoče si cilje.

A vprašanje je, ali je verjetneje, da se bo Evropa zbliževala ali da bo razpadla. Na to vprašanje bo odgovorila zgodovina. Seveda je težko, če gre za 25, 30 držav. A kakšna je druga možnost? To je velika težava pri evroskeptikih - ne ponujajo namreč realistične alternative, kakšno vlogo naj bi ta majhna celina imela na svetu. Ne smemo pozabiti, da Kitajska trka na vrata. Pritiski na Evropo so ogromni, celo največje evropske države so v svetovnem merilu majhne. Če hoče Evropa ohraniti svoj slog življenja, ki temelji na demokraciji, blaginji, zakonih, socialni državi, mora držati skupaj, ali pa se ji ne piše dobro. Ni pomembno, kako težko bo to, razlogov ima namreč dovolj. EU bo vedno razočaranje - nikoli ne bo izpolnila vsega, kar si bo zadala, ker to preprosto ni mogoče. Vprašanje je le, ali bo dosegla več, kot bi pričakovali. Ni čudno, da ima EU toliko težav, čudno je, da je preživela. In to ji uspeva še naprej. Preživela je zato, ker danes predstavlja način, kako si Evropejci urejajo svoje življenje. Drugega načina sploh ni. Bi se lahko vrnili v čase evropskih nacionalnih držav z njihovimi mejami? To je zgodovina. Tisti, ki žalujejo za takšno Evropo, se očitno ne spominjajo več njenih težav. Je za Evropo v času globalizacije in sprememb bolje, da se zaščiti, se vsaj pogovarja o težavah in to uzakoni? Po mojem že. So v Evropi ljudje, ki bi bili veliko srečnejši, če bi bilo vse tako kot pred 30 leti? Seveda. Kljub vsem prepirom mislim, da v Evropi ne more biti drugače. Mislim, da nimamo veliko izbire. Poglejte, kaj se je zgodilo z Argentino: ta je bila na začetku 19. stoletja ena najbogatejših držav na svetu, danes pa je v razsulu, in sicer iz dveh razlogov. Struktura njenega gospodarstva ni ustrezna glede na sodobni svet, prava težava pa je njena zanič, populistična politika, velika, slabo vodena država, precej korupcije - ta je na nekaterih področjih pomembnejša kot na drugih.

Kakšne možnosti pa ima politika EU?

EU ima trg, ki omogoča določeno stopnjo blaginje, ki pa je ni mogoče doseči na noben drugi način. EU je uspelo ohraniti bistvene elemente socialnega sistema, ki pa so zdaj pod pritiskom, ker so dragi, zato bo treba sprejeti spremembe, da bomo socialni sistem prilagodili novim okoliščinam. Izginil pa ne bo. Evropa bo tudi v prihodnje del sveta, kjer bo revnim ljudem šlo bolje kot revežem v ZDA in na Japonskem, če ne upoštevamo držav v razvoju. Evropa se bo morala spremeniti na svoj počasni, boleči, mučni, dolgočasni način. In se pogovarjati o vseh težavah. Evropa je imela v prejšnjem stoletju dve velikopotezni filozofiji o tem, kako naj bi bile urejene stvari, prva je bila marksizem, druga pa fašizem. Nobena ni bila uspešna.

Uspešen tudi ni bil katoliški totalitarizem oziroma nekateri njegovi nastavki, ki so se porajali v Evropi.

Katolištvo je bilo nekaj čisto drugega. V različnih delih Evrope je imelo različen pomen, nikoli pa ni bilo na poziciji oblasti. Je izjemno pomembno kot kultura in vera, njegovi veliki podvigi na državni ravni pa so iz časa srednjega veka. Danes imamo dele Evrope, ki so povsem posvetni. A evropska posvetnost izhaja ravno iz krščanstva, iz ničesar drugega. Boji med cerkvijo in državo so neločljivi del evropskega krščanstva. To so bile tri velike vizije o Evropi in Evropa je zaradi njih zelo trpela. A če se vprašamo, ali je bolje živeti v državi, kjer vladajo zakoni, kjer se je možno pogovarjati o zadevah, ki vplivajo na življenje ljudi, potem je odgovor po mojem pritrdilen. Predstavljajte si smetano na torti. Ta je nujna, ni pa vse. EU je preprosto način, kako se je Evropa pripravila na 21. stoletje. Tisti, ki nasprotujejo takšni ureditvi, me bodo morali še prepričati, da imajo uresničljivo in zaželeno alternativo. In takšne ureditve še niso predstavili. Takšno ureditev, s katero se bodo ljudje strinjali in ki si jo bodo želeli. Si želim evropsko superdržavo? Nikakor. Si želim obsežnega proračuna v višini 40 odstotkov BDP, ki bi ga delil nekdo v Bruslju? Sploh ne. Bi rada ogromno evropsko vojsko, ki bi se bojevala po vsem svetu? Ne. Bi rada sile za hitro posredovanje, ki bi šle v Darfur in ustavile pobijanje ljudi? Da. Ne vidim problema v tem, da se EU vmešava v mednarodno politiko, če ni druge rešitve. A temu se je treba izogibati, če je le mogoče. To mora biti vedno prva možnost, ki nam pade na pamet.

