ekologija / Propadanje gozdov

Da gozdovi po malem umirajo, je danes že tako samoumevno, kot da zjutraj vzide sonce. Kaj dramatičnega se je pred desetletji zgodilo, da je sploh prišlo do raziskav in ukrepov za ohranjanje gozdov?

Mala tragedija. Leta 1980 je na Bavarskem propadanje jelke doseglo takšne razsežnosti, da je znani münchenski profesor izjavil, da leta 1995 v Schwartzwaldskem gozdu ne bo nobene jelke več. Nekoč gosti črni gozdovi, pojem temačnega gozda, so bili naenkrat razredčeni. Toda splošno opozorilo, da se z naravo nekaj dogaja, je dal okoli leta 1970 že "Rimski klub". Potem se je začelo obdobje v tehniki, ko se je razvila strategija visokih dimnikov, z njimi pa se je začel prvi korak h globalizaciji: globalizacija onesnaženja.

Z dimnikom preneseš onesnaženje k sosedu?

Točno tako, tudi pri nas so bili po isti teoriji zgrajeni dimniki v termoelektrarni Trbovlje. Nekaj časa to deluje, ko pa količine presežejo neko raven, je konec. Pogledal sem številke: leta 1983 smo v Sloveniji izbruhali iz dimnikov 260.000 ton žvepla! Ali veste, koliko je to vagonov v enem letu? Šestindvajset tisoč vagonov na leto, 70 vagonov na dan!!!

Kaj to povzroči v naravi?

Žveplo se veže z vodo, nastane žveplena kislina, ki potem mori: listje, iglice, korenine dreves. Če se sočasno pojavi še suša in mogoče še kaka druga kemikalija, se začne umiranje gozdov.

Ali pri nas emisija žvepla še narašča?

Ne, po propadanju velikih tovarniških gigantov v začetku devetdesetih let opažamo trend upadanja. Za leto 2010 predvidevamo, da bomo emisijo žvepla znižali na 40.000 ton na leto, in nekateri so prepričani, da SO2 ne bo več problem.

Količina žveplenih izpuhov se zmanjšuje, toda vi ste ugotovili, da se je stanje listnatih gozdov bistveno poslabšalo. Od kod to?

Vedeti je treba, da če stanje na ravni emisij izboljšamo, traja kar nekaj časa, da se to pozna tudi pri koreninah. Najprej se mora izprati ves strup iz tal, potem se morajo na novo razviti korenine, ki so prej propadale - proces, dolg desetletja. Tako kot je poprej minilo desetletje, da je gozd odreagiral na strupe. Čeprav se stopnja onesnaženosti pri žveplu izboljšuje, s cestnim prometom naraščajo dušikovi dioksidi, ob tem pa se hitro povečuje še količina ozona. Ta direktno žge po listnih tkivih. Poznamo tudi na videz pozitivne aktivnosti, kot je gnojenje iz zraka z dušiki, s čimer na hitro povečamo krošnje, korenine pa ostajajo enake, kar udari nazaj ob večjih sušah.

Hrast, ki v literaturi in mitih nastopa v svoji orjaški mogočnosti, je v vaših raziskavah le še klavrna senca samega sebe. V zadnjih 15 letih ste ugotovili njegovo drastično propadanje: 11,7-odstotna poškodovanost se je povečala na 37,7-odstotno! Zakaj?

Hrasti rastejo v nižinskem svetu, tam pa so svoje opravile melioracije, ki so znižale raven talnice. Drevo, ki je zaradi pomanjkanja vode v stresu, se potem veliko slabše upira posledicam onesnaženega okolja. Za nas obolevanje hrasta ni tako usodno, ker imamo razmeroma malo hrastovih gozdov. Pravijo, da je mati naših gozdov bukev, saj je je več kot tretjina, smreke je tretjina, jelke 5-6 odstotkov, približno toliko hrastov. Hrast je problem za Hrvate, ti živijo od hrasta slavonskih gozdov. Nasploh pa ni jasne kavzalne teorije o propadanju gozda. Pri nas so v najslabšem stanju iglavci, drugod po Evropi že listavci.

Ali bi lahko rekli, katera drevesna vrsta je najbolj trdoživa?

