Dr. Vid Pečjak, psiholog

Nekdanjega profesorja psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Vida Pečjaka upokojitev ni "umirila", prav nasprotno, še vedno – sicer samostojno – raziskuje, predava psihologijo umetnosti na zasebni Visoki šoli za risanje in slikanje, samo v zadnjem letu dni pa je izdal sedem knjig. Med njimi je tudi delo Psihologija staranja, zato smo se z njim pogovarjali o tretjem življenjskem obdobju in o tem, kako naša družba sprejema starejše ter kako skrbi zanje. Seveda pa se nismo mogli ogniti njegovim znanstvenofantastičnim delom, tudi denimo Drejčku in trem marsovčkom, ki so ga brale generacije otrok in je še vedno med najbolj izposojanimi knjigami v slovenskih knjižnicah. Dr. Pečjak je januarja dopolnil 79 let.

Čeprav ste že osem let upokojeni, ste zelo aktivni in ustvarjalni. Samo v zadnjem letu dni ste izdali sedem knjig, od znanstvene fantastike do strokovne literature.

Pa še slikanice za otroke.

Kaj vas žene, da ste tako zelo produktivni?

Hm, gre za neki gon, neko težnjo, ki je v človeku in ki te vleče, da bi delal kar naprej. Morda je to tudi neki odpor proti ministrstvu za znanost, ki je po upokojitvi kar naprej zavračalo moje raziskovalne projekte. Mogoče gre pa tudi za strah pred smrtjo, kaj pa veš. S tem namreč dokazuješ sebi in drugim, da si živ.

Je mogoče vašo aktivnost povezati tudi s tem, da ste se dolga leta profesionalno ukvarjali prav s proučevanjem ustvarjalnosti?

S tem sem se res veliko ukvarjal. Tudi v eni od svojih naslednjih knjig bom izdal čisto konkretne ustvarjalne naloge za otroke in mladino. Ena od nalog recimo prikazuje hišo in dva hriba, otrok pa bo moral narisati, kako vidi hišo z enega hriba in kako z drugega. S tem bo samega sebe preusmeril v drug položaj in pokazal plastičnost svojega duha. Projekt sem že večkrat prijavil ministrstvu za znanost in so mi ga zavračali, sam pa ga brez podpore nisem mogel empirično raziskovati. Ker pa naloge izhajajo iz principov, ki so že empirično preverjeni, bom zdaj sam izdal le zbirko nalog.

Zakaj so vam pravzaprav zavrnili ta projekt?

Ko sem imel 40 let delovne dobe, sem se upokojil. Takrat sem se že eno leto ukvarjal z nekim triletnim projektom, ki sicer ni bil povezan z ustvarjalnostjo otrok, temveč je šlo za psihosocialno temo o reakciji Slovencev na družbene razmere, delali pa smo skupaj z dr. Muskom in dr. Poličem. A takoj, ko sem se upokojil, so mi projekt prekinili. Ker ga sam nisem mogel nadaljevati, sem potem pripravil temo o ustvarjalnosti otrok. Vsako leto sem jo vlagal in vsako leto so mi jo zavrnili. Razlog je bil vedno isti. Temo so mi zavračali, ker nisem bil v delovnem razmerju. V delovnem razmerju nisem bil, ker sem upokojen. Upokojen pa sem, ker sem prestar. Če povežemo prvi in zadnji člen, torej dobimo pravi razlog. In ta je čisto birokratski. Rekli so mi recimo, da nimam več številke raziskovalca. Vsak raziskovalec ima namreč številko, in ko se upokojiš, ta postane neveljavna. Stari raziskovalci smo torej tudi izbrisani. Telefoniral sem na znanstveni inštitut Filozofske fakultete in so mi rekli, da številke niso izbrisane, temveč le zamrznjene. A kakšna je razlika?

Zaradi upokojitve torej niste mogli biti več raziskovalec.

