Za domovino z Natom naprej

Natanko tri tedne po Janševi fascinantni kolektivni raspaljotki so svoj letošnji veliki kongres priredili še naši ta drugi socialni demokrati, torej Pahorjevi ekskomunisti. Če rečemo, da je šlo v Celju za z eminentnimi tujimi govorniki in nobel rezolucijami zakrit visokooktanski cloak and dagger maskenbal, pa smo bili v Kopru priča skrajno prijetni - dasiravno med etapami nekoliko monotoni - zgodnjepoletni obmorski žurkici s sicer nekaj ostrimi frazami, vendar s skrajno pričakovanimi izidi. Stari/novi predsednik resda ni nastopil na terasi in tudi ne oblečen v natakarja, je pa zato seveda zelo dobro pazil, da je pozdravni, otvoritveni govor celo še bolj kot ponavadi oropal vsega, kar bi lahko komurkoli pokvarilo simpatičen konec tedna na Primorskem.

Naj - naj - naj

Slovenski novinarji smo postali v desetletni zgodovini od naših prominentnih političnih glav vse preveč razvajeni s škandaloznimi lapsusi in sijajnimi butalskimi metaforami, Borutu Pahorju pa se je uspelo še enkrat znova praktično popolnoma izogniti tako prvim kot drugim. Pri tem je uporabil svoje zlato, stokrat preverjeno pravilo: o vsem in za vse, samo konkretne vsebine ne! Če strnemo: kaj ni prečudovito, da smo šli v koalicijo, v kateri tako ali tako nismo skupaj zato, ker bi se pač matematično tako izšlo, temveč zato, ker srčno verjamemo, da lahko skupaj soustvarjamo boljšo Slovenijo? Danes, junija 2001, smo lahko z delom naših ljudi in stranke kot celote znotraj vlade resnično zadovoljni, volilni izidi pa še vedno močno odmevajo tudi v tujini. Vse gre samo navzgor! A, tovariši in tovarišice, ne zaspite! Treba je "biti zraven", "biti buden", "razumeti te izzive"! Samo tako bomo lahko še naprej itd.

Edino morda konkretnejše sporočilo, ki ga je slovenski dinamo tretje poti položil na srce predvsem lastnemu zadnje čase čedalje bolj zoprnjakarskemu podmladku, je vključevalo v obvezni žamet zavito opozorilo glede vseh tistih antinatovskih sentimentov, o katerih beremo, da so se jih nekateri nakanili obešati na veliki zvon celo med največjim uspehom naše diplomacije od odcepitve naprej. Da se razumemo: mladi naj sicer "brez vsakih zadržkov" povejo, kaj mislijo in hočejo, hkrati pa naj se vseeno zavedajo velike odgovornosti, ko bodo na naših kandidatnih listah zelo kmalu začeli prevzemati vodenje države. Konec koncev: ne postavljajmo se na neko stališče samo zato, ker se nam zdi, da je trenutno popularno in všečno.

Razen tega pa vse prekrasno, vse perfektno, vse naj-naj-naj. Predsednik, ki ga je med kasnejšo razpravo Srečko Meh ljubkovalno poimenoval "naša znamka, za katero stojimo prav vsi", je zbranim naslikal tako imenitno podobo strankine umeščenosti v malodane popolnem širšem ustroju stvari, da je bilo treba od vsega dobrega kar na kosilo. Kdor je ob tem tudi v kasnejših urah pričakoval zaporedje podobne avtomatične omledne samohvale, pa se je moral pripraviti na presenečenje. V sklopu popoldanskih referatov, torej razprav ob poročilu stranke v obdobju 1997-2001, se je znašlo nekaj tako ostrih in rušilnih besed, da bi recimo Janez Janša na neki točki bržkone na oder privršal z največjim možnim gatlingovim mitraljezom.

