intervju / "Aktualna šolska oblast je privolila v prikrito nestrpnost do Romov pri delu večinskega prebivalstva. Ta negativni odnos je še s svoje strani legitimirala in prenesla v izobraževalni model." - Janez Krek

Primer OŠ Bršljin je skrb zbujajoč, ker se uvaja rešitev, ki očitno ignorira spoznanja stroke in ne upošteva zakona ter ima lahko izjemno daljnosežne negativne posledice. Na to je v javnem pismu opozorilo 33 strokovnjakov s tega področja.

Približuje se novo šolsko leto, a vprašanja v zvezi z izobraževanjem romskih otrok ostajajo nerešena. O spornosti ločevanja romskih in neromskih otrok v Osnovni šoli Bršljin, o smereh razvoja izobraževanja romskega prebivalstva nasploh in o lažeh glede tega, ki so vznemirile javnost, smo se pogovarjali z Janezom Krekom, docentom za filozofijo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter vodjo projekta za standardizacijo romskega jezika v Sloveniji in vključevanje romske kulture v vzgojo in izobraževanje.

V šolskem letu 2004/05 je bilo v redne programe slovenskih osnovnih šol vključenih 1413 romskih učencev. Raziskave kažejo, da se jih večina le stežka prebije v višje razrede in da zlasti na Dolenjskem zaostajajo za učnimi načrti. Mnogi iz tega sklepajo, da so romski otroci preprosto butasti.

To je seveda nesmisel. Vendar nesporazumi ne izhajajo le iz razlik med večinsko slovensko in romsko kulturo, dodatno na vključevanje in šolsko uspešnost vplivajo še velike neenakosti v kulturnem in socialnem položaju med samimi Romi. Na eni strani imamo v Sloveniji romske vasi, in to ne le v Prekmurju, z izjemno dobrim standardom in lepo urejenimi hišami. V večjih krajih nekatere romske družine stanujejo v stanovanjskih blokih, eden ali oba od staršev sta zaposlena. Toda v teh okoljih, ki so z nekega vidika uspešna, se dogaja nekaj podobnega, kot opazimo pri Slovencih na avstrijskem Koroškem, namreč asimilacija in izginjanje romskega jezika.

Kaj pa je na drugi strani?

Decembra lani smo v sklopu raziskave delali na terenu in med drugim obiskali neki majhen zaselek. Na samem, ob robu gozda stojita pritlični hiški, zraven še bivalna prikolica. Bilo je opoldne in minus pet ali šest stopinj. Večina Romov, ki tam bivajo, je v bližnjem sorodstvu. Njihovo življenje je samosvoje, odmaknjeno. Do nas je prišla in nas pozdravila mlada mati z majhnim otrokom v naročju, po zaledeneli zemlji je fantek pritekel za njo bos ... Povabila nas je v hišo, ki je imela namesto tal zbito zemljo, prvi prostor je bil sploh brez vrat, v drugem je bila prižgana peč na drva, na tleh je ležala vreča z raztresenim krompirjem in zraven nje je prav tako na tleh sedela deklica in ga lupila, v sobi ni bilo nič drugega razen velike postelje, v zibki pa dojenček ...

Opisujete bivalne razmere ...

Da, toda te razmere najlepše ponazarjajo cel sklop kulturno-socialnih dejavnikov, ki otežujejo integracijo romskih otrok, ko ti pridejo v šolo. Če sploh vstopijo v osnovno šolo, ker je včasih še vedno mogoče, da ne. Denimo, v eni od šol, v sklopu katere deluje tudi vrtec, so v šolskem letu 2002/03 vključili v vrtec še skupino otrok, od katerih so bili nekateri stari osem ali devet let! Šola zanje prej sploh ni vedela. Niso znali slovenskega jezika in bili so povsem nesocializirani v večinsko kulturo. Zato so se v šoli odločili, da tudi nekoliko starejše učence, ki bi morali hoditi k pouku, prvo leto vključijo v vrtec, kjer so oblikovali posebno skupino romskih otrok. Ker so bili stari starši "z vrtcem" zadovoljni, so povedali, da imajo doma še nekaj "otrok", starih petnajst in tudi nekaj več let, ki sploh niso obiskovali obvezne osnovne šole. Zanimalo jih je, ali ne bi tudi teh vključili v vrtec.

Skratka, ko romski otroci vstopijo v vrtec ali šolo, s seboj prinesejo tudi izjemno kulturno in socialno raznolikost.

