Sovino gnezdo na Šmartinki?

Gradnja Šmartinke - poslovno-trgovsko-stanovanjskega objekta, njegova lokacija je med Šmartinsko, Žalsko in Jarško cesto, v neposredni bližini ljubljanskega pokopališča Žale, pa tudi novozgrajene stavbe Davčne uprave - je, milo rečeno, hecna že od samega začetka.

Prvotni investitor projekta je bila, tako Zmago Brenčič z upravne enote Moste, "neka firma", ki pa ji je pozneje, po vseh uradno pridobljenih dovoljenjih, za gradnjo zmanjkalo sape in je zato posel predala gradbenemu podjetju Primorje. Ko smo se pozanimali za ime te neke firme, smo naleteli na zid molka oziroma sklicevanje na tajnost podatkov. Zanimivo, kako nekdo preprosto dobi gradbeno dovoljenje, soglasje sosedov itd., njegovo ime pa ostaja skrivnost. In spet zanimivo: ko je ta neka firma gradnjo oziroma izkop začela, še prej pa seveda ogradila parcelo, sploh nikjer ni bilo najti table z navedbo investitorja, kraja in časa izdaje gradbenega dovoljenja, odgovornega vodje projekta itn. No, kljub vsemu smo iz zanesljivih virov prav iz Upravne enote Moste "mimogrede" izvedeli, da ta neka firma zagotovo "sliši" na ime Is(o)ajlovič, in spet "mimogrede": njen ustanovitelj Drago Isajlovič je človek, ki je pred daljnimi leti "strpal" v vojaški zapor Janeza Janšo. Dalje: tako imenovana naveza JJ naj bi zaradi tega pokazala zobe in projekt gradnje Šmartinka je bil kmalu zatem ustavljen ter predan drugemu investitorju, Primorju.

Vsi indici kažejo na to, da je novi investitor, torej Primorje, prevzel nehvaležen posel, s katerim se sam nič kaj rad ne pohvali. Namreč: na vse klice v zvezi z zadevo njihove gradnje poslovno-trgovsko-stanovanjskega objekta Šmartinka nas je priljudna tajnica ljubljanske enote Primorja napotila naprej do vodje projekta gradnje, potem do (pred kratkim) ustanovljene nepremičninske firme Metropola, d. d., Ljubljana, ki skrbi za trženje omenjenega objekta, prav nazadnje pa nam je na sedežu podjetja v Ajdovščini le uspelo dobiti tudi glavnega direktorja gradbenega podjetja Primorje, Dušana Črnigoja, ki pa nam je v krajšem pogovoru lahko le potrdil, "da so omenjeni projekt Šmartinka prevzeli od prvotnega investitorja, Isajlovičeve firme ISO".

Gradbeno podjetje Primorje je zadevo začelo urejati po najhitrejšem možnem postopku: množična mehanizacija za izkop je rohnela tako ob delavnikih kakor tudi ob nedeljah in praznikih - in sicer vse tja do poznih večernih ur, ki pa so bile dobesedno videti kot beli dan, saj so na delovišče postavili močne reflektorje. Potem je sledilo spet nadvse hrupno vlivanje plošč (gre za štirinadstropni objekt), omenjeno delo pa se je prav tako - običajno ob koncu tedna - zavleklo pozno v noč, in zadnji tovornjaki, t .i. hruške, so izpred objekta "odsmrdeli" komaj nekaj do polnoči. Pretekli mesec pa je Primorje podrlo oba doslej navedena časovna rekorda, saj delo na objektu od takrat poteka dobesedno 24 ur na dan, torej tudi ponoči. Gradbišče je intimno razsvetljeno z nujno potrebnimi reflektorji, samo delo pa poteka v kleti objekta, skrito pred očmi nepoklicanih radovednežev.

"Ob treh zjutraj me je iz spanca zbudil neznosen hrup," pripoveduje sosed iz bližnjega stanovanjskega bloka. Naslednje dni se je hrupna zgodba ponavljala, zato je bilo kar nekaj klicev oziroma prijav na policijo. Policisti so prišli in tudi kmalu odšli, delavci so jim naknadno opsovali in mater in očeta, potem zaklenili vrata na gradbišče in - ružili dalje, do jutra. "Le kaj za vraga vendar ponoči gradite v vaši kleti, da prihaja do takšnega hrupa?" smo povprašali gradbeno podjetje Primorje. Vodja projekta, Aleš Bratoš, nam je prijazno in strokovno razložil, da gre preprosto "za glajenje betona, sama procedura dela pa je pač vezana na določen čas strjevanja, zato ..." Na naše vprašanje, če imajo dovoljenje tudi za nočno delo, še posebej ker je to zelo hrupno, pa je odgovoril: "Imamo vsa dovoljenja."

Na ministrstvu za okolje in prostor so nam sicer takoj povedali, da se s kršitvami prekoračitve še dovoljenega delovnega časa ubada ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Ampak Borut Brezovar z inšpekcije za delo pri omenjenem ministrstvu nas je s svojim odgovorom, da četudi je hrup povzročen z delom, to ne zadeva njihove službe, spet napotil na okoljsko ministrstvo, kjer nam je glavna inšpektorica Saša Bačnik izpeljala odgovor kar na primeru Metelkove (mimogrede, tamkaj policija kalilce nočnega miru kratko malo strpa v marico!). Minister za okolje in prostor, g. Janez Kopač, sicer pravi: "Inšpekcijske službe se med seboj vedno obveščamo o zadevah, ko gre za pristojnosti več inšpekcij." No, na primeru Šmartinka ta njegova izjava gotovo ne drži.

Sicer pa naj bi se v Šmartinki med drugim "znašla" tudi policijska postaja, česar na ministrstvu za notranje zadeve sploh niso zanikali, kvečjemu (" ... ne ve se točno, kdaj in kje, ampak v bodoče ...") potrdili. Šušlja pa se tudi, da je stanovanjski del objekta Šmartinka že bolj ali manj rezerviran za t. i. agente. Kar pa gotovo ne more biti zadosten razlog, da so našega fotografa, ko je od daleč "škljocal" objekt Šmartinka, zelo neprijazno pregnali nadzorniki objekta. Fotografiranje bi mu dovolili samo v primeru, da bi za to imel dovoljenje!?