intervju / "Z novo vlado imam dosti težav. Te težave segajo od nespoštovanja osnovnega bontona, se pravi neodgovarjanja na dopise, in nerazumljive pasivnosti pri načrtovanju ukrepov, ki bi bili konec koncev tudi v korist nove vlade pri gradnji imidža, kar zadeva zatiranje in preprečevanje korupcije, pa vse do odvzemanja proračunskih sredstev." - Drago Kos

Kaj boste delali, če ostanete brez službe?

Brez službe ne smem ostati, ker moram preživeti. Kaj bom, če ostanemo brez komisije, pa še ne vem.

Če razpustijo komisijo, vam ostane služba, ki vam je država ne more vzeti?

Po predlogu zakona, ki je bil potrjen v prvem branju, morajo vsem iz komisije dati službe. Vprašanje pa je, kakšne.

V skladu z izobrazbo, le da bo vpliva in moči manj?

Vpliv in moč tu nista pomembna. Nerodno je to, da se po predlaganem zakonu s preprečevanjem korupcije v Sloveniji ne bo nihče več ukvarjal.

Jambrekova žena je dobila službo v radovljiški občinski upravi. Sodi med vaša pooblastila, da pogledate, ali gre za korupcijo?

O tem nas ni nihče nič vprašal, zato si tega nismo ogledali. Mi nismo policija. Imamo dovolj drugega dela in nimamo časa, da bi gledali, kaj pišejo časopisi, in se na podlagi tega odločali, kaj bomo delali in kaj ne. Če bi nas kdo vprašal, bi na ministrstvo za javno upravo poslali dopis in zahtevali, da nam pošljejo vso dokumentacijo, ki o tem obstaja, jo preštudirali in potem povedali svoje mnenje.

Če vas vprašamo zdaj ... Minister Virant je, čeprav je bilo nekaj kandidatov za šefa upravne enote Radovljica bolje ocenjenih, na to mesto imenoval ženo svojega prijatelja in profesorja Petra Jambreka. Si boste zdaj to ogledali?

Komisija bo v skladu s svojimi pooblastili pogledala, ali so bile storjene kakršnekoli napake.

Se vam zdi, da imate težave z novo vlado?

Z novo vlado imam dosti težav. Te težave segajo od nespoštovanja osnovnega bontona, se pravi neodgovarjanja na dopise, in nerazumljive pasivnosti pri načrtovanju ukrepov, ki bi bili konec koncev tudi v korist nove vlade pri gradnji imidža, kar zadeva zatiranje in preprečevanje korupcije, pa vse do odvzemanja proračunskih sredstev. Navsezadnje pa tudi pri zagotavljanju podpore pri razpuščanju naše komisije, kar pomeni pritisk na delovanje komisije. Poleg tega nam jemlje čas in energijo, ki bi ju lahko koristneje uporabili za to, da bi se ukvarjali s konkretnimi vprašanji, namesto da se ukvarjamo z razlagami, zakaj je naš zakon dober in zakaj je Jelinčičev zakon slab.

Očitno ima z novo vlado težave tudi vaša partnerica, ki vodi nevladno organizacijo Ključ. Menda so ji odvzeli večji del državne pomoči.

Tudi ona ima težave. Torej nimajo težav samo ljudje, ki novi vladi niso pri srcu, ampak tudi njihovi sorodniki in zakonski partnerji. To še zdaleč ni edini takšen primer.

Ali lahko govorite o konkretnih primerih, ki jih je obravnavala vaša komisija?