To šolam nalaga veliko odgovornost, veliko je težav pri njihovem delu, ki jih morajo ob ustreznem znanju in s socialno občutljivostjo, pravičnostjo ipd. vsak dan reševati. Za pomoč pri vsem tem pa mora biti zavezana država.

Kaj pa menijo učitelji o tem, kaj vpliva na uspešnost ali neuspešnost romskih otrok?

Ugotovili smo, da strokovni delavci v šolah kot ključne dejavnike šolskega neuspeha na tem območju na prva tri mesta postavljajo odsotnost od pouka, neznanje slovenskega jezika in neustrezne delovne navade. Drugače rečeno, tudi po njihovem mnenju ključni razlogi za neuspeh izhajajo iz kulturnih razlik in deloma iz socialnega statusa večine romskih družin.

Zato je toliko pomembneje, da bi nam uspelo vključiti romske otroke v programe predšolske vzgoje dve leti pred vstopom v šolo.

Je pri tem neznanje slovenskega jezika res velika težava?

Tudi tu obstajajo velike razlike, pogosto celo na isti šoli. Vendar je obvladanje slovenskega jezika vsekakor eden od najpomembnejših dejavnikov, ki odločajo o šolski uspešnosti. Bršljinski primer je mogoče pustil vtis, da je (ne)znanje jezika problem, povezan z vstopom v osnovno šolo. A teh težav romski učenci nimajo le prva leta po vstopu v šolo. Celo pri Romih, ki se asimilirajo, lahko jezik ostane ovira pri šolskem delu v višjih razredih osnovne šole. Konkreten primer je Rominja, ki je bila zelo uspešna v začetku šolanja, v višjih razredih pa ne več. Je asimilirana, tudi na pogled se ne razlikuje od drugih učenk. Predmetni učitelji v sedmem razredu niso vedeli, da je Rominja in da ima morda težave z obvladanjem slovenskega jezika. Samoiniciativno je prosila neko učiteljico, da sta se po pouku pravzaprav učili slovenščino. Ugotovili smo, da so učitelji njen slabši uspeh pripisovali drugim dejavnikom ...

Kot recimo?

Vsekakor ne temu, da ima težave z izražanjem, s slovenskim jezikom kot takim, saj niti niso vedeli, da je slovenščina njen drugi jezik ...

Eden od ciljev vašega triletnega raziskovalnega projekta je priprava dvosmernega romsko-slovenskega slovarja in slovnice, a nastali bodo dve slovnici in dva slovarja.

To je temeljni cilj projekta, ob tem se ukvarjamo tudi s proučevanjem kulturno-socialnih in drugih dejavnikov, ki vplivajo na uspešnost izobraževanja romskih učencev. V Sloveniji se govori več različic romskega jezika, odločili smo se za dve različici, ki ju uporablja največ Romov. Ena je vezana na Rome južno od Ljubljane, druga je uveljavljena v Prekmurju.

Vaša raziskava je pokazala, da razlika med dolenjsko in prekmursko regijo ni samo v jeziku.

Raziskava je pokazala, da so učitelji na Dolenjskem, v Ljubljani in Mariboru postavljali iste tri razloge za neuspešnost pri šolskem delu na prva tri mesta. Na teh območjih imajo težave že s tem, da romske otroke pripeljejo v šolo, potem sledijo neznanje slovenskega jezika in delovne navade. V Prekmurju je drugače, tam kot glavni razlog navajajo slabe delovne navade učencev, na drugem mestu je prisotnost pri pouku in jezik na tretjem. To pokaže, da se šole v Prekmurju ukvarjajo s problemom, ki je že na povsem drugi ravni. Podatki, ki smo jih pridobili, dajejo natančnejši vpogled v celotno problematiko izobraževanja Romov in iz njih bo med drugim mogoče izpeljati, čemu je treba v posamezni regiji nameniti še posebno pozornost.

No, prekmurski Romi imajo svojo radijsko produkcijo, predsednik Zveze Romov je iz Prekmurja itd. Mene pa zanima, ali slovenski Rom razume na primer avstrijskega Roma.

