Oporečniki

Pred dobrimi desetimi leti je bila zahteva po civilnem služenju vojaškega roka stvar javnega konsenza, ne le to, zahteva po demilitarizaciji in spremembi naborniškega sistema je bila pomemben del konstituiranja slovenske državnosti ali, z drugimi besedami, odkrit napad na vojsko in na suverenost jugoslovanske federacije. Pa se je zgodilo leto 1991 in Slovenci smo dobili svojo državo in svojo vojsko. Pravica do civilnega služenja vojaškega roka se je zapisala v zakon. Tako ima danes vsak nabornik možnost, da dolg domovini odsluži tudi brez puške in uniforme, kot gasilec ali kot učitelj, strežnik, voznik kombija, inštruktor, pač kot družbeno koristen delavec. Redni vojaki in njihovi starši civilnike res gledajo malce postrani, a kljub temu se njihovo število počasi zvišuje. Tako je lani prvič preseglo psihološko mejo dveh tisočev, toliko je bilo namreč vloženih prošenj. Vseeno je ta številka razmeroma majhna, saj je v nekaterih drugih evropskih državah vojaških obveznikov, ki služijo civilno, bistveno več. Tako npr. v Italiji, Nemčiji in Avstriji civilni vojaški rok služi od 30 do 40 odstotkov vojaških obveznikov.

Kljub temu so nekateri politiki že začeli govoriti o skrb zbujajočem zmanjševanju števila slovenskih nabornikov. O tem vprašanju so med drugimi razpravljali tudi v parlamentarnem odboru za obrambo. Med politiki se je že večkrat pojavila misel, da je civilno služenje vojaškega roka nekaj čisto nekoristnega, da se mladi le izogibajo sivozeleni suknji in da nam lahko z leti zmanjka klenih slovenskih vojakov. Da bi zmanjšali priljubljenost civilnega služenja, so predlagali njegovo podaljšanje. Namesto sedanjih sedem mesecev, bi jih oporečniki morali odslužiti deset, dvanajst ali še kakšnega več. Tisti, ki bi bili v vojašnicah, bi torej Sloveniji služili sedem mesecev, oni drugi pa dlje. Ti predlogi za zdaj še niso dobili zakonske zasnove, naleteli pa so tudi na kritike. Kljub temu se ob njih postavljajo zanimiva vprašanja. Kakšen je pravzaprav ugled slovenske vojske, če se ji mladi tako izogibajo?

Mladi imajo vojsko radi

Obramboslovni raziskovalni center na ljubljanski fakulteti za družbene vede je na začetku meseca objavil izsledke raziskovalnega projekta "Slovenska mladina in vojaški poklic 2000". Eden od glavnih ciljev raziskave je bil poiskati odgovor na vprašanje, kakšno predstavo ima slovenska mladina o slovenski vojski. In odgovor na vprašanje je bil nedvoumen: razmeroma velik del mladine je slovenski vojski naklonjen.

Po izsledkih raziskave Slovenije ne ogroža vojaška agresija: mladi se najbolj bojijo prometnih nesreč, brezposelnosti in kriminala, med nevarnostmi, ki izvirajo iz sodobne civilizacije, pa je vojaška grožnja drugih držav na zadnjem mestu. Kljub relativni varnosti bi se kar dobri dve tretjini anketiranih dijakov z orožjem ali na kakšen drug način dejavno uprli morebitni vojaški agresiji na Slovenijo. Mladi torej vojske na zavračajo, strinjajo se tudi s sedanjo zakonsko ureditvijo služenja vojaškega roka. Zanimivo pa je, da popolni profesionalizaciji prikimava le petina anketiranih dijakov. Raziskava je še pokazala, da mladi med šolskimi predmeti najbolj pogrešajo vzgojo o zaščiti in reševanju ter obrambno vzgojo, odstotek je pri mirovni vzgoji občutno manjši, pri verouku pa skoraj zanemarljiv.