Tovariška kritika

Začelo se je zelo neškodljivo, z govorom tajnika Dušana Kumerja, s poročilom nadzornega odbora, s poročilom poslanske skupine. Za komaj brzdano navdušenje nad delom znotraj koalicije so bili seveda zadolženi vsi trije trenutni ministri iz Združene liste. Minister Rado je tako prišel poročat o številnih prečudovitih uspehih širšega represivnega aparata pod njegovo taktirko - da bi naštel vse, bi mu bržkone preprosto zmanjkalo časa -, posebej pa je poudaril novo, sistemsko imigracijsko politiko. Ob tem se je korajžno obregnil ob novo slovensko bolezen po imenu ksenofobija, katere simptomi so različni vaški in četrtni liderji ter politični hujskači, njegov groundbraking prispevek k teoriji reševanja te jare kače pa je bil močno poudarjeno vzpostavljanje konstruktivnega dialoga med državo in lokalno skupnostjo. Ministrica Andreja - ta po svojih besedah "prihaja s terena, torej iz nekega muzeja" - je spregovorila o tem, da se je namerila kulturo olajšati birokracije, o tem, kako nosijo današnji kurirčki brezžične torbice, in o tem, kako zvečer, ko leži v postelji in bere, ve, da bomo skupaj veliko zmogli. Minister Vlado je družboslovno odgovoril na lastno vprašanje, zakaj bi volilci stranki sploh zaupali: med drugim tudi zato, ker želi skupnost tolerantnosti, ker želi podpreti šibkejše in ker je kohezivna sila.

Zdaj veste. Da pa se nekoliko pusta koprska dvorana nazadnje vendarle ni razpočila v milnem mehurčku opitosti z velikimi sedanjimi in bodočimi dosežki, je poskrbelo nekaj članov, ki zadev ne vidijo skozi tako mavrično prizmo. Najprominentnejši med njimi je bil dosedanji podpredsednik Aurelio Juri, ki kandidature za ta položaj ni obnovil, to pa zato, ker je po lastnih besedah dovolj samokritičen do svojega dela, pa tudi nad doseženim volilnim odstotkom ne zna biti zares navdušen. "Po vloženih naporih in po nesrečnem Bajukovem obdobju sem, roko na srce, pričakoval več..." Njegova naloga svetovalca najožjemu vodstvu stranke kljub vsemu trudu ni obrodila pretiranih sadov, to se je potem izrazilo v številnih strankinih odmikih od politike, s katero bi morala prav vsaka zdrava leva alternativa mahati pred nosom togim nacionalnim opcijam. Najhuje so se ga dotaknila nekatera z leti izražena stališča glede španskega kompromisa ter obmejnega sporazuma s Hrvaško, da nedavnih pomislekov v zvezi z napovedanim Schroederjevim govorom sploh ne omenja. Ob tem se počuti poraženega v dolgoletnih prizadevanjih, da bi vcepil vsaj delček odprtega evropskega duha v pojave zakrnele slovenske miselnosti.

Še en razlog za umik s položaja podpredsednika bi šlo iskati v omejenosti manevrskega prostora, ki ga ima ta položaj na voljo ob javnem predstavljanju in uveljavljanju svojih pogledov vis-a-vis položaja predsednika. Ker podpredsedniku pogosto preprosto ne ostane drugega, kot da "neha nergati in se z odločitvijo ali potezo predsednika sprijazni", želi biti po novem teh vajeti odvezan, znotraj strankine politike bi se rad sprehajal svobodneje, ne da bi ga kar naprej karali, "da otežuje delo predsednika, da načenja njegovo avtoriteto in s tem enotnost ter ugled stranke". Skratka, ne umika se zato, da bi kaj manj delal, temveč zato, da bi lahko kdaj kaj več povedal. Opravičuje se, če ob tej pomembni priložnosti ni bil pretirano triumfatorski, želi pa Združeni listi tudi v prihodnje vse najboljše, predvsem pa, da bi ostala zvesta modernim levim načelom tudi, ko bi jo lahko to stalo kak volilni glas.

