intervju / "Ne gre za to, da je mesto revno, ker ni. Glede na finančno stanje mesta bi lahko dobili posojilo v katerikoli banki, ker se ve, da je mesto zanesljiv plačnik." - Danica Simšič

Pred časom je Jožka Hegler, direktorica Javnega stanovanjskega sklada MOL, dejala, da mestno središče ni namenjeno siromašnejšim slojem, zato MOL socialna stanovanja gradi na robu mesta, v Polju, Stanežičah ... Ali res ni prostora za gradnjo bližje mestnemu središču?

Zanesljivo je cena nepremičnin v središču mesta najvišja. Vendar pa smo tudi nekatere objekte v središču mesta obnovili in jih dodelili upravičencem do neprofitnih stanovanj. Gre za nekaj posamičnih stanovanj, recimo na Križevniški ulici. Kjer je mesto oziroma Javni stanovanjski sklad MOL lastnik, tam lahko obnavljamo in tam lahko dodeljujemo neprofitna stanovanja tudi v središču mesta. Seveda pa je cena v samem središču bistveno višja kot kje drugje. Skušamo zagotoviti stanovanja, kjer cena ne bo presegala 1350 evrov za kvadratni meter, kot je nekako dogovorjeno z republiškim stanovanjskim skladom.

Se vam ne zdi, da imajo nekateri investitorji protekcijo pri načelniku za urbanizem in lahko gradijo, drugi pa imajo pri tem več težav? S tem se tudi umetno dvigujejo cene zemljišč.

Izjemno težko bi se strinjala z vami.

Nekateri, kot recimo ZIL, lahko zgradijo, kjer hočejo in kar hočejo. Cena zemljišča pa je zelo odvisna od tega, kaj lahko na njem zgradiš.

Mislim, da pretirano poenostavljate. Nazadnje pa tako ali tako vse dokumente o spremembah sprejme mestni svet. Sama ne dajem prednosti nobenemu izvajalcu. Zame so pomembni dobro zastavljeni projekti.

Mestni svet je najprej odločil, da se lahko gradi nakupovalno središče v Šiški, ker mu je Igor Jurančič, načelnik oddelka za urbanizem, rekel tako, ponaključju pa je to zemljišče prodajal ZIL. Potem šele so videli, kaj so naredili, in isti mestni svet se je premislil! Poleg tega so nekateri kupovali kmetijska zemljišča in jih potem, po spremembi urbanističnega načrta, drago prodajali.

Težko rečem, da je vsako transakcijo oziroma malverzacijo, ki jo je kdorkoli kadarkoli izpeljal - navsezadnje je še veliko kmetov, ki so še lastniki zemljišč -, mogoče pripisati oddelku za urbanizem in iz tega sklepati. Res pa je, če nepravilnosti so in če bomo imeli kakršnekoli materialne dokaze, bodo sproženi vsi ustrezni postopki ne glede na to, za katere oddelke ali za katerega človeka gre.

Ste zadovoljni z delom načelnika za urbanizem Igorja Jurančiča?

Z načelnikom Jurančičem dobro sodelujeva, včasih imava glede nekaterih vprašanj različne poglede, v glavnem pa se potem uskladimo.

Vas ne moti, da prodaja zemljišča, za katera je malo prej popravil urbanistični načrt, vas ne moti, da je v komisiji za Kolizej, ki je sprejela načrt povsem v nasprotju z veljavnimi urbanističnimi načrti ...

Kako je bilo z zemljiščem na Pokopališki, je Jurančič že velikokrat pojasnil ...

Pojasnil je, da je na njegovi parceli zraslo otroško igrišče, zraven bloka, ki ga investitor brez otroškega igrišča malo težje proda ...

V komisijo za Kolizej pa je bil vključen kot strokovnjak s tega področja. Jurančiču nisem prepovedala sodelovanja pri takšnih projektih. Zdi se mi nekorektno, da bi naredila kaj takšnega.

Se vam ne zdi čudno, da je glasoval za nekaj, kar ni v skladu z urbanističnim načrtom? Torej lahko sklepamo, da ima ta investitor že zagotovljeno, da lahko zgradi, kar hoče?