Verjetno Romi iz Prekmurja bolje kot dolenjski. Na obeh območjih smo opravili pilotske raziskave o razlikah v jeziku znotraj enega območja prav zato, ker je pogosto slišati, da "v drugi vasi" drugače govorijo. Zanimivo je, da ena vas v Prekmurju res govori čisto poseben jezik. Treba je povedati, da vseskozi dobro sodelujemo z Zvezo Romov, z njenim predsednikom in z romskimi sodelavkami in sodelavci iz različnih krajev. Saj drugače projekta standardizacije jezika sploh ni mogoče in ni smiselno izpeljati. Vseskozi si prizadevamo za to, da bi končni rezultat čim bolj ustrezal dejanskemu stanju, sedanji rabi romskega jezika in željam, ki jih ima romska skupnost. Da bo uporaben v teh dveh okoljih in tudi za šolske namene. Sedanji glosarji, besedila, ki se ukvarjajo s posameznimi vidiki jezika itd., niso bili pripravljeni v te namene. Naš projekt, ki se izvaja v Centru za študij edukacijskih strategij na Pedagoški fakulteti, poteka v sodelovanju s Filozofsko fakulteto v Ljubljani in z univerzama v Gradcu in Manchestru. Brez mednarodnega sodelovanja tega projekta zaradi pomanjkanja nekaterih znanj v Sloveniji in finančnih omejitev ne bi zmogli.

V kateri pisavi pa ste zapisali romske besede?

To je zanimiva izkušnja, saj iskanje pisave za neki jezik dandanes ni ravno pogosto. Na podlagi fonemske strukture romskega jezika sta Živa Antauer, ki se sedaj ukvarja s slovnico in slovarjem za prekmursko različico jezika, in Simon Krek s Filozofske fakultete, ki strokovno nadzira pripravo obeh slovarjev, ločeno pripravila več možnih različic pisave. Ugotovili smo, da je vse foneme mogoče zapisati s slovensko abecedo. O teh predlogih smo razpravljali tudi z lingvisti v Gradcu in prišli do sklepa, da je uporaba slovenske abecede ustrezna rešitev. Za zdaj smo pri tem predlogu, s katerim se je med drugim strinjal tudi predsednik Zveze Romov Slovenije Jožek Horvat - Muc. Na podlagi pripravljenega gradiva pa ga bomo še preverjali, predvsem z Romi, ki živijo v različnih krajih na obeh jezikovnih območjih.

Slovar in slovnica sta podlaga za uvedbo romskega jezika in kulture kot fakultativnega predmeta v šole - to je tudi ena od sistemskih rešitev, ki jih ponuja vaš projekt. Zakaj je to pomembno?

Model, ki smo ga imeli za izobraževanje romskih otrok in je uveljavljen še v marsikateri šoli, je model prikrite, a neuspešne asimilacije. To se pravi, da smo romske učence vključevali v šolski sistem brez zadostnih prilagoditev, ki bi upoštevale kulturne razlike. Pričakovali smo, da bodo nekako prevzeli jezik in vzorce večinske kulture in postali Slovenci, romska kultura pa bo nekaj postranskega, nekaj, kar se kaže v glasbi ... Tisti otroci, ki so bili v šoli uspešni in so to dejansko lahko storili, so se asimilirali. Še danes obstajajo učenci, tudi v dolenjski regiji, za katere njihovi sošolci in učitelji ne vedo, da so Romi. Če pa romskim otrokom jezika in kulturnih navad ne uspe v celoti prevzeti, so tako ali drugače izključeni: potem so "Romi", za katere "se ve", da niso enakovredni.

Vendar je lani sprejeta strategija vzgoje in izobraževanja Romov prinesla nov model.

Model prikrite asimilacije je nova strategija nadomestila z modelom integracije, inkluzije, ki vključuje dejanske razlike v jeziku in kulturi. Naš projekt je pravzaprav nadaljevanje oblikovanja te strategije. Ne v smislu, da bi privolili v vse kulturne razlike in nenadoma začeli izobraževati v romskem jeziku - ne, ker je to nemogoče. Po drugi strani se pri vključevanju romskih otrok v širšo družbo prek vzgojno-izobraževalnega sistema ne bo mogoče izogniti poseganju v romsko identiteto in privzemanju navad, ki so značilne za širšo družbo. Toda treba je upoštevati njihovo pravico, da imajo izobraževanje tudi v romskem jeziku. Da se lahko odločijo za možnost poslušanja enega predmeta v romskem jeziku. Da se v šolah, kjer so romski učenci, upošteva specifika te kulture. Danes je pogosto tako, da se romski učenci v šoli lahko počutijo kot enakovredni le kot posamezniki, če se asimilirajo. Seveda pa le premik k upoštevanju romskega jezika in kulture ni edina rešitev in ne rešuje vseh težav. Že strategija predvideva kompleksen sklop ukrepov, ki so vsak po svoje pomembni za končni uspeh integracije.

