"Odločilni razlog za slabe odnose v MZZ je skoncentriran v Dimitriju Ruplu in njegovi izbiri najožjih sodelavcev. Ti so mu popolnoma lojalni, pripravljeni izvajati vsa njegova naročila; tudi če gre za trenutne prebliske ali nedomišljene odzive." - Peter Toš

Klub nekdanjih slovenskih veleposlanikov je nedavno presenetil z izjavo, da bi morala Slovenija skrbneje izkoristiti poznavanje kosovskega vprašanja in poskrbeti za to, da bi bila bolje obveščena o dogajanju na tem kriznem območju. Kaj ste člani kluba s tem mislili?

Enostavno, zgodovinsko in kulturno ozadje naraščajočih napetosti na Kosovu smo v Sloveniji donedavna poznali veliko bolje od naših zahodnih partnerjev. Ko pa se je kriza zaostrila in smo začeli iskati rešitve, se je za Kosovo začela zanimati širša mednarodna politična javnost. Tuji politični analitiki so v zelo kratkem času presegli naša spoznanja in znanja.

Smo zaradi neznanja naredili napako?

Napako smo naredili, ker na Kosovu nismo imeli večje diplomatske postojanke in ker nismo znali izkoristiti vseh kadrovskih možnosti. Za napako štejem tudi kadrovanje na veleposlaniške položaje pred prevzemom predsedovanja EU. V nasprotju s podaljševanjem iztečenih mandatov na naših veleposlaništvih po svetu je bil nekaj mesecev pred začetkom predsedovanja odpoklican naš odlični veleposlanik Marjan Šiftar, ki si je štiri leta nabiral izkušnje in vzpostavljal stike v Makedoniji z veliko albansko manjšino. Nadomestili so ga z mlajšim, strokovno usposobljenim, toda morda premalo izkušenim predstavnikom. Znano pomanjkljive kadrovske zasedbe v Beogradu tudi nismo dopolnili ...

In če bi jo, kaj bi bilo drugače?

Že lani, ko je bilo vprašanje Kosova pred predsedovanjem EU postavljeno kot prednostno, smo prednost izgubili. Svojih izkušenj, ki smo jih oznanjali v Evropi, češ da smo dobri poznavalci razmer, nismo izkoristili. Če bi jih, o tem sem prepričan, bi zbrali več argumentov, s katerimi bi lahko uresničili tisto, kar smo tudi napovedovali. In to je, da bo celotna EU, torej vseh 27 držav, sočasno priznala neodvisnost Kosova. Kot veste, se to ni zgodilo. EU je sprejela sklep, da bo Kosovo priznala vsaka država zase.

Trdite torej, da se je Evropa spet razcepila zaradi slovenske neangažiranosti?

Bili smo angažirani, toda za vse specifične razmere v Evropi nismo imeli dovolj argumentov.

Se pa strinjate, da je Slovenija priznala Kosovo razmeroma hitro?

To ni bistveno. Če bi celotna EU Kosovo priznala v zelo kratkem časovnem obdobju, bi lahko bili tudi prvi. Bistveno je, da bi morale evropskim držam, ki so ga priznale doslej, slediti še vse druge. To bi morala biti še vedno ena od najpomembnejših prednostnih nalog našega predsedovanja.

Toda ali se vam ne zdi, da na svetu ni dovolj dobrega argumenta, s katerim bi bilo mogoče prepričati Španijo? Mislim seveda na njihovi Baskijo in Katalonijo, ki sta do neodvisnosti veliko bolj upravičeni, kot so kosovski Albanci.

Mislim, da bi tudi Španijo lahko prepričali. Priznanje Kosova ni bilo le priznanje pravice naroda do samoodločbe, odločilen element je bila stabilnost v regiji. Če razmere v tem delu Balkana ne bi bile tako nestabilne, potem to vprašanje ne bi bilo na mizi. Velja pa tudi nasprotno: nazadnje, če se razmere destabilizirajo, utegnemo skleniti, da je bilo priznanje napaka. Tega sam sicer ne verjamem, pa tudi poti nazaj ni.