Ko smo na začetku gledali jelke in smreke, smo rekli: sadimo listavce! Petnajst let kasneje vidimo, da listavci pospešeno propadajo - kaj bomo zdaj sadili? V slovenskem gozdu ne moremo poiskati trdožive drevesne vrste z jasno perspektivo. Bukev je nekaj časa veljala za najodpornejšo, toda tudi pri njej se je povečala stopnja poškodb. Po zadnjih evropskih statistikah iz leta 2000 smo točno v povprečju Evrope: 20,5 odstotka poškodovanega gozda.

Lahko počneš karkoli, iz evropskega uničevalnega objema ne uideš?

V grobem ja, čeprav je nekoliko boljše na Finskem, bistveno slabše v "črnem trikotniku", območju med nekdanjo Vzhodno Nemčijo, Poljsko in Češkoslovaško. Perspektive niso jasne, nedvomno je le, da je propadanje gozdov dolgoročen proces.

Kako pojasnjujete, da se na Slovenskem stanje iglavcev poboljšuje, listavcev pa poslabšuje?

Na začetku je bila teorija o večji prizadetosti iglavcev, ker so ti prek iglic vse leto izpostavljeni onesnaženemu okolju, listavci pa naj bi bili zaradi "brezlistnega obdobja" v prednosti. Toda ta teorija ne drži več. Danes jo je zamenjala teorija multiplega stresa. Včasih se zgodi tako kot leta 1985, ko je spomladi drevje precej dobro pognalo, potem pa so prišli močni izpuhi žveplovega oksida, kar je dobesedno požgalo iglice. Takrat se je ob poročilih o ožganih gozdovih slovenska javnost prebudila in mi smo začeli svoje raziskave.

Napredek, ki se ga veselimo, je gradnja hitrih in sodobnih avtocest. Kako to doživlja svet dreves?

Računalniška preglednica je letos prvič pokazala, da se območje propadanja gozdov prekriva z avtocestnim križem sever-jug, vzhod-zahod. Kaj bo prinesel italijanski načrt avtocestnih povezav z vzhodno Evropo prek Slovenije, ne vemo. Kar si na karti ne znamo razložiti, je izredno slabo stanje gozdov okoli Kočevja.

Mislite pragozd?

Ne, ne, tam je stanje boljše. Mislim na gozdove pri Kočevski Reki, hmm, ne vem, ali je kriva stara zaprta cona (za javnost zaprto in varovano območje med letoma 1950 in 1990, kjer so pod Mačkom zgradili podzemne labirinte, v katere bi se med vojno umaknilo politično vodstvo, op. B. N.). Čeprav mislim, da to ne more biti vzrok. Edina razlaga, ki se zdi verjetna, je, da gre za razmeroma odprt prostor, kamor prihajajo padavine in onesnaženje iz Kvarnerja. V Bakru mislim, da še vedno obratuje velika koksarna.

Kakšne so razlike v obolevanju gozdov glede na državni, zasebni, cerkveni gozd?

V tej smeri nismo opazili razlik. So pa pri ohranjanju odmrle biomase. Nekoč je veljalo, kako lepi da so švicarski gozdovi - skoraj pometajo jih. Danes hočemo čim bolj sonaravno sliko. Ko puščate nekaj mrtvega lesa v gozdu, dajete podlago za druga živa bitja. Tu se pri nas pojavlja razlika: državni gozdovi puščajo veliko več mrtve biomase kot zasebni.

Kako ugotavljate, kakšno je stanje gozda, za vsako drevo posebej?

Natanko tako. Slovenijo smo z mrežo 4 x 4 km razdelili na trakte. Vsakega izmed 712 traktov je potem popisala ekipa dveh ljudi in po mednarodnih pravilih zapisala stopnjo uničenosti za vsako posamezno drevo posebej. Smo del vseevropskega projekta, ki se je začel v osemdesetih letih in danes združuje podatke o 128.977 drevesih na 5764 ploskvah v 30 evropskih državah.

Ali uporabljate sofisticirane tehnike pogleda iz zraka?

Pogled iz zraka omogoča snemanje z infrardečim filmom, kjer se pokaže škoda, ki s prostim očesom ni vidna. S prostim očesom lahko ocenimo stopnjo osutosti listov oz. iglic, infrardeči žarek pa prodre globlje v iglice. Glejte, ravno tukaj imam najnovejši ameriški satelitski posnetek Cola, narejen iz višine 800 km, vidite vsako bajto, vsako vrtačo, vsak električni drog ...