Kljub presenetljivi delno militantni naravnanosti anketirancev mladi v Sloveniji ne zavračajo civilnega služenja vojaškega roka. Odgovor, da je zavračanje vojaščine zaradi različnih vzrokov pravilno in da jim je za civilnike pravzaprav vseeno, je obkrožilo dobrih 50 odstotkov anketiranih mladih. Vseeno jih 35 odstotkov misli, da je to napačna pot. V sklopu vprašanj o civilnem služenju vojaškega roka je še posebno zanimivo tisto, ki sprašuje 135 mladih, ki so se že odločili za civilno služenje, ali bi sprememba dolžine služenja vplivala na njihovo odločitev. Slovenski politiki očitno govorijo bolj na pamet, saj je raziskava pokazala, da za osip slovenskih vojakov ni kriva enaka dolžina trajanja civilnega in vojaškega služenja državi. Le 18 odstotkov mladih bi spremenilo odločitev o nadomestnem služenju vojaškega roka v civilnih strukturah, če bi se čas služenja podaljšal.

Kratek stik

Po mnenju dr. Antona Grizolda, ki je skupaj s sodelavci pripravil anketo, je za zmanjševanje števila nabornikov, ki se odločijo za vojaško suknjo, bolj kot možnost nadomestnega služenja v civilnih strukturah krivo nekaj drugega. "Mladi dijaki kažejo relativno veliko zanimanje za slovensko vojsko. Očitno pa prihaja do kratkega stika med interesom mladine in dejavnostjo slovenske vojske." Slovenska vojska bi se morala dejavneje lotiti prepričevanja in obveščanja mladih. Po mnenju mladih je ugled slovenske vojske pozitiven in poklic slovenskega častnika razmeroma cenjen. Kljub izraženemu zanimanju pa mladi o vojski in o možnostih zaposlitve v njej ne vedo prav dosti. Pomanjkanje informacij je torej eden od glavnih vzrokov za razmeroma slab odnos slovenskih nabornikov do služenja vojaškega roka. Napačno komunikacijsko strategijo je na tiskovni konferenci posredno priznal tudi Jože Jurš, predstavnik ministrstva za obrambo, naročnika raziskave. Po njegovih besedah bodo na ministrstvu začeli izvajati nove promocijske in informacijske strategije. Spremenili bodo torej nastop na trgu delovne sile in s tem ohranili razmeroma veliko zanimanje mladih za vojsko. Prihajajo novi plakati, zloženke, reklame, akcija, teme različnih raziskovalnih in diplomski nalog ...

Seveda slaba komunikacijska strategija ni edini krivec za zmanjševanje zanimanja mladih za služenje vojaškega roka. "Problem je tudi v vojski sami," je prepričan dr. Igor Kotnik - Dvojmoč, eden od sodelavcev pri raziskavi. "Mladim bi morali ponuditi drugačno služenje vojaškega roka. Namesto da na ministrstvu razmišljajo, kako kaznovati tiste, ki se vojski izogibajo, bi morali razmišljati, kako nagraditi tiste, ki služijo vojaški rok." Za kaj pravzaprav gre? Velika večina nabornikov odda prošnjo za civilno služenje takrat, ko pride poštar z modro kuverto in pozivom. Mladi začnejo torej o vojski resno razmišljati šele, ko ta potrka na njihova vrata. "Če pa bi zraven poziva dobili tudi seznam bonifikacij, do katerih bi bili kot vojaki upravičeni, bi se jih gotovo veliko več odločilo za vojaško služenje. Namesto negativnih sankcij bi morali mladim ponuditi pozitivne." Tako bi lahko med služenjem vojaškega roka opravljali brezplačen vozniški izpit, kot rezervisti bi bili deležni nekaterih davčnih olajšav, ugodnosti pri bančnem poslovanju ali prednosti pri različnih razpisih, lahko bi jim razdelili štipendije, priporočila itd. Prav tako bi se lahko spremenil način služenja vojaškega roka. Tako npr. v Avstriji naborniki obiskujejo vojsko, kot da bi hodili v službo. Vsako jutro se pripeljejo v vojašnico in vsako popoldne odidejo domov. Takšne in podobne ugodnosti za vojake bi gotovo povečale zanimanje za služenje vojaškega roka, vojska bi morala torej mlade motivirati za vojaško službo.

