“V februarju je umrl moj ata in je postala osmrtnica, katero sem dal objaviti zanj, mehkoteroristični performans. Terorizirala je množice, podobne tisti kravi na oglasnem oddelku Dela. Mi je rekla: “Tole pa ne moremo objaviti zaradi tega, ker je vsebina SPORNA!” Mi je poslala celo faks, na katerem so označeni ti (zanjo in za glavnega urednika) neprimerni deli." - Marko Brecelj

Smo v letu lokalnih volitev. Boš kandidiral za županski stolček?

Dokaj verjetno, vendar: pred štirimi leti sem tri tedne po nekaj ur na dan stal pred koprsko Upravno enoto in zbiral 200 podpor. Za isto kandidaturo bo letos morda potrebnih več kot 500 podpisanih in od Upravne enote overjenih obrazcev. To pomeni, da bi moral zbrati podpore od skoraj vseh tistih, ki me bodo potem volili. Tolikšne organizacijske martre za platonsko kandidiranje si ne morem(o) naložiti. Kot kaže, sedanja oblast hoče vsaj v Mestnih občinah pomesti politični nestrankarski drobir kot smeti. Doslej je bilo neodvisno listo enostavno prijaviti na lokalne volitve. Odslej bo to tudi v majhnem Kopru prevelik organizacijski napor.

Zato bomo pač zaradi možnosti kandidiranja na lokalnih volitvah morali ustanavljati stranko (stranke), kar je sicer dodatna tehničnoadministrativna jeba (čez celo leto), vendar manjša od zbiranja tisočev podpisanih in overjenih obrazcev.

Druga možnost je kandidiranje neodvisnih pod "okriljem" ekološko manj oporečnih obstoječih strank (trenutno se mi taki zdita AS in Stranka ekoloških gibanj Slovenije).

Če se ozreš na skoraj pretekli Popovičev mandat, se ti zdi za občino koristno, da dobi še en mandat volilcev?

Seveda mislim, da bi bilo za občino najkoristneje, če bi jaz dobil mandat volilcev, Popovič pa (kakor mi je obljubil) bi mi pomagal; ne kot podžupan, ker on ne prenese vloge drugega (on mora biti glavni), ampak kot glavni (zunanji) poslovodni svetovalec. Volilno telo koprske neustavne mestne občine seveda oklobučenemu čudaku, ki se vozi s fičotom in naokoli prenaša svoj neokusni poslovni cekarček, županskega mandata ne bo poverilo. Zato je po moje za prihodnje štiriletno obdobje edino še Poslovodja pravšnji. Na domačih tleh zraslo jugo hibridno biznis dete socializma je delovno zagrizeno in samopašno, zamerljivi priganjač je sposoben v razmerah neoliberalnega kapitalizma furati največjo občino v Istri pod Slovenci naprej tako, da nam bodo zavidali. V drugem mandatu šele more izpolniti obljube in uresničiti "megalomanske" načrte.

V še ne preteklem mandatu je odlično vodil boj za utrditev oblasti svoje liste kljub nenehnemu podlemu spotikanju in ignoranci "neodvisnih" lokalnih medijev. Prodajljivim, a spretnim liberalnim demokratom, ki so do pred štirimi leti dejansko iz ozadja vladali v Občini, je omejil vpliv do tiste mere, kot mu še ustreza. Nesposobne in pravzaprav obžalovanja vredne socialdemokrate na sejah Sveta tolče z nezmanjšano nevrotično srditostjo, čeprav mu prav občinska lastnina (dediščina združenolistne politike) omogoča razvoj brez zadolževanja. Po lanski težko priborjeni, a odločilni zmagi v boju za (eno) osnovno šolo je meni najbolj pri srcu nedavna odločitev prisebnih ankaranskih in hrvatinskih volilcev, ki je hkrati tudi doslej najhujši poraz njegovih političnih sovražnikov. Ljubitelj hitrih žensk in lepih avtomobilov je po moje (ne glede na "rovarjenje Kučanove mafije") tako trdno v sedlu, da to postaja po malem že neokusno. Berlusconi bo (upam) odletel, Popovič se bo (zelo verjetno) obdržal. Tisto, kar mi je najbolj simpatično pri njem, je deška ambicioznost; želi si predvsem to, da (skoraj vsi) ljudje rečejo: "Popo, ti si đek!"