Ne. Tudi finančne podpore za raziskovalne projekte ne morem dobiti, čeprav bi jo potreboval že zato, da bi projekt nalog za ustvarjalnost otrok opremil z ilustracijami. Pri projektu sem nato nekaj časa vseeno delal sam, šel sem tudi na kongres na Rodos. Upal sem, da bi se s to raziskavo ustvarjalnost in inovativnost otrok dvignili. Trdno sem namreč prepričan, da je treba ustvarjalnost spodbujati pri otrocih. Pri tem pa nam ne gre najbolje. Pri nas k ustvarjalnosti spodbujamo, ko je posameznik že v službi ali kvečjemu na univerzi namesto v predšolski dobi, ko lahko ustvarjalnost postane del njegove duševnosti. Res je sicer, da jo skušamo pri odraslih spodbuditi z raznimi tehnikami ustvarjalnega mišljenja in z družbenim spodbujanjem, a to je že malo pozno. Prihodnje leto naj bi bilo leto ustvarjalnosti, vsaj minister Zver je tako govoril. A sam ne verjamem, da bo kaj iz tega. Morda pa bom projekt nadaljeval na lastne stroške, potem bom pa knjigi nabil ceno ...

Pa mislite, da jo bo potem kdo kupil?

Šole in knjižnice jo bodo, pa tudi nekateri starši, ki jim otrokov razvoj veliko pomeni.

Koliko sredstev bi pa potrebovali?

Takrat je bil projekt ocenjen na dva milijona tolarjev. Če upoštevam še tisk, bi bila številka višja.

Zakaj vas je pri vašem znanstvenoraziskovalnem delu tako pritegnil fenomen ustvarjalnosti, ki je ključna značilnost človekovega mišljenja?

Ustvarjalnost je res značilna prav za človeka, ker pri živalih komajda lahko govorimo o njej. Med šimpanzi sicer obstaja, a v majhni meri. Malo me je k raziskovanju ustvarjalnosti spodbudil tudi dr. Anton Trstenjak s svojo knjigo o ustvarjalnosti. Pa tudi sam se imam za ustvarjalnega, saj sem napisal okoli 100 knjig ... Tudi to je ustvarjalno, kajne? (Smeh)

Zelo vas zanimajo tudi nadarjeni ljudje, ki so bili aktivni tudi še v visoki starosti.

Gre za to, da so tisti, ki so v mladosti zelo ustvarjalni, ki so geniji, takšni tudi v starosti. To velja za vrsto ljudi, od Edisona, Einsteina, Freuda, Goetheja, Picassa do Chaplina ... Od Slovencev to velja recimo za Plečnika. Vsi izmed njih so bili tudi v visoki starosti še zelo ustvarjalni. Le ena bolezen, ki ni ravno pogosta, je zaustavila nekatere med njimi. To je starostna slepota, ki jo je imel recimo Jean Paul Sartre in zaradi katere je nehal ustvarjati.

Je fascinacija s temi osebami tudi oblika samopotrjevanja v smislu, če zmorejo oni, zmorem tudi jaz?

(Smeh) Ne, sam toliko že v mladosti nisem zmogel. Morda bi se lahko z njimi primerjal sorazmerno. Tisti, ki je bil v mladosti prva kategorija, je to pogosto tudi v starosti. Tisti, ki je bil tretja, pogosto tudi v starosti ostane tretja. Večina pa preprosto odpade. Zanimalo me je, zakaj tako veliko ljudi, ki so bili res talentirani v mladih letih in bi lahko še marsikaj naredili, v starejših letih ni več aktivnih. Razlog je predvsem v tem, da se vdajo v usodo. Mislijo si, zdaj sem star, moje življenje je mimo, saj se niti ne spodobi več, da bi se izpostavljal, kaj bi pa lahko še naredil. To so seveda predsodki.

Je zdaj, ko se življenjska doba podaljšuje in je starejših vse več, več tudi ljudi, ki ohranjajo to izjemno ustvarjalnost tudi v poznih letih?

