Politizacija raziskovalne dejavnosti

Položaj, v katerem smo se znašli, ni samo zasluga ministra Lojzeta Marinčka, temveč so zanj odgovorni tudi mnogi drugi akterji. V prvi vrsti tisti člani ekspertnega sistema za razvrstitev predlogov za projekte, ki projektov ne ocenjujejo po njihovi znanstveni kakovosti in relevantnosti, temveč dajejo prednost projektom svojih političnih somišljenikov. Nič manj pa niso odgovorni tudi posamezni uradniki ministrstva za znanost in tehnologijo. Tudi ti so s svojo nedoslednostjo prispevali k nastalemu položaju. Ob tem pa seveda ni nobenega dvoma, da je za stanje, ki se je v zadnjih štirih letih precej poslabšalo, odgovoren predvsem minister.

Lojze Marinček je bil od vseh ministrov najdlje na svojem položaju ...

Gospod Marinček je bil najdlje na položaju ministra za znanost, zato ta trenutek svoje odgovornosti ne more prelagati na (prejšnjo) vlado, katere član je bil. Podobno kot ne morejo strokovnjaki, vključeni v skupino ocenjevalcev posameznih predlogov, svoje odgovornosti prelagati na neko abstraktno politiko. Če so v posameznih primerih dali prednost čemurkoli drugemu, ne pa kvaliteti, potem je za to odgovorna tista politika, ki jo s svojim delovanjem sami ustvarjajo.

Tudi v zvezi s težavami pri organiziranju in financiranju raziskovalne dejavnosti se ne moremo izgovarjati na majhnost sistema in na to, da vsak vsakogar pozna. Tisti, ki je prevzel nalogo evalvacije, za svoje delo tudi neposredno odgovarja, tako kot odgovarja za sistem, ki ga s svojim delom oblikuje. Vsak "evalvator", ki se narobe odloči ali pa tolerira napačno odločitev, je soodgovoren. Enako velja tudi za vsako naslednjo stopnjo odločanja - za uradnike, ki so stalni nameščenci ministrstva in bi morali samo procesirati, in za ministra, ki bi moral, ne glede na to, da je politična oseba, spoštovati strokovne odločitve. Sam ne soglašam, da ima minister kakršnokoli pravico popravljati odločitev ekspertnega sistema. Skratka, skrbeti bi moral za dosledno ekspertnost sistema in za dosledno izvajanje odločitev ekspertnega sistema. Zato se strinjam s tistimi, ki se zavzemajo za agencijo v bodočem urejanju organiziranja in financiranja raziskovalnih dejavnostih v Sloveniji.

Kako naj bi delovala ta agencija?

Morala bi biti strokovno telo, ki bi skrbelo za distribucijo državnega in zasebnega denarja. Ministrstvo lahko razdeljuje le državna sredstva. Agencija pa bi imela še to pristojnost, da bi distribuirala tudi zasebni denar. Skratka, ministrstvo bi bilo organ, ki procesira, ki se bori za čim več denarja in s tem denarjem napolni agencijo. Tu bi moral potem odločati že omenjeni ekspertni sistem, s tem da bi morala vrh agencije sestavljati skupina priznanih nestrankarskih strokovnjakov. Ti bi nato morali skrbeti za delitev denarja in prevzemati celotno odgovornost za določeno obdobje.

Omenili ste tudi zasebna sredstva, ki sedaj niso v pristojnosti ministrstva.

Agencija se polni z denarjem iz proračuna in seveda iz donacij oziroma v tujini pridobljenih sredstev. EU včasih daje denar neposredno izvajalcem. Že dve leti se lahko raziskovalci prijavljajo direktno na EU, ker je Slovenija v petem okvirnem raziskovalnem projektu EU, in odkar plačujemo svoj delež, se lahko slovenski raziskovalci prijavljajo neposredno. Obstajajo pa tudi splošni viri, npr. za infrastrukturo, ki jih EU da za posodobitev raziskovalne dejavnosti. V tem primeru pa bi morala agencija skrbeti za ustrezno razdelitev.

Kako daleč je predlog o agenciji od uresničitve?