Ali ima levica sploh kandidata, ki lahko premaga Popoviča in kako bi primerjal prejšnje župane z njim?

Levi desnici Kopra bi lahko v tem momentu pomagal morda le še doktor Frankenstein. Največji med povprečneži Aurelio Juri je čik v salonu občinske uprave s čevljevo konico hladnokrvno v pričo mene sunil pod preprogo. Ta resnična podrobnost njegovega obnašanja odraža tudi politični kredo: "Varujmo videz in ne vznemirjajmo javnosti!" Njegov videz (ugled) je sicer ob veselem vznemirjanju dokajšnjega dela javnosti načela njegova prostočasna spolna aktivnost. Poslovodno nenadarjeni kreator "Aurelijevega sladkega jezera" (voda se je izlila po prebitju zemeljskih plasti pri vrtanju za temelje nikoli zgrajenega Toncityja) se je dal izvoliti za poslanca v Državnem zboru in si še želi postati evropski poslanec. Privoščim mu odhod v Bruselj. Od tam ne bo mogel škodovati Kopru.

Njegova naslednica, dobronamerna levičarka Irena Fistrova, je užila pet nojevsko razkošnih let neizkoriščenega županovanja. "Ampak je bilo lepo!" mi je nekoč zaupala. Rad verjamem. Njen koncept je bil defenzivno socialen oziroma ni imela koncepta. Pri tem ji je pomagal (celo tako, da sama ni vedela, kako in koliko) neustavljivo simpatični liberalni podžupan Branko Kodrič.

Glumač Dino Pucer je bil in ostal zelo primeren za častnega predsednika godbe na pihala. Koprska socialna demokracija je z njim na čelu (in tudi z menoj ob boku) doživela polom, od katerega si, kot kaže, ne namerava opomoči. Od tistih, s katerimi je sodeloval, sem slišal, da je bil bogpomagaj župan, dokončno se mi je zameril s svojim nedavnim sramotnim javnim potegovanjem za razkosanje neustavne Mestne občine Koper. Zaslužil si je še bolj primitivno uničujoče jumbote.

Se ti ne zdi, da tako, kakor si včasih stal ob boku Pucerju, zdaj stojiš ob boku Popoviču?

To vprašanje je tako poniglavo kot uredniška politika vašega tednika, ki ga zato že mnogo let ne berem. Je tudi nedosledno (nelogično). Zdaj trdim, da je Popovič drugi najboljši možni župan v Kopru, Pucerja sem v predvolilnem boju podprl kot manjše zlo. Očitek (ugotavljanje), da Brecelj podpira vedno tiste, ki so na oblasti, ni tvoj izum. To je prvi javno zapisal "mag" internetnega pljuvalnika Obala.smet. Seveda ne smem napisati, da mu jebem mater (enako kot tega ne bom napisal zate), mislim pa si lahko, kar si čem. Razlika glede tega "stanja ob boku" je tudi v tem, da sem bil takrat kandidat za člana Mestnega sveta, zdaj pa sem že tri leta in tri mesece kot svetnik prostovoljni član razširjenega tipkalnega orkestra Borisa Popoviča. Zadnjič v lokalu ob strunjanski plaži sem stresel dva deci umetne smetane neki "sošolki" v faco (samoobrambni performans mehkega terorista). Potem ko trideset let nisva spregovorila niti besede in sem se je komaj spomnil, mi je dahnila za ovratnik "na splošno" (mimogrede), da bi ona kar na gobec Popotove vritoleze. Posledice tega performansa so fotografirane na http://www.dodogovor.org. Niti kapljica ni padla po tleh.