Gotovo jih je več, čeprav tega nisem empirično ugotavljal. Dejstvo je, da lahko človek obdrži svoje kapacitete tudi na stara leta. Ampak izpolniti mora nekaj pogojev. Eden izmed njih je, da omeji svoje področje. Sam sem včasih lahko odgovarjal v zvezi z vsemi področji psihologije, zdaj pa obvladam samo še štiri. Eno je psihologija staranja, drugo psihologija ustvarjalnosti, tretje psihologija umetnosti in četrto mogoče še zgodovina psihologije. Na ostalih področjih sem zastarel, kar je razumljivo. Drugi pogoj pa je, da ves čas delaš, da si ves čas aktiven. Če si v mladih in srednjih letih neaktiven, neproduktiven, je zelo težko verjetno, da bi bil na stara leta kreativen. Res pa je, da obstaja izjema. To so slikarji. V zvezi s tem sem delal študijo, ki je bila objavljena v reviji Likovna vzgoja in v kateri med drugim predstavljam slikarke, ki so začele ustvarjati šele v visoki starosti. Ena izmed njih je Američanka, naivka Ana Robertson (babica Moses).

Kot ste omenili, se zadnja leta veliko posvečate psihologiji staranja. V knjigi z istim naslovom ste zelo podrobno obdelali psihološki, demografski, sociološki in psihološki vidik staranja, kljub temu pa se zdi, da je vaša ključna ugotovitev, da ni pomembno, koliko si star, ampak kako si star.

S tem, ko si intelektualno aktiven, pa tudi fizično in socialno, zadržuješ starost. Znano je, da je Alzheimerjeva bolezen, to je starostna demenca, redkejša pri intelektualnih delavcih, ki so ves čas aktivni, kar pomeni, da ravno intelektualna aktivnost preprečuje pojav te bolezni.

Kako pa lahko posameznik zagotovi, da bi bilo njegovo tretje življenjsko obdobje čim manj obremenjujoče, čim bolj prijetno ...

No, prijetno to ravno ni. Predvsem mora biti čim bolj aktiven. Znanstveniki in izumitelji imajo lepe možnosti, ker so si jih ustvarjali vse življenje. Kdo drug pa teh možnosti nima in je zato zanj težje. Vseeno pa ne gre obupati. Posameznik je lahko ustvarjalen na vrtu, pri cvetju, pri kuhi, marsikje. Stari ljudje pa se namesto tega pogosto socialno izolirajo in to je slabo. Res pa je, da je težko poiskati zveze, če starega človeka nihče noče, če je njegova generacija pomrla, sorodniki pa se ga izogibajo.

Ali ne drži, da starejše pogosto izloči tudi sama družba?

Res je, po eni strani se sami umikajo in živijo svoje življenje, po drugi jih družba poriva na periferijo. Ne pozabimo tudi, da so stari ljudje pogosto diskriminirani. Poglejmo samo zdravstvo. Osteoporoza je tipična bolezen starih ljudi, a si morajo ti preglede plačati sami. Tudi pri sladkorni bolezni morajo na začetku sami plačevati lističe, da si izmerijo višino sladkorja. Družba pri tem ne participira. Diskriminirani so tudi v banki, saj ne morejo dobiti posojila, pa čeprav bi ga plačeval potomec, ki bi bil potem dedič denimo hiše ali stanovanja. V Ameriki sem videl, da potomec lahko prevzame to obvezo. Zelo so diskriminirani tudi pri zavarovalnicah, saj po 70. letu ne morejo več skleniti življenjskega zavarovanja. Po 73. letu pa se preneha izplačevanje tistega, kar si vlagal celo življenje. V tem vidim očitno diskriminacijo.

Spomnim se tudi, kako so poslanci v 90. letih glasovali o tem, da univerzitetni profesorji ne bi smeli več predavati po 65. letu. To je bil tipičen primer ageizma, diskriminacije na podlagi starosti. Neka poslanka je denimo v razpravi govorila, kako so bili njeni profesorji nemočni, neki poslanec je povedal, da naj bi se bil njegov profesor celo polulal. To je čisto možno. Ampak to ni splošno pravilo. Poslanci so takrat argumente navajali na podlagi osebnih izkušenj. Statistika pa govori drugače. Ljudje pri 65 letih so z izjemo težkih fizičnih del in del, ki zahtevajo hitre reakcije, kakšno je pilotiranje letala, skoraj enako sposobni kot mlajši. Mnogi profesorji so še boljši, ker imajo veliko izkušenj s predavanji. Res pa je, da od mojih kolegov profesorjev tukaj ni nihče več aktiven. V Ameriki pa so. Še starejši so od mene.

