Nevarnost prihaja z juga

Identitetne panike širom po Evropi temeljijo na univerzalnem strahu pred globalnimi migracijskimi gibanji. Angleški sociolog Christopher T. Husbands z London School of Economics pa je vendarle precej presenetil, ko je v argumentacijo o kontroverznosti nacionalne identitete ob koncu 20. stoletja vnesel koncept `moralne panike'. To je koncept sociologije deviantnosti, ki jih povzroči medijsko poročanje, ki ustvarja specifične identifikacijske okvire razumevanja in dejansko sprožajo negativno `javno naklonjenost'. Gre za pretiravanje in poudarjanje negativnih vidikov, predvsem predstavljanje nevarnosti in ogroženosti, ter zlasti za elemente iracionalnosti pri odzivih javnosti.

Pojav novih moralnih panik Husbands prikaže na sodobnih primerih: angleškem, nemškem in nizozemskem, vsem pa je skupno, da temeljijo na strahu pred številnostjo in kulturno ogroženostjo ali pa kar na kombinaciji obojega. V angleškem primeru namenja pozornost aferi Salman Rushdie in s tem v zvezi napadom `angleške' muslimanske skupnosti na Satanske stihe, kar je sprožilo številna spraševanja politikov in medijev o angleški identiteti in najbrž tudi o primernih (identitetnih) strategijah obnašanja. Pokazala se je še ena značilnost krščanske trdnjave Evrope, to je večni strah pred islamom, ki še zdaleč ni značilen le za Veliko Britanijo. Nizozemski primer opozarja na občutljivost `absorbiranja' številnih imigrantov v razmeroma majhno družbo, posebej pa je spet poudarjena `pripravljenost za asimilacijo' muslimanskega prebivalstva. Objekt moralne panike v Nemčiji pa so kdo drug kot azilanti, katerih številnost je najpomembnejša prvina grožnje nemškim identitetnim politikam. Avtor trdi, da takšne panike nastajajo in se ohranjajo na podlagi strahov in negotovosti avtohtonih evropskih ljudstev glede lastne nacionalne identitete.

Identitetno paniko je v slovenskem primeru precej lahko doseči, saj nam v državi s kratko državotvorno tradicijo potencialne nevarnosti očitno hitro zlezejo pod kožo. Ogroženost nedvomno prihaja z juga, akterji se nekoliko izmenjujejo in prav zdaj so v ospredju ilegalni pribežniki, ki so postali predvsem predmet dela ministrstva za notranje zadeve. Zato ne preseneča nehvaležni vtis, da živimo v policijski državi, kjer izza te ali one meje prežijo potencialne nevarnosti. V slovenskem primeru je pravzaprav najbolj zanimivo (nerazumno?), da je večji akter `preplaha' kot kakšna desničarko profilirana skupina v resnici sama država, saj ta o migrantski politiki obvešča javnost zlasti s številčnimi podatki. `Gradiva' za oblikovanje moralnih panik je tako na trgu več kot dovolj. Argumenti pa so isti, kot jih opisuje Husbands: številke, ki se spreminjajo v kulturno ogroženost. Statistične primerjave vzbujajo vtis verodostojnosti, kažejo na objektivnost in tako povečujejo `utemeljen' strah.

Ob balkanskem eksodusu se je kljub temu pokazalo, da je slovenska 'vladno-nevladna' naveza na nekaterih področjih zgledno - pri zagotavljanju osnovno- in sredješolskega pouka pa celo ugledno! - delovala pri lajšanju človeških katastrof. Ko je bilo leta 1993 v Sloveniji okoli 70.000 beguncev (3,5 % celotne populacije), se je že zdelo, da so občutljivi šivi, ki so zagotavljali socialni in politični konsenz o humanitarni in pravni državi, tik pred tem, da počijo. Številke, ki so tedaj preplašile morda celo večino prebivalstva, danes potrjujejo neko drugo podobo Slovenije, takšno, ki je vzdržala preizkus družbene solidarnosti. Že bežen pregled slovenskih medijev pa pokaže, da so se ilegalni pribežniki v njih prisotni v informativni in interpretativni zvrsti in v različnih žanrih. Na problematičnost neustreznih, morda le slabih in ne dovolj domišljenih (premišljenih?) strategij poročanja ali uredniških politik se je nekaj vidnih posameznikov in nevladnih organizacij sicer nemudoma odzvalo, vendar negativne medijske konstrukcije `pritiska ilegalcev na naše meje' očitno ni mogoče zlahka in hitro popraviti. Na meji dopustnosti in vsekakor onkraj dobrega okusa (etičnega novinarstva!) so primeri poročanj o skorajda `lovu na pribežnike'.