Gre predvsem za idejne rešitve. Do pravega gradbenega dovoljenja je še daleč.

Kakšno je vaše osebno mnenje o novem Kolizeju?

Mislim, da središče Ljubljane, morebiti ne samo na tej točki, ampak še na kakšni drugi, potrebuje nov izziv, svežino, smelost, drznost, seveda tako, da to sodi v mesto. Hkrati pa se je marsikatero mesto v Evropi in po svetu odločalo za projekte, ki so bili prvi trenutek nedoumljivi, pri katerih so se strahovito lomila kopja in so bili pogledi popolnoma nasprotujoči si, nazadnje pa so postali največje turistične zanimivosti.

Mislite, da bo ta predlog v mestnem svetu sprejet, glede na zadnje dogajanje v zvezi z Mercatorjem in s Sparom v Šiški? Očitno je veliko odvisno od tega, na katero nogo bodo mestni svetniki tisti dan vstali.

Tako kot v parlamentu, kjer je bil marsikateri zakon že sprejet v vseh treh obravnavah z dodanimi amandmaji, pa je potem, ko je bilo treba zakon sprejeti v celoti, pri končnem glasovanju padel. To se je zgodilo večkrat in to se lahko zgodi tudi v mestnem svetu, kjer so mestni svetniki pri svojih odločitvah samostojni in suvereni. Za svoje odločitve niso dolžni nikomur odgovarjati. Le na koncu vsi odgovarjamo volilcem.

V mestnem svetu vendarle delujejo stranke in mestni svetniki, ki niso prepuščeni sami sebi. Stranke se dogovarjajo, kako bodo njihovi predstavniki glasovali ...

Seveda se oblikujejo stališča in mnenja, seveda se dogovarjamo, kako bomo glasovali. Moram pa povedati, resnici na ljubo, da dogovori ne držijo vselej. Ko človek vzame izpis glasovanja, je včasih malo, včasih pa bistveno drugačen od tistega, kar smo se pogovarjali oziroma poskušali dogovoriti. Po svoje to lahko razumem. Kot rečeno, so svetniki pri svojih odločitvah avtonomni.

Kaj pa se bo zgodilo z drugimi znamenitimi mestnimi stavbami, kot so nekdanja klavnica, tovarna Rog, Cukrarna?

Nekatere stavbe so zaščitene, nekatere so na seznamu kulturne oziroma arhitekturne dediščine. Recimo tovarniška hala v Rogu, ki bo tam ostala. Denacionalizacija je v Cukrarni končana, to je za nas izjemno pomembno, ker je tam predvidena povezava, ki bo zagotovila zaključek notranjega mestnega obroča.

Zadnje čase je slišati, da bo vzpenjača precej dražja, kot se je govorilo na začetku?

Vprašanje je, koliko so na začetku pri podatkih, ki so bili takrat uporabljeni, upoštevali vse investicije oziroma projekt kot celoto. Od zemljišča do gradnje, postaj, same vzpenjače. V javnosti so se pogosto pojavljali samo parcialni zneski, recimo brez vstopne in izstopne postaje.

Zavajali so javnost?

Ne gre za zavajanje. Gre za to, da so bili nekateri podatki pogosto povzeti parcialno.

Na novinarsko vprašanje, koliko bo vzpenjača stala, so predstavniki mesta odgovorili, da bo cena od 600 do 700 milijonov tolarjev. Novinarji nismo spraševali, koliko bo stala vzpenjača brez vstopne postaje!

Mogoče je bil odgovor samo, kolikšna je vrednost pogodbe z Garavento. Tudi sama sem najprej videla pogodbo z Garavento, potem je tu še zemlja, gradbena dela. Dejstvo pa je, da so se cene materialov in življenjski stroški v teh nekaj letih zvišali. Zlasti na jeklarskem trgu. Projekt je bilo treba tehnično prilagoditi, saj smo vmes vstopili v EU, kjer so nekatera merila za postavitev drugačna.

Ste osebno za vzpenjačo ali ne?

