Kralj prebežnikov

Slovenski kriminalisti so minuli ponedeljek za zapahe spravili enega najbogatejših in najbolj iskanih slovenskih državljanov, 45-letnega Josipa Lončarića, vodjo velike skupine kriminalne združbe, ki se je ukvarjala s transportom ilegalcev na obljubljeni Zahod, natančneje v Italijo. Poleg njega so zaslišali 25 oseb, proti 18 napisali kazenske ovadbe, šesterici pa je bil odrejen tudi pripor. Končno, bi lahko dejali, saj je bil Lončarić dolgo časa trn v peti italijanskim in hrvaškim organom pregona. Naši sosedi sta že nekaj časa moledovali pri slovenskih organih, da jima izročijo po njunem mnenju glavnega organizatorja tihotapljenja ilegalcev, toda ker je bil slednji slovenski državljan, ga Slovenija ni hotela predati. Lončarić se je v Sloveniji počutil precej varno in se je svobodno gibal sem ter tja, še največkrat je bil viden na nogometnih tekmah ajdovskega Primorja, kjer je igral eden od njegovih varovancev, sicer eden boljših veznih igralcev v slovenski nogometni ligi Goran Vincetić. Slednji je vozil njegovega srebrnega mercedesa 500. Rekel je, da je Lončarić njegov mentor, o prebežnikih pa naj ne bi nič vedel.

Kdo je sploh Josip Lončarić? V Sloveniji je bil razmeroma neznan, saj se z njim niso kaj dosti ukvarjali niti mediji. V Italiji in še zlasti na Hrvaškem pa je bil deležen velike medijske pozornosti. Zgodbe o Lončariću so se v zvezi z ogromnim navalom prebežnikov pojavljale v številnih italijanskih časopisih, o njem je menda pisal celo International Herald Tribune, še več pozornosti pa so mu namenili Hrvati. V hrvaškem dnevniku Večernji list so se celo lotili reportaže o tem, kako in kje živi, in spremljali celo njegova popotovanja po Sloveniji. Lončarić sicer izvira iz okolice Čakovca, do slovenskega državljanstva pa je prišel ob osamosvojitvi, saj je deset let delal v Ljubljani kot taksist. Tu je najbrž tudi pridobil izkušnje, kako spraviti ljudi čez mejo. Nato pa je počasi začel graditi svoj međimurski imperij. V Pleškovcu si je sezidal poslovni center, ki ga domačini imenujejo Kitajska četrt, nogometno igrišče s tribunami, teniška igrišča, vilo z bazenom ter celo pristajališče za helikopterje. Pripisovali pa so mu celo letalsko podjetje s sedežem v Albaniji. Med domačini so celo krožile zgodbe, da je težak celo milijardo nemških mark, toda resnica se najbrž konča pri nekaj sto milijonih DEM. Njegove posle v Međimurju vodi njegova komaj 20-letna hči. Lončarić se je s kitajskimi prebežniki začel aktivneje ukvarjati po poroki s Kitajko Wang Xue Mei, ki jo je spoznal v Italiji. Njen stric Xu Bajing, ki so ga italijanske oblasti priprle v operaciji Oriente 1, pa je veljal za enega glavnih šefov kitajske mafije, ki se je ukvarjala s prevozi Kitajcev v našo zahodno sosedo. Lončarića so Italijani glede na pisanje medijev uvrščali skoraj v isti rang kot prijetega Kitajca. Wang Xue Mei pa je tudi že dva meseca v mariborskem preiskovalnem zaporu, potem ko so jo slovenske oblasti aretirale na podlagi italijanske tiralice. Kitajka naj bi bila tudi eden glavnih obremenilnih členov proti Lončariću.

