"A če je danes za tajkunstvo kdo kriv, so to politiki, ki so že 15 let isti - danes so, tako kot so bili takrat, v parlamentu Janša, Rop, Kacin, Potrč, Podobnik, Peterle, Pahor in drugi." - Matjaž Gantar

Gospod Gantar, koliko ste težki?

Kakšnih 96 kilogramov.

Kaj pa finančno?

To pa je delikatnejše vprašanje.

V reviji Manager so vas uvrstili na 33. mesto med najbogatejšimi v Sloveniji. Koliko je okvirno vredno vaše premoženje?

Kot sem že večkrat dejal, sem svoje premoženje podaril družinski fundaciji. Zato bi prej kot o mojem premoženju lahko govorili o premoženju družinske fundacije.

Koliko pa je potem vredna ta družinska fundacija?

Recimo, da ima dovolj premoženja za uresničitev svojega poslanstva, to pa je predvsem financiranje izobraževanja in podpora podjetniškim projektom.

Zdi se, da vam je o tem neprijetno govoriti?

Ne, ni mi neprijetno, me pa moti sprevrženi odnos medijev do tega vprašanja, posledično pa tudi javnosti. Slovenija danes tekmuje v globalnem okolju in takšna so tudi pravila igre. Precej žalostno je, da Slovenija, ko denimo revija Forbes objavi lestvico milijarderjev po svetu, na tem zemljevidu ostane bela lisa, kjer ni nikogar. Prejšnja opozicija je, če se še spomnite, problematizirala tako imenovani old boys network. Ampak po mojem se svet zaradi takšnih povezav vrti. Saj sami veste, kako delujejo mreže, tudi vi, novinarji, niste nič drugega kot network. Globalno gledano so network tudi milijarderji, in to eden pomembnejših. Slovenija pa, žal, vanj ni vključena.

Ampak verjetno težava ni bila v besedi network, temveč v besedni zvezi old boys.

Sam bi raje rekel powerful and capable boys.

Pa ste vi old boy ali young boy?

Po tej kvalifikaciji sem young boy. Seveda ne spadam v elito starih komunističnih direktorjev.

Se še imate za punkerja?

Če si enkrat punker, si vedno punker. Z nami je podobno kot s starimi partizani. Res je, da je bilo punkersko gibanje po svoji naravi anarhistično in zaradi tega nismo network, če tako rečem. Pa vendar obstajajo zanimive vzporednice med punkerji in poslom. Blizu mi je, denimo, teorija enega bolj znanih ekonomskih teoretikov 20. stoletja Josepha Schumpetra, ki pravi, da napredek in gospodarsko rast zagotavlja metoda kreativne destrukcije. Skratka, nekaj obstoječega moraš sprva razbiti in nato na novo sestaviti drugače. Del punkerske subkulture s konca 80. let je funkcioniral na točno ta način: "Dajmo vse skupaj zrušit in sestavit na novo." Če ti jo to blizu, potem ni svetinje, ki je ne bi bil pripravljen razstaviti in napasti zato, da bi jo nato na novo sestavljal. To smo v KD-ju, denimo, naredili s kini. To je bil lep primer kontrolirane destrukcije, kjer smo star poslovni model sesuli in ga postavili na novo ter tako za 70 odstotkov povečali število gledalcev.

Toda punk je nastal v Veliki Britaniji kot upor proti elitam in v podporo delavskemu razredu, vi pa v vaših izjavah, denimo, napadate slovenskega delavca, češ da ga preveč zanimajo malice in podobno. Vi ste zdaj del establishmenta.

Ne, sam se ne počutim tako. Globalno gledano sem majhna riba. K meni na Celovško cesto lahko pride konkurirat čisto vsak z Wall Streeta, če samo hoče. V Sloveniji pa hočemo višje plače, hočemo imeti zagotovljene pokojnine in zastonj bolnišnice. Kričimo kot moja hčerka, ko pridemo na vrh Šmarne gore, kjer hoče risanko.