Treba je povedati, da primeri korupcijskih kaznivih dejanj niso naša osnovna dejavnost, to sodi v pristojnost policije. Mi do konkretnih primerov pridemo samo zato, ker se na nas obračajo občani, ker nam zaupajo in nam pošiljajo prijave korupcijskih ravnanj. Drugače to ni naša primarna naloga. Kar lahko, obdelamo in potem pošljemo naprej organom pregona. Kjer je možno, sprejmemo mnenje, ali gre za korupcijo po našem zakonu ali ne. Drugega ne moremo narediti. V okviru tega, kar je naša izvorna pristojnost, se lahko pogovarjamo tudi o konkretnih zadevah. Pri tistem, kar smo odstopili naprej, moramo počakati, da policija zadevo obdela. Če bi zdaj javno povedali, katere zadeve smo odstopili naprej, bi bili storilci opozorjeni na to, da se bo policija ukvarjala z njimi. Lahko pa rečem, da smo zaznali več sumov korupcije kot policija, čeprav nas je tisočkrat manj kot policistov.

O katerih primerih lahko govorite?

V našo izvorno pristojnost sodijo nezdružljivost funkcij, sodijo omejitve poslovanja in sodijo prepovedi pri sprejemanju daril. To so naše izvorne pristojnosti. Zaradi spremljanja premoženjskega stanja in s tem povezanih omejitev menimo, da je odstopilo okrog 40 slovenskih funkcionarjev. Kar zadeva nezdružljivost, smo ugotovili že dve nezdružljivosti in prav zdaj ugotavljamo tretjo. V zvezi z omejitvijo poslovanja, zaradi katere je tudi že odstopilo precej slovenskih funkcionarjev, kjer dajemo dovoljenja, da lahko poslujejo z državo, imamo pripravljenih nekaj negativnih odločb. Kar se tiče daril, smo zaslišali bivšega državnega sekretarja, pri čemer smo ugotovili, da ni šlo za kršitev našega predpisa. Zaslišali smo direktorico umetnostne galerije, pri kateri tudi ni šlo za kršitev našega predpisa. Smo pa zadevo odstopili drugim pristojnim organom. Poleg tega smo sprejeli nekaj načelnih mnenj in stališč. Načelnih mnenj o zadevah, ki so bile v javnosti zelo odmevne. Gre za zaposlitev Brejčeve hčerke, financiranje večerje policistov v Slovenj Gradcu, nekaj načelnih mnenj, ki se nanašajo na neetično ravnanje zdravnikov ... V glavnem pa smo postavili sistem. Če bi se pogovarjali o stvareh, ki smo jih odstopili policiji, bi lahko videli, da je tam kar nekaj velikih zadev.

Koliko zadev ste odstopili policiji?

V pol leta, od 1. oktobra do konca maja, smo policiji odstopili okrog 40 zadev. To je več, kot je v istem obdobju vsa slovenska policija zaznala korupcije iz drugih virov.

Je policija že pripeljala kakšno zadevo do konca?

Vem, da so se z zadevami ukvarjali in da se z nekaterimi še ukvarjajo. Sicer pa je to zelo kratek čas za policijsko obravnavo.

Zakaj mislite, da je ravno Zmago Jelinčič predlagal novi zakon, ki ukinja komisijo za preprečevanje korupcije? Ste našli kaj v zvezi z njim? Konec koncev gre za poslanca opozicijske stranke, ki bi ji ustrezalo, da se odkrijejo nepravilnosti vladajočih.

Zmago Jelinčič gotovo nima rad ljudi, ki se ukvarjajo s preprečevanjem in zatiranjem korupcije. To je bilo zaznati že iz njegovih izjav, ko je bilo jasno, da ga policija obravnava zaradi suma različnih kaznivih dejanj. Prepričan pa sem, da je v tem primeru to manj pomembno. Prav tako pomembno, če ne pomembnejše je to, da prihaja iz opozicijske stranke. Vlada si sredi urejene Evrope pač ni mogla privoščiti, da bi začela postopek za ukinitev komisije za preprečevanje korupcije.

Vendar pa vlada podpira ta zakon sredi prav te Evrope.

To je že res, ampak pomembno je, kdo je postopek začel. Janez Janša je sposoben politik, ki točno ve, na katero uho rad sliši kateri od njegovih političnih sogovornikov, sploh v zameno za kakšno uslugo.

Je možno, da se je vlada z Jelinčičem pogovarjala že prej, da bo prav on tisti, ki bo predlagal zakon?