V čem se ti zdi Popovič sprejemljivejši od liberalcev oziroma od LDS?

Meni je neoliberalni kapitalizem, v katerem ste ribe v vodi Popovič, Liberalci in revija Mladina, nesprejemljiv. Lista “Koper je naš” je izraz podjetniškega in drobnoburžoaznega nezadovoljstva v Kopru. Zmagala ne bi brez pomoči “vatikanarjev”, odlično jo vodi podjetnik-bifedžija, ki ni več kot štiri leta v politiki. Nima šefov v Ljubljani. Do pred kratkim odločilni vodja koprskih liberalnih demokratov Branko Kodrič pa je kader ZSMS (Zveza socialistične mladine Slovenije). Čeprav se v koprskem odboru te stranke še najdejo tudi pošteni ljudje, je bila njihova dosedanja politika (kolikor sem jo izkusil) predvsem prevejana in v službi spretnega okoriščanja (legalne kraje). Obe politični lokalni strukturi sta si sicer blizu, vendar ima mlajša manj masla na glavi. Popovič se mora pred sodiščem zagovarjati kot podjetnik, Kodrič pa mora braniti tudi svoje bivše podžupanovanje. Uspešnost dela koprskega župana (in občinske uprave) spremlja le občinski informator, dolgoletni liberalni drmator Danijel Božič pa (ne več mirno) urejuje dnevnoinformativni program Televizije Koper.

Eden izmed slovenskih in konec koncev tudi primorskih levičarjev, eden naših najpomembnejših konvertitov, Borut Pahor, je postal tarča mehkoteroristične akcije. Zakaj?

Kot govornika na proslavi v Dražgošah ga je z napisom “Izbrisani v zrak, Pahor v Irak” preletel vodja mehkoterorističnega padalstva in predsednik društva Rov iz Železnikov, Aleš Šembrek. V tej “kopensko-letalski” akciji je pešadija postavila na strm breg za tisoči hrbtov v govorca obrnjenih udeležencev napis "izbrisani". Namen akcije je bil ob proslavi obletnice bitke s fašisti opozoriti na fašistoiden plod slovenskega državnega drevesa in na sramotno podporo slovenskih oblastnikov ameriškemu svetovnemu žandarmerizmu v Iraku. Osladni levo-desni fotomodel je pač naletel in imel dovolj kratek priimek. Nekateri(e) prisotni(e) Slovenci in Slovenke so nas kepali in nam odnašali vreče s črkami napisa ob izkazovanju tudi drugih znakov nasilne nestrpnosti. Policisti so jih morali miriti. Res pa je, da nam je en “čudak” za akcijo iskreno čestital. Hvala mu, še enkrat!

Kaj je pravzaprav mehki terorizem?

Kultura nesprijaznjenosti z družbeno danostjo je širok pojem in naj ga teoretično utemeljujejo teoretiki. Mehki terorizem je uprizoritvena mladika te kulture, ime ji je dal napad na WTC nebotičnika. Vsi smo tolikokrat videli upočasnjeno prodiranje letal v stopnici kot v torti. Tudi njuno sesedanje je bilo videti na posnetkih mehkobno. Prvi naš mehkoteroristični izdelek je bila okusna torta letalo (“Šeligov P-tič”), ki smo ga na performansu v Slovenski filharmoniji ob pokanju Šulčevih petard in ob zavijanju Šembrekove sirene predali konzervativni uradnici Ministrstva za kulturo gospe Sonji Kraljevi (tudi za tehnokratko ministrico Rihterjevo) z voščilom, naj si stvar vzameta v usta. V resnici sem z mehkim terorizmom začel že v stari elektrarni na sprejemu takratnega ministra za kulturo Jože Školča. Že prvi mehki kolaček je takrat priletel Francu Juriju na sedem metrov točno v sence in sem po tem vedel, da mi ni treba vaditi.

Kateri od projektov mehkega terorizma se ti je najbolj vtisnil v srce, kateri od teh je imel najmočnejši učinek?