Iz letalske perspektive: kje je slovenski gozd v najboljšem stanju?

Zelo dobro je območje Nazarij in Logarske doline, v razmeroma dobrem stanju so Pokljuka, Jelovica in Tolminsko hribovje, deli Kočevskega Roga in snežniški gozdovi.

Ali ima jedrska elektrarna negativen vpliv, kar zadeva uničenost gozdov?

Težko bi rekel, sicer pa so po svetu že večkrat poskusili dokazovati, da imajo nuklearke vpliv na gozdove, a jim ni uspelo dokazati.

Ugotavljate, da jelka okreva. Ali to pomeni, da se je isto drevo, ki je bilo pred leti že 76-odstotno osuto, medtem regeneriralo in obnovilo, ali da so ta drevesa vmes pomrla in da so na novo zrasla bistveno bolj vitalna?

Gre za isto drevo. To je princip našega dela, ko opazujemo isto drevo v času sedaj 15 let. Šibka točka je ocenjevanje osutosti. Osutost pomeni količino manjkajočih iglic oz. listov.

Kako natančno to merite?

Na 5 odstotkov natančno. Uporabljamo švicarski atlas, v katerem imate za vsako drevesno vrsto sliko osutosti po odstotkih. Deset odstotkov pomeni, da ima v primerjavi z normalno smreko iste starosti na istem rastišču za 10 odstotkov manj iglic. Toda to je še v območju dopustnega. O očitno poškodovanih drevesih začnemo govoriti pri 25 odstotkih osutosti. Imamo popolnoma enak problem kot v medicini. Kako zdravnik ugotovi vaše zdravje? Ne pridete k njemu, da vam le izmeri širino lobanje in reče, da ste za 50 odstotkov vitalni. Izmeriti mora krvni pritisk, ugotoviti krvno sliko, skratka napraviti mora deset meritev, da potem postavi diagnozo. Pri nas je razlika v tem, da nimamo toliko sredstev, da bi jih vlagali v eno smreko. Zato ocenjujemo tisto, kar se hitro vidi, to pa je osutost in tudi porumenelost drevesa.

Kolikšno stopnjo uničenosti drevo še preživi? Če pride do 75-odstotne poškodovanosti, ga čaka samo še sušica?

Ko so leta 1985 začeli meriti osutost, so rekli, da se med 25 in 60 odstotki drevo še lahko regenerira, od tod pa nič več. To se je izkazalo za napačno. Imamo drevje, ki je bilo osuto več kot 65-odstotno, pa se je regeneriralo. Nekatere jelke so bile poškodovane celo 75-odstotno, a so pognale nove poganjke, krona se jim je zarasla, vrh je do neke mere na novo pognal in živijo naprej.

Kaj se je zgodilo: se je drevo prilagodilo onesnaženemu okolju?

Mislim, da ja. Toda vedeti morate, da je slika, ki jo dobi sprehajalec po gozdovih, bistveno boljša od resničnega stanja. Mi sproti odstranjujemo odmrle primerke, tako da mortalitete praktično ne zapazite.

Kolikšna je mortaliteta gozdov?

Odmisliti morate najprej to, kar gozdarji posekamo, potem pa dobite številko pol odstotka.

Zdravljenja dreves ne poznate, tu gre bolj za samozdravljenje?

Princip ozdravljanja je zunanji - zmanjšanje emisij nevarnih snovi. Veste, 60 odstotkov Slovenije pokrivajo gozdovi. Če bi šli vanje s kvazimedikamentom, kaj pa če bi se izkazalo, da je strup? Ni govora.

Ko se človek pelje skozi mesto, presenečen ugotovi, da se sredi avtomobilskega prometa, mestnih kurišč in tovarn nekatera drevesa še vedno solidno bohotijo. Ste mogoče sledili usodi mestnih dreves?

Ne, toda tamle na ovinku ob Večni poti, ko zapeljete z Brda, kjer se vsak dan peljem mimo, stoji zelo osuta smreka, ki pa je bila zelo osuta tudi že pred 15 leti! Se kar drži, ha ha.

Torej mestna drevesa ne propadajo tako hitro, kot bi pričakovali?