Toda ali bi se strinjali, da je vaša skupina nastala iz javne dobrine, torej javne mreže zadrug, ki so na začetku privatizacije za vas zbirale certifikate? Ali zaradi teh korenin ne čutite dolga do države ali javnosti?

Ta vtis je zgrešen. Posel, s katerim sem se ukvarjal že pred privatizacijo, je bilo upravljanje finančnega premoženja za moje stranke. S podjetništvom sem se začel ukvarjati veliko pred privatizacijo, dva meseca po tem, ko so aretirali Janeza Janšo, sem ustanovil prvo podjetje, takrat še kot obrt. Prve večje vsote denarja sem zaslužil z republiškimi vrednostnimi papirji in o tem, kako investirati denar, sem v tistem času napisal okoli 500 tekstov, med drugim tudi za Mladino. Ko se je začelo razdeljevanje certifikatov, smo ustanovili družbo Krona mi in ena naših ciljnih skupin so bili seveda tudi kmetje. A kmetje so hoteli imeti svojo družbo, zato smo skupaj z njimi ustanovili Kmečko družbo. Naš cilj je bil, da dobimo pod nadzor slovensko živilsko industrijo, a se nam je načrt sesul, ker so začele zadruge te deleže prodajati drugim. Hodil sem okrog njih, jih tresel in jim pravil: "Fantje, ne prodajajte!" A ker so prodali oni, smo tudi mi, zato se ne čutim dolžnega. Če bi uspeli, bi sedaj imeli slovenski Danone. A vendar, ko danes govorimo o tajkunih in oligarhih: tudi če v ta posel s certifikati ne bi stopil, bi se danes z menoj pogovarjali v tej pisarni. Tukaj sedimo zato, ker smo leta 1992 ustanovili vzajemne sklade in leta 1996 za 7 milijonov mark kupili zavarovalnico Slovenika od Hrvatov za denar, ne pa za certifikate, zato da bi skupaj prodajali vzajemne sklade in življenjska zavarovanja, s čimer smo tudi kar uspešni. V naših vzajemnih skladih je milijarda evrov, življenjskih zavarovanj pa prodamo na leto za skoraj 100 milijonov evrov. Certifikatov smo zbrali za 200 milijonov evrov. Zaradi tega me moti, če me ima kdo za privatizacijskega oligarha. Če vam narišem, kako si predstavljam razmere danes, bi na levo stran uvrstil tako imenovane old boyse, recimo BTC in Autocommerce, ki so se olastninili neodvisno od pidovske industrije. Potem je na vrsti pidovska zgodba. Če že govorimo o slovenskih tajkunih in oligarhih, jih je največ prav tam. Potem pa so tukaj še podjetniki tipa Mirko Tuš, ki nimajo nobene zveze s privatizacijo. Sam zase menim, da sem nekje med pidi in Tušem, a bolj na njegovi strani. Če bi kot upravljavec denarja spregledal priložnost, ki se ji reče pidi, bi me celo lahko razglasili za nekvalificiranega za opravljanje tega dela, se vam ne zdi? Žal nam ATVP ni dovolila pidovih delnic kupovati na vzajemne sklade, kar se mi še danes zdi popolnoma nerazumno. A če je danes za tajkunstvo kdo kriv, so to politiki, ki so že 15 let isti - danes so, tako kot so bili takrat, v parlamentu Janša, Rop, Kacin, Potrč, Podobnik, Peterle, Pahor in drugi. Res bi me zanimalo, kako je nekaterim uspelo iz državnih rok izpuliti sklade, kot so, denimo, Maksima, Infond, današnjo Vizijo, torej izpod neposrednega nadzora politike. Zares me zanima, kako je bilo to mogoče, glede na to, da so pidi za prav to politiko tako ali tako nebodigatreba.

Toda vloga SLS pri vašem rojstvu naj bi bila kljub temu velika. Na terenu naj bi vam bil, denimo, pomagal zbirati certifikate Marjan Podobnik.