Je naši zunanji politiki spodletelo tudi zaradi hitenja oziroma pritiska ZDA?

Pri našem ravnanju nam ni spodletelo, lahko pa bi bilo to ravnanje boljše. ZDA niso vplivale le na Slovenijo, temveč na vso EU.

Predvidevam, da je to mnenje celotnega kluba. Koliko nekdanjih veleposlanikov je v vašem klubu, kako pogosto se srečate in kako sprejemate menja?

Pripovedujem vam svoje mnenje, ki je delno povezano z razpravami v klubu, v katerem deluje 29 nekdanjih slovenskih veleposlanikov. Praviloma so to vsi, ki so delo opravljali po osamosvojitvi. Sestajamo se enkrat na mesec, včasih tudi večkrat, svoj sedež pa imamo v prostorih Društva OZN. Delovati poskušamo v smeri spremljanja toka slovenske zunanje politike.

Ali to pomeni, da zunanje ministrstvo (MZZ) deluje samozadostno?

Da, teh 29 ljudi, o katerih govorim, ima gotovo številne izkušnje in veliko znanja. Samo to, da nobeden od nas v času predsedovanja ni bil povabljen k sodelovanju, čeprav je sočasno v predsedovanje vključenih nekaj sto honorarnih sodelavcev, študentov, in med drugim tudi 20 strokovnjakov iz drugih evropskih držav, pove vse. V klubu smo tudi ugotovili, da pri vsebinskih pripravah na predsedovanje niso upoštevali prakse držav, ki so predsedovale pred nami. Manjkale so temeljitejše analize, lastna konsistentna stališča ... Pri opredeljevanju programa smo - oziroma so nam - tik pred začetkom na prvo mesto postavili zahodni Balkan - Kosovo v povezavi s Srbijo. Namesto da bi izpeljali resne strokovne priprave za stabilizacijo tega območja, smo se zatekali k improvizacijam, k prenag1jenim izjavam, tem pa so sledili negativni odzivi medijev, pa tudi kritične pripombe nekaterih članic. Med prednostne naloge nismo znali vključiti nobenega razvojnega vprašanja, ki bi ostalo trajno zapisano v prihodnjem razvoju EU kot viden prispevek naše države. Akcijski načrt boja proti podnebnim spremembam, kar je bila poglavitna tema prvega vrha, bo zaključevala Francija, ki bo predsedovala za nami. Veliki odpori proti načrtovani reformi trga s plinom in z elektriko pa opozarjajo na podobno možnost glede teme drugega vrha. Če se to zgodi, naše predsedovanje ne bo imelo pomembnih dolgoročnih vsebinskih oznak.

Tega, da predsedujemo EU, ljudje v Sloveniji skorajda ne dojemamo. Tudi zato, ker je Ljubljana, verjetno zaradi spora med Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem, izključena iz predsedovanja. Si evropska javnost misli, da je Slovenija država brez glavnega mesta?

Seveda, v nasprotju z dosedanjo prakso drugih predsedujočih držav bosta oba vrha EU organizirana v Bruslju in tudi novi objekt za ministrska in strokovna srečanja smo umestili na Brdo in ne v Ljubljano. Čeprav je predsedovanje 27 državam EU v dosedanji zgodovini slovenskega naroda največji zunanjepolitični dogodek, ki bo ta pomen ohranil vsaj še nekaj desetletij, bo naše glavno mesto ob njem ostalo brez vsake oznake. Namesto Evropskega trga bomo tudi v prihodnje imeli le Kongresni trg in Cesto dveh cesarjev, namesto Evropske palače pa le gostilno Pri ruskem carju. S to odločitvijo naša vlada ni škodovala Jankoviću, temveč zgodovinskemu spominu vseh prebivalcev.