Zame kot županjo ali kot Danico Simšič to ni bila prioriteta. Mislim pa, da bo pomembna novost in turistična popestritev za Ljubljano. Na začetku nismo bili prepričani, ali bomo projekt dejansko izpeljali. Potem smo preučili pogodbo in razmišljali, ali je smiselno izgubiti nekaj sto milijonov in ostati brez projekta ali bi bilo bolje izpeljati projekt do konca ter vložiti še dodatna potrebna sredstva. Mislim, da je za Ljubljano smiselno, racionalno in s turističnega vidika zanimivo, da se projekt izpelje do konca.

Ali ni čudno, da se s prevozi na Grad ukvarja Festival Ljubljana, ki naj bi skrbel za kulturni program?

Po zakonodaji je nekomu treba dodeliti koncesijo. Razmišljali smo in pri tem prosili za pomoč enega največjih pravnih strokovnjakov, Rajka Pirnata, da nam je pomagal pri pripravi osrednjega akta. Predlagana je bila rešitev, da koncesijo podelimo Festivalu Ljubljana, in mestni svet jo je sprejel.

Očitno ima Festival Ljubljana v mestu privilegije, izredno sejo o športu v Ljubljani pa so v mestnem svetu predlagali, ko je šport že propadel.

Šport v Ljubljani zanesljivo ni propadel. Festival Ljubljana je pomemben del mesta, ki poskrbi za veliko prepotrebnih, odmevnih in vrhunskih kulturnih prireditev.

Mogoče športniki naredijo več za promocijo Ljubljane kot na primer Festival Ljubljana?

Mesto kar izdatno financira športne dejavnosti. Iz proračuna gre 1,7 milijarde tolarjev za šport. Za financiranje vrhunskega športa pa sta odgovorna država in olimpijski komite, navsezadnje pa še gospodarstvo, nekaj prispeva tudi lokalna skupnost.

Nismo rekli, da drugi niso odgovorni. Ljubljana, čeprav je glavno mesto, nima štadiona, nima dvorane!

Vse to se poskuša v tem mandatu urejati. Vsekakor to, da nimamo ustreznih športnih objektov, ni posledica tega mandata, ampak je to težka dota, ki se je nabirala desetletja. Odločitev glede štadiona je bila sprejeta. Glede na to, da je Plečnikov štadion potreben obnove in da smo tam solastniki, smo se odločili za obnovo tega štadiona. Seveda nam ostane zemljišče v Stožicah. Tudi tam se lahko pogovarjamo, kaj bo. Univerza na primer se je v prejšnjem mandatnem obdobju premislila in se odrekla gradnji večnamenske dvorane.

Tivoli je tako star, da ga nima smisla obnavljati, ker je to sod brez dna. V tujini takšne objekte podrejo in naredijo nove, sodobnejše, ki ustrezajo potrebam današnjega športa. Je Ljubljana tako revna, da ne more zgradi nobenega športnega objekta?

Ne gre za to, da je mesto revno, ker ni. Gre za to, da imamo zakonodajo, ki nas omejuje in nam dovoljuje zadolževanje samo do določene stopnje. Glede na finančno stanje mesta bi lahko dobili posojilo v katerikoli banki, ker se ve, da je mesto zanesljiv plačnik. Zakonodaja je takšna, kakršna je, in lahko gradimo iz proračunskih sredstev ali s povezavo z zasebnim kapitalom. Tudi o tem tečejo pogovori. Seveda s sofinanciranjem države.

Pravite, da je denacionalizacija med glavnimi krivci za to, da se ljudje iz Ljubljane selijo v sosednje občine, z njimi pa se selijo tudi precejšnja sredstva od njihovih dohodnin.

Zakaj pa mislite, da je bila ena ključnih točk mojega programa pospešiti stanovanjsko gradnjo? V tem mandatu smo pripravili in imamo ta trenutek pripravljeno dokumentacijo za možno gradnjo več kot 9000 stanovanj, od tega približno petino neprofitnih.

Se sploh ve, koliko podnajemnikov je v Ljubljani? Ljudje, ki živijo v Ljubljani, uporabljajo infrastrukturo, ki jo financira mesto, njihova dohodnina pa se zbira v občinah, kjer so prijavljeni, in ne v Ljubljani!