Naštel bom nekaj dejstev, ki potrjujejo prav to tezo. Ko je bil predlog zakona vložen, prvopodpisani sploh ni poznal njegove vsebine. Tisti, ki bi moral ta zakon zastopati in ga braniti pred parlamentom, sploh ni poznal njegove vsebine.

Ampak Jelinčič ni bil prvopodpisani.

To je naslednji argument, najprej je bil prvopodpisani Bogdan Barovič. Ko je bil zakon ponovno vložen, zaradi tehničnih pomanjkljivosti ob prvi vlogi, prejšnji prvopodpisani ni želel več biti prvopodpisani. Zdaj je postal tretjepodpisani. V pogovorih s člani SNS je bilo ugotovljeno, da nihče v njihovi stranki ni vedel, da pripravljajo kakršenkoli zakon s tega področja. V tako majhni stranki bi zagotovo vsi vedeli, če bi pripravljali korekcije na tem področju. Še ena stvar, SNS se ni nikoli, razen v okviru blagih kritik prejšnjih vlad, ukvarjala z vprašanjem korupcije. Pa tudi argumenti, ki jih sedaj navaja Zmago Jelinčič, so takšni, da je jasno, da ne pozna svojega lastnega zakona. Ta zakon ni nastal v SNS.

Kdo pa je po vašem pripravil ta predlog zakona? Gregor Virant?

Slišal sem za to možnost, ampak je predpis tako slabo napisan, da bi bil zelo razočaran, če bi ga napisal on. Gre za osnovne postulate prava, ki so s tem zakonom kršeni. Dr. Virant, kakorkoli bi bil mogoče zainteresiran, da se naša komisija odpravi, ker je to glavna poanta tega predloga, dvomim, da bi sestavil tako slab zakon. Če ga je, pa sem razočaran.

Kakšne so sploh pristojnosti vaše komisije? Ste brezzobi tiger?

Vedno znova moramo razlagati, da nismo organ, ki bi se ukvarjal predvsem s konkretnimi korupcijskimi dejanji. Smo organ za preprečevanje korupcije, in to delamo na tri načine. Zbiramo podatke o premoženjskem stanju in opravljamo vse dejavnosti, povezane s tem. Uresničujemo nacionalno protikorupcijsko strategijo in uvajamo načrt integritete. To so tri dejavnosti, ki so čisto nove, s katerimi vnaprej odpravljamo vzroke in okoliščine za nastanek in razvoj korupcije. Mi nismo za to, da reagiramo na konkretne zadeve. Seveda prihajamo do njih in jih tekoče odstopamo policiji. Kot sem že rekel, smo jih zaznali več kot policija sama. Pri svojem delu imamo zelo močna pooblastila, vendar jih ljudje ne poznajo. Poleg tega, da zbiramo podatke o premoženjskem stanju, uveljavljamo tudi ustrezne sankcije, če se ti podatki ne posredujejo. Imamo pooblastilo, da nam morajo vsi državni organi dati na razpolago gradivo, ki ga potrebujemo za uresničevanje nalog iz naše pristojnosti. Vsakega zaposlenega iz državnih organov lahko povabimo, da se udeleži seje komisije in odgovarja na naša vprašanja, za kar velja ureditev zakona o kazenskem postopku in lahko pomeni tudi prisilno privedbo. Teoretično to pomeni, da lahko povabimo tudi Drnovška, da nam razloži svoje dejanje. Tudi Janeza Janšo ali pa vratarja na kateremkoli ministrstvu. Že smo vabili bivšega sekretarja, župane, direktorico umetnostne galerije. Imamo tudi pravico od organov, ki smo jim odstopili zadeve, zahtevati, da nam poročajo, kaj so z našimi zadevami storili. Lahko jim postavimo rok, v katerem morajo poročati. Ta rok je bil razlog za znamenito poročilo šefa kriminalistične policije, ki je napisal, naj mu ne pošiljamo več prijav korupcijskega ravnanja. To je edini primer na svetu, da policija ni želela sprejemati prijav kaznivih dejanj. Ko smo jim postavili rok, so skoraj padli v nezavest, kako se jim kdo upa postavljati roke, v katerih morajo poročati. Torej imamo pooblastila in imamo zobe.