Kaj je ključni razlog za diskriminacijo starejših?

Gotovo gre za strah pred umrljivostjo, minljivostjo. Ljudje imajo negativen odnos do starih, ko jih je strah lastne starosti. K temu pripomorejo tudi kult mladosti, popolnega telesa, podaljševanja življenja.

Če se starejši izolirajo od družbe in družba od njih, kako bi bilo mogoče presekati ta vozel?

Družba ima organizacije, ki lahko pomagajo pri tem. Na Bledu enkrat na mesec še prirejajo ples upokojencev, imajo sestanke, izlete. Dom upokojencev iz Tržiča je nekatere popeljal z letalom nad Triglavskimi jezeri. Nekateri so jokali od vzhičenosti. Drugače je v upokojenskih domovih, tam živi le pet do šest odstotkov starih ljudi, v nekaterih državah jih je okoli osem odstotkov, kar pravzaprav ni velika številka. Življenje v domu za starejše se mi sicer ne zdi vedno najboljša rešitev. Ljudje so navajeni na svoj dom, in če gredo v dom starejših, zamenjajo okolje, starejši pa so pogosto neprilagodljivi. Boljša rešitev se zdi oskrba na domu, ko starejši dobi pomoč pri negi in gospodinjskih opravilih. Najboljša rešitev za starejše pa bi bile soseske po zgledu propadlega Zbiljskega gaja. Takšna sončna mesta sem videl v ZDA, kjer so imeli tudi različne družabne prireditve, lasten zdravstveni dom, taksi službo ali rent-a-car. Kot takšna soseska je bil zamišljen Zbiljski gaj, ki pa se je zelo ponesrečil. Res pa je, da so v ZDA to soseske za bogate. Tisti, ki nimajo niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, so bistveno na slabšem. Nekatere sem videl tudi na cesti.

Upokojenci trenutno predstavljajo četrtino prebivalstva Slovenije, v prihodnje naj bi predstavljali tretjino. Ali nam glede na to, da je starejših vse več, da živijo vse dlje, da je domov premalo, bivalnih skupnosti tudi, manjka dolgoročna strategija na tem področju? Je naša družba pripravljena na to, da bo pomoč potrebovalo vse več ljudi?

Ni pripravljena, vsaj ne zadostno. Starejše pogosto obravnavajo kot smeti. Ali pa kot strošek. Za to gre deloma kriviti državo, deloma pa tudi občine. Kot izjemno pozitivne ustanove pa lahko izpostavim univerze za tretje življenjsko obdobje, ki zelo spodbujajo stimulacijo možganov. Res pa je, da v primeru, ko so takšni tečaji plačljivi, starejši pogosto zelo težko plačujejo šolnino, saj so njihovi dohodki nižji od dohodkov delavcev. Še vedno pa je situacija v nekaterih državah, recimo na Balkanu, slabša kot pri nas.

V 90. letih je prišlo do množičnega zgodnjega upokojevanja, s čimer je Slovenija reševala problem brezposelnosti delavcev, ki so delali v propadlih podjetjih. Je problematično, da je danes zaposlena le tretjina generacije med 55. in 64. letom, kar nas uvršča skoraj čisto na rep EU?

To je povezano z mitom, da ljudje s tem, ko se starajo, postajajo nesposobni. Saj so res manj plastični, a v študijah so ugotovili, da so delovni timi v razvojnih oddelkih ali marketingu najboljši takrat, ko so starostno mešani. Zakaj? Zato ker mlajši prevzemajo tveganje, starejši pa vlečejo voz nazaj, da tveganje ni preveliko in da ne pride do izgube. Ta kombinacija je najboljša. Na Malti so za starejše poskrbeli recimo tako, da so vsi vozniki avtobusov starejši od 60 let. Res pa je, da vozijo počasi. Na Danskem so recimo odprli neki supermarket, kjer zaposlujejo le prodajalce, ki imajo več kot 40 let, in so silno uspešni. Ni torej pravih razlogov za odpis starejših delavcev. Res pa je, da morajo biti razporejeni na pravilno delovno mesto. Koristna inteligentnost naj bi bila namreč pri 25 in 60 letih enaka. Ko so se v neki študiji učili poštevanko z novim pomenom številk, kjer so namesto števila 16 napisali 7, so bili mladi uspešnejši. Ko je šlo za uporabo starih operacij, pa ni bilo razlike.