Čeprav je slovensko predsedovanje velik zgodovinski dogodek, pa sedaj kaže, da si ga bo mednarodna javnost zapomnila predvsem po objavi zapisnika z diplomatskih pogovorov med Slovenijo in ZDA. Se strinjate?

Najprej bi rad poudaril, da sam dokument ni nič posebnega, diplomati jih napišejo na desetine. Diplomatska komunikacija ima svoja pravila in država, ki jih spoštuje, nikoli ne izkorišča na hitro izrečenih pogledov in mnenj svojega sogovornika. Gre za interno in zaprto komunikacijo. Kako je nastal zapisnik pogovorov med predstavniki slovenske diplomacije in predstavniki ZDA? Sloveniji je bilo seveda do tega, da pred predsedovanjem izve, kakšna so ameriška stališča do nekaterih ključnih vprašanj, ki so v teh mesecih na mizi. Naš direktor za politične zadeve iz MZZ Mitja Drobnič je bil zato napoten v Washington s konkretnimi in vnaprej pripravljenimi vprašanji, po katerih je tekel pogovor. Zapis pogovora je bil nato poslan v Ljubljano. Ključna napaka je bila nepravilna oznaka depeše. Če bi depeša imela ustrezno oznako zaupnosti, bi bila težava veliko manjša ali pa je sploh ne bi bilo. Zato pravzaprav ne vemo, zakaj je moral Drobnič odstopiti. On ni storil napake. Kar se mu je zgodilo, je zelo podobno tistemu, kar se je zgodilo veleposlaniku Marjanu Šetincu, ki so mu želeli preiskati računalnik.

Bil je torej žrtev. Bi potemtakem moral odstopiti minister?

Ne vem. Čeprav je depešo gotovo bral tudi minister in očitno ni opazil, kako je bila označena. Vseeno pa je njegova dolžnost, da to opazi. Pravzaprav je depešo brala cela vrsta odgovornih ljudi v ministrstvu ali zunaj njega in nihče ni te depeše označil za zaupno.

Kdo je torej tisti prvi krivec, ki je pozabil na štampiljko?

To je dolžnost veleposlanika. On je tisti, ki mora parafirati vse depeše in jih ustrezno označiti.

Bi moral odstopiti?

Naš sedanji veleposlanik v Washingtonu je mlad, zelo angažiran in sposoben diplomat. A mislim, da je v tem primeru storil grobo napako. In ta napaka ni tako poceni.

Kakšna pa je škoda?

Samo dve stvari bom povedal. ZDA prvič v zgodovini nimajo veleposlanika v državi, ki predseduje EU. Sedaj imajo le odpravnika poslov.

Je to v diplomatskem jeziku signalček?

Ne samo signalček, to je že sirena. Prepričan sem, da je bila tudi interna reakcija ZDA precej ostra. In ne le ZDA, tudi nekatere ključne države v Evropi so verjetno ostro protestirale.

V diplomaciji to pomeni, da so telefonirali in mirno rekli, da ostro protestirajo?

K sreči drugih posledic nismo občutili. Za ugled diplomacije in države to gotovo ni dobro. Če ZDA ne bodo imele veleposlanika v Ljubljani, je veliko vprašanje, ali bomo izpeljali vrh ZDA-EU v Sloveniji. To pa je druga posledica. Kajti prvič bi se zgodilo, da bi ameriški predsednik obiskal državo, kjer ga ne bi čakal njegov veleposlanik.

Če se spomnimo še nekaterih drugih informacij, ki so v zadnjih letih prišle iz ministrstva v javnost, pomislimo, da mora biti marsikdo zelo nezadovoljen z notranjo klimo. Sicer pa je tudi preiskava, ki je sledila zadnjemu primeru, pokazala, da ministrstvo deluje malce po domače.