Ampak to morajo storiti?

Morajo. Odkar je generalni direktor policije Romšek, se je položaj izboljšal. Dobili smo celo dopis v zvezi z zadevo, z katero smo postavili dvomesečni rok, pa nas je Romšek obvestil, da v dveh mesecih primera ne bodo mogli končati, da pa se z zadevo ukvarjajo in nas bodo obvestili, ko bo preiskana do konca.

Kaj pa se bo spremenilo, če bodo sprejeli Jelinčičev zakon?

Imeli bomo parlamentarno komisijo, ki se bo ukvarjala samo s spremljanjem premoženjskega stanja. Komisijo bodo sestavljali politiki, ki niso strokovnjaki na tem področju in bodo imeli poleg tega, da bodo delali v tej komisiji, še druge pomembnejše naloge. Mi smo profesionalci, ki se ukvarjamo samo s tem, pa imamo daleč premalo časa, da bi rešili vse v rokih, ki bi si jih sami želeli. Včasih imamo celo premalo znanja, tako da se moramo na koga obrniti tudi za zunanjo pomoč, recimo na pravno fakulteto, da dobimo pravna tolmačenja. Gre za pravno zelo zahtevna vprašanja, za katera je potreben čas, tega pa politiki ne bodo imeli. Treba je tudi vedeti, da so oni politiki in da se ne bodo odločali po svojem strokovnem znanju, ampak po političnih preferencah. To je konec boja zoper korupcijo.

Zdaj je vzpostavljen sistem, po katerem nas nadzoruje državnozborska komisija. Nadzor nad nami je vzpostavljen. Nadzora nad komisijo v parlamentu ne bo, razen splošnega nadzora, ki ga pomeni parlament v celoti. Na zasedanju državnega zbora bodo lahko nadzorovali delo te komisije. Dosedanja praksa pa je pokazala, da se v parlamentu glasuje zgolj in izključno po pripadnosti stranki in ne po tem, kaj si kdo res misli o kakšni stvari. To se je pokazalo pri tem predlogu zakona. Pogovarjal sem se z neštetimi poslanci iz vladnih strank, pa tudi iz SNS, ki sami pravijo, da je predlog zakona navaden kretenizem, ampak so ga vseeno podprli.

Ste mogoče pogledali, kdo je glasoval za ustanovitev komisije, zdaj pa glasuje tudi za razpustitev?

Primerjave nisem delal, pogledal sem, kdo je zdaj glasoval za in kdo proti. Vem, da so bili v SDS ljudje za ustanovitev komisije, pa zdaj komisiji nasprotujejo.

Je v predlogu zakona kakšna sprememba, ki bi prinesla vsaj kakšno izboljšavo?

Niti ene ni. Ne samo to, sposoben sem pri vsakem členu tega predloga dokazati, da pomeni korak oziroma skok nazaj.

Ustaljeno mnenje je, da je to Janševo obračunavanje z vami zaradi vaše vloge pri Depali vasi.

To bi bil preenostaven odgovor. Preenostavna razlaga.

Se vam zdi Janša zapleten politik?

Ne. Ampak vseeno bi bilo to preenostavno. Tri vrste razlogov obstajajo, zakaj jim je ta komisija trn v peti. Najpomembnejši je ta, da je sedanja oblast dobila volitve z zatrjevanjem, kako so bili tisti pred njimi korumpirani. To pomeni, da morajo biti oni zdaj čisti, pošteni, neskorumpirani. Ta oblast si ne more privoščiti, da bi obstajal neodvisen organ, ki bi ugotovil, da tudi ta vlada ni imuna proti takšnim pojavom. Drugi razlog je ta, da čistijo vse, kar ni njihovo. Janša je enkrat rekel, da bo Slovenija postala država vseh, ki v njej živijo. S čistkami delajo ravno nasprotno. Mi, ker nismo njihovi in nismo od nikogar, smo jim trn v peti. Tretji razlog, ki je po mojem najmanj pomemben, je to, da sem to jaz. To pa je dodatno obarvano z dolgoletno ljubeznijo, ki jo Janša goji do mene.

