cerkev / Onečaščena s Kekcem

Nadškof dr. Franc Rode je 5. novembra v navzočnosti številnih vernikov, sto duhovnikov, škofov, apostolskega nuncija Edmunda Farhata, jezuitskega generala patra Hansa Kolvenbacha, predsednika vlade Andreja Bajuka in drugih visokih gostov posvetil cerkev sv. Jožefa v Ljubljani. V pridigi je dejal, da je posvetitev "velik dan za Cerkev", nato pa orisal zgodovino te cerkve in njeno "tesno povezanost z usodo naroda". Potem ko je omenil prvo svetovno vojno, "v kateri so umirali Slovenci na mnogih bojiščih" in med katero je bila cerkev spremenjena v zasilno vojaško bivališče in skladišče živil, je opisal, kako je cerkev doživela "razcvet verskega življenja med obema vojnama". Takoj zatem naj bi bila "v obdobju polstoletne diktature, ki je hotela izbrisati vsa znamenja vernosti v deželi in iz src ljudi, cerkev spremenjena v filmski studio ter s tem onečaščena", saj je "doživela gnusobo opustošenja". Ob koncu tega obdobja naj bi bila "patra Tomaž Podobnik in Edmund Böhm začutila, da je prišel trenutek, ko se je treba zravnati in skupaj z verniki, ki so se pričeli na njun poziv zbirati v procesijah z lučkami in molitvami okoli cerkve, dosegla, da je bila cerkev vrnjena". Sedaj, po sinodi, ki zaznamuje "novo obdobje Cerkve", naj bi postala novo duhovno središče, kar naj bi bilo obetavno in govorilo o "jutrišnjem dnevu, ko bo vera v slovenskem narodu globoka, ponotranjena bolj kot danes," je napovedal nadškof Franc Rode.

Zgodovina sv. Jožefa

Zgodovina cerkve sv. Jožefa res ni bila posebej srečna. Temeljni kamen je 4. avgusta 1906 položil škof Jeglič. Do konca zgrajena (ne pa tudi dokončana) je bila leta 1914 po načrtih benediktinca Anselma Wernerja. Ob začetku vojne jo je zasegla avstrijska vojska in v njej namestila 200 vojakov. Ti so jo seveda precej poškodovali. Po odhodu vojakov je cerkev postala skladišče za moko in druga živila, tri leta po vojni je bila izpraznjena, potem pa jo je zaseglo poverjeništvo za socialno skrbstvo. Po protestu jezuitov jim je bila znova vrnjena.

Plečnikov oltar so v cerkev postavili leta 1940, po njegovih načrtih je bil narejen tudi Dom duhovnih vaj, v katerem je bila po drugi svetovni vojni najprej otroška bolnišnica, nato pa ginekološka klinika in lekarna. Zato ne moremo govoriti o tem, da gre za Plečnikovo cerkev. Po drugi svetovni vojni so bili prostori nacionalizirani in izročeni Vesna filmu (kasneje Triglav filmu) in nazadnje Vibi, ki jih je od države odkupila. Iz cerkve so naredili filmski studio, Plečnikov oltar pa zazidali.

Cerkev je bila - tudi zaradi osebnih Drnovškovih prizadevanj, saj je takratni predsednik vlade že leta 1995 od državnih organov zahteval, da se do konca leta 1995 vrne katoliški cerkvi - v postopku denacionalizacije vrnjena prvotnim lastnikom. Najslabše jo je odnesla Viba. Država je za njen račun kupila prazno Iskrino proizvodno dvorano v Stegnah, vendar so delovne razmere tam še danes nemogoče, saj odškodninskemu skladu ni uspelo izpolniti obljub podjetju, ki je nekoč izdelovalo večino slovenskih filmov. Enak dolg države do cerkve je bil takoj poravnan, odškodnina, ki jo je država odštela za obnovo cerkve, pa je znašala 275 milijonov tolarjev.

Onečaščena s Kekcem?