Agencijo ali agencije je mogoče najti v osnutku novega Zakona o organiziranju in financiranju znanosti v Sloveniji. Ta zakon je po sklepu prejšnje vlade prišel v hiter parlamentarni postopek, sedaj pa bo moral čakati na nov sklic parlamenta. Upam, da bo po volitvah, kdorkoli bo že minister, narejen ta projekt na podlagi veliko širšega konsenza, saj se s tem osnutkom ne strinjata niti obe univerzi, veliko očitkov je bilo s strani SAZU... Minister je torej kljub velikemu nesoglasju pripeljal osnutek do hitrega postopka, sedaj pa je zadeva obstala.

Če se vrneva k ministru Marinčku, koliko je zares sporna njegova kandidatura na listi nacionalnih in aplikativnih projektov? Ali minister lahko poleg svojega dela kandidira še za lastne projekte?

Formalno lahko in njegova kandidatura ni sporna. Problem se začne v trenutku, ko mu pri projektu zmanjka predpisano število doktorjev znanosti, katerim bi kot nosilec lahko razdelil odobrene ure. Pravilo pravi, da se kot nosilec, ki izpolnjuje pogoje, lahko na razpis prijavi samo z nič urami, saj je tretjinsko (največ, kar je mogoče) že zaseden od dne, ko je postal minister. Pridobljene ure bi torej lahko razdelil med svoje strokovne in znanstvene sodelavce, vendar pa v njegovi skupini takšnih sodelavcev ni dovolj. Če pa bo zadeva ustrezno rešena in bo na ZRC prišel dobro oblikovan projekt, potem ni problema. Kdorkoli pravi, da je on (že) dobil projekt, in to celo na nelegitimen način, ni natančen. Problem je v tem, da je pred dobre pol leta bil sam med tistimi, ki je nasprotoval kandidaturi pod pogoji, pod katerimi je pozneje kandidiral sam.

Kolikšen vpliv ima trenutni minister na ekspertni sistem? Očitno velik, če mu je bil dodeljen nepopoln projekt.

Očitno. Toda v tem primeru ne gre toliko za vprašanje vpliva kot za vprašanje spoštovanja pravil. Vsako leto se na razpis prijavi veliko projektov. Veliko je zavrnjenih, toda problem se pojavi samo takrat, ko se med zavrnjenimi ali odobrenimi znajde projekt, ki tja ne sodi. Sicer pa, kot vem, postopek v zvezi s projektom g. Marinčka še ni podpisan.

Omenili ste, da lahko nosilec projekta kandidira z nič urami, ker ima svojo kvoto ur že zapolnjeno.

V Marinčkovem primeru tretjinske zaposlitve na ZRC SAZU, kjer ima svojo vsoto 567 ur že zapolnjeno, je v novem projektu kandidiral z nič urami. Tako kot vsi drugi vodje projekta. Problem je spet širši. V zadnjih dveh letih je prišlo do modifikacije financiranja. Namesto projektnega smo dobili projektno programsko financiranje. Iz zelo kompetativnega sistema smo dobili veliko manj kompetativnega. V tej fazi se je veliko ljudi iz projektov preselilo v programe in napolnili so sistematizirana in nesistematizirana mesta. Če so dobili sistematizirana mesta, so pokriti za pet let s 1700 urami, kar je polna obremenitev raziskovalca. Ker pa v vsaki programski skupini obstaja nekaj ljudi, ki niso sistematizirani, torej zanje ni finančnih sredstev, programska skupina pa nima več nobenega nesistematiziranega doktorja znanosti, lahko sistemizirani doktor znanosti na podlagi svoje znanstvene kakovosti kandidira za projekt na razpisu, vendar samo z nič urami za samega sebe. Po naši zakonodaji ima lahko človek pri nas polne štiri tretjine, v lastni ustanovi pa le tri tretjine. Lahko pa ure, ki jih pridobi s svojo kompentenco, v Marinčkovem primeru 2250 ur, razporedi med svoje kolege, ki niso pokriti z urami. G. Marinček je ta trenutek pokrit z eno tretjino, če pa pride nazaj, je zakonsko upravičen do polnih ur, če je sistematizirano njegovo mesto.