Z ljubeznijo, ki se je začela ob aferi Depala vas?

To samo doda nekaj k temu, kar bi se tudi sicer dogajalo.

Darko Njavro in vi imata različne poglede na afero Depala vas.

Zelo različne.

Zakaj je tako?

Ker nekateri ljudje pač ne poznajo vseh okoliščin, v katerih so se takrat stvari dogajale. Ne poznajo prava, ki ureja to področje. In ker so nekateri zaslepljeni z določeno politiko.

Kaj se je zgodilo v Depali vasi?

Ko smo se ukvarjali s tem, je bila za nas situacija jasna. Dogajala so se kazniva dejanja, ki jih je bilo treba razčistiti. Zaradi nesodelovanja ministrstva za obrambo jih ni bilo mogoče razčistiti drugače, kot smo jih pokušali razčistiti. To je v grobem to.

Kazniva dejanja so se dogajala v brigadi Moris?

Ne samo v Morisu. V ministrstvu za obrambo, ki je bilo absolutno nekooperativno.

Vodil ga je Janez Janša?

Vodil ga je Janez Janša. Mi smo počeli tisto, kar so od nas zahtevali predpisi. To so bili takrat zakon o notranjih zadevah, kazenski zakon in zakon o kazenskem postopku. Opravljali smo svoje delo. Potem se je na drugi strani postavilo, da gre za spopad enega ministrstva z drugim. Pa ni šlo za to. Šlo je za preiskovanje kaznivih dejanj, ki jih nismo mogli preiskati drugače. Komu je to še dodatno koristilo, sem kasneje dosti razmišljal. Zdaj, po toliko letih, ko sem bolj izkušen in ko sem zbral še nekaj podatkov, vem, da so bili nekateri ljudje zelo veseli takega razvoja dogodkov, ampak v bistvu je šlo samo za preiskovanje kaznivih dejanj in za poskuse obrambnega ministrstva, da bi nas pri tem onemogočilo.

Kaj pa pretepanje Milana Smolnikarja na koncu?

To je kulminacija tistega, kar je nekdo štel za svojo pravico po zmagi v vojni za Slovenijo.

Nekaj morisovcev je izrabilo svoj vietnamski sindrom?

Ne, šlo je za načrtno ravnanje, z vednostjo nadrejenih. Toda tako kot se jaz smejim tistemu, kar o Depali vasi govori Njavro, se bodo verjetno on in njegovi smejali tistemu, kar o Depali vasi povem jaz. Predlagal bi, naj kdo sestavi skupino strokovnjakov, ki naj pregleda ravnanje vseh takratnih udeležencev v tej zadevi - policije, obrambnega ministrstva, predvsem pa tožilstva. Potem si oglejmo njihove ugotovitve. Ne vem, ali je preteklo dovolj časa, da bi lahko trezno naredili tako komisijo. Gotovo pa se bo to enkrat zgodilo. Slovenija se bo iz tega veliko naučila. Slovenija je pri zadevi Depala vas pogrnila na izpitu iz pravne države. To razumem, ker je bilo neposredno po vojni, ko pravo ni bilo tako pomembno. Če bi takrat pravna država odigrala svoje, bi bila danes Slovenija povsem drugačna.

To so bile otroške bolezni mlade države, zdaj pa smo leta 2005 in opozicijska stranka hoče z zakonom legalizirati korupcijo. Če je bila tisto takrat otroška bolezen, kaj je to danes?

Se strinjam, še vedno smo v povojih. Še vedno nismo normalna pravna in demokratična država.

Darko Njavro je prvič povedal, da je del dokumentov, ki so jih dajali Smolnikarju, ponaredil sam.