“Tapisonirano vnebovzetje” (ovitje kembljev) je sprožilo doslej najmočnejši odmev (tri dni zapored v TV dnevnikih, tri tedne v slovenskih časopisih, mednarodna državna korespondenca z Vatikanom, vestičke tudi izven Slovenije). Znotraj tega medijskega šundra se mi je najbolj posrečil po zaslugi Pop TV-ja (RTV SLO je prizor cenzurirala) napis na komolcih “Rode nazaj v Vatikan!”. Moči učinkovanja pa ni mogoče meriti le s količino prvega vala klipinga, ampak je važna tudi sporočilna teža dokumentacije oziroma trajnost učinkovanja. O performansu “Antonu in Pohorskemu bataljonu” na primer leta 1999 v medijih ni bilo ničesar. Ostala pa je pesmica, ki se mi je najbolj vtisnila v srce, ostal je videoposnetek, ki je prijateljema Jankotu in Jadranu Zlodretu na projekciji v Splitu, 11. februarja letos, najbolj ugajal. Zanimivo je dejstvo, da me še do pred kratkim nihče od slovenskih medijev ni nič vprašal o mehkem terorizmu. V času mehkoterorističnih “afer” me nikoli niso povabili niti v eno od razprav o našem (mojem) delu! Seveda pa so na valu vzburkane javnosti lepo parazitili slovenski opazni “levičarji” in desničarji.

Kako so projekti dokumentirani in uskladiščeni?

Ne prav zadovoljivo smo zmontirali štiridesetminutni avdio-video “Akcije mehkega terorizma 1999-2004”. Ob mojih kantavtorskih koncertih jih Arijana projicira, jaz pa jih komentiram. Velik disk s posnetki čaka na novo montažo, nekaj klipinga imamo neurejenega v arhivu, večina ga manjka. Dokaj izčrpen (a neurejen) je naš arhiv video- in fotodokumentacije, bistvene TV drobce imajo tudi na obeh velikih televizijah majhnega SLO prostora. Redki performansi iz zadnjega leta in pol so deloma dostopni na spletni strani http://www.dodogovor.org Pobudine Pogajalske skupine.

Na Obali sta bila izpeljana dva napada na cerkev. Eden je vaš mehki z zvonovi, drugi, morda vulgarnejši, z zažiganjem križa. Lahko akciji primerjaš?

Tudi zastopniki katoliške cerkvene organizacije ti dve akciji vedno bašejo v isti koš! Trdijo kot ti, da gre v obeh primerih za napad na cerkev. Napačno! Niti jaz osebno niti naše kulturno društvo s katoliško cerkvijo nikoli nisva imela nič. S kratkotrajno zaglušitvijo preglasnih (ekološko oporečnih) zvonov smo hoteli spomniti predvsem na zgodovinsko dejstvo, da je z napadalnim in oblastnim klerikalizmom Rodetovega kova evropska zgodovina obračunala že vsaj leta 1648. Nazivnemu škofu pokojnemu Vekoslavu Grmiču bom ostal hvaležen za izjavo: “Kdor seje nestrpnost, naj se ne čudi žetvi!” Podtikanje je našo akcijo označevati kot napad na cerkev. Napadli smo izrojenost tendenc znotraj cerkvene organizacije, ki so se tako jasno kazale v izjavah in delovanju njenega vrhovnika. To pa ni napad na verujoče, ki podpirajo velikansko multinacionalko. Saj menda klerikalizem ni cerkev in ekološki protest ni žaljenje verskih čustev! Za ločitev cerkve od države smo mislili, da je utrjena tradicija tudi naše družbe. Koprski zvonovi ostajajo še vedno moteči.

Performansa, v katerem so umetniki zažgali kamniti križ in zraven (morda) recitirali, ne poznam in me tudi ne zanima o njem zvedeti kaj več. Od daleč se mi zdi preresnoben, kunstovsko zatežen, votla provokacija, za katero je treba posnažiti. Gotovo pa so bili posnetki primerni za (napad na) kakšne festivale uprizoritvenih umetnosti, ki ti omogočijo status umetnika.