Nekaj tega je seveda bilo. A to je bil čas, ko so vsi zbirali certifikate. In kdor ima kaj veljave v tej družbi, je agitiral. Jože Mencinger je, recimo, spodbujal ljudi k temu, naj certifikate vržejo stran. Tudi Marjan Podobnik je morda kaj malega agitiral, Franci Rokavec, poslanec SLS, pa je bil odličen akviziter. Kmečka zveza se je angažirala pri zbiranju certifikatov, vendar je zbrala le okoli 12 odstotkov vseh naših certifikatov. Vse to pa je temeljilo na provizijskem odnosu. Zveza HKS, najpomembnejša zadružna institucija za zbiranje certifikatov, bi certifikate zbirala tudi za koga drugega, toda mi smo ji ponudili najvišjo provizijo od vseh konkurentov.

Kakšen je danes vaš odnos z Marjanom Podobnikom?

Z Marjanom se tikava šele dve leti. Spoznala sva se leta 1995 in najprej je imel celo zamisel, da me je treba odstaviti, ker naj ne bi bil dovolj "njihov". Pri ustanovitvi Kmečke družbe ni sodeloval in pri zbiranju certifikatov mu ne pripisujem posebnih zaslug. Se je pa izkazal kot podpredsednik vlade. Ima veliko zaslug za to, da smo izpeljali projekt Simobil, okrog katerega se je potem vlekel sodni spor z Digitelom zaradi koncesije.

Nekaj časa ste bili blizu SLS, potem ste bili v Zboru za republiko, bili ste tudi v vladnem strateškem svetu, zdaj ste pri LDS. Zakaj toliko prestavljanja?

Ker si želim, da bi bil odnos do podjetništva v naši državi prijaznejši. Osebno mislim, da je to edino, kar nas lahko reši, ker nafte tukaj ne bomo našli. Le pamet in uspešni podjetniki nam lahko omogočijo dovolj dober standard.

Zakaj ste se torej selili sem ter tja?

Nikoli nisem bil član katere izmed strank. Poleg tega je okolje v Sloveniji tako majhno, da če s kom najdeš skupni interes, je popolnoma vseeno, za kateri nogometni klub kdo navija, če tako rečem. Če se pogovarjamo o tem, kako povečati gospodarsko rast, potem to zanima vse stranke.

A nekateri od slovenskih gospodarstvenikov, denimo gospod Tuš ali gospod Lah, se v javnosti ne pojavljajo veliko in ne komentirajo gospodarsko-političnih tem. Zakaj vi menite, da je to potrebno? Vam koristi?

Meni osebno to ne koristi. Kljub temu sem začel z javnostjo komunicirati že zelo zgodaj, ker se mi je zdelo prav, da ljudje, ki so mi zaupali svoj denar ali certifikat, vedo, komu so ga zaupali. To je edini razlog. Če gospod Tuš s svojo javnostjo komunicira tako, da reče: "Pri meni je najcenejše ..." Saj vidite, še ko je prišel s sodišča, je rekel: "Kupujte v Tušu!" Kaj naj rečem? Njemu očitno zadostuje, da pove, da je pašteta pri njem cenejša kot v Mercatorju. Pri meni pa velja, kot je nekoč dejal bivši guverner France Arhar, da je denar plaha ptica. Zato se mi zdi prav, da ljudje vedo, kdo je tisti, ki so mu zaupali prihranke. Tako lahko sklenejo, ali sem pri zdravi pameti, kako gledam na naložbe in zakaj to delam.

V tem odgovoru lahko zasledimo, da ste na gospoda Tuša še vedno jezni, ker vam je speljal kino v Celju.

Ne, na gospoda Tuša nisem niti malo jezen. Izjemno ga spoštujem, sem njegov velik občudovalec. Ta kinobitka je bila čisto navadna tržna bitka.

V kateri pa je zmagal on, mar ne?

Kaj naj rečem? Tukaj ni bilo izrazitega zmagovalca ali poraženca, res pa je, da se nam na celjskem trgu ne splača več imeti kina, zato ga bomo zaprli.