Delodajalci pogosto delavce, ki dopolnijo 50 let, obravnavajo kot okorele in jih ne pošiljajo na dodatna izobraževanja, jim ne nalagajo več zahtevnejših del. Je ob tem sploh presenetljivo, da si veliko 50-letnikov želi upokojitve?

Če so ljudje z delom nezadovoljni, je to razumljivo. Sicer pa delodajalci pogosto diskriminirajo že 40-letne delavce. Sam sem shranil tudi primer oglasa, kjer so iskali samo delavce, ki bi imeli manj kot 30 let. Šlo je za prodajo od vrat do vrat, pri kateri pa bi bil po mojem mnenju uspešnejši starejši človek. Sam bi mu bolj zaupal in bi si pravzaprav za mlajšega mislil, da je kakšen fičfirič.

Zakaj se po vašem mnenju pri nas ne spodbuja odloženo ali delno upokojevanje, zakaj ni zaposlovanja, kjer bi si starejši in mlajši delavec delila delovno mesto?

To, da v preteklosti intelektualci niso smeli delati po določenem letu, še zdaleč ni bila naša posebnost, le pri nas smo se je zelo rigidno tega držali. Zdaj se stvari sicer spreminjajo, a ne zaradi kakšnega humanizma, temveč samo zaradi ekonomskih razlogov, češ, naj starejši skrbijo sami zase.

Veliko ste se ukvarjali z vprašanjem upokojitve. Kako ta vpliva na posameznika?

Depresivno. Upokojitev pomeni enega večjih stresov v posameznikovem življenju. Človek z upokojitvijo pogosto preneha biti aktiven, ker misli, da je tako prav. V bistvu pa mu je družba določila datum upokojitve. Če pogledate ruralne in plemenske družbe, tam ne poznajo upokojitve in je človek aktiven do konca življenja. Najprej orjejo, potem sejejo, kasneje plevejo, skrbijo za otroke, čistijo orodje, skratka so aktivni. Upokojitev je prinesla šele sodobna družba.

Ali ne drži, da je za nekatere vseeno večji stres od upokojitve služba?

Če ti je služba v veselje, če rad delaš, če se zanimaš za tisto, kar delaš, potem te delo oplaja, bogati. Če ne maraš dela, ki ga opravljaš, pa te to ne bogati. Čeprav povsod berem, da naj bi ljudje delali iz svojega interesa, vse prevečkrat delajo pod prisilo. Če se samo spomnim primera trgovine iz Češke, kjer so morale imeti delavke z menstruacijo rdeče mašnice, in to samo zato, da so lahko odšle večkrat na stranišče, težko verjamem, da so uživale pri svojem delu. To je delo pod hudo prisilo in človek pri tem ne more biti inovativen. To je sistem palice in korenčka, pa še korenček je grenek.

Mimogrede, kako ste razumeli izjavo zdaj že nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marka Štrovsa, da se nimajo upokojenci česa bati, razen matilde? Med upokojenci je sprožila veliko nezadovoljstva ...

To je natolcevanje! Največ stresa pride ravno v starih letih. Smrt zakonca, smrt prijatelja, upokojitev sodijo med največje strese, ki lahko doletijo človeka. Tu je še strah pred tem, da boš izgubil vozniško dovoljenje ... Pa seveda strah pred boleznijo. Odpoved oči, odstop mrežnice, sladkorna bolezen, rak so v starih letih mnogo pogostejši. Torej nikakor ne drži, da se nimajo stari ljudje česa bati. Sam se nisem ničesar bal, ko sem imel 30 let. Bil sem zdrav, imel sem službo, s katero sem bil zadovoljen, potoval sem po svetu in predaval na univerzah vseh celin. Takrat se pa res nisem imel česa bati.

Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da se v zadnjem času tudi sicer močno povečuje nezadovoljstvo med ljudmi. Gre razlog iskati v tem, da so preveč pričakovali od sedanje oblasti?

Gotovo. Namesto da bi napredovali, smo priča goljufijam, krizam. To zelo depresivno vpliva na mnenje ljudi. Na koncu ste pa novinarji krivi, ker vse te stvari razbobnate naokoli. To je seveda prav, saj ljudje morajo vedeti, kaj se dogaja. Sedanja vlada je predvsem zelo veliko obljubljala. A po videnem lahko rečem samo to, da se mi zdi sedanja oblast nesposobna, mnogi njeni predstavniki pa brezobzirni. Janša zdaj govori, da smo gospodarsko napredovali, da imamo večji BDP. To drži. Ampak ali veste, kdaj je imela predvojna Nemčija največji gospodarski vzpon? Pod Hitlerjem. On je gradil ceste, vse je naredil, da bi rešil krizo. Tako da samo to ne zagotavlja neke poštene družbe. Poleg tega ima ljudstvo zelo malo od tega profita. Revni postajajo bolj revni, bogati pa še bolj bogati. Napredek gre tudi na račun inflacije in kreditiranja. Hvala lepa za tak napredek. Po padcu komunizma bi človek pričakoval, da se bodo vse te države obrnile v demokracijo. A se niso. Mnoge so šle v avtokracije. Sam sem takrat upal, da se bo Slovenija izognila temu, da bi prišel na oblast avtokrat. Pa se ni. Tudi mi imamo sedaj avtokratsko oblast. To seveda ne pomeni, da je bilo s prejšnjimi vladami v demokratičnem obdobju vse v redu. A bile so manj avtokratske in bolj zvite.

Vidite kakšno rešitev iz tega nezadovoljstva?

Edina rešitev je, da bi vlade delale boljše. Ne vem pa, če bodo druge vlade dosti boljše od sedanje. LDS je enkrat že pokazala svoj obraz oziroma je razočarala, SD ima dober program, a se mi zdi Pahor preveč zaljubljen vase. Sem prepričan, da se vsak dan gleda v špegel.

Kakšne projekte imate v načrtu za letos? Spet sedem novih knjig?

Pravzaprav res.

Boste šli bolj v znanstvenofantastične ali strokovne vode?

Tukaj pred sabo imam seznam znanstvenofantastičnih knjig, ki so že napisane ali še bodo. Letos sem že izdal knjigo Zadnji odpor ali iskanje Lepe Helene. Jeseni bo izšlo pri založbi Litera Podganje mesto. Tu je še knjiga Kataklizma, ki opisuje ekološko katastrofo, ki jo sprožijo segrevanje Zemlje, polucija in izčrpanje virov. Ob vsem tem pride do tega, da Združene države Evrope razpadejo na lokalne enote, ostanejo samo še občine in kakšna republika, ljudje se zatečejo v umetna mesta, obenem se pojavijo tolpe, ki jih tvorijo tisti, ki niso smeli v ta mesta, in begunci z juga. Ti napadajo mesta, da bi jih sami naselili, če kakšnega zasedejo, pa ga porušijo.

Je to napoved naše prihodnosti?

O tem, ali znanstvena fantastika napoveduje prihodnost, je bilo veliko govora. Če pogledate Julesa Verna, so ljudje potem res prišli na Luno. Celo pristajalni modul je zelo podoben sedanjemu. V Ameriki je FBI leta 1945 vdrla k nekemu piscu znanstvene fantastike, ker je opisal bombo, ki je bila zelo podobna jedrski. Obtožili so ga, da je dobil zaupne informacije, a to seveda ni bilo res. Nekateri pravijo, da znanstvena fantastika napoveduje prihodnost, drugi pa pravijo, da prikazuje utopijo. Da torej prikazuje, kakšna bi prihodnost lahko bila, in da je zato njen namen preprečiti takšno prihodnost.