Ja, samo v mestu zelo skrbijo zanje. Z njimi resnično ravnajo kot kirurgi: jih obrezujejo, negujejo, prezračujejo tla. S temi dragocenimi drevesi ravnajo kot medicina. V Nemčiji delajo prav katastre poškodovanih mestnih dreves, načrt ozdravitve, zamenjav, to je zelo donosen posel.

Mi v gozdu namerno negujemo gozd s sekiro. Ne izvajamo terapije, temveč izločamo tisto, kar ne gre. V posameznem delu imamo 3000 dreves, nazadnje jih potrebujemo 300, zato lahko zdravimo s sekiro.

Nekoč so gozdarji zaradi industrijskega izkoriščanja favorizirali enovrstni gozd, na Pokljuki npr. najdete obširne smrekove gozdove. Zakaj je danes v gozdu ideal drevesna pestrost?

Za vzpostavo antistresnega okolja, ki omogoča večjo imunost, je potreben čim bolj pester gozd. Veste, to je kot v bančništvu. Dobro je, da imate delnice v več podjetjih: eno propade, drugo poskoči ... Narava počne isto: ena vrsta propada, druga se razširi, gozdarji jo poskušamo le posnemati.

Natančno raziskavo vodite 15 let, toda ali lahko kaj rečete o stanju gozdov pred 30, 50 leti?

To se da ugotoviti z dendrometrijskimi analizami, ko denimo merite letni prirastek. Na ta način se je ugotovilo, da je prišlo pri jelki do kolapsa nekje v šestdesetih letih. Takrat tega nismo opazili.

S temi metodami lahko ugotovite, kakšno je bilo stanje gozdov pred nekaj sto leti?

To se dela, Američani so prišli celo do 5000 let nazaj! To je predvsem podatek o podnebju, ki je največji dejavnik pri rasti dreves. Razbrati je mogoče tudi druge stresne dejavnike, kot je recimo izbruh vulkana.

Pri nas tako starih dreves ni, kako daleč v zgodovino nas pripeljejo letnice naših dreves?

Recimo nekaj sto let nazaj, do tisoč let nazaj pa pridemo s pomočjo starih lesov v starih zgradbah, za proučevanje še starejših obdobjih so uporabna v blato zalita mostišča mostiščarjev.

Če bi me zanimalo kaj o klimi iz časov Stiških rokopisov, bi moral najti kakšen tram v srednjeveškem gradu?

Točno, s tem, da morate sestaviti nize letnic tako, da se posamezna drevesa delno prekrivajo, da dobite preklop iz enega drevesa na drugega.

V pogledu nazaj bi na slepo sodil, da težjega obdobja od današnjega ni bilo?

Seveda je bilo - ledena doba, ki je kompletno spremenila podobo gozdov. Izrinila je cele drevesne vrste iz Evrope, npr. duglazijo, ki je na prvi pogled podobna smreki. Hladna klima je odrivala drevje proti jugu. Če imate gorovje, ki poteka od vzhoda proti zahodu, se mu drevo ne more izogniti. Zato smo v Evropi revni z drevesnimi vrstami. V Severni Ameriki potekajo gorovja od severa proti jugu, zato se je drevje lahko pomikalo proti jugu, ko pa so se ledeniki umaknili, se je lahko spet vrnilo na sever. Severna Amerika ima prav zato toliko več drevesnih vrst. Danes pri nas po rudnikih še najdemo les duglazije, v naravi je ni več. Tudi gozdnatost Slovenije se je zelo spremenila. Konec 18. stoletja je bila okoli 40 odstotkov, sedaj je 20 odstotkov več. V zadnjih 20 letih smo izgubili 200.000 ha kmetijskih površin. To se zdi meni, gozdarju katastrofa. Zdaj imamo projekt norih krav. Mogoče bo to kaj spremenilo. Po novi evropski zakonodaji se reja krav veže na površino. Subvencije so dodeljene tako, da bo krava, ki ima hektar za pašo, dobila subvencijo 30 mark na leto, tam, kjer bo pet krav na hektar, pa nič. EU začenja spodbujati sonaravno pašniško gospodarjenje. To je v redu za nas. Mi smo najbolj gozdnata država v srednji Evropi!

Je to plus za nas?

Je, živimo v prijetnejšem okolju, nimamo toliko težav z naravnimi katastrofami kot Avstrijci, Italijani in Švicarji, s hudourniki, snežnimi plazovi.