Želite prodati tudi Kolosej v Ljubljani?

Naš glavni posel je upravljanje premoženja. Vse drugo so finančne naložbe, ki jih upravljamo tako, da jih lahko ob slabši donosnosti prodamo in investiramo denar tja, kjer menimo, da bomo dosegli višje donose. Zaradi tega je pri nas vedno vse naprodaj. Kolosej je predvsem zgodba o investiciji v nepremičnino, zato ker so se cene zadnja leta tako zvišale. Zato sam razmišljam, da bi bilo morda dobro tisto bajto prodati. Malce je mogoče tudi čutiti, da se lahko nepremičninski trg zlomi. Župan Zoran Janković bo veliki graditelj, saj napoveduje gradnjo ogromno stanovanj. A vprašanje je, ali bo nazadnje dobil toliko slave in priznanj, ker bo uredil tudi središče mesta, kar je skrajno nujno, saj zna s tem zlomiti trg nepremičnin. Ko pa se to zgodi, se lahko začne daljša recesija. Na Japonskem, recimo, traja že 15 let.

Ampak to je dobro za mlade družine, saj bodo tako ceneje prišle do stanovanj.

Ne pa za vse tiste, ki imajo kredit. Potem imaš nenadoma višji kredit, kot je vredno tisto, kar si kupil. Pri novem avtu še morda gre, čeprav sam tudi tega ne maram. Mislim, da sem si prvi nov avto kupil šele letos.

Nimate porscheja?

Ne, zdaj imam jaguarja.

Ste že kdaj bili na Nizozemskih Antilih?

Ne.

Prej ste dejali, da vam je mar za usodo Slovenije. Ali lahko razložite, zakaj ste nedavno svoje delnice selili iz Slovenije prek Cipra v davčno oazo na Nizozemskih Antilih in nazaj? Očitno ste se želeli izogniti plačilu davka.

Poglejte, stopili smo v EU, kjer je prost pretok ljudi, blaga in kapitala eno od najpomembnejših načel. In če zdaj narediš kaj, kar je popolnoma v skladu s tem načelom, in če iz tega kdo dela težave, se lahko vprašam, ali smo res tako prepričani, da smo želeli vstopiti v EU.

Vprašanje je popolnoma evropsko. Konec koncev je, denimo, tudi v Nemčiji javnost dvignila glas, ko se je dirkač formule 1 Michael Schumacher preselil v Monako. Izogibanje davkom je standardna evropska tema.

To je res. Toda Schumacher se je preselil zato, po domače povedano, da bi privarčeval pri davku na plačo. Razlog, da sem to naredil jaz - in nisem edini -, pa so kapitalski dobički, ki jih je želel prejšnji finančni minister Dušan Mramor kar nenadoma obdavčiti po stopnji 50 odstotkov. Davčni svetovalci so imeli za to seveda različne rešitve znotraj EU. Denar ni moj cilj. Za hrano in pijačo imam dovolj, varnosti pa tako ali tako ni nikjer. Prvo hišo sem si zgradil leta 1992, torej pred privatizacijo, lani pa sem se z ženo, s štirimi otroki in psom preselil v novo, ker je bila prejšnja premajhna. Kaj več ne potrebujem. Zato sem se odločil, da vse premoženje, ki ga imam, vložim v družinsko fundacijo z natančno določenimi pravili, kako lahko denar moji družinski zanamci rabijo. Ne bi namreč želel, da bi otroci nekoč s tem razmetavali. To fundacijo sem ustanovil na Antilih. Zakaj? Ker pri nas za kaj takšnega še ni primerne zakonodaje.

Maks Tajnikar, dekan ekonomske fakultete, je nedavno dejal, da vaša skupina h gospodarski rasti ne prispeva veliko. Kaj menite o tem?