Natančnega podatka, kot sami veste, ni, ker ni celovite evidence o podnajemnikih, saj nekateri niso nikjer prijavljeni. Nekaj več kot 270.000 jih ima stalno prebivališče v MOL, potem je tu še 54.000 študentov ... Tudi iz primestnih občin hodijo otroci v naše šole in vrtce, pa njihove lokalne skupnosti ne prispevajo nič niti za investicije niti za materialne stroške. To je vprašanje, ki smo ga prvič postavili v tem mandatu in ga načenjamo tudi v pogovorih s primestnimi občinami.

Ste mogoče kaj naredili na državni ravni, da bi ta problem rešili?

Mesto si je dolga leta prizadevalo, da bi bil sprejet zakon o glavnem mestu, v katerem je opredeljeno, da se vsako leto sprejme program, ki ga podpišeta predsednik vlade in župan oziroma županja glavnega mesta, o tem, katere projekte bomo peljali skupaj, kaj so obveznosti države do glavnega mesta, kaj so obveznosti glavnega mesta do države. Zakon o glavnem mestu nam je v tem mandatu končno uspelo sprejeti. Treba pa je povedati, da ne prejšnji ne zdajšnji premier nista imela ne prave volje ne želje, da bi se o tem sploh pogovarjala.

Zakaj je bilo to vprašanje tako težko, saj je bila prejšnja vlada sestavljena iz predstavnikov istih strank kot mestna vlada?

Ne vem. Niso se mogli ali, bolje rečeno, ni se jim dalo pogovarjati niti z Ruplom, niti s Potočnikovo, niti z menoj.

Za štadion ste rekli, da ste se zdaj odločili, ampak tudi za Stožice se je mestni svet že odločil, pa štadiona še ni. Celje ga je medtem že zgradilo.

Zdaj imamo za obnovo Plečnikovega štadiona tri idejne projekte treh različnih strokovnjakov. Treba bo izbrati enega in se hkrati dogovoriti z lastniki zemljišč, ker smo tam trije različni lastniki. Vem, da ti pogovori ne bodo lahki. Tudi država bo morala sodelovati pri tej investiciji. V Celju so nekaj naredili sami, nekaj pa jim je pomagala tudi država.

Vzpenjača je pomembnejša od štadiona?

Ne gre za to, da je pomembnejša. Postopki za obnovo štadiona potekajo, saj ne stojijo. Odločitev je bila sprejeta pred približno letom.

Ali ni bila v preteklosti v Stožicah poleg štadiona načrtovana še večnamenska dvorana?

Seveda in velikanski supermarket.

Kdo pa bi postavil supermarket?

Zasebni investitor.

Zakaj pa se ne povežete recimo z BTC-jem, kjer se gradi vse od bazenov do kinodvoran?

Če bi pustili zanemarjen Plečnikov štadion, bi ljudje spraševali, zakaj propada.

Prej smo ugotovili, da so med največjimi problemi Ljubljane stanovanja, kljub temu ste se odločili za vzpenjačo, namesto da bi zgradili 60 stanovanj. Je to premalo?

Vsako stanovanje, ki ga zgradimo v mestu, je dragoceno. Verjetno bi me vprašali po zdravju, če bi vrgli skozi okno nekaj sto milijonov in od tega ne bi imeli nič. Sicer pa na stvari ni mogoče gledati tako enoplastno.

To je sprejela ista politika, ki je sedaj na oblasti, saj odločitve o gradnji vzpenjače nismo sprejeli mi ali prejšnja županja Vika Potočnik sama, sprejel jo je mestni svet.

Ona je podpisala pogodbo. Če bi enostransko razdrli pogodbo, ki je bila uradno podpisana, bi bila mestna občina ustrezno materialno odgovorna.

Kdo pa se je odločil za graditev vzpenjače?

Mestni svet v prejšnjem mandatu.

Ista koalicija kot zdaj?

Da. Moram pa reči, da je bil zraven tudi še kakšen drug glas.