Napisal sem tudi že knjigo Zaton Selenije, a je nisem še nikamor oddal. Govori o tem, kako Zemljani naredijo kolonijo na Luni, zgradijo naselja za znanstvene raziskave, izstreljevanje raket, na koncu pa jih spremenijo v turistična naselja. Veste, saj to niti ni tako daleč, saj nekateri že zdaj hodijo na turistične obiske vesolja. Zgodba se nadaljuje tako, da začne Zemlja propadati, Luno odpišejo, tisti z Lune pa se borijo za obstanek. V Velikem poku se ukvarjam z naseljevanjem Marsa, ki sicer nima možnosti za življenje, ima pa ogromno ledu na tečajih in zmrznjenega ogljikovega dioksida. Obstajale so realne ideje, da bi ta led z nuklearnimi eksplozijami stopili, s čimer bi spustili v ozračje ogljikov dioksid, pritisk bi narasel, voda bi kondenzirala in bi začela teči. Ker je v Marsovih tleh veliko kisika, bi ga lahko s tem naredili primernega za življenje. A v knjigi ne bo šlo po načrtih ... Naslednja knjiga bo Omegar in Ultima, ki govori o zadnjem moškem in zadnji ženski.

Torej o nekakšnih sodobnih Adamu in Evi?

Tako nekako. Zadnja zgodba Vrnitev pa bi govorila o tem, kako se na Zemljo čez milijon let vrne skupina ljudi, ki je živela čisto na drugem planetu, in naleti na eno samo opustošenje.

Zakaj vas tako zelo zanimajo teme, ki se tičejo katastrof, konca človeštva?

Moram priznati, da me je v zadnjem času zelo inspiriral film Ala Gora Neprijetna resnica. Ta film napoveduje konec sveta, če se ne bodo ljudje spametovali. Cilj tega filma je pravzaprav spremeniti mentaliteto ljudi, ne pa prikazati, kako bo prišlo do konca. Mogoče bo prišlo, mogoče pa ne. Trenutno poteka velika propaganda v zvezi s tem, namen vsega tega pa je, da bi apelirali na intelektualno sfero človeka, na njegov razum. Človek mora namreč razumeti, do česa lahko pride. Kot kaže, pa ljudje za razumske razlage nismo najbolj dojemljivi, zato bi morali biti verjetno razlogi podani na bolj emocionalen način. Morda bi imela na ljudi večji vpliv umetnost s filmi in literaturo, tudi slikarstvom.

Koliko realnih dogodkov je pravzaprav v vaših znanstvenofantastičnih delih?

Osnove so vedno realne. Veliko sem proučeval Luno, njene fizikalne lastnosti, pa kako narediti elektrarno v novih razmerah, pa razna nova vozila ... Podrobnosti so vedno realne, potem pa se zgodba razvija naprej. Sam sem recimo že dolgo tega napisal novelo o presaditvi možganov. Takšen poseg se mi zdi še vedno znanstvena fantastika. Res pa je, da pravijo, da bi lahko z matičnimi celicami zdravili Alzheimerjevo bolezen, pri kateri v možganih narašča drobir, odpadno tkivo in hkrati mentalna zmedenost. Z matičnimi celicami bi možgane na neki način obnovili.

Od izida vašega dela za otroke Drejček in trije Marsovčki, ki so ga v šoli brale generacije otrok, minevajo že desetletja, a je še vedno eno od najbolj izposojanih v knjižnicah. Bo morda dobilo nadaljevanje po vzoru Harryja Potterja in podobnih knjig?

Veliko sem premišljeval o tem. Ampak ali veste, da so nadaljevanja vedno slabša od originala? Zdaj pišem otroške slikanice o svojem vnuku Aleksu. V prvi knjigi se je družil z robotom, v drugi je letel na letečem krožniku, v naslednji pa imam v načrtu, da bo odpotoval v Afriko. Zgodba se začne tako, da pride Aleks k starim staršem na Bled. Skupaj s sosedovima punčkama obiščejo lokalnega tajkuna oziroma njegovo galerijo, kjer visi slika Afrike, ta pa jih potegne vase. Samo konca še nimam pravega ...