Ja, podobno meni tudi Mencinger. To je stališče fiziokrata Mencingerja in komunistov. Ideje fiziokratov so temeljile na tem, da edino vrednost ustvarja kmet na zemlji, vsi drugi pa ga ropajo. Potem so na vrsti komunisti, kamor spada naslednji krog slovenskih ekonomskih teoretikov, ki pravijo, da se vrednost ustvarja v kovačnici pri delavcih, vsi drugi pa kradejo. A današnji svet ni niti fiziokratski niti komunističen, ampak je kapitalističen. Naša ekonomska znanost ima s tem očitno res velike težave. Pa vendar: Skupina KD prispeva v proračun približno pol odstotka vseh zbranih davkov. To pomeni, da bi za Slovenijo zadostovalo 200 KD-jev. Od vseh delavcev v Sloveniji jih pri nas dela 0,2 odstotka, to pomeni, da smo očitno ekonomsko precej uspešnejši od povprečja. Pa tudi plače so pri nas za 50 odstotkov višje od povprečja. Mislim, da smo zgleden gospodarski subjekt.

Koga pa najbolj cenite med ekonomisti, morda med mladoekonomisti?

Še najbolj Mića Mrkaića. Strinjam se tako rekoč z vsem, kar pravi.

Vi bi torej privatizirali zdravstvo in šolstvo?

Dobro, Mrkaićev problem je jezik. S svojim načinom marsikoga odbije, zato pa priporočam branje njegove knjige o svetih kravah, kjer je objavil tudi kolumne, ki jim je dodal vezno besedilo.

V knjigi je zapisal, da bi moral Janša z Mladino obračunati s strelom v glavo.

Ne, ne, to je brez zveze. Mrkaića sem omenil glede ekonomskih idej. Poglejte, imel je, recimo, boj s kulturniki, vendar ni nikjer rekel, da za kulturo ne bi smeli namenjati denarja, rekel je, da moramo izračunati, kakšen je prispevek takšne investicije. Dobro je, če podpiramo nekatere projekte, ampak izračunajmo, kaj to pomeni.

Vendar vsega ni mogoče izračunati, denimo, koliko je vreden France Prešeren?

To še vedno ne pomeni, da so sredstva, ki jih namenjamo ohranjanju lika in dela Franceta Prešerna, neomejena.

To, denimo, pomeni, da vi, tako kot Mrkaić, mladinskih kulturnih centrov ne bi podpirali. Na začetku intervjuja pa ste hvalili punkovsko subkulturo, ki je v njih zrasla.

Veliko punk koncertov je bilo res v aranžmaju lokalnih organizacij ZSMS, ampak partija je imela ZSMS zato, da je imela pregled nad tem, kaj mularija kuha. Torej, komunisti so to dopuščali zaradi nadzora, zdaj pa vas zanima, zakaj naj bi to dopuščali grobi kapitalisti. Enostavno zato, ker podjetje, ki hoče biti uspešno v globalni bitki, mora investirati v svoje ljudi. Moraš investirati v svoje okolje in delavca. Dobro lahko dela samo delavec, ki je zdrav in zadovoljen.

Zakaj ste potem za privatizacijo zdravstva?

Zato, ker se mi zdi v redu, če to breme preide na ljudi osebno, z delodajalci vred. Lahko ste prepričani, da bi poskrbel za svoje delavce, če bi zmanjšali pravice iz zdravstvenega sistema.

Mar to pomeni, da solidarnosti ne bi bilo več?

Solidarnost bi bila, vendar ne solidarnost, ki bi bila na pamet in počez.

Če pravite, da cenite mladoekonomiste, kaj pa se je potem zgodilo z njimi? Kako ste vi razumeli njihov potop in potop vladnih reform?

Z liberalnimi idejami je zelo težko prodreti. Težko je reči ljudem: "Denarnico ven in sami plačajte," če nekdo drug zraven pravi: "Ne, ne, ne, vse bo zastonj, samo mene volite, za to bo poskrbela država."

Zakaj ste izstopili iz vladnega strateškega sveta?