Način preiskave postopka odtujitve depeše ni bil le nestrokoven in nezakonit, ampak tudi grob in poniževalen. Za vse zaposlene in nekdaj zaposlene v MZZ je odgovor na vprašanje, kdo je v zvezi z ugotovitvami informacijske pooblaščenke odgovoren za nezakonitost ravnanja, popolnoma jasen. Odnosi med zaposlenimi v MZZ so ob sedanjem zunanjem ministru dr. Ruplu že vse od začetka njegovega zadnjega mandata zelo slabi. Tako se tudi postopek preiskave v ničemer ni razlikoval od značilnosti odnosov v preteklosti. Odločilni razlog za slabe odnose je skoncentriran v samem ministru in njegovi izbiri najožjih sodelavcev. Ti so mu popolnoma lojalni, pripravljeni izvajati vsa njegova naročila; tudi če gre za trenutne prebliske ali nedomišljene odzive. Tem sodelavcem so danes delovno podrejeni celo nekateri sposobni in v praksi preverjeni veleposlaniki. Opisane razmere destimulirajo številne mlade, odlično usposobljene diplomate pri doseganju večje kreativnosti, starejši kader pa omejujejo v možnostih prispevati še več za doseganje skupnih ciljev. Zato notranja škoda, ki je nastala z načinom preiskave odtujitve obravnavane depeše, pomeni le dodaten element, ki poglablja neurejenost odnosov in opozarja na negativno stanje.

Morda je težava tudi v tem, da smo v Sloveniji priča politizaciji diplomacije. S tem mislim, da položaje v naši diplomatski mreži pogosto zapolnjujejo z odpisanim kadrom, ki se potem udinja svojim gospodarjem. Kaj bi, denimo, dejali, če bi bila Barbara Brezigar, vodja razpadajočega tožilstva, sedaj pred volitvami imenovana za veleposlanico v Washingtonu?

Lahko rečem le: upam, da ne bo. Upam tudi, da znani novinar ne gre za veleposlanika v Beograd, kot se sedaj sliši po kuloarjih, po tem, ko mu je Janez Janša že naredil uslugo in njegovo ženo poslal za veleposlanico v Sarajevo. Veleposlanik mora biti strokovnjak za mednarodne odnose. Biti mora široko razgledan in primerno izobražen za utemeljeno zastopanje interesov svoje države. Vsem znani primeri opozarjajo, da ta postopek in pogoji niso dovolj jasni in da omogočajo nepravilno uporabo ali izrabo. Izbira politično ustreznega kandidata, ki je nagrada za delo ali za lojalnost, in načelo "sedaj smo pa mi na vrsti" imata pri nas, žal, prevelik pomen. Po teh načelih imamo zasedenih kar nekaj veleposlaniških mest v tujini. Posledice takšne izbire so slabe razmere v slovenski diplomaciji, to pa povzroča neprofesionalno vedenje in ravnanje v škodo naše države.

Pogosto slišimo, da si moramo s političnimi imenovanji pomagati, ker je kadrovski bazen omejen.

Pred 20 leti je bilo kandidate za vodilne položaje res treba iskati tudi zunaj diplomatske in mednarodnopravne stroke, danes pa te potrebe ni več. Naša zakonodaja seveda dopušča, da se na diplomatska mesta imenujejo tudi osebe, ki niso opravljale diplomatskega poklica. Zato pa bi morali zagotoviti njihovo primerno usposobljenost. V Evropi ni zunanjega ministrstva, ki ne bi poskrbelo, da pred odhodom v tujino vsi kandidati za vodilne položaje pridobijo vsa potrebna znanja, predvsem zato, da pri delu nato niso potisnjeni v položaj učencev svojih sodelavcev ali kolegov iz drugih držav. Lahko vam zagotovim, da je to vprašanje pri nas popolnoma zanemarjeno. Namesto vsaj trimesečnih priprav v MZZ kandidati opravijo priprave le s kratkimi obiski sektorjev in služb v ministrstvu in najpogosteje odhajajo na delo v tujino s svojih prejšnjih delovnih mest ali funkcij. Letos se izteka mandat več vodjem slovenskih diplomatskih predstavništev, čez nekaj mesecev pa bodo tudi parlamentarne volitve. Le v nujnih primerih so primerne menjave pred volitvami, in to le z diplomati. Prav bi bilo, da kandidati iz politike počakajo na izid volitev. Takšnega mnenja sta bila Milan Kučan leta 2000 in tudi Janez Drnovšek leta 2004. Prepričan sem, da bo tudi predsednik dr. Danilo Türk zaradi svojih bogatih izkušenj na tem področju strog ocenjevalec. V MZZ je dovolj usposobljenih starejših in mlajših kandidatov, sedaj pa krožijo vesti, da je seznam kandidatov iz vrst politikov za ta veleposlaniška mesta vse daljši.