Blaž Peršin, načelnik oddelka za kulturo, je v intervjuju dejal, da MOL od tujih turistov tako rekoč ne dobi niti tolarja, hkrati pa gradimo vzpenjačo, ki bo privabljala turiste!

Mestni proračun dobi turistično takso prek zavoda za turizem, ki je v stoodstotni lasti MOL. Hoteli, gostinske storitve, prevozi s taksiji, prodaja spominkov in druge dejavnosti prinesejo nekaj denarja. Ne drži, da mesto od turistov nima nič. Drži, da mestni proračun kot tak nima prihodkov iz tega naslova. Ampak naša naloga je, da ustvarjamo možnosti, da ljudje v tej skupnosti spodobno živijo in delajo.

Kaj menite o nekakšnem turističnemu bumu, ki ga doživlja Ljubljana? Eden glavnih očitkov Ljubljani je, da ima preveč dragih in razkošnih hotelov, gradijo se skoraj izključno taki.

Ljubljana ima tu primanjkljaj in moram povedati, da se glede financiranja pogovarjamo tudi v evropskih okvirih. V Ljubljani primanjkuje hotelov srednje kategorije, pa tudi nekoliko nižje kategorije in še posebej tako imenovanih družinskih penzionov. Upam, da se bo našel kakšen zasebni investitor ali pa da bomo dobili sredstva iz evropskih skladov. Število gostov, domačih in tujih, se povečuje. Bistveno več je gostov iz tujine. Želimo si, da bi podaljšali njihovo bivanje v Ljubljani. Zdaj v mestu ostanejo v povprečju 1,2, 1,3 dneva, radi pa bi, da bi ostali vsaj dva dni.

Za to, da turisti tako hitro pobegnejo, so najbrž delno krive tudi zaprte trgovine v središču mesta ob sobotnih popoldnevih in ob nedeljah. Na voljo jim je le nekaj gostiln in bifejev ...

Glede tega se strinjam z vami. Toda tu obstaja zakonodaja na državni ravni. Mi kot lokalna skupnost lahko zgolj vljudno poprosimo koga, da bi imel vsaj v poletni sezoni nekoliko dlje odprto trgovinico s spominki, antikvariat ... Posameznik sam pa se odloči, ali bo imel odprto ali ne. Mesto je v zgodovinskem mestnem središču lastnik manj kot desetine prostorov, ki so namenjeni različnim dejavnostim. Če bi bili lastniki in bi posamezniku omogočili, da bi bil najemnik, potem bi postavili pogoje, kdaj bi moral imeti lokal odprt. To je problem, se strinjam. Podobno je z gostinskimi lokali, ki so v zasebni lasti. Ob nedeljah so nekateri zaprti, z vidika gostov iz tujine in tudi Ljubljančanov bi bilo dobrodošlo, da bi bili odprti. Vendar gre za suverene odločitve lastnikov, ali bodo imeli odprto do petih ali do polnoči. Lokalna skupnost ne more storiti ničesar. Enako ne moremo storiti ničesar glede nepremičnin, ki niso v uporabi, ker ni sprejeta zakonodaja na državni ravni, da bi se to sankcioniralo ali da bi se plačevale odškodnine ali večje davščine. To je po svetu že dolgo urejeno, pri nas pa še vedno ne.

Kdo pa zavira sprejetje takšnih zakonov? Najbrž je bila že dana kakšna pobuda?

Pobude obstajajo že zelo dolgo. Dali smo konkretno pobudo ministrstvu za finance, tam, kjer lahko kaj naredimo, da bi se pogovorili, kako je z oddajanjem poslovnih prostorov v najem. Glede tega je na državni ravni kar nekaj omejitev, ki nam delajo težave. Upam, da se bodo odzvali in se pogovorili z nami ter potem spremenili podzakonske ali zakonske akte in omogočili ugodnejše pogoje za najemnike.

Med številnimi in načrtovanimi objekti v Ljubljani je tudi muslimanski verski center na Viču. Kaj se sedaj dogaja z njim?