Ker se v njem nisem več videl. Debate so bile nazadnje preveč akademske. Dokler so bili zraven mladoekonomisti, so bile stvari precej bolj konkretne. A tudi oni so prej kot jaz ugotovili, da vlada njihovih predlogov ne jemlje resno, zato so drug za drugim odšli. Sam sem imel malce več izkušenj s politiko in sem ostal dlje potrpežljiv.

Kaj pa je bila tista kaplja čez rob, ki vas je pognala stran od vladnih institucij?

Konkretno je bila težava v tem, ker se sam na železniško infrastrukturo ne spoznam kaj dosti. Zato mi je bilo odveč poslušati dolge referate o tem, pri tem pa sem točno vedel, da se del članov strateškega sveta s finančnim ministrom pogovarja o reformi slovenskega finančnega prostora. V bistvu sem bil v tem svetu edini, ki sem v tem poslu že 15 let. Poganjam največje sklade in drugo največjo zavarovalnico, banke še nimamo, a jo bomo imeli, in če je v Sloveniji toliko pametnejših, sem razmišljal, potem me res ne potrebujejo.

Ste se v strateškem svetu pogovarjali o privatizaciji bank?

Ne, nič kaj dosti. Glede na spor med državo in KBC, največjim delničarjem Nove Ljubljanske banke, gotovo premalo. Tedaj bi lahko kupili tisti delež od KBC, vse smo imeli urejeno, a se o tem nihče v Sloveniji ni hotel pogovarjati z nami.

Zakaj so vas ignorirali, v čem je bila težava?

Tega pa ne vem. Vprašajte te gospode, ko boste naleteli nanje.

To bo pa težko, ker se z nami ne želijo vsi pogovarjati.

Z mano tudi ne, tako da smo, kar se tega tiče, na istem.

Kdaj ste se zadnjič pogovarjali z Janšo?

Enkrat pred dopustom. Čeprav je Janša znan kot control freak, imam vtis, da se posveča pripravam na vodenje EU, zato pušča svojim ministrom veliko svobode. Kar zadeva mene, je očitno večja težava Andrej Bajuk, ki pa po mojem glede finančne industrije nima nobenega koncepta.

Nam lahko pojasnite, kaj ste se z Janšo pogovarjali tistega avgusta 2005, ko naj bi bil sklenjen posel z Mercatorjem?

Fante, ki naj bi bili glavni akterji pri poslu z Mercatorjem, sem srečal pri izhodu iz vladne palače. Pri Janši sem bil tedaj zaradi neke druge zadeve.

Se strinjate z ugotovitvijo računskega sodišča, da sta Kad in Sod Mercator tedaj prodala pod ceno?

Njihovega poročila ne poznam. A celo agencija za trg vrednostnih papirjev po mojem ne zna strokovno presojati o tem, kaj je dobra ali slaba naložba, zato sem prepričan, da tudi računsko sodišče strokovnjakov za to področje nima.

O prodaji Mercatorja ne boste nič povedali?

Seveda lahko povem vse. Mercator smo kupili po ceni okrog 4000 tolarjev za delnico in ga prodali po skoraj 40.000. Svojim vlagateljem v vzajemne sklade smo zagotovili krasen donos.

Donos v Delo pa ni bil tako krasen, mar ne?

Delo smo kupovali prek KD Holdinga in ne prek skladov. Tedaj so šli vsi pogovori v smeri, da bi lahko Delo prevzeli. Časopis se nam je zdel zanimiva naložba. Vedno moraš imeti investicije, ki ti dajejo denar, da lahko financiraš naložbe, ki denar potrebujejo. Domač dnevnik, kakršen je Delo, je lepa, skoraj monopolna naložba, ki jo kak tuj konkurent težko ogrozi. To so zelo predvidljivi denarni tokovi.

Zakaj ste potem Delo zapustili?

Ker nismo dosegli svojih ciljev. Dela nismo prevzeli.

Položaj je bil tedaj precej nenavaden. Vi bi morali postati nadzornik Dela, pa niste.

