intervju / "Katoliški ideologi bi pač radi ustvarili vtis, da Slovenija za nečim zaostaja, da je črna ovca evropskega prostora. Slovenija, kar zadeva državno-cerkvene odnose, v tranziciji ni bila v ničemer problematična." - Marjan Smrke

V Vatikanu se je v začetku oktobra začela škofovska sinoda, na kateri naj bi obravnavali nekatera za katoliško cerkev zelo kočljiva vprašanja, kot sta odprava celibata in vloga žensk v cerkvi. Papež Benedikt XVI. je zbrane nagovoril tudi z zahtevo po ustreznem mestu boga v javnosti - kdor ne zagovarja javno svojih verskih čustev, ni strpen, je hinavec, ki želi imeti svet in svoje življenje v svojih rokah in ga Bog pri tem moti ... Ali ni to napoved zahtev po večji vlogi cerkve v javnem življenju?

Tu gre za nadaljevanje razmišljanja, ki ga je zbudila nedavna italijanska razprava o navzočnosti razpel na javnih krajih, kot so javna oziroma državna šola, državni uradi itd. Italija je doživela "crucifixurteil", kakršen je zaznamoval sredino devetdesetih let na Bavarskem. Šlo je za vprašanje, ali naj se ta značilnost konfesionalne (verske) ali polkonfesionalne države, ki je bila v veljavi stoletja, ohrani ali naj se v imenu enakopravnosti državljanov glede verskih in neverskih prepričanj odstrani. Zakaj naj bi se namreč agnostiki, ateisti ali muslimani šolali pod simbolom prav določene vere? Ratzinger se je, sklicujoč se na nujnost javnosti vere, kajpak postavil na stran zagovornikov razpel v italijanskih javnih šolah. Pri tem je pokazal, da ga bolj zanima ohranjanje privilegijev kot enakopravnost. Zarekel se mu je tudi povsem poganski argument - da je v razpelih navzoč bog, je dejal.