Kaj pa čist zrak?

Seveda, samo vedeti morate, da je tu meja: ko je onesnaženje preveliko, tudi gozd ni več vsemogočen. Ko je v zraku 250.000 ton svinčevih oksidov, ne gre več.

Gozd filtrira onesnaženje?

Ja, recimo absorbira strupene snovi v liste, ti potem odpadejo, s tem pa se razgradijo nevarne snovi. Dokazano je, da žive meje ob avtocestah zelo preprečujejo prenos svinca na kmetijske površine. Gozdovi so kazalec stanja okolja. Časopisi pogosto poročajo, koliko ljudi oboli za rakom, le izjemoma pa o biokazalcih propadanja gozdov. Toda za gozdom pride človek. To je to. Pred 20 leti se je pojavil pojem "umiranje gozdov", danes so tu "nore krave", korenine pa so v obeh primerih iste: v mišljenju človeka, da bo s tehniko vse dosegel, in v globalizaciji. Prvo globalizacijo smo imeli, ko smo spustili pline prek kontinentov, pri nesrečni živini pa so začeli prestavljati te živali po Evropi gor in dol in jih začeli hraniti s hranivi, ki so v principu tehnična iznajdba. To je posilstvo narave. Za gozdovi in kravami je naslednji na vrsti mogoče že človek.

Ali obstajajo raziskave o regijskih povezavah zdravja dreves in zdravja ljudi?

Seveda, vzemimo samo Mežiško dolino, v kateri imamo lokalne onesnaževalce, kot sta svinčev rudnik in predelava. Tam je bilo žarišče propadanja že pred vojno, v osemdesetih letih pa so bile narejene raziskave na ljudeh, ki pa niso bile objavljene, ker to ni bilo oportuno. Gre za vidne in občutne posledice na ljudeh. Na splošno velja: tam, kjer gozd nima perspektive, tja tudi jaz ne bi šel bivat.

Kje vi bivate?

V Pirničah pod Šmarno goro.

Pedantno merite stopnjo uničenosti gozdov, toda ali ima vaš inštitut kakšen vpliv na vlado?

Naš vpliv potuje prek Bruslja. Od EU dobi naša vlada zelo močne obveze, kaj mora narediti. Göteborška in kiotska konvencija zahtevata zmanjšanje emisij škodljivih plinov: SO2 za 86, NOX za 27, CO2 za 8 odstotkov. Mi kot inštitut nismo dovolj močni, da bi vlado v kaj prisilili, ko pa bomo prišli v EU, bodo direktive popolnoma jasne. Samo, veste, prihaja nekaj popolnoma novega: sprememba globalne klime. Zadnje napovedi so do plus 6 stopinj! V minulih stoletjih so bile spremembe le za pol stopinje.

Kaj pa pravijo dendrološke raziskave starih dreves za še starejša obdobja: se je kaj podobnega dogajalo v srednjem veku?

Znane so male ledene dobe, zadnja je iz 18. stoletja, ko se je temperatura znižala za eno do dve stopinji na leto. Toda zgodovinsko gledano je gozd v srednji Evropi kljub vsemu v vzponu. Danes ga je za odstotek več kot pred stoletji.

To lahko natančno primerjamo, zakaj že v dobi cesarja Jožefa II. so bili vsi gozdovi kartirani. Nekaj let ni bilo vojn, pa so poslali topničarje in vojaške inženirje, med njimi tudi Jurija Vego, da so izdelali karto celotnega avstrijskega cesarstva. Si predstavljate ta natančen popis imperija, ki je segal od Galicije do Padske nižine pa vse do romunske Transilvanije. Še danes impozanten projekt! Artilerijce so izbrali, ker so ti dobro poznali matematiko. Vrisali so vsak gozdiček, vrsto dreves, prehodnost, v smislu morebitnih premikov topništva in konj, in tipe gozdov. Ta specialka v merilu 1 : 27.000 je bila izdelana v štirih izvodih, ki so jih čuvali na Dunaju. Še pred 15 leti je bila skrita kot vojaška skrivnost. Leta 1995 jo je objavila SAZU "Slovenija na vojaškem zemljevidu", tako da lahko danes primerjamo, kako se vedejo avtohtoni in kako umetni gozdovi, ki so nastali po Jožefu II.