V šolah so se pojavili romski pomočniki in z njimi očitki, češ romski otroci tako ali tako ne govorijo slovensko, zdaj pa jim tudi ne bo treba.

To sploh ni res, saj uvedba romskega pomočnika ne pomeni spremembe programa. Nedvomno pa ima lahko pomembno vlogo. Lahko sodeluje pri pouku in olajša prehod iz romščine v slovenščino, poleg tega vzdržuje stike z romsko skupnostjo itd. A ob tem je treba poudariti, da je financiranje tega dela prek programov ministrstva za delo neustrezno, ker ne zagotavlja kontinuitete. Ta mesta bi morala biti sistemizirana, tako da bi šole pomočnike lahko zaposlile za več let.

Vendar še zmeraj prevladuje asimilacijska metoda?

Položaj je tak, da imamo šole, v katerih prevladuje asimilacija, imamo pa tudi šole, ki so samostojno ali prek različnih projektov vpeljale integracijsko metodo. V smer sprejemanja večkulturnosti so recimo že šle nekatere šole tudi na Dolenjskem, vsaj tiste, vključene v projekt, ki ga je vodila dr. Tatjana Vonta s Pedagoškega inštituta. Posamezne šole v Prekmurju so tudi že v preteklosti prevzele rešitve, ki upoštevajo večkulturnost. Strategija pa jasno nalaga odpravo ločevanja romskih in neromskih učencev.

Kam potemtakem sodi ločeno poučevanje v OŠ Bršljin?

Primer OŠ Bršljin je skrb zbujajoč, ker se uvaja rešitev, ki očitno ignorira spoznanja stroke in ne upošteva zakona ter ima lahko izjemno daljnosežne negativne posledice. Na to je v javnem pismu opozorilo 33 strokovnjakov s tega področja. Morda bi bilo vse skupaj bolj razumljivo, če stroka ne bi imela odgovorov prav za specifične težave, ki jih prinaša izobraževanje romskih učencev. Vendar jih ima. Dovolj natančno lahko pokaže, kaj bi bilo še treba postoriti.

Toda šolski minister se je ob uvajanju modela skliceval na stroko.

Minister je "izobraževalni model" res zagovarjal tudi s tem, da so ga pripravili strokovnjaki na ministrstvu. To pa ne pomeni, da ga je pripravila stroka. Stroka je vezana na znanstvene discipline, pedagogiko, psihologijo, sociologijo itd., in na strokovnjake, ki se s temi vprašanji ukvarjajo na univerzah, inštitutih, šolah. Pismo je pokazalo, da se je zelo veliko strokovnjakov, ki se ukvarjajo s šolskim sistemom, z vprašanji poučevanja in učenja, otrokovim razvojem, multikulturnostjo, jezikom ipd., javno opredelilo proti temu modelu izobraževanja. Javno ga ni podprl prav noben strokovnjak s kateregakoli področja, ki tako ali drugače zadeva obravnavano problematiko. Seveda pa je govorjenje o tem, da stroka ni enotna, mogoče zgolj v takem kontekstu. Različni strokovni pogledi bi se pokazali le, če bi se začela polemika o bršljinskem modelu na ravni stroke oziroma različnih strok.

Polemike pa ni bilo?

Ne, jasno je tudi, zakaj. Že pred leti je bil dosežen konsenz, da ločevanje otrok v zgodnjem obdobju izobraževanja strokovno ni dopustno. Seveda ne mislim, da na ministrstvu ni visoko usposobljenih uradnikov. Stroka brez njihove podpore pogosto ne bi mogla misliti konkretnih konceptualnih rešitev v vzgojno-izobraževalnem sistemu. Prav te pa niso v domeni državnih uradnikov. Si predstavljate, da bi minister za okolje okvaro v jedrski elektrarni odpravljal samo z uslužbenci ministrstva?

Ali ne morejo uradniki vsaj izraziti svojih strokovnih mnenj?