Minister je torej že programsko plačan, kar pomeni, da je pokrit za pet let?

Ja, če se je vodja programske skupine odločil, da ga bo uvrstil na sistematizirano mesto. Toda zaplet v zvezi z omenjenim projektom še zdaleč ni tako problematičen kot ministrova odločitev, da bo kljub odločitvi najbolj poklicanih strokovnjakov ustanovil nov javni zavod, kljub temu da ve, da za to nima sredstev v svojem proračunu, oz. ko bodočim zaposlenim v tem javnem zavodu da neproporcionalno veliko ur. To je pravi izraz politizacije ministrstva.

Zakaj politizacija? Kje se to po vašem mnenju najbolj transparentno vidi?

Ob primeru, ki zadeva Primorski institut za naravoslovje in tehnologijo (PINT), mislim še na podpis kolektivne pogodbe s sindikati. Dva meseca pred iztekom mandata vlade govori o krivici, ki se mu je zgodila kot članu vlade, ker ni dobil dovolj denarja za izplačevanje kolektivnih pogodb. Na to smo ga opozarjali že, ko je podpisoval kolektivne pogodbe. Takrat je skozi usta svojega sekretarja Francija Demšarja, ki je pozneje postal obrambni minister, sporočal, da je moral podpisati kolektivno pogodbo, denarja za to pa ni mogel zagotoviti.

Tega denarja pa sam nikoli ni zagotovil ...

Minister za šolstvo Slavko Gaber je prav tako podpisal kolektivno pogodbo s sindikati. Vendar je dobil manjkajoči denar, ki ga ni bilo v proračunu.

Kako mu je to uspelo?

Predstavljam si, da je šel na vlado in povedal, da bo podpisal sporazum. Ali denar ali pa bo šlo 60.000 učiteljev na cesto. Za njihove plače je dobil poseben denar. Naš minister pa je podpisal pogodbo brez zagotovitve ustreznega denarja. Odgovornost je preložil na ramena vodij inštitutov, koordinatorjev univerz in direktorjev javnih zavodov. Mi smo morali ta denar zagotoviti, saj smo po zakonu dolžni izplačevati denar po kolektivni pogodbi. Ker denarja ne dobimo več, moramo krčiti neposredno delo. Če bo šlo tako naprej, bomo hodili v službo le še po plače in premetavali stare zadeve. Vse skupaj je nesmiselno in pomeni neki nov vidik politizacije. Neresno je tudi s strani kritikov, ki opozarjajo na slabo situacijo, na drugi strani pa se ne poglobijo v jedro problematike in skušajo svoje lastne finančne probleme reševati tako, da poskušajo iztrgati del proračunskih sredstev kaki drugi raziskovalni inštituciji. Treba je opozarjati na vzroke. Če pogledam druge inštitucije, od največjega Inštituta Jožef Štefan do manjših - Inštituta za narodnostna vprašanja, smo vsi v isti godlji. ZRC SAZU se v tem trenutku pokriva med 60 in 68 odstotki. Ne mislim, da bi morali biti vsi polno pokriti, to je pač odločitev vodstev inštitutov, kolikšen segment ljudi je potreben za delo. Ti ljudje gredo potem na razpise, če pa tega ne morejo, se pokrivajo iz materialnih stroškov, ker so potrebni. Takšen primer je Inštitut za slovenski jezik, kjer delajo Slovar slovenskega knjižnega jezika in Slovenski pravopis. To so projekti, ki potrebujejo več sodelavcev, ki niso nujno doktorji. Niso pa pri svojem delu manj kompententni. Projekt zahteva pet do deset let kontinuiranega dela in ljudi ne moreš odpustiti, ko zmanjka denarja, da si poiščejo novo službo, nato pa jih spet pokličeš, ko pride denar. Vendar ZRC-ju, ki je velika raziskovalna organizacija, izpad dveh ali treh projektov ne pomeni toliko kot kakšnemu manjšemu inštitutu, ki prijavi vsega skupaj pet projektov. To za njih pomeni potop ali odpustitev zaposlenih.