Mestni svet je sprejel odločitev in omogočil gradnjo. Sedaj je v postopku parcelacije, ki jo opravlja Geodetska uprava Slovenije in ne lokalna skupnost. Zgodilo se je, da je eden od mejašev ugovarjal tej parcelaciji. Zadeva je v sodnem postopku. Gre za sodno določitev parcelacije. Mesto je naredilo, kar je lahko. Nikoli prej nobena oblast ni bila sposobna sprejeti te odločitve. Mi pa smo jo! Ljubljana tukaj ne more storiti nič več, dokler ne sprejmejo odločitev še državne institucije in državni organi. Šele nato bo MOL lahko začela postopek prodaje tega zemljišča. Islamska skupnost pa bo nato morala izpeljati vse postopke, potrebne za pridobitev gradbenega dovoljenja, tega pa spet podeljujejo državne institucije. To je upravna enota. Seveda bodo morali za gradnjo zagotoviti tudi denar.

Ena najbolj vročih tem v mestu je še vedno nakup in prodaja banke SIB. Je bila res prodana prepoceni, kot trdijo nekateri?

Če pogledamo v zgodovino, so revizije po nakupu pokazale, da je bila investicija javnega podjetja Energetika v banko SIB prevelika. Ob nakupu niso bila opravljena vsa dejanja, ki bi morala biti. Ne želim govoriti, ali je šlo za napako ali ne. Dejstvo je in številke kažejo, da je bilo denarja, ki ga je investirala Energetika, preveč in da cena, ki so jo plačali za delnico, ni bila cena, ki bi jo dosegli na trgu. Vse analize so pokazale, da bi bila tržna cena precej nižja. Energetika je torej svoj delež preplačala. Potem so se začele pojavljati še druge težave pri analizi upravičenosti nakupa, skupaj z vsemi vprašanji, ki so bila postavljena v javnosti in še posebej v mestnem svetu. Vprašanja so se postavljala v političnem prostoru in so povsem jasno odmevala v medijih. Izkazalo se je, da je vrednost te finančne institucije čedalje nižja. Nazadnje so vsi sklepi in razprave v mestnem svetu o banki SIB, tudi iz vrst opozicije, zahtevali, da Energetika svoj delež v tej banki proda. Bolj ko je bilo vprašanje izpostavljeno, bolj je padala vrednost delnice. Nobena banka na svetu, ki bi se prodajala na tak način, ne bi mogla imeti velike vrednosti. Vrednost delnice je ob prodaji torej znašala en tolar, in ko so bili izpolnjeni še dodatni pogoj, je bila nazadnje cena delnice 370 tolarjev. Javno podjetje Energetika je dobilo 400 milijonov tolarjev za odprodajo deleža. Ampak treba je povedati, da je NLB, ki je bila kupec banke SIB, ugotovila, da banke ni mogoče oživiti, in jo je obsodila na smrt. Poslala jo je v likvidacijo. Otvoritvena likvidacijska bilanca je razkrila, da je primanjkljaj sredstev - po domače izguba banke SIB - 10,5 milijarde tolarjev. Torej lahko govorimo o tem, kakšna finančna katastrofa bi doletela Energetiko, če bi ohranila delež v tej banki. Koliko bo znašala končna izguba, bo jasno, ko bo končana likvidacija, že zdaj pa je jasno, da sedanji lastniki (NLB, Kapitalska družba in mali delničarji) ne bodo dobili ničesar, saj je lastniški kapital v likvidacijski bilanci enak ničli. Drugi lastniki ne bodo dobili nič za delnico, kar je še vedno slabše kot tolar oziroma 370 tolarjev za delnico, kolikor je dobila Energetika. Da sploh ne govorimo o tem, koliko bo NLB plačala za pokritje izgube SIB v likvidaciji.

V mestnih opozicijskih vrstah se veliko omenja, da je bila vrednost banke precej višja zaradi številnih terjatev banke SIB.

Koliko se je odprodaja terjatev dejansko splačala in koliko bo nazadnje dejansko kdo iztržil, ne vem. Vem, kolikor sem izvedela iz medijev. Drugih informacij nimam.

Ali pred prodajo ni nihče podrobno pregledal, koliko terjatev je imela banka in koliko bi zanje lahko iztržila?