Štafeto je prevzel Srečo Čater in spregovoril o družbi, kjer delojemalci na sodiščih po osem let čakajo na svojo pravico, kjer morajo delojemalci za tudi po 220-urne mesečne delavnike po načelu vzemi ali pusti vzeti štiriinosemdeset tisočakov in kjer, navsezadnje, sestavljajo delojemalci večino strankinega volilnega telesa. "Če bodo hodili naši ministri na seje vlade posvajat stališča LDS, nas bo to na prihodnjih volitvah drago stalo!" Med razdelitvijo fevdov je ZLSD recimo kmetijstvo v celoti prepustila koalicijski partnerki, kvalificirani ljudje ne dobijo službe, ker niso prave barve, kar pa se tiče prej navedenih uspehov policije, bi ji bilo treba v zvezi z nesposobnostjo v vrsti odmevnih primerov nekajkrat zavrteti tisto dobro staro od Adija Smolarja: Bo treba delat, bo treba delat, ne ga srat ...

Najbolj kritičen med kritičnimi je bil gospod po imenu Sebastijan Jeretič, ki je sicer začel s sila dolgočasno humanistično študijo o nujnosti levice prihodnosti (ob dveh zgodovinskih temeljih levice preteklosti in levice sedanjosti), vendar prispevek nadgradil z izrazito žolčnim osebnim mnenjem: vodstvo stranke je zanj preozko in kratkovidno, samih nekaj odstotkov volilnega plusa in golo sodelovanje v vladi pa ne pomenijo za levico nič, ama absolutno nič. Gre za "vladanje brez ustrezne vsebine", strankino vodstvo - predvsem predsednik Borut - pa uresničuje politiko, ki temelji izključno na videzu, brez vsake etične integritete, eno samo jadranje na čim bolj večinskem javnem mnenju.

Kritik je bilo še nekaj, vendar ne tako vehementnih in niti četrt tako neposrednih, drugi govorci so se obregovali predvsem ob nezadostno organizirano strankino mrežo, ki naj ne bi zajemala celotne Slovenije, nedovoljšnjo angažiranost Združene liste v sklopu odpravljanja krivičnih razlik med centrom in periferijo, pomanjkljivo pripravljenost na neizbežni spopad z ekološkimi travmami in celo splošno "spogledovanje na vse strani, ne da bi se hkrati dobro zavedali, kdo so naši volilci".

Humoristi

Po tej časovno sploh ne kratki seriji zlohotnih in mrkih besed so prišle na spored volitve in pred njimi ni prišel na oder nihče, ki bi delegatom zapovedal, kdo naj se in kdo naj se niti v sanjah ne izvoli v razne odbore, tudi ni delegatov nihče zaprl v volilno dvorano in jim zaradi preveč nervoznega mehurja odvzel glasovalne pravice. Tudi, če ne predvsem zato je bil prisiljen ubogi Borut nekaj žaltavih na svoj račun pogoltniti še v večernem satiričnem kabareju, ki sta ga, kot se spodobi, v celoti izpeljala dvorna humorista Boris Kobal in Sergej Verč. Ciril Zlobec se je na vsesplošno navdušenje s svojimi domiselnimi epigrami še nekako spravljal tudi na politike, ki imajo z Združeno listo prekrižane meče (osebno najljubši mi je bil tisti, posvečen našemu najuspešnejšemu konkvistadorju, in sicer: "Prečastiti gospod metropolit, dovolite mi, da vas pošljem v ... ... ... Rogaško, tam si privoščite masažo, toplo izbo, dovolite, da vas še enkrat pošljem v Rogaško!"), gospod Justinčič pa si je očitno skrajno resno pribeležil kritike iz Lutkovnega gledališča in se je prek svojih prodornih analiz spravil predvsem na recimo temu lastni pol.