Predvidevam, da se na sestankih kluba nekdanjih veleposlanikov pogovarjate tudi o Hrvaški. Kaj vam je doslej vzelo več časa: predsedovanje EU ali Hrvaška?

Moram reči, da smo se lani pogovarjali predvsem o Hrvaški in tudi letos smo začeli s Hrvaško. Prvi smo se javno zavzeli za odločno zahtevo po preklicu razglasitve ekološko-ribolovne cone (ERC) na hrvaški strani zaradi vseh negativnih posledic za našo državo; pozneje je vlada to tudi storila. Zadovoljni smo bili, da je vlada nastopila odločno in da ji je uspelo problem usmeriti v razmerje med EU in Hrvaško.

Vendar pa marsikateri zunanji opazovalec dodaja, da Slovenija pri tem izkorišča svoj položaj predsedujoče EU.

Ne, mislim, da je Slovenija pri tem branila svoj nacionalni interes, a tudi interes EU. Hrvaška je prekršila dogovor, ki ga je verodostojno sprejela. Eden od sekretarjev v hrvaškem zunanjem ministrstvu, gospod Hido Biščević, leta 2004 ni podpisal, kot trdijo na Hrvaškem, zapisnika. Podpisal je neformalni sporazum, da Hrvaška brez dogovora z Italijo, s Slovenijo in z EU ne bo razglasila ERC. To je zaveza, ki jo je Hrvaška sprejela pred štirimi leti, in pravila so tukaj jasna. Tega se Hrvaška v kontekstu EU mora držati.

Kot predstavnik Slovenije ste vodili slovensko-hrvaško diplomatsko komisijo, ki je pripravljala sporazum o meji, v MZZ pa ste bili koordinator za sosednje države. Kako sedaj gledate na ta, dejansko najkonstruktivnejši čas? So hrvaški strokovnjaki na drugi strani želeli rešiti vprašanja ali so vas s figo v žepu vozili okrog?

Ne, oba pogajalca, s katerima sem sodeloval, najprej je bil to dr. Davorin Rudolf, nato pa dr. Hrvoje Kačič, sta bila zelo trda pogajalca. Vse do Rudolfovih šal o tem, da je Dragonja včasih tekla po severni strani portoroškega letališča, kar naj bi pomenilo, da je tudi letališče hrvaško.

So to govorili bolj v šali ali napol zares?

Napol zares. A sva tedaj z dr. Rudolfom vseeno prišla do rešitve, kje in kako postaviti mejne prehode. Tedaj se je namreč šele začel graditi sporni mejni prehod na Dragonji, ki je na slovenskem katastrskem ozemlju. Ves kamionski promet smo želeli preusmeriti po drugi cesti, ki bi segala tudi v hrvaško katastrsko ozemlje. Skratka, iskali smo kompromisne rešitve. A pozneje ti dogovori niso bili sklenjeni. Spomnim se tudi, da je bila Hrvaška pripravljena na kompromisno rešitev, po kateri bi Piranski zaliv razdelili tako, da bi Hrvaška obdržala nekaj priobalnega morja, saj nobena država nima zgolj teritorija, brez morja. Tedaj smo zlasti vztrajno dokazovali tudi naše upravičenje do treh zaselkov na južni strani Kanala sv. Odorika, glede na stališče Badinterjeve komisije. Tudi glede tega smo našli nekatere kompromise, ki so bili v 95 odstotkih izčrpani v sporazumu Drnovšek-Račan. Kopenska meja, razen treh točk, sploh ni bila posebno vprašanje. Našli smo ustrezne teritorialne zamenjave, ki bi olajšale življenje ljudi, našli smo rešitve za potek meje ob Muri, za Trdinov vrh, vojašnico ...