Za prodajo banke SIB je bila ustanovljena posebna komisija, v kateri so bili največji slovenski strokovnjaki. Banko je prodajala za to določena posebna komisija strokovnjakov. Dokapitalizacija v vrednosti dveh milijard, ki jo je zahtevala Banka Slovenije, s katero se ni dalo niti dogovoriti o podaljšanju roka, pa je sprožila vse skupaj.

Med glavnimi akterji nakupa banke sta bili Nada Klemenčič in še posebej Metka Tekavčič. Obe sta v vaši stranki ali sta ji blizu.

V medijih se piše vse mogoče. Metka Tekavčič je bila v nadzornem svetu ljubljanskega Holdinga kot še marsikdo drug. O nakupu banke SIB pa je prejšnja županja povedala, da se je zanj odločila zato, ker se je to zdela dobra naložba, in je to predlagala javnemu podjetju Energetika.

Tekavčičeva ni imela s tem nič?

Bila je članica nadzornega sveta Holdinga in ne nadzornega sveta javnega podjetja Energetika.

Ampak Energetika sodi v ljubljanski Holding.

Holding je ustanovitelj javnih podjetij. Toda člani nadzornega sveta Holdinga imajo pristojnosti za Holding in ne za posamezno javno podjetje. Zanje so pristojni njihovi nadzorni sveti. Za banko SIB pa je bil pristojen njen nadzorni svet, v katerem ni bilo gospe Tekavčič. Bili pa so drugi, med drugim tudi prejšnja županja.

Zaradi banke SIB naj bi bila ljubljanska LDS posredno razpadla na dva tabora. Kako komunicirate z njima? Z vsakim taborom posebej ali jima pošiljate skupna sporočila ...

Resnici na ljubo so od rojstva te koalicije prisotne ne samo porodne, temveč tudi zakonske težave. Imeti 23 glasov od 45 ni preprosto. Še posebej, če pogledate sestavo glasov v koalicijski partnerici. Pri pregledu izpiskov glasovanja bi našli primer ali dva, da so bili navzoči vsi mestni svetniki koalicijske partnerice in da so glasovali uglašeno. To, da je iz LDS izstopila frakcija, dela v mestnem svetu zanesljivo ne bo olajšalo. Za to, da so se v mestnem svetu sprejele odločitve, zelo pomembne za mesto, sem sama kot županja nemalokrat poskušala dobiti podporo pri opoziciji in jo tudi kar nekajkrat dobila. Mislim, da je to izjemno pomembno, da se ugotovi, katera so najpomembnejša vprašanja, ki jih je treba podpreti in rešiti ne glede na to, ali prihajaš iz opozicije ali iz vladajoče stranke.

Pojavile so se tudi govorice, da naj bi se podžupana Slavko Slak in Igor Omerza, ki je bil včasih poslovni partner Janeza Janše, pripravljala na prestop v SDS. Kaj bi to pomenilo za mestno koalicijo?

Prvič slišim kaj takega. Drugič, tega ne verjamem in, tretjič, bi to matematiko v mestnem svetu dodatno zapletlo.

Z LDS ste se sprli tudi zaradi odstavitve direktorice mestne uprave Darje Glavaš.

Odstavitev Darje Glavaš je bila najbrž presenetljiva za medije, za koalicijo pa lahko mirno zatrdim, da smo pogosto razpravljali, da se številne težave v mestni upravi rešujejo prepočasi, in bili glede tega enotni. Z gospo Glavaševo sva večkrat govorili o stvareh, za katere sem prepričana, da bi jih znotraj mestne uprave lahko reševali hitreje in uspešneje. Večkrat sem dobila tudi zagotovila, da bodo nekatere dejavnosti opravljene v dogovorjenih rokih. Pred to odločitvijo, o kateri sva se dogovorili z gospo Glavaševo, pa se res nisem posebej posvetovala v koaliciji. To je bila moja odločitev oziroma dogovor z direktorico Glavaševo. Ob nastopu njenega mandata sva se namreč dogovorili, da če bo bolje, da sodelovanje prekineva, ga bova prekinili.