Res je, že tedaj se je začelo kazati, da pogovori o nakupu Dela ne gredo naprej.

Tedaj ste rekli, da Delo ne sme kupiti Maga. Je bila težava v tem?

Da, bil sem proti, a sem imel premalo vpliva.

Kakšno pa je bilo vaše mnenje o postavitvi Danila Slivnika na vrh podjetja?

V 90. letih, ko je bil Slivnik urednik, je bilo Delo dober časopis. Slivnik bi bil lahko dober urednik. Težava pa je v tem, da vi, novinarji, podobno kot piloti in zdravniki, mislite, da se spoznate na vse. Nerazumljivo se mi je zdelo, da je postal Slivnik kar nenadoma tako velik in dober menedžer. Zame je bilo to preveč. Pri nas obstajajo fantje, in z njimi sem se pogovarjal, ki znajo profitabilno poganjati medije, ki vedo, da je to posel in da je manj pomembno, kaj piše na 3. strani.

Obe naložbi, tista v Delu in tista v Mercatorju, imata politično ozadje. Se vam zdi, da se slovenska politika preveč vpleta v slovensko gospodarstvo?

Da, preveč, se strinjam.

Verjetno poznate Andrijano Starina Kosem. Zadnjič so vas z njo videli na kosilu. Se strinjate z njenim pismom, v katerem je stranko SDS in vlado obtožila vmešavanja v gospodarstvo in pritiska na medije?

Zame je empirično dejstvo, da je vpliv politike na gospodarstvo prevelik. Pri sedanji vladi je njeno pismo dovolj ilustrativno in ne verjamem, da bi si v njem prav veliko izmislila. V prejšnji vladi pa je bila zelo indikativna tista pasaža Antona Ropa, v kateri je Jankoviću rekel, da ga je on nastavil. Sicer ste vi, Mladina, kot časopis bolj protijanševsko nastrojeni, a ko stopiš korak stran in pogledaš, kako so delovali tisti prejšnji, posebne razlike ne vidiš. Oboji se enako vpletajo v gospodarstvo. Sam sem, denimo, vedno veljal za fanta iz SLS in Rop je enostavno sklepal, da nisem njihov, tako da niti v nekatere nadzorne svete podjetij, kjer smo imeli precejšnje deleže, nisem mogel biti izvoljen.

No, sedaj ste fant iz LDS, Ropa pa tam ni več.

Ne vem. Nikoli se nisem opredeljeval. Morda sem malo bolj desen, saj menim, da je treba najprej ustvariti, šele potem deliti. V stik s SLS sem prišel zaradi kmečke populacije in kmečke zveze, pa tudi zato so mi bolj simpatični, ker so ena bolj demokratičnih strank na desnici. Nikoli niso imeli posebnih diktatorjev, kakršni obstajajo v drugih strankah, še sploh na desnici, izrazito pa v SDS. SDS brez Janše ni več SDS. SLS po Podobnikih pa je še vedno ista SLS.

Kakšen je vaš pogled na našega premiera? Marsikdo je ugibal, da sta se sprla. Vas je razočaral?

Premalo se poznava, da bi se lahko sprla. Sicer pa je res, da sem si sodelovanje operativno drugače predstavljal. Mislim, da se s celim kupom stvari pri nas preveč mečka. Politika porabi preveč časa za parlamentarna in podmizna usklajevanja, namesto da bi šli odločno proti cilju. Delati je treba tako, kot dela Janković.

Sedaj pripravljate za LDS gospodarski program. Kako ste pristopili k LDS?

Zelo preprosto. Kontaktirali so me, ko sem izstopil iz strateškega sveta.

Zanimivo je, da ste se v predsedniški tekmi pojavili kot podpornik Lojzeta Peterleta, ne pa, denimo, Mitje Gasparija, za katerim stoji LDS.