Položaj zaposlenega na ministrstvu ni tako preprost. Minister pride na svoj položaj s programom in s pogledi, ki jih uveljavlja. Pojavljajo se še nova vprašanja, tudi nepredvidena. Če bi izražanje vaših strokovnih mnenj vodilo v spore z ministrom, ali ne bi premislili, ali boste sploh kaj rekli in kako boste to rekli? Ali boste raje poiskali drugo službo? Kaj pa, če je ne morete? Seveda pri tem igra vlogo tudi osebnost vseh vpletenih. Vendar je vselej minister tisti, ki odloči. Je v položaju, da preprosto ne upošteva vašega mnenja in, še več, vam naloži, da kaj opravite. Recimo, minister je na televiziji povedal, da so mu uradniki predlagali, naj da soglasje k imenovanju ravnatelja gospoda Račečiča. Vendar se je sam odločil drugače, za nesoglasje. Zato snovanja šolskega sistema ni mogoče prepustiti samo državnim uradnikom, saj so podrejeni zahtevam ministra in kot taki nimajo strokovne avtonomije. Zaradi vseh teh razlogov je težko razumeti, da ministrstvo stroko ignorira, in javnosti to tudi težko dovoli. Ali kratkoročne koristi za ministra odtehtajo dolgoročno škodo za učence? Tudi v primeru, kakršen je Bršljin, ki ima še širšo politično razsežnost, ima minister možnost, da rešuje nastali položaj tako, da upošteva stroko in njena spoznanja in v skladu s temi poišče rešitve. Takšne, ki bi ustrezale tudi večini staršev obojih, neromskih in romskih učencev. To je seveda še vedno mogoče tudi sedaj. Videti pa je, da je v tem primeru minister uradnike na ministrstvu in njihovo strokovnost uporabil za to, da bi s sklicevanjem na stroko "pokril" rešitev, do katere so vodili predvsem politični razlogi. Politično sporočilo "rešitve" je, da je z njo aktualna šolska oblast privolila v prikrito nestrpnost do Romov pri delu večinskega prebivalstva. Ta negativni odnos je še s svoje strani legitimirala in prenesla v izobraževalni model.

Govorite o zahtevah neromskih staršev? Mimogrede, šeststo podpisov na peticiji, ki je takrat sprožila izredne razmere, na katere se je bliskovito odzval šolski minister Milan Zver, še vedno ni videl nihče...

Če je to res, to dopušča domnevo, da je bil eden od možnih razlogov za spor že na lokalni ravni politični preračun, da je mogoče z nestrpnostjo pridobivati politično priljubljenost in v ta namen izrabiti šolanje romskih učencev. Če je tako, pomeni, da je bilo izobraževanje romskih učencev izrabljeno kot sredstvo politike, v kar šolski minister ne bi smel privoliti. Izobraževalni model je podprl dve "vrednoti": nestrpnost in segregacijo. Sklicevanje na znanje kot merilo ločevanja ali pa na to, da bodo tudi nekateri romski učenci lahko v skupini z neromskimi, ne pomeni, da se s tem upoštevajo spoznanja stroke, saj je stroka enotna v nasprotovanju vsakršnemu takšnemu ločevanju otrok v tem starostnem obdobju, torej ne le glede socialne ali etnične pripadnosti, tudi glede tega, da je merilo ločevanja zgolj znanje. Pa še to: če imamo romske učence, med njimi tudi takšne, ki pred vstopom v šolo govorijo le romsko, in če je merilo ločevanja znanje slovenskega jezika, ni težko uganiti, kako bo slej ko prej oblikovana skupina s "slabšim" znanjem slovenskega jezika. Ravno tisti, ki so najbolj deprivilegirani, najbolj izločeni, bodo spet izločeni. Ločevanje se bo nenehno vračalo kot politični problem, saj dolgoročno ni mogoče graditi uspešnega ali vsaj nekonfliktnega (so)bivanja pripadnikov romske in večinske skupnosti, če Rome izločamo. Ne stojijo romski otroci, če lahko tako rečem, pred vrati postave in dejansko nočejo noter, ker o tem, kaj omogoča sistem, vedno odloča večina. In v tem primeru odloča o načinu formiranja vseh otrok, romskih in neromskih. Seveda pa je ena od - zame sicer nepravih - politik tudi politika dolgoročnega generiranja konflikta. Nemara je tudi tako nekaj časa res mogoče ohranjati oblast. Vendar je še posebej sporno, če šolski minister ne uveljavlja strpnosti, ki je v tej družbi splošno sprejeta kot ena temeljnih vrednot. Minister, ki zastopa oblast, s tem "prevrednoti vrednote". Prav minister v tem primeru ni v položaju svobodne izbire. Ima avtonomijo, vendar je ta le v tem, da se podredi zakonu - torej kot minister mora zastopati rešitve, ki uveljavljajo strpnost.