To je zame novost. Kolikor se spomnim, smo imeli takrat strokovne grafološke analize, ki so dokazovale, da je dokumente ponarejal Mitja Kunstelj.

Zakaj Njavro govori, da jih je ponarejal sam?

Tega nam ni uspelo dokazati.

Pred časom je Vinko Beznik, takratni šef specialne enote policije, že nameščal težko oborožitev na svoja vozila. Smo bili takrat pred državljansko vojno?

Vem, da se je ministrstvo za notranje zadeve pripravljalo tudi na to možnost in bi storilo tisto, kar je bilo v skladu z zakonodajo dolžno storiti. Priprave so tekle.

Je zadeva dobila pravi epilog na sodišču?

Nikakor, pa zame ni epilog samo obsodilna sodba. Še najmanj sem razočaran nad sodbo, izrečeno tistim, ki so neposredno nastopali v Depali vasi. Bili so samo izvajalci. V bistvu je bolj prav, da so bili oproščeni kot obsojeni. Normalna pravna država bi se morala na takšne stvari odzvati drugače.

Kako?

Verjetno bi se v postopku morali znajti drugi ljudje.

Kakšna pa je bila vloga Barbare Brezigar in Janeza Janše v tej zgodbi?

Ravno ta dva sta tista, zaradi katerih pravim, da bi vso stvar morala pregledati skupina strokovnjakov in oceniti ravnanje vseh, ki so imeli odločilne vloge v tej zadevi. Za to pa še nismo zreli. Delovanje operativcev na policijski strani je že bilo predmet obravnave komisij državnega zbora, komisije znotraj MNZ, vlada je napisala posebno poročilo. Do zelo zanimivih ugotovitev bi prišli, če bi se isto dogajalo na drugi strani. Stvar je tudi v tem, da sva bila Smolnikar in jaz ovadena za kaznivo dejanje izdaje vojaške skrivnosti, ampak po starem predpisu, ki ni več veljal. Vprašanje pa je, če imaš nasprotnike, kot sta Barbara Brezigar in Janez Janša, in odneseš iz zgodbe celo kožo, kot se je zgodilo meni, ali ni to dokaz, da smo delali strokovno in zakonito. Če bi bila najmanjša možnost, da se meni in mojim kolegom kaj obesi na vrat, bi se to zgodilo.

Zanimiva je zgodba Tomaža Ranca, novinarja TVS.

Šlo je za pregled klicanih številk. Zgodba se je dogajala leta 1999, o njej pa se je začelo govoriti, ko se je sprejemala strategija za preprečevanje korupcije. Ko je bilo treba diskreditirati Kosa. Ovadbe zoper mene ni vložila policija kot takšna. Za ovadbo, ki so jo podali zoper mene, se mi je opravičil takratni generalni direktor policije in mi jasno povedal, da jo je sproducirala posebna skupina znotraj policije. Na podlagi zahteve Barbare Brezigar so bila opravljena sodna preiskovalna dejanja, ovadba pa je bila zavržena. Ranc ni nikoli izkoristil možnosti, da bi prevzel pregon kot subsidiarni tožilec. Potem je vložil zasebno tožbo proti državi, kjer nisem bil tožen, ampak sem bil priča. Čeprav je bil sodnik na prvi stopnji izrazito pristranski in neobjektiven, je višje sodišče enkrat zavrnilo in razveljavilo njegovo sodbo, drugič pa izdalo še pravnomočno sodbo, v kateri je ugotovilo, da Ranc ni upravičen do odškodnine. To pomeni, da imam v rokah sklep o zavržbi ovadbe in pravnomočno sodbo višjega sodišča.

Kaj pa to, da je dobil neki denar?

Ta sodba je padla. Zdaj se ne more več pritožiti. Bila so vložena izredna pravna sredstva, in sicer zahteva za varstvo zakonitosti, menda takoj po tem, ko je šefica tožilstva postala Brezigarjeva. Tožilstvo namreč vloži zahtevo za varstvo zakonitosti.