Kakšna je razlika med Pahorjem in njegovo ženo? Nobene, oba sta zaljubljena v Boruta. Najbolj rdeče na Borutu so njegove očke, ko se poln klora dvigne iz plavalnega bazena. Je pa fino, ker nam bo lahko Borut prek umetnega osemenjevanja končno zagotovil množično lepo potomstvo, s tem da sta se začela nad takim postopkom čedalje bolj navduševati tudi Potrč in Kocijančič. Oba sta namreč trdno prepričana, da imata izjemno kakovostno genetsko zasnovo, edini problem pa seveda bo, kako jo sploh dobiti ven. Gospod Justinčič je z vsako novo razdrto šalo pridobival momentuum, tako da se je nazadnje lansiral celo v dolge kompleksne basni s sila preprostimi nauki, kot je recimo: "Ne prepuščaj drugim zunanjega ministrstva, ki si ga svojim volilcem že obljubil, drugače se bo lahko v tvojem gozdu poscal prav vsak Artur!" Končni aplavz je bil oglušujoč, Borutov zagoreli nasmešek samo za nanometer preširok.

Ker je bil sobotni večer nasploh ena sama velika razbibriga, ki naj bi čim hitreje razpršila morebitno slabo prebavo ob težkih popoldanskih besedah, si je oder nemudoma prisvojila Ana Pupedan, gostje kongresa pa so pod zvezdnatim koprskim nebom zapopadli okusno mastno zapečene ribice in jih polili z galonami refoška. Pupedanovci so ob tej priložnosti s svojim izrazito kakofoničnim jamom kljub vsemu delovali nekoliko zunaj konteksta, čeprav so med nastopom zelo čustveno hropli reči, kot so: "Drugovi i drugarice, nećemo dozvoliti da nam neko brblja pogrešne stvari o herojskoj borbi omladine za slobodu i jedinstvo našeg naroda!" Kmalu so dokončno skapirali, da lahko uspejo izključno z raznimi ska priredbami evergrinov, kot je na primer Šivala je deklica zvezdo, na zvoke katerih je Jerci Mrzel in nekemu še posebej fankoidnemu mlajšemu dedku uspelo solidno zanimirati plesišče sredi miniamfiteatra, in ko se jima je pridružil še bataljon okrepitev na čelu z Danico Simšič, so precej okretno odplesali še pravo pravcato kolo na bivšo jugoslovansko himno.

Naslednje jutro so se vsakovrstne strasti pomirile, površina kongresa pa je bila videti mirna kot površina koprskega morja. V nedeljo so se tako posvetili predvsem sprejemanju resolucij in razglasitvi volilnih izidov. Čeprav so o prvih zelo živahno razpravljali, so nazadnje sprejeli vse načrtovane, poudarek pa naklonili znanju, individualni in kolektivni varnosti, blaginji in partnerstvu, karkoli to že je. Najbolj se je po pričakovanjih mrščilo glede Nata, vendar se je Mladi forum nazadnje odrekel svojim radikalnim pozivom in se zadovoljil z zagotovilom, da bo stranka o tej temi najkasneje v enem letu pripravila programsko konferenco. V zameno je dobil podporo za svoje morda žgečkljive resolucije o legalizaciji prostitucije in porok istospolnih partnerjev.

V sklopu volilnih izidov je v ostri konkurenci z Borutom na koncu vendarle zmagal Borut (46 glasov proti), po mesarski bitki z Dušanom Kumrom je zmago slavil in položaj glavnega tajnika dobil tudi Dušan Kumer. Za podpredsednika stranke je bil znova izvoljen Miloš Pavlica, za drugo podpredsedniško mesto pa je Breda Pečan v drugem krogu glasovanja z enim samim glasom razlike porazila Andrejo Rihter. Na kasnejši tiskovni konferenci je novi predsednik pokazal olajšanje predvsem glede zgodovinsko gledano kopernikanskega preobrata v zvezi s formalno podporo vključevanju v evroatlantske povezave, saj je dejal, da res ne ve, kakšen bi bil sicer položaj ZLSD znotraj koalicije. n