Vaša kritika postane vprašljiva ob izjavi Milana Zvera. Ta je julija v parlamentu na poslansko vprašanje Majde Potrata, češ da radikalno posega v šolski sistem, kar se vidi tudi v izvedbenem modelu za OŠ Bršljin, rekel: "Ne sprejemam trditve, da je bršljinski model radikalen poseg. Celo strokovnjaki evropskega urada za varstvo človekovih pravic so ga ocenili kot zadovoljivega in dobrega. Celo dobili smo obisk in na tem obisku so ga ocenili kot takšnega."

Namen obiska - gospe Rautio in gospoda Pereza, ki delata pri evropskem komisarju za človekove pravice gospodu Gil-Roblesu - je bil, da se zberejo informacije za komisarja in ne da se izrazijo kakršnikoli pogledi na kraju samem, in to kredibilna država spoštuje. Menim, da je minister v tem primeru napačno tolmačil in s tem izkoristil obisk dveh evropskih uradnikov.

Gre mogoče za nesporazum?

Vsekakor bi nekdo na ministrstvu moral vedeti, da ni korektno do samega evropskega komisarja za človekove pravice in njegovih ljudi, če minister - katerekoli države - uporabi besede dveh uradnikov institucije Sveta Evrope, ki sta prišla zgolj na t. i. informativni obisk v nekem širšem kontekstu, tokrat pač v Slovenijo, in jih predstavlja kot "mnenje strokovnjakov evropskega urada za varstvo človekovih pravic". Minister je njune izjave interpretiral tako, da je bilo mogoče razumeti, kot da gre za uradna stališča, ki so jih izrekli strokovnjaki evropskega komisarja za vprašanja izobraževanja romskih učencev. A to ne drži - zato postavlja v čudno luč institucijo evropskega komisarja za človekove pravice, pa tudi predstavniki države delujejo vsaj neresno, če ne še kaj drugega. Vsekakor nekredibilno.

Tudi ravnatelj OŠ Bršljin je zatrdil, da sta predstavnika Sveta Evrope odobrila t. i. bršljinski model.

Zadeva, ki je bila julija omenjena v parlamentu, se vleče že od maja. Takrat so mediji objavili, da sta omenjena uradnika pozitivno ocenila reševanje romske problematike. Ta splošna in nezavezujoča ocena kot taka ne bi bila presenetljiva, če ne bi bila postavljena prav v kontekst OŠ Bršljin. To me je že takrat presenetilo. Ko je bilo vse skupaj še enkrat omenjeno julija v državnem zboru, me je dogodek spodbudil, da sem pisarno evropskega komisarja za človekove pravice zaprosil za pojasnilo, kakšno je njihovo mnenje prav v zvezi s primerom Bršljin.

Kaj so odgovorili?

Da bo to mnenje mogoče prebrati v končnem poročilu, torej jeseni. Zapisali so še, da glede položaja v OŠ Bršljin in v zvezi z modelom izobraževanja, ki je bil pripravljen za to šolo, niti komisar niti katerikoli od uradnikov iz njegove pisarne doslej ni izrazil nobenega mnenja - niti za niti proti. In da so poročila v medijih, ki trdijo nasprotno, napačna.

Obstaja pa že predhodno poročilo ...

Sedaj je objavljeno na internetu in pravi: "Kjer še obstaja segregirano izobraževanje v takšni ali drugačni obliki, ga mora zamenjati običajno integrirano izobraževanje." In še, da je treba nameniti zadostna sredstva, da bodo "desegregacijska prizadevanja uspešna". Menim, da tega ni mogoče razumeti kot podporo segregaciji.

Zdaj je sestavljena nova komisija, ki bo vodila nadaljnje korake pri izobraževanju Romov. Kolikor mi je znano, ste iz njenega dela izključeni. S kakšno obrazložitvijo?

Obrazložitve pravzaprav ni. Nisem bil izključen le jaz. Prejšnja komisija, ki je pripravljala strategijo, je bila v precejšnjem delu zamenjana, skupaj z, denimo, dr. Tatjano Vonta in dr. Mojco Kovač Šebart. Kakšni so bili razlogi, lahko le ugibam. Tak pristop ni bil uporabljen prvič. Morda pa tudi ni le naključje, da se je to zgodilo kmalu po objavi javnega pisma, ki je opozorilo, da se stroka z bršljinsko rešitvijo ne strinja. Vsi trije smo bili podpisniki pisma.