Pogosto te imenujejo mirovnik, predvsem zaradi tvojih (vaših) akcij proti ameriškim vojakom!

“Pozdrav osvoboditeljem”, ki smo ga izvedli pred izplutjem ameriške vojne ladje, ni bil uperjen proti Američanom v vojaških uniformah. S sodi smo pokali zaradi nevzdržnosti ameriške zunanje POLITIKE, ki z armado uresničuje svoje cilje. Mirovnika, prepričana, da se zlu ne smemo upirati z njegovimi sredstvi, sta bila Tolstoj in Gandhi! Jaz pa občudujem junaški boj Pohorskega bataljona in borce velike bitke na Sutjeski! Sem nevladnik in sem izražal svoje politično stališče, ne pa svojega filozofskega pogleda. Nevladniško sploh ni tudi nepolitično! Nevladje MORA zanimati politika. Skrajno butast se mi je zdel odnos koprskega Mladinskega sveta, v katerem prevladujejo nevladne organizacije. Sklenili so: “Protestna akcija proti Natu je politika, mi pa se v to ne mešamo! Naše področje je problematika mladine!” Obup! Od kdaj pa mladine ne zanima svet, v katerem mora živeti!? Po novem. Seveda se lepše (bolj krotko) sliši Mirovniška akcija in mirovniki! Ampak gre za politične akcije, ki jih izvajajo politično osveščeni subjekti.

Govoriš o nevladnikih, o nevladnosti, lahko ta izraza in dejavnost v zvezi z njima razložiš?

Nevladovanje ni donosno, ni pot do oblasti, kaj šele vladanje. Nevladništvo ne kopiči kapitala in ne vodi države z vzvodi parlamentarne demokracije. Le nevladje pa sluti obrise prihodnosti sveta. Kapital in strankarski politiki nočejo razumeti resnice, da neoliberalni kapitalizem uničuje raznolikost živega, ljudi pa je izropal in jih spremenil v TV osamljence. Edino, kar “krasni novi svet” res zagotavlja, je izčrpanje energetskih virov in vsak dan večja nevarnost svetovne vojne zaradi njih. Kot razvoj nam prevladujoči mediji predočate Gotovo pot v Nikamor. Povezano nevladništvo vsega sveta edino lahko zagotovi trajanje razvoja.

Katera je potemtakem pot, ki vodi k napredku?

Tista, na kateri bodo nevladniki (in nevladnice) upoštevani, ne pa prezrti soustvarjalci Državnih razvojnih programov (2007-2013) za Slovenijo! Po njej bo morala vlada skupaj z avtonomno organiziranim nevladjem napredovati od že leta 2004 sprejetega Osnutka sporazuma proti Sporazumu o vzpostavitvi ustreznih pogojev za delo in za razvoj nevladnih organizacij v Sloveniji! Ime ji je Pot do Dogovora! Do cilja bomo prišli le, če boste tudi prevladujoči mediji “svetili” s svojo osredotočenostjo! Pišeš knjige, navijaš za nogometni klub Domžale, delaš intervju z nekom, ki je zate v prvi vrsti mehki terorist! Moral sem se prebijati skozi tvoja vprašanja, da morem šele s trinajstim odgovorom upravičiti svoj sloves! Nisem Mesija, ampak gimnazijski maturant (brez zaposlitve), ki že vsaj petnajst let ni prebral knjige! Pravkar (ponedeljek ob 23h) sem zvedel: ustanavljajo stranko BOR (Blaginja, odgovornost, razvoj). Blaginja meni pomeni srečo nespačenih ljudi, za večino pa je to usoda potrošnika-robota! Odgovorno je zame biti kritičen in ustvarjalen ter (na primer) upoštevati potrebe prihajajočih rodov. Premalo je v naši deželi “neodgovornih” do delodajalcev in do države; do arogantnih nosilcev moči! V to stranko se ne bom vpisal! Same zlajnanke so v njenem imenu! Pojav kake napredne stranke sicer ni izključen niti med Slovenci, čudež pa bi se zgodil, če bi ta stranka postala tudi vplivna. Evropska unija pa ni čudežno polje, ampak trdnjava evropskega kapitala. (Marija se prikaže vedno tistim, ki jo morejo opaziti!) Globoko področje nizkega zračnega pritiska, ki smo ga napovedali Buldožerji, nenehno že izsesava naše pameti in ostanke naših čustev. Etični temelj tega časa je brezbrižje, plehko uživanje pa neizpodbiten dokaz razvitosti.