Evropa je bila razdeljena recimo pred vojno v Iraku.

Vojni v Iraku bi se vsekakor dalo izogniti. Ni dvoma, da je bila vladavina Sadama Huseina, ki bi nato prešla na njegovega sina in se nadaljevala, tiranija. Drugo vprašanje pa je, ali so bili Američani najprimernejši za to, da posežejo v takšne razmere, ali pa bi bila primernejša katera druga zunanja sila. Ne gre preprosto za vprašanje, ali so Američani imeli prav. Ni tako preprosto. Če potegnemo črto, je bila cena ameriškega posega zelo visoka. Iračani seveda hočejo dobro vlado, nočejo, da bi jim še naprej vladala sunitska manjšina, tako kot Kurdi nočejo, da bi jim vladali Nekurdi. Sunitska manjšina, ki se zdaj postavlja po robu policiji in vojski, pri večini prebivalcev nima podpore. Ima sicer podporo, ki ni zanemarljiva, a ne presega tretjine prebivalstva.

Evropska unija se prav tako ni izkazala pred petnajstimi leti, ko so se začele vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije.

Po mojem je imela Slovenija med balkanskimi državami veliko srečo. Ima družbeno zmožnost in strukturo, ima vodstvo, politike, ki znajo pravilno presojati. Srečo ima tudi, ker njeno prebivalstvo ni tako mešano. Hrvaška je imela manj sreče, tudi se ni ustrezno odzvala. Srbija in Milošević sta bila glavni vzrok za težave. Nacionalizem se je stopnjeval v temni nacionalizem; kar se je zgodilo, ni bilo neizogibno. Osebno krivim Nemce, ki ne bi smeli priznati Hrvaške. Morali bi "obkoliti" Jugoslavijo - mogoče bi Slovenijo izpustili, če je že imela takšno srečo - in že na začetku bombardirati prav vsa letališča, do katerih je imel dostop Milošević. Z odlašanjem vse do Kosova je bila ta priložnost zamujena. Sicer pa, če danes gledate Balkan, kdo ga obnavlja? EU. Evropa se dobro znajde v miru, Američani v vojni.

Torej je v Iraku Anglija boljša od ZDA?

Ameriška vojaška kultura prihaja s Srednjega zahoda, z Divjega zahoda. To je del njihove kulture in tega ne more nihče spremeniti. Mislim, da se bodo Američani kljub temu kaj naučili iz iraške izkušnje, tudi v Vietnamu so se. A če se spomnite na čas hladne vojne - če ne bi bilo Američanov, bi Zvezna republika Nemčija lahko ostala takšna, kot je bila? Kakšen pritisk bi nanjo izvajala Rdeča armada? Biti moramo zelo previdni. Nisem slepa za težave ameriške zunanje politike, zagotovo ne. A enaka merila bi morali uporabljati za Rusijo, pa jih ne. Ne smemo pa spregledati niti poveličevanja EU. Dobro, igra pomembno vlogo, ko gre za razvoj in mirovno posredovanje, a ko gre za trgovanje, je preprosto manj odločna, kot so ZDA; v pogovoru z državami, kot so Kongo, JAR, Maroko, pa nismo nič boljši.

Ali pa recimo s Kitajsko in o prodaji orožja.

Tu je imela glavno besedo Francija, ki si na vse pretege prizadeva, da svet ne bi bil več enopolaren. Francija je med vsemi državami v EU najmanj naklonjena Ameriki. Navidez je podobno tudi v Španiji, ki pa je doživela svoj 11. september. Ni narobe, če država zaradi notranjepolitičnih razlogov spremeni svojo zunanjo politiko, skrb zbujajoče pa je, da je v Španiji na izid volitev vplival bombni napad.

Pa odziv Aznarjeve vlade po napadu.