Po drugi strani pa ste s tem, da ste novinarju pregledali klicane številke, novi oblasti dali zeleno luč za pregledovanje novinarjev.

Iz zakona o kazenskem postopku novinarji niso nikjer izvzeti. Pa iz kazenskega zakonika tudi ne. To pomeni, če so izpolnjeni pogoji za to, lahko nova oblast, prav tako kot jih je lahko stara, uporabi vse ukrepe zoper novinarja, tudi pregled klicanih številk, prav tako prisluškovanje in tajno opazovanje. Zakaj pa bi bili novinarji izvzeti?

To je že res. Pri Semetovi se zdaj kaže, da se druži s sumljivimi ljudmi, pa jo bodo pregledali.

Treba je ločiti med zadevami, ki se izvajajo v skladu z zakonskimi pooblastili, in zadevami, ki se izvajajo na tak način, da si neka komisija izmisli, da je treba pogledati, kaj se dogaja na posameznem področju.

V tej državi, ki je tako trhla, da hoče ukiniti celo komisijo, ki se ukvarja s korupcijo v državnih organih, je možno, da bo policist ustrelil novinarja in bodo kasneje rekli, da se je ta pač družil z napačnim kriminalistom in da novinarji nismo izvzeti.

Ta je preveč lovska. Še enkrat: tudi zoper novinarje se lahko izvajajo nekateri ukrepi, vendar morajo za to obstajati zakonska pooblastila.

Se bo to, kar se je zgodilo Semetovi, dogajalo še drugim novinarjem?

Upam, da bo primer Seme dobra šola tako za parlamentarno komisijo kot tudi za samo policijo in seveda za ministrstvo za notranje zadeve. Pomembna je ena stvar. Zdaj je vse padlo po Erhatiču. Pozablja pa se, da Erhatič na seji parlamentarne komisije ni bil. V zapisniku parlamentarne komisije Semetova ni omenjana. To pomeni, da je nekdo, ki je predstavnik MNZ ali policije, Erhatiču moral dati ime in priimek novinarke. Tam sta bila minister Mate in Kovačevič, šef kriminala. Erhatič si ni mogel izmisliti, da je treba zbirati podatke ravno za Semetovo. Nekdo mu je to moral reči.

Kdo pa mu je to rekel?

Eden od teh dveh, saj mu drugi tega ni mogel reči. To se pozablja.

Ampak v obeh primerih gre za odtekanje informacij s policije.

Velika razlika je. V prvem primeru je šlo za sum kaznivega dejanja izdaje uradne skrivnosti. Pri Semetovi pa ni bilo nobenega kaznivega dejanja. Ni bilo nobene zakonske podlage, da bi kdorkoli zbiral kakršenkoli podatke o novinarki.

Kaj pa je protizakonitega naredil Ranc?

Ranc nič, saj tudi ni bil osumljen. Kaznivo dejanje so storili tisti, ki so ga zalagali s podatki. Takrat je bilo glavno vprašanje, kdo je novinarjem dal dokumente, ki so jih objavili. Imena osumljencev, do katerih smo prišli, so bila tajna, Ranc pa je, tik preden je policija odšla k osumljenim osebam, objavil njihova imena. Zdaj je osumljen ta, zdaj je osumljen ta. Ranc je vnaprej eliminiral možnost, da bi mi karkoli naredili pri preiskovanju te zadeve. Nekdo mu je to serviral z namenom, da onemogoči preiskavo.

Kdo mu je zgodbo serviral?

Tisti, ki so policiste obtožili hudodelstva na Holmcu. Tisti, ki so bili oškodovani s prejšnjo zgodbo o Viču.

Zanimiv je spor med Njavrom in Pogorevcem, eden je šef varnosti na železnici, drugi na Mobitelu in se kregata, kdo je kriv, da podatki odtekajo iz policije.

Zelo zanimivo. Moram reči, da kar se tega spora tiče, Njavru ni kaj dosti očitati.

Ja?