Poseben problem so študenti. Ravno ta del naborniške populacije prevladuje med tistimi, ki si želijo služiti vojaški rok v civilni (pre)obleki. Čeprav sodobna vojska potrebuje strokovnjake, mladi intelektualci vojsko praviloma zavračajo. Vzrok za to je pravzaprav zelo banalen. Študentom se vojska ne zdi dovolj zanimiva. "Star sem 27 let, če bi se v vojski naučil kaj koristnega in novega, bi bila zame svojevrsten izziv, tako pa se mi sedem mesecev zdi predolga doba za ponavljanje nekoristnih stvar," je povedal eden od študentov, ki služijo vojaški kruh v eni izmed slovenskih bolnišnic. "Problem pravzaprav ni v študentih samih, problem je v vojaški organizaciji. Petindvajsetletni študenti so bistveno drugačni kot devetnajstletni dijaki in vojska bi morala to drugačnost upoštevati, morala bi se prilagoditi specifičnemu statusu študentov," meni Igor Kotnik - Dvojmoč. Po njegovem bi lahko to naredili s krajšim služenjem ali z drugačnim načinom dela v vojski. "Študenti bi lahko opravili samo nujno, temeljno vojaško usposabljanje. Lahko bi bili opravičeni opravljanja nekaterih nalog, ki so manj skladne z njihovim načinom razmišljanja. Lahko bi obstajale posebne enote za študente. Namen služenja vojaškega roka je usposobiti človeka za izvajanje vojaške službe in takšna vojska tega študentom ne omogoča." Poseben status študentov v vojski ni v svetu nič izjemnega, tako imajo celo v Romuniji, deželi, po kateri se Slovenija ne zgleduje prav rada, študenti krajšo vojaško obveznost kot drugi naborniki.

Profesionalizacija in miselni preobrat

Po mnenju nekaterih strokovnjakov Slovenija pravzaprav ne potrebuje številnih nabornikov, saj sodobna vojska ne zahteva toliko ljudi kot vojske nekoč. Zakaj bi si torej želela celotne naborniške generacije, če toliko mladih vojakov sploh ne potrebuje? Sodobna vojska ne temelji na živi sili, ampak na vrhunsko izobraženih posameznikih, ki znajo upravljati tehnološko zahtevne bojne stroje.

Edini slovenski obrambni minister, ki je doslej že dvakrat ministriral v slovenskem Pentagonu, je v predstavitvenem nastopu pred poslanci poudaril, da se bo zavzemal za postopno profesionalizacijo slovenske vojske. Ta bi odpravila splošno vojaško obveznost in pripravila Slovenijo na vstop v Nato. S profesionalizacijo se strinjajo tudi v Janševi stranki. V svoj program so zapisali, da se bodo zavzemali za "visoko profesionalno Slovensko vojsko z ustrezno rezervo, ki bo izhajala iz vojaških izkušenj slovenskega naroda, bo sodobno tehnološko opremljena in vrhunsko usposobljena za vse oblike sodobnega bojevanja na celotnem slovenskem bojišču ter za izvajanje nalog v okviru mednarodnih oboroženih sil". Delovanje obrambnega ministrstva je bilo v zadnjih nekaj mesecih posvečeno prizadevanju za dosego tega cilja. Navsezadnje v Ameriki izdelano poročilo o slovenski obrambi zajema med drugim tudi del, ki govori o postopni profesionalizaciji slovenske vojske.

Kljub smelim načrtom Janeza Janše, na začetku mandata je govoril, da se lahko slovenska vojska profesionalizira v slabih dveh letih, je zamisel naletela na nekatere ostre kritike. Program profesionalizacije naj bi bil preveč političen in populističen ter premalo strokoven in analitičen. Pripravljen naj bi bil tudi brez širšega konsenza strokovne javnosti. Zamisel o profesionalizaciji naj bi bila torej bolj v prid parcialnim interesom politike kot pa strateškim interesom države.

Nekoč, a morda že jutri, bo Slovenija postala članica Evrope in ta bo od nas gotovo zahtevala nekatere spremembe nabornega sistema. Toda te spremembe ne bodo dovolj. V slovenskem Pentagonu se mora zgoditi miselni preobrat. Morda je že res, da so vrhovni poveljniki Nata zadovoljni z reformo slovenskih oboroženih sil, s sodelovanjem v mirovniških operacijah in z načrtovanim povečanjem sredstev obrambnega proračuna, a sliko vojske ustvarjajo tudi vojaki sami. Biti vojak pa že dolgo ni več sveta dolžnost zavednega državljana in vojska mora tudi na naborniško problematiko pogledati skozi očala novodobnega sveta.