Do napredka pot vodi vsekakor od tod, skozi ruševine tega tu! Sploh ne nujno, da v Južno Ameriko! Zakaj ne na planetu Zemlja?

Istrijan--Zemljan Franci Blašković, ki z ansamblom Gori uši Winnetou že petnajsti mesec zapored izdaja nov CD, z vsako avtorsko zgoščenko stori korak na stezi k napredku. Čez dvajset let bodo v Sobotni prilogi izhajala brezjajčna levointelektualna razpredanja o njegovem pomenu za naš narodni prostor. Včeraj pa so mu odpovedali opoldanski Velikonočni nastop (za 16. april) na Metelkovi, ker (na Gospodov dan pač, saj veš) ni ljudi! Z Arijano sva zelo vesela, ker si ga želi uresničiti v Kopru. Ustvarjalni ogenj (ne delo) oseb, ki navadno živijo kot supernove, osvetljuje pot naprej (ven) iz te temote, iz te bolezni! Kdo jih opazi! Komu mar!? Jutri bodo akacije v akciji! Iz TV kanalizacije zaudarja po reakciji! V napad, v napad, papež nas ima rad, varuje nas Nato, med in blato, med in blato delovnim živalim se cedita, zdaj, ko ni več Tita, Molkova Miša, predsednik države, paseta naše glave. Strižemo z ušesi, v šolah z možgani, v službah s telesi. Danes je: Boljši jutri. Rešitev na: Drugem svetu. Akacije so v cvetu, akacije so v akciji!

To pesem sem napisal za “argentinski intermeco” (za Bajukovo vlado) slovenske politične zgodovine, a se letošnjemu poznemu odhodu zime skoraj čisto prilega, čeprav moram šele do konca obrezati breskev na M&KC-jevem Balkonu z narisanim razgledom.

Po Poti k napredku stopamo verniki Upanja brez razloga; prežimo na razpise, izpolnjujemo obrazce, pišemo prošnje, ugovore, intervjuje. Sestavili in odposlali smo celo pismi velikima Janezoma. Od Drnovškovega kabineta smo prejeli (si morte mislit) odgovor, na katerega moramo tudi javno odgovoriti! Kot da bi bilo poslano iz Vesolja dobronamernosti in bi ga sestavil robot!

Vidim, da te vleče k slovenski glasbi, a bi te še prej vprašal, kaj je Dodogovor?