Mene vedno zanima, kdo je tisti, ki je spravil podatke iz policije. V teh zadnjih zgodbah bi lahko Njavru očitali zelo malo. Zakaj se ni nihče vprašal, kdaj se je pojavljala večina anonimk o policiji. Pojavljale so se, dokler Marko Pogorevc ni postal šef policije, ko je bil šef Marko Pogorevc, jih ni bilo, ko je šel s policije, so se spet pojavile.

Kako pa vidite afero Peklar?

Mislim, da so si nekateri v policijskih vrstah s tem želeli rešiti kožo. Prepričan sem, da so podatki prišli iz policije, in prepričan sem, da so šli iz policije zaradi tega, da bi se tisti, ki so jih spravili ven, prikupili nekomu, da bi dlje časa ostali na položaju. Ni velike matematike in politike. Gre samo za to, da se poskuša izkoriščati dualnost slovenskega prostora. Naši in vaši. S tem, ko nekdo navija za naše, pričakuje, da bo dlje ostal na svojem položaju.

Je možno, da je šef ljubljanske policije Branko Slak dal podatke Pogorevcu, ta pa jih je spravil v javnost?

V preteklosti so tudi mediji že nekajkrat poročali o takšnem poslovanju omenjene dvojice.

Zdi se, da sta v državnem ustroju od nekompatibilnih ostala samo še vi in varuh človekovih pravic, ki motita Jelinčiča in vlado.

Jelinčiča motita tudi Klaudio Stroligo in urad za preprečevanje pranja denarja. Vlado pa moti še veliko drugih institucij. Poglejmo samo novi akt o plačah državnih funkcionarjev. Najbolj smo prizadeti pri neodvisnih državnih institucijah. Ombudsman, mi, državna revizijska komisija, računsko sodišče, pooblaščenka za informacije javnega značaja.

Virant je dal vedeti, kdo mu gre na živce?

Odkar je Virant minister, je moral sprejeti nekaj zelo nenačelnih odločitev, ki so v nasprotju s tistim, kar je delal prej, ko je bil zgolj in samo strokovnjak.

Govori se, da ste Drnovškov človek, ampak po drugi strani je bil ravno on tisti, ki vas je prvi, prek svojih ljudi, zamenjal?

Prvič slišim, da sem Drnovškov človek. Mene so že tolikokrat "zabremzali" in zamenjali, da to gotovo ne drži. Ko je bila Depala vas, sem bil na seznamu za napredovanje, pa je takratni minister Ivo Bizjak dal predlog na hladno. Borut Šuklje oziroma Andrej Podvršič me je zbrcal s policije. Ko bi moral postati vodja službe za evropske zadeve pri MNZ, me Rado Bohinc ni pustil, bil sem le v. d., ko je bil ustanovljen urad za preprečevanje korupcije, so me Drnovšku predlagali za direktorja tega urada in je rekel, da je to neresen predlog, pa je direktor postal Boštjan Penko. Ko me je Penko predlagal za svojega namestnika, se s tem ni strinjal Tone Rop. Zdaj me reže Janša. Tako, da sem ponosen, da nisem nikogaršnji človek. Pri večini politikov sem nepriljubljen. Nobena politika do zdaj ni bila srečna z mano.

Nova vlada vas hoče onemogočiti, ostajate pa nogometni sodnik. Koliko časa še?

Še prihodnje leto.

Nekaj tekem bo še. Kaj pa potem?

Ne vem še, zagotovo pa si bom izbral kaj, da bom lahko skrbel za svojo kondicijo. Ne bom delegat ali kontrolor, da bi ocenjeval svoje dosedanje kolege. Mogoče bom trener za fizično pripravljenost za sodnike. V Sloveniji uvajamo novost, ko skrbimo za razvoj posebej nadarjenih sodnikov. Moram pa povedati še to, da je veljavni zakon o preprečevanju korupcije napisan tako, da za tekme, na katerih sodim, ne smem vzeti niti tolarja. Na vseh tekmah v Sloveniji in tujini sodim zastonj, povrnjene dobim samo stroške.