Za podporo Peterletu sem bil naprošen, še preden so me poklicali v LDS. To je eno. Podprl pa sem ga tudi zato, ker menim, da je na tako imenovani desnici še najboljši kandidat. Pa tudi sicer je po mojem najboljši. Prav je, da je predsednik politik, Gaspari ni nikoli hotel biti politik in Türk je diplomat. Diplomacija pa je obrt, v kateri moraš z nasmeškom zagovarjati različne ideje, ki si jih je zamislil tvoj aktualni šef. Zato nisi kreator stališč, ampak jih braniš. In jaz Türka res ne poznam kot kreatorja stališč.

Kaj pa Janković? Je za vas politik?

Jankovića podpiram in mislim, da bo za Ljubljano veliko naredil. Mislim, da ni politik, čeprav je res, da je padel v politiko. Sedaj je osredotočen na Ljubljano, potem pa lahko, saj je ambiciozen, reče: "Evo, Ljubljano sem uredil, zdaj bom pa še državo." To me ne bi presenetilo.

Se strinjate z donacijami, ki jih zahteva od ljubljanskih podjetij? Se vam to zdi pravilen način?

Mislim, da ima prav, ko pravi, da morajo tisti, ki imajo od Ljubljane dobiček, tudi nekaj vrniti. Janković je povabil na sprejem kakšnih 30 ljubljanskih direktorjev. Najprej so nam dali pijačo, lepo smo nazdravili, potem pa nas je začel tuširati z mrzlo vodo. Je rekel: "Vi ste tukaj iz velikih ljubljanskih firm, Ljubljana vam daje infrastrukturo za vaše posle, ne morete samo jemati, morate tudi dajati in jaz pričakujem, da boste zbrali ..." Ne vem, koliko je dejal, 10 ali 20 milijonov evrov. Tisto smo popili, se kislo nasmehnili in šli. Vendar ima prav.

Tu in tam slišimo, da prodajate KD Američanom. Je to res?

O prodaji nismo nikoli resno razmišljali, čeprav smo imeli pogovore. Tega je bilo veliko. Vedno pa smo pripravljeni na partnerstvo, čeprav si tujci večkrat predstavljajo, da bodo nekako poceni prišli noter in da smo mi tu nekakšni "naivkoti". Navadno potem ne pridemo skupaj. Od nas je želel Interbrew leta 1997 kupiti delnice Uniona. Mislili so, da jih bodo dobili poceni, ker so bili tako navajeni na Madžarskem. Ko smo jim povedali ceno, so nam rekli, da smo čisto "pritegnjeni". Pa so nazadnje plačali še več.

Izkušnje s tujci v Sloveniji niso ravno dobre. Lahko se spomnimo na Lek ali na Tobačno.

Če bi bilo več gospodarstva v zasebnih rokah, bi bilo tujcev še več. Ampak navadno podjetnik tujcu prodaja z nekim širšim pogledom na stvar, česar državni uradnik nima. Državni uradnik v glavnem samo varuje hišo, podjetnik pa navadno razmišlja dolgoročnejše. Včasih je treba kaj prodati in denar naložiti tja, kjer so donosi večji. Poglejte evropske države: pol njihove ekonomije je v tuji lasti, a v tujini imajo potem sami še enkrat več naložb. Isto je z nami. Ko bomo enkrat prišli do točke, ko bomo ugotovili, da ne moremo več naprej, bomo podjetje prodali.

Se bo to zgodilo, če ne boste prišli v banke?

Ne, to ni vprašanje. Banka za nas ni vitalnega pomena, čeprav bomo ta korak naredili, če ne drugače, z ustanovitvijo. Svojim strankam želimo ponuditi še boljši servis, zato smo že zaposlili ljudi, ki se ukvarjajo s projektom ustanovitve banke. Obstajajo seveda tudi možnosti, da vstopimo v že delujoče banke, tako kot obstaja možnost, da kupimo Citi Group ... (ha, ha, ha) Verjetno pa je včasih lažje nekaj ustanoviti iz nič kot staro kravo pripraviti, da bo tekmovala na lepotnem tekmovanju.