LDS pa je zato zagrozila z razdorom koalicije.

Najprej sem dobila izjavo LDS za javnost, nato še pismo predsednika ljubljanske LDS Slavka Slaka. Sama zagovarjam svojo odločitev in sem pripravljena te argumente in argumente koalicijskih partnerjev soočiti v odprtem pogovoru.

Bi potem za Mladino povedali, kaj so bili glavni razlogi za odstavitev? Kaj pomeni, da so se zadeve prepočasi reševale?

Gre za številna nerešena vprašanja, ki se pojavljajo v mestni upravi, in kot je dejala tudi direktorica, so bili najini pogledi na vodenje mestne uprave različni. Sicer pa se želim o tem najprej pogovoriti s koalicijskimi kolegicami in kolegi konec avgusta. Do tedaj ne mislim odpirati teh vprašanj v medijih.

Odhod LDS iz koalicije bi najbrž pomenil predčasne volitve?

Predčasne volitve so mogoče, če tako odloči mestni svet. Mislim pa, da jih ne bo.

Najbrž bi glede na sedanje politično ozračje v Sloveniji tudi v Ljubljani zmagala opozicija?

O tem težko presojam. Vsekakor pa o tem nisem prepričana. V koaliciji, ki ni bila preprosta niti doslej, mislim, da bomo stvari mirno pripeljali do volitev. Potem bodo odločali volilci. Sama mislim, da imamo v tem mandatu marsikaj pokazati in da nas bodo volilci na podlagi storjenega lahko pozitivno ocenjevali.

Ampak kakšen je bil tisti vaš drugačen pogled, kar zadeva Glavaševo? Kaj je problem mestne uprave?

Gre za učinkovitost uprave, ki je ključna v kateremkoli segmentu. In te učinkovitosti ni bilo.

Pred volitvami ste nabirali točke s tem, da se v službo vozite z avtobusom. Ali to še počnete?

V službo se ne vozim več z avtobusom, na tržnico ob sobotah pa včasih še.

Boste na naslednjih volitvah kandidirali?

Seveda.

Kako dolg je delovni dan županje?

Delovnik županje je pravzaprav način življenja. To vam bo povedal vsak, ki je bil župan ali županja tako velikega mesta, kot je Ljubljana. Drugače pa sem v službi okoli sedmih zjutraj, domov navadno pridem med deveto in deseto zvečer.

Boste ostali zvesti stranki in kako si predstavljate novo koalicijo, glede na to, da sta LDS in SD precej neenotni v opoziciji v državnem zboru, predvsem glede referendumov.

Poslanci SD so v celoti podprli referendum o zakonu o RTV.

Predsednik stranke Borut Pahor mu je nasprotoval. Ga podpirate?

Glede zakona o RTV bi referendum, če bi bila poslanka, podprla.

Kaj pa referendum o protikorupcijski komisiji?

O tem nisem niti razmišljala, ker ne sodi v mojo pristojnost.

Se v mestnem svetu čuti Pahorjeva nenaklonjenost potezam LDS?

S Pahorjem se strinjam, da referendumi ne smejo postati oziroma ostati metoda političnega boja za oblast, kot so bili v preteklosti. V prejšnjem mandatnem obdobju so bili po mojem zlorabljeni. Toda ko gre za tako pomembno vprašanje, kot je vprašanje nacionalne televizije in njene svobode, bi se odločila za podporo referendumu. Če želi vlada podržaviti javno televizijo, naj to javno pove in to javno stori. Potem ne bo nobene dileme. Nemogoče pa je, da so vsi drugi izločeni iz odločanja. Hkrati vlada trdi, da je to glede odločanja javna in suverena institucija. To ne gre.

Na katere športne prireditve hodite?

Na različne, še posebej pa mi je pri srcu košarka, saj sem jo kar nekaj let igrala.

Dimitrij Kovačič iz SDS si ravno s tem nabira politične točke ...

Če je kdo pripravljen pomagati klubu, sem tega kot županja zelo vesela.

Gresta z Viko Potočnik kdaj na kavo?

V lokal še nisva šli skupaj, sva pa jo pili na delovnih sestankih.