Strah pred 'neobvladljivostjo' priseljevanja je verjetno največja grožnja po evropski polarni delitvi 'vzhod-zahod'. Migracije v zahodno Evropo (z juga in vzhoda) so se močno povečale v drugi polovici osemdesetih let, ko so že številne evropske vlade izrazile strah pred `migracijskim pritiskom'. Pojav številnih migrantov in beguncev je postal predvsem vprašanje ekonomskega bremena `držav gostiteljic', vprašanje države blaginje, kar neposredno vodi k tenzijam okoli trga delovne sile. Množične migracije, pri čemer se omejujemo zlasti na imigracije, pa imajo vpliv tudi na področji, ki nista ekonomske narave, a kot se zdi, odigrata še pomembnejšo vlogo. To sta nacionalna varnost in nacionalna identiteta, na podlagi teh pa tudi politično ozračje v državah gostiteljicah.

Odziv migracijskih politik v zahodnih državah je usmerjen predvsem na večji nadzor, nadzorovalne politike pa lahko v grobem razdelimo v dve vrsti: na zunanji in notranji nadzor. Zunanji nadzor temelji na ukrepih, kot so uvedba vizumskih shem, omejitev vstopov oz. mejna kontrola, podatkovne baze o `neželenih osebah', zakonodaja za preprečevanje trgovine z ljudmi ipd., med ukrepe notranjega nadzora pa spadajo rapatriacije in deportacije, sankcije delodajalcev, institut začasnega bivališča, reguliranje dostopa do pridobivanja osebnih dokumentov, reguliranje dostopa do vitalnih področij družbenega življenja, kot so izobraževanje, zdravstvena oskrba, socialna pomoč ipd. Seznam pa s tem niti še ne zajema posrednih strategij nadzorovalnih politik, kakršna je denimo družbena segregacija ali diskriminacija. Vsekakor je priseljevanje oziroma obvladovanje priseljevanja iz obrobnega družbenega pojava postalo ena osrednjih političnih tem, s katerimi se redno ukvarjajo evropske vlade. Evropska periferija in v sklopu te zlasti kandidatke za članstvo v EU pa so preko uvajanja `schengenskih procedur' še posebej pod budnim očesom `prave Evrope'.

Veliko prespraševanje o nacionalni identiteti je povezano s procesi globalizacije, z novim državotvorjem v 20. stoletju, nekaterimi anomičnimi posledicami postindustrializacije, `neobvladljivostjo' migracijskih tokov, s strahom pred `pretirano multikulturnostjo' in s tem kulturno ogroženostjo, pa vse do `lokalnega' evropskega integracijskega dogajanja ob alternativnem razširjanju Evropske unije. Imaginarij pri instrumentalizaciji `nacionalne identitete' ima zelo širok razpon in sega od njene primarnosti do popolnega zanikanja. Uporaben, a nikakor enoznačen odgovor daje Rizman (1999) s členitvijo nacionalne identitete na vsaj v tri najrelevantnejše sestavine: prva je skupnost, ki jo je Jürgen Habermas poimenoval `ustavni patriotizem' in se nanaša na zavezanost političnemu kodeksu; druga je predstava, ki jo ima konkretna politična skupnost o sami sebi, to je način `zamišljene skupnosti', ki medsebojno in čezgeneracijsko povezuje ljudi; tretji element nacionalne identitete pa zadeva posameznikov individualni odnos do (svoje) skupnosti, torej obliko in način osebne identifikacije s simboli kolektivne identitete. Občutki ogroženosti ali denimo erozije nacionalne identitete se lahko pojavijo na katerikoli ravni, so pa znak, da z adaptivno močjo takih nacionalnih identitet nekaj ni najbolj v redu. Sicer napadov moralnih panik niti ne bi bilo.

Ne glede na to pa je problem `Slovenije kot Evrope' z vsemi priložnostmi in nepriložnostmi tudi problem ustrezne migracijske politike, ki mora temeljiti na jasnih izhodiščih: humanitanih usmeritvah, spoštovanju človekovih pravic, naciji družbene solidarnosti do `prizadetih' populacij in preprečevanju družbene izključenosti.