Prav zato je treba k zgodovini cerkve, kot jo je ob posvetitvi prikazal nadškof Rode, dodati še nekaj pojasnil. Bolj kot to, kar je nadškof povedal, je pomenljivo to, kar je zamolčal. Nesporno je, da je cerkev, ko še ni bila povsem dokončana, prva "zlorabila" staroavstrijska vojska, saj jo je uporabila za priročno vojašnico, hlev in skladišče. To prakso so v drugi svetovni vojni nadaljevale nemške okupacijske oblasti. V skladu z določili mednarodnega prava sicer zavarovani verski in kulturni objekti, ki jih v vojnem času zlorabljajo oborožene sile, izgubijo zaščito, ki bi jim morala biti zagotovljena. Povojna oblast je torej takoj po drugi svetovni vojni cerkev sv. Jožefa pravzaprav le prevzela v stanju, ko se ni več uporabljala za svoj namen. Seveda bi bilo prav, če bi bila cerkev sv. Jožefa takoj po drugi svetovni vojni vrnjena lastnikom, vendar je Rodetovo selekcionirano naštevanje "gnusobe onečaščenja" vsaj zavajajoče, če ne celo popolnoma zgrešeno. Še posebej zato, ker se kritika nanaša samo na socialistično oblast, ne pa na postopke drugih dveh oblasti, do katerih je cerkev ves čas izkazovala lojalnost in vse do vojaškega poraza služila njunim interesom.

Ni jasno, zakaj so se te "oskrunitve", ki so bile popolnoma v nasprotju z mednarodnim pravom in so cerkvi sv. Jožefa odvzele status zaščitenega objekta, zdele spodobnejše od "nespodobnega" produciranja filmov. Ob tem je treba dodati, da je v studiih na Ulici Zrinjskega v Ljubljani nastalo kar 95 slovenskih filmov, med njimi tudi Na svoji zemlji, Kekec in številni drugi. So bili vsi ti bolj "gnusni" od tega, kar so z orožjem in konji v cerkvi počeli vojaki? Nadškofovemu zgražanju nad zlorabami cerkev očitno manjka objektivnosti takrat, kadar zlorabe izvajajo tisti, ki jih cerkev šteje za zaveznike. Primerov za to je veliko: zaradi pobojev pri sv. Urhu in v številnih drugih cerkvenih objektih, ki so bili v drugi svetovni vojni - v nasprotju z določili mednarodnega prava -spremenjeni v mučilnice in utrdbe, dr. Rode nikoli ni izrekel tako težkih besed kot zaradi snemanja slovenskih filmov v sv. Jožefu.

Tudi podrobnejša preiskava narave "onečaščenja" cerkve pokaže precej drugačno sliko od tiste, ki jo je v pridigi omenil dr. Franc Rode. Drago Druškovič, ki je bil v tistem času sekretar komisije za kinematografijo pri republiškem izvršnem svetu, se spominja, da je vlada obravnavala postopke v zvezi s cerkvijo sv. Jožefa. "Komisija za kinematografijo in vladna pravna služba, ki jo je vodil dr. Globevnik, sta od Triglav filma zahtevali, da se pazi na umetniške predmete v cerkvi," pojasnjuje Drago Druškovič. Prav to je bil tudi razlog, kot se spominja Ivan Marinček, ki je bil tedaj snemalec pri Vibi, da je bil Plečnikov oltar zazidan.

Resnica je očitno nekoliko drugačna od tiste, ki so jo verniki slišali ob posvetitvi cerkve. Odgovor na vprašanje, zakaj se poglavarjem cerkve vojaška zloraba njihovih prostorov zdi manj boleča kot snemanje filmov, pa se morda skriva v naravi reda, ki so mu vrnili cerkev sv. Jožefa. Ena od skrivnosti velikega vpliva jezuitskega reda je njegova paramilitaristična organiziranost. Na vrhu jezuitskega reda je general, imenovan tudi "črni papež", ki ga izbere skupščina jezuitov in ima "monarhistična pooblastila". Filmarji se s proizvajanjem vsakovrstnega pohujšanja jezuitom očitno še zmeraj gnusijo veliko bolj kot njihovi bratje v orožju.