Če strokovnjake na Hrvaškem vprašamo, zakaj je sporazum Drnovšek-Račan padel v vodo, odgovorijo, da so ga pregledali njihovi pravniki in ugotovili, da gre za katastrofo. Predvsem zaradi meje na morju, ki naj bi bila protipravno določena v korist Slovenije.

Ja, ampak ti pravniki, moram reči, so imeli kar nekaj nacionalističnih izbruhov. Čisti nacionalistični izbruh je zame preimenovanje Piranskega zaliva v Savudrijsko valo. Temu drugače ni mogoče reči. Ta nacionalistični naboj pa je na Hrvaškem še prisoten, ne le v skrajno desnih strankah, ampak pri vseh. Pri tem so izredno enotni.

Tudi mi imamo nacionalistične izbruhe. V parlamentu smo, denimo, sprejeli deklaracijo o Piranskem zalivu, po kateri morajo sedaj slovenski pogajalci in diplomacija zahtevati vso površino zaliva, kar je nemogoče in absurdno.

Smo pred mediacijo ali presojo tretjega. Sam in člani našega kluba pri tem zagovarjamo mnenje, da to ne more biti sodišče v Haagu ali kakšno drugo sodišče, ki bi razsojalo o naših težavah zgolj po normi mednarodnega prava. To mora biti posredovanje ali arbitraža, ki bo poleg mednarodnega prava upoštevala tudi načelo pravičnosti. In to zaradi vse zgodovine, s katero je posamezno ozemlje povezano. Če to upoštevam, moram reči, da kompromis resda ne more ustrezati ne eni ne drugi strani. Rešitev je verjetno zelo blizu tistemu, kar je bilo parafirano v sporazumu Drnovšek-Račan.

Če gremo pred haaško sodišče, potem Slovenija ne more dobiti koridorja, torej teritorialnega izhoda na odprto morje po hrvaški strani. Če niste za Haag, potem je verjetno prav to tisto, kar želite. A zakaj?

Vztrajamo, da nismo pomorska država, ki bi bila zaprta do odprtega morja. Odprto morje smo vedno imeli, in ker je Jugoslavija razpadla, smo do teh pravic upravičeni. Zaradi tega ne moremo privoliti v uporabo mednarodnih norm, ki urejajo ta vprašanja brez upoštevanja zgodovinskih okoliščin. Edina prava pot je zato arbitraža ali mediacija, ki bi to skupno zgodovino upoštevala. To se ne konča v Tržaškem zalivu, isto velja tudi za razglasitev ERC oziroma odprtost Jadrana.

Se strinjate, da želi Hrvaška vprašanja rešiti po pravni poti in izziva z incidenti zato, da bi Slovenija končno privolila v razsojanje mednarodnega sodišča v Haagu?

Tak vtis imam. Pa tudi, da je sedaj, ko je Hrvaška morala popustiti pred odločnimi zahtevami EU in zamrzniti ERC do sprejetja ustreznega sporazuma z EU, Italijo in Slovenijo, z zadnjim incidentom tako rekoč nagradila Slovenijo za svoj poraz. Pri tem Hrvaška ne tepta le mednarodnega prava in sprejetih dogovorov, ampak krši tudi civilno pravo.

Pravite, da Haagu nasprotujete. Ampak veste, da s tem Slovenija spodkopava tudi mednarodno pravo. Velike države navadno rušijo mednarodno pravo, majhne bi ga morale krepiti.