Top boss

Lončarić se je v Slovenijo umaknil potem, ko bi moral zaradi tihotapljenja ljudi na prestajanje sedemmesečne kazni na Hrvaškem. Tla so mu pod nogami gorela tudi v Italiji, kjer je bil v odsotnosti obsojen na šest let zapora. Hrvaška in Italija sta nato začeli s pritiski na Slovenijo, naj jim izroči Lončarića, toda ker pri nas ni bil vpleten v nobeno kriminalno dejanje, se je lahko precej prosto gibal po Sloveniji s svojo novo ljubico, Hrvatico Virginijo Vodušek. Slovenski policisti so ga aretirali prav na njenem domovanju na Kunaverjevi v Ljubljani, čeprav si je pred kratkim zgradil novo hišo na Brezovici. Hrvatje in Italijani so po odkritju, da prebiva v Sloveniji, budno spremljali vsak njegov korak. Ne nazadnje so hrvaški novinarji izvohali, kje stanuje, še bolj pa so bili presenetljivi pogovori hrvaških novinarjev z italijanskimi agenti za boj proti mafiji. Ti so Lončarića šteli med 'top mafijske bosse' in so celo obljubljali, da ga bo v Slovenijo prišel aretirat ali celo ugrabit sam Giuseppe Padolano, policijski agent, ki je v francoskem Cannesu na ta način aretiral Licia Gellija, šefa prostozidarske lože P-2. Italijanski agenti naj bi tudi vedeli za vsak premik Lončarića, kar je morebiti indic, da so Italijani za njim sprva poslali tudi svoje tajne agente. Vprašanje je, če jih niso tudi Hrvati. Slovenski kriminalisti so po aretaciji Lončarića zatrdili, da je kaj takega nemogoče, saj so s Hrvati in Italijani sodelovali le pri izmenjavi obremenilnih dokazov. Toda prišlo je tudi do precej smešnih situacij ob spremljanju Lončarića, s katerim se je slovenska policija intenzivneje ukvarjala šele zadnjih šest mesecev. Eno izmed srečanj s svojim hrvaškim odvetnikom Silvijem Degenom v znameniti bizeljski gostilni Šekoranja, kjer sta se prvič po izvolitvi nove hrvaške garniture sestala tudi Milan Kučan in Stipe Mesić, so snemali slovenski policisti, v isti restavraciji pa so se kot po naključju znašli tudi nekateri novinarji, ki so vohljali za Lončarićem. Kako so ti prišli do informacije, da se bo tam pojavil Lončarić, ni jasno, namig pa je najbrž pricurljal iz hrvaških policijskih vrst. Morebiti pa je tudi kateri od njih opazoval omenjeni sestanek.

Kazensko ovadena osemnajsterica velja za glavne Lončarićeve pomočnike. Kitajce, Filipince, Irance in druge tradicionalne prebežnike so v Italijo prepeljali tako po kopnem kot po morju s hitrimi čolni. Italijani so Lončarića razglasili za izumitelja prevoza Kitajcev v tovornjakih hladilnikih, kjer se tlačilo 25 ali celo več ljudi. Nato pa se je scenarij očitno malo spremenil, saj so Italijani začeli opozarjati Hrvate, da postajata najbolj vroči žarišči za prebege otok Cres in Istra, od koder naj bi v Italijo odšlo kar 50.000 Kitajcev. Ti so morali za svojo pot v boljši jutri odšteti od 15.000 do 25.000 dolarjev.

Kaj se bo zgodilo po prijetju Lončarića? Slovenski policisti ne pričakujejo bistvenih sprememb, saj pritisk prebežnikov ne pojenja, in iskali bodo nove poti, kako priti na Zahod. Poleg tega je na prostosti še vedno S. B., državljan BiH in Slovenije, ki naj bi bil nekje v Bosni. Po podatkih slovenskih kriminalistov je bil eden tistih, ki so skrbeli za številne dogovore tudi v tujini, ko se Lončarić ni mogel premakniti iz Slovenije. Po vsej verjetnosti gre za Slobodana Bjalića, ki so ga italijanski mediji omenjali kot Lončarićevo desno roko.

Aretacija Lončarića in pomagačev je za slovenske policiste sicer veliko dejanje, vprašanje je le, zakaj so tako dolgo čakali.