Najbolj transparenten primer, kot se zdi, je ministrovo pojasnjevanje, da je osnutek prihodnjega proračuna nekakšen program raziskovalcev SLS?

Osnovo proračuna, po članku, ki je bil objavljen v Večeru, pomeni program Kluba raziskovalcev SLS iz 1994. Človeku ni jasno, zakaj leto 1994 in zakaj SLS. Je imel SLS res tako dober program, in če ga je imel, ali je način, da ga udejaniš prek neke stranke edina možnost? Zakaj imamo potem ekspertni sistem? Marinček sicer v nadaljevanju pravi, da so program pozneje dograjevali v skladu s spreminjajočimi se tranzicijskimi razmerami naše države in v skladu s prevzemanjem načina dela, ki vlada v EU. Vendar ostaja vprašanje, zakaj celotnega sistema niso dograjevali po smernicah EU, temveč le v skladu s svojim programom. Prebral sem veliko strokovnih programov in tudi kakšnega strankarskega, ki je bil javno objavljen, toda nikjer nisem videl te ambicije, da bi bil strankarski program hkrati tudi absolutni program celotnega delovanja. Proračun za prihodnje leto je okvir za celotno funkcioniranje nekega resorja.

Prej ste omenili, da je minister dal zeleno luč za ustanovitev inštituta, ki ni dobil podpore znanstvene sfere in kljub pomanjkanju proračunskega denarja. Šlo naj bi za Primorski institut za znanost in tehnologijo - PINT, njegovo vodstvo pa naj bi bilo zelo blizu njegovi stranki ...

To je eklatanten primer politizacije. Inštitut je bil ustanovljen proti strokovnim stališčem sfere, tako direktor IJS Vito Turk kot bivši direktor kemijskega inštituta Stane Pejovnik sta na tiskovni konferenci v Kopru pred dvema letoma jasno povedala, da potrebe po novem inštitutu za naravoslovje ni.

Navsezadnje je na Primorskem tudi že novogoriška Politehnika ...

V Sloveniji imamo naravoslovne inštitute na Politehniki, imamo IJS, imamo jih na ljubljanski in mariborski univerzi. V tistem trenutku, ko se je pokazal interes, sta omenjeni vodji inštitutov eksplicitno poudarila, da ni novih potreb. Kljub temu je bil inštitut pozneje ustanovljen.

Sporno naj bi bilo število ur, ki jih je letos na razpisu dobil omenjeni inšitut oziroma vodja inštituta Norma Mankoč Boršnik (6375) in njena hčerka Anamarija Boršnik (4675).

Norma Mankoč Boršnik je ena od ustanoviteljic inštituta, njena hčerka pa je, po mojih informacijah, pred kratkim doktorirala. Ali je res tako nadpovprečno sposobna, da nekaj mesecev po doktoratu dobi število ur v obsegu več kot dva človeka? Mladi doktorji po doktoratu z veliko sreče in z zelo dobro produkcijo lahko računajo le na 1700 ur. Če postavim dobljeno število ur v primerjavo s humanistiko in družboslovjem v letu 2000, vidim, da sta dva človeka na inštitutu, ki ni bil strokovno ustanovljen, dobila skoraj toliko denarja kot obe omenjeni področji.

Toda ali ni že v preteklosti prihajalo do poskusov vrednotenja družboslovnih in naravoslovnih ved?

V neki fazi oblikovanja sistema vrednotenja je Jure Zupan, predsednik ministrskega sveta za znanost, na posameznih področjih prišel do ugotovitev, da so naravoslovne vede bolj eksaktne kot humanistične ali družboslovne. Konkretno se je zapletel v polemike z zgodovinarji, vendar se je to na koncu poleglo. Glede te razprave sem napisal tudi neki prispevek za glasilo ministrstva Raziskovalec. Vendar članek ni bil objavljen, ker je minister presodil, da je bil moj način izražanja prekritičen. Uredništvu je naročil, naj članka ne objavi. Uredništvo se je strinjalo, da se članek objavi, toda minister je vztrajal pri svojem.