Težava je, da nekdanja vlada ni imela možnosti. Mislim, da imate po svoje prav. A glede na preteklost ljudske stranke je bilo jasno, da bo za napade vedno okrivila Eto. Tako kot bi na Irskem samodejno rekli, da je kriva Ira. V zvezi s Španijo me skrbi, da bi ljudska stranka najbrž zmagala na volitvah, če ne bi bilo bombnih napadov. V Evropi ne bi smeli dovoliti, da na naše razmišljanje vpliva peščica ljudi. Terorizem seveda ogroža Evropo, ni pa vsakdanja grožnja. Prihajam iz države, ki ve, kaj je terorizem. Proti terorizmu se moraš bojevati z dvema kartama, vojsko in politiko. Ena brez druge ne more biti uspešna. Če ne bi bilo tako, sodniki na Irskem teroristov ne bi mogli pošiljati v zapor, ker bi bilo sicer ogroženo njihovo življenje. Zato je treba imeti dobre obveščevalne službe, ki delujejo v okviru zakona, in ustrezno politiko. Če imaš le prvo, izgubiš, a če misliš, da lahko zmagaš le s političnim orožjem, si naiven. Pri nekaterih stvareh ne moreš popuščati in so zahteve, ki jim ne moreš ustreči, niti jim ne bi smel. Svobodna družba ne sme dovoliti, da se dogajajo nedopustne stvari. Presenečena sem, kako lagodno se tega vprašanja lotevajo ponekod v Evropi. Francija se je šele zdaj končno začela ukvarjati z muslimanskimi imami. In prav imajo, ko jih pošiljajo nazaj v njihove domovine. Zakaj bi trpeli imame, ki zagovarjajo nasilje nad ženo in nasilne vzgojne metode celo opisujejo v intervjujih? Reči hočem le, da Evropa ne sme dopuščati, da se dogajajo nesprejemljive stvari. V evropski družbi ne moremo dopuščati obrezovanja žensk v imenu kulturnih razlik.

Kaj pa odgovornost Evropske unije do drugih celin? Recimo do Afrike, koliko azilantov lahko sprejme EU?

Število azilantov, ki jih lahko sprejme posamezna država, je omejeno. Če menite, da bi morale biti meje povsem odprte, kot zagovarjajo nekatere politične struje, bi bila to družba sposobna sprejeti? Evropa je postala celina priseljevanja. Zelo pomembno je, kako bo urejala to zadevo. Država, ki to zdaj ureja najbolje, je Kanada. Večkulturnost tam dejansko deluje, pa ne le zato, ker je to velika država, temveč tudi zaradi zakonov, ki urejajo to področje. Priseljenci morajo znati govoriti angleško, izobraženim pomagajo najti službo. Takšni ljudje družbi niso v breme, ampak prispevajo svoj delež. Nekaj čisto drugega je, če so priseljenci neizobraženi, neusposobljeni in mora država šele poskrbeti za njihov poklic in življenje. Vprašanje v tem primeru je, ali potemtakem zagovarjaš model popolnoma odprte meje. Če misliš, da je to politično in družbeno izvedljivo, potem se loti tega poskusa. Odpri meje, preveri, ali deluje. Bi morali Slovenci vsakemu, ki se pojavi v Ljubljani ali kjerkoli drugje, zagotoviti stanovanje, izobrazbo? So ljudje, ki menijo, da bi moralo biti tako; da bi priseljevanje morali dovoljevati, dokler to družba lahko prenese, a svet brez zakonske ureditve priseljevanja ni uresničljiv niti politično niti družbeno. Sicer pa vse afriške težave niso zunanje, zanje ni kriv samo preostali svet. Del težav res izvira iz zunanjih dejavnikov, za marsikatere pa so krive slabe vlade, razširjena korupcija. Poglejte primer Zimbabveja in njegovega voditelja Roberta Mugabeja: v državi, ki bi lahko izvažala hrano, vlada lakota. Mugabe je star 86 let, povprečna življenjska doba v njegovi državi pa je 42 let. Kako za vraga, je lahko dočakal takšno starost? Tiran je. Samo zato, ker je Afričan, še ne pomeni, da ni tiran. Kakorkoli že, takšnih vprašanj ne moremo reševati v enem paketu. Evropa ima zelo veliko odgovornost do Afrike. A odgovorna je tudi afriška elita. Naj se spravi k sebi in se začne obnašati drugače. Za vojno v Sudanu, na primer, že ni kriv imperializem.