Triletna Pobuda za prihodnost nevladnih organizacij ima za dogovarjanje z Vlado Pogajalsko skupino (mešani septet, katerega član sem); leto dni že čakamo na pripravljenost vladne strani (ministrstva za javno upravo), da deblokira Pot do Dogovora (do Sporazuma o sodelovanju med nevladnimi organizacijami in Vlado Republike Slovenije). Štirinajstega aprila lani je takratni državni sekretar Gorazd Perenič pubertetniško arogantno nehal priznavati Pogajalsko skupino kot edinega sogovornika v dogovarjanju z vlado, čeprav smo spoštovali princip inkluzivnosti (vključenosti zainteresiranih) ter delovali tako transparentno, kot tega še nikoli v tej državi nihče ni počel. V svojih vrstah smo (takrat) imeli tudi nekatere nespregledljive nevladnice in nevladnike zelo pomembnih NVO-jev. Sedanji sekretar MJU Roman Rep se vztrajno izmika odgovoru na naše utesnjujoče konkretno vprašanje: Zakaj je vlada povzročila slovo brez rokovanj? Do poročila o tem razhodnem sestanku se slučajnospoštovano bralstvo lahko domore po tej poti: natipkati je treba http://www.dodogovor.org, vstopiti , spolzeti do dna Čela novic in pritisniti na napis “Starice in arhiv novic”. Odprla se bo zgodovina nevladovanja, v njej je treba najti sredino lanskega aprila. Za ljubiteljice Pereničevega tenorja imamo v arhivu spravljen tudi zvočni zapis tega 36-minutnega srečanja. Dodogovor je dnevno obnavljana spletna stran, ki poroča o Poti do Dogovora od oktobra 2004 naprej in raste v mikromedij s pomočjo skromne, a dragocene pomoči programa Dobra družba ter z občasno vladno finančno podporo. Fanatično zagrizeno jo vlečeva naprej s soprogo Arijano, soustvarjata jo Inštitut za ekologijo z doktorjem Andrejem A. Lukšičem na čelu ter naše Društvo prijateljev zmernega napredka iz Kopra. Glavna urednica je Mojca Dobnikar.

Se še kaj ukvarjaš z glasbo?

Moje (najino, naše) organiziranje nepreštetih (vsaj tisoč) nepridobitnih mladinskih koncertov v zadnjih sedemnajstih letih v koprskem Mladinskem in kulturnem centru je podpiranje glasbenikov, njihovega dela in njihovega občinstva. Tega (takega) “ukvarjanja” z glasbo verjetno nisi imel v mislih s svojim vprašanjem. Igram kitaro in si pojem skoraj vsak dan v pavzah med organizacijskimi, tehničnoadministrativnimi, novinarskimi, pedagoškimi, političnimi, psihosocialnimi in drugimi aktivnostmi. Rad si popevam tudi med hojo. Za občinstvo nastopam neprekinjeno od začetka sedemdesetih. Letos sem igral v Splitu, v Voloskem pri Opatiji, v tolminskem Minku, v metelkovski Menzi pri koritu ter na koprskem “vpredalčenju” svojih staršev. V torek, 4. aprila, bom nastopal popoldne v terapevtskem centru Soča, zvečer pa v KUD France Prešeren. Sedmega aprila bom igral v kamniški galeriji Peroz, osmega pa v Novem Sadu. S Šembrekom začenjam te dni poskusno snemanje svoje samostojne zgoščenke “Zgoraj brez”. V Kopru ob mandraču pred hotelom Koper nameravam letos uprizoriti vsaj petdeset “Sončnih zahodov z Markom Brecljem”. Rad igram na obletnicah in porokah, pri ločitvah dajem še vedno popust.

Si na Buldožerje, najboljši jugo bend vseh časov, že pozabil in ali je res, da si zapustil bend, katerega pevec in prvi ustvarjalec si bil, zaradi tega, ker so ti šaljivi člani namesto kokaina prodali moko?

Na buldožersko obdobje ne bi mogel pozabiti niti, če bi hotel. Že zaradi tistih ne, ki mi zastavljate isto vprašanje že skoraj trideset let. Hvala za “najboljši bend”, hvala za “prvi ustvarjalec”. Šaljivci so bili, prodajalci pa ne. Kokaina nisem niti poznal niti trošil. Bi pa ga probal, da vidim, če je boljši od LSD (tega sem rabil manj kot petnajstkrat). Dostikrat pa je bil v obtoku Serđotov hašiš, pijan v špicah obremenitev sem bil skoraj vsak dan. Ja, enkrat v Beogradu so mi podtaknili moko ali sodo (to oni vedo). Sem seveda bil na nastopu zadet od lastnega adrenalina in sem zatrdil, da je bila roba kar dobra. Oni (z Beletom in s Činčem na čelu) so se seveda hahljali za mojim hrbtom. Tisto (zadnje) leto sem bil namreč vodja ansambla (na svojo zahtevo z njihovim pristankom). Ta zgodljajček je bil demonstracija moje naivnosti in je rušil moj ugled (status vodje) v bendu. Tudi zaradi tega sem se odločil pustiti jih, naj se pajcajo v svojem lastnem soku. In so se z veseljem. Moji nekdanji prijatelji in sodelavci so bili takrat zame v skrbeh in so me (nekoliko zgroženo) vpraševali: “Boš šel v službo?” Prej ko v enem letu je njim VSEM lepo tekla delovna doba, jaz pa sem tudi zadnjih osem let še vedno socialni problem (na srečo moja mama ni več živa in se ne sekira zaradi tega).