Imate prav. A ko gre za tako specifične nacionalne interese, kot je interes Slovenije, da ohrani svoja upravičenja na morju, da zagotovi svojo pomorsko kontinuiteto in razvoj svojemu pristanišču, da zagotovi tudi v prihodnje Slovencem, kar smo vedno imeli, in sicer, da smo sredozemski narod in država, potem moramo najti drugačne kompromise.

Seveda pa bodo ti problemi neznatni, če bo Hrvaška vstopila v EU.

Vem, da bodo nekoč ta vprašanja imela manjšo težo, zato si moramo tudi iz tega zornega kota prizadevati, da Hrvaška vstopi v EU.

Je za vas Hrvaška ekspanzionistična?

Seveda, saj ta svoj ekspanzionizem kaže tudi do drugih držav, razen do Madžarske, s katero je meja v celoti določena.

Diplomatsko službo ste končali v Tel Avivu, ki je močna interesna cona ZDA. So Američani kaj pritiskali na vas?

Ne, nimam nobenega spomina na kakršnokoli obliko pritiska.

Se strinjate, da je vojna v Iraku velika napaka in da se je še enkrat potrdilo, da s silo mednarodnih vprašanj ni mogoče rešiti? Spomnimo se, da je marsikdo napačno sklepal, da je vojne konec, ko je padel tisti Sadamov spomenik v Bagdadu. Sedaj vemo, da se je najhujše tedaj šele začelo.

Mislim, da je Amerika z napadom naredila veliko napako. Napako pa so naredile tudi vse tiste države, z evropskimi vred, ki so podprle ta napad, tudi Slovenija. To je bilo ravnanje zunaj konteksta institucij in mednarodnopravnih norm. Nobena država si ne sme prilastiti pravice, da je nad OZN, nad mednarodnim pravom, ko uporabi vojaško silo. Da je bila to zgrešena poteza, dokazuje celoten razvoj. Danes je v Iraku umrlo že neznano, toda ogromno število ljudi. Še tako hude strahote režima Sadama Huseina so neprimerljive s strahotami, ki so prišle s to vojno, s popolnim razrušenjem gospodarsko in ekonomsko cvetoče države. Bil sem začuden nad izrednim razvojem, ki ga je Irak dosegel v osemdesetih in sedemdesetih letih. Dejansko je bila to hitro razvijajoča se država s sodobnimi cestnimi povezavami, z ogromno novimi objekti ali naselji. Trudili so se tudi, da bi nomadskim plemenom dali življenjski prostor. Odkrivali so svojo veliko zgodovino, odkopavali arheološke spomenike in odpirali sijajne muzeje. Imeli so najstarejšo arabsko knjižnico itd. Iračani so marsikoga fascinirali. Danes je to razrušena država, polna sovraštva, z ljudmi, ki se trudijo preživeti. Stabilnosti ni na vidiku.

Slovenija je napad na Irak podprla z vilensko izjavo. Ste bili vključeni v proces iskanja podpore zanjo znotraj Slovenije?

Zunanji minister Dimitrij Rupel je v zvezi s tem dejal, da se je pred podpisom posvetoval s cvetom slovenske diplomacije. Zelo sem zadovoljen, da nisem bil eden od lističev tega cveta.

Ker ste bili veleposlanik v Tel Avivu, bi sicer pričakovali, da boste zraven.

Ne, ob dr. Ruplu na ministrskem položaju nisem sodil v ta cvet. Poznal je samostojnost mojih mnenj. Če bi bil pozvan, bi bilo moje stališče drugačno in ne v smislu Ruplovega prepričanja.

Torej se tuji komentatorji motijo: Slovenija ni nova Evropa v slabšalnem pomenu besede? Smo neodvisni tudi od ZDA. Vaš vtis?

Verjamem, da smo, vsaj toliko, kolikor je neodvisna celotna EU. In verjamem, da bo ta vtis po parlamentarnih volitvah, z neko drugo strukturo v državnem zboru, še toliko močnejši.