Nam lahko zaupaš, katere slovenske bende trenutno najraje poslušaš?

Imam samo dva konjička: fičota in spremljanje statistike obiskanosti Dodogovora.

V zadnjih tridesetih letih ne poslušam bendov, razen na njihovih nastopih. Dobro poznam, rad imam (z njimi nastopam po Evropi in po Balkanu) duet Ruins matador. Nazadnje (v četrtek, 16. marca) sem v M&KC videl in slišal nadterasni slovenski Goran Utan band. Pasivno uživati v glasbi se mi zdi naporno in časovno prerazsipno.

Za konec samo še en pogled na tvojo mehkoteroristično dejavnost. Katera je bila zadnja akcija in (če nam lahko namigneš) katera bo naslednja?

V februarju je umrl moj ata in je postala osmrtnica, katero sem dal objaviti zanj, mehkoteroristični performans. Ljudje so jo skenirali in si jo po mejlih razpošiljali.

Terorizirala je množice, podobne tisti kravi na oglasnem oddelku Dela. Mi je rekla: “Tole pa ne moremo objaviti zaradi tega, ker je vsebina SPORNA!” Mi je poslala celo faks, na katerem so označeni ti (zanjo in za glavnega urednika) neprimerni deli. Sem moral (razpizden kot trdoteroristična bomba) Čibeja Borisa zaprositi za intervencijo na uredniškem kolegiju! Ta je šele dal zeleno luč (hvala!). Če se to ne bi zgodilo, bi takoj advokatsko pisarno Mirota Senice zaprosil, da tožimo to podjetje, ki ga vodi moj stari “prijatelj” gospod Slivnik.

Trenutno potekajoči performans je Upravni spor z ministrstvom za kulturo, ki ga izvajava z advokatom Markom Kosmačem (iz iste Pisarne). Ministrstvo za kulturo je namreč jeseni zavrnilo DPZN-jevo vlogo na razpis zaradi nepravočasne oddaje (točno opolnoči ob 00:00 v delovnem času dežurne pošte). V odgovoru ministrstvo navaja, da niso dlakocepci! Kmalu bo glede tega tiskovna konferenca.

Novi performans bo verjetno usmerjen proti agenciji, ki izvaja v Sloveniji eno največjih legaliziranih tatvin. Njena naloga naj bi bila ščititi avtorje, v resnici pa pomaga uničevati še tisto malo neprofitne kulturne dejavnosti mladih in za mlade, ki jo neoliberalni kapitalizem še ni potamanil.

Pravniški performansi so obetavna razvojna veja mehkega terorizma. Pred eno uro sem izvedel enega z naslovom “Zahteva za sodno varstvo proti odločbi številka 0611-1/2006-6 65 in predlog za zadržanje izvršitve odločbe do njene pravnomočnosti”. Sto jurjev od društva (izpraznjenje blagajne) in 50 jurjev od socialnega problema hoče piranski inšpektorat zaradi enega A3 s selotejpom nalepljenega plakata, ki ga je tja (kljub izrecnemu drugačnemu navodilu) postavila mladoletna oseba. Tudi o razvoju tega nagravžnega postopka bom medije obveščal.

povezava