Kebrova jesen

V jeseniški porodnišnici se je konec aprila rodil otrok, ki je zaradi težav pri porodu nekaj dni pozneje umrl v ljubljanskem Kliničnem centru. Po nesrečni smrti je po Gorenjskem začelo krožiti anonimno pismo, na katero so postali pozorni tudi kranjski kriminalisti. Po opravljenih preiskavah in pogovorih so zaradi suma povzročitve smrti iz malomarnosti ovadili zdravnika, ki je tistega dne pri porodnici opravil zdravniški poseg. Ovadeni sicer v jeseniški porodnišnici ni zaposlen, v njej dela pogodbeno že 15 let, sicer ima v Ljubljani zasebno ginekološko ambulanto. Na vloženo ovadbo se je takoj odzval direktor jeseniške bolnišnice Janez Remškar in podvomil o kriminalistični odločitvi. Ovadba naj bila prenagljena, kriminaliste naj ne bi zanimalo mnenje ginekološke stroke. Zato so v Jesenicah sklenili za znanstveno presojo zaprositi strokovnjake in konec septembra je komisija razširjenega strokovnega kolegij za ginekologijo in perinatologijo pod vodstvom Boža Kralja na korespondenčenih sejah ugotovila, "da pri zdravniku ne gre za malomarnost ali nevestno zdravljenje, morda le za premalo izkušenosti pri uporabi zdravila prostin 15M". Osumljeni zdravnik je namreč med porodom pacientki predpisal zdravilo, ki se uporablja za izpraznitev maternice z mrtvim plodom ali pa za ustavljanje poporodne krvavitve. Tako krivda zdravniku ni bila dokazana, usodna napaka pa naj bi se zgodila tudi zato, ker je osumljeni po vsej verjetnosti napačno zdravilo zamenjal s poimensko sicer podobnim, a po učinkovanju sila različnim prostinom E2, ki se dejansko uporablja za spodbuditev poroda.

Zgodba pa se tukaj še ne konča. Minister za zdravje Dušan Keber je imenoval lastno komisijo, ki je pod vodstvom Vladislava Pegana prišla do popolnoma drugačnih ugotovitev. Smrt novorojenčka je po njihovem mnenju posledica "temeljne strokovne napake", ki ji je sledilo "prepočasno ukrepanje prisotne specializantke in babice". Keber je nedvoumno obsodil tudi mnenje Kraljeve komisije. O njej je dejal, da se je skušala izogniti strokovni resnici in da so njihove ugotovitve nepopolne ter zavajajoče, "pri čemer je razvidno prizadevanje, da se ublaži zdravnikova strokovna napaka". Minister je tako priznal zdravnikovo krivdo, obsodil cehovsko "solidarnost", hkrati pa napovedal tudi korenite spremembe v slovenskem porodništvu. V četrtek je o primeru razpravljal še odbor za strokovna medicinska vprašanja zdravniške zbornice, ki je prav tako ugotovil, da je bila storjena "nedvomna zdravniška napaka". Zdravniku je začasno prepovedal opravljanje zdravljenja v slovenskih bolnišnicah, v skrajnem primeru pa mu grozi tudi odvzem zdravniške licence, drakonska kazen, ki je bila doslej izrečena le dvakrat. Janez Remšar je zaradi objektivne odgovornosti sam odstopil s položaja direktorja jeseniške bolnišnice, odstop pa mora potrditi še vlada.

Odkrita razprava o zdravniških napakah, ki vsaj za zdaj v Sloveniji žal ni bila običajna, pa ima še več zanimivih podrobnost. Prvo je vprašanje kompetentnosti stroke. Okrcani Božo Kralj, ki je tudi nekdanji direktor ljubljanske Ginekološke klinike, je bil pomladi eden izmed najglasnejših nasprotnikov na referendumu zavrnjene novele zakona o umetni oploditvi. Nekaj mesecev pozneje je v podobni funkciji podal prav tako argumentirano in strokovno mnenje, ki pa je po trditvah ministra neustrezno, celo huje, njegova komisija se je po ministrovem mnenju skušala izogniti strokovni resnici.

Za žalostno zgodba o smrti novorojenčka in o diametralno nasprotnih pristopih k ugotavljanju odgovornosti pa se skriva tudi vprašanje o morebitnem zapiranju slovenskih porodnišnic. V naši državi jih je 14, v nekaterih izmed njih se letno rodi več kot 1000 otrok, v Ljubljani celo okoli 5000, so pa tudi takšne, kjer se jih rodi manj kot 500. Slovenija je tudi država, v kateri je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja na svet privekalo letno do 30.000 otrok, lani pa jih je bilo, na žalost mnogih, le okoli 18.000. Vseeno pa bil sklep, da imamo pri nas bistveno preveč porodnišnic, prenagljen. Prav tako ni mogoče primerjati številk mrtvorojenih otrok in smrti mater ob porodu v različnih regijah ter časovnih obdobjih, saj so ti kazalci odvisni tudi od splošnega družbeno-ekonomskega stanja ter organiziranosti sistema zdravstvenega varstva. Kljub tem dejstvom pa se z večjimi težavami vseeno ubadajo ravno manjše porodnišnice. Tako je posebna komisija, ki je obiskala Jesenice le nekaj dni pred tragičnim primerom, opozorila na nekatere nedopustne pomanjkljivosti v organizaciji in kadrovski zasnovi porodnišnice, in to kljub temu, da so prejšnjega septembra na Jesenicah dobili ugledno Unicefovo priznanje do novorojenčkov prijazne porodnišnice. Podobne so bile ugotovitve iste komisije o novomeški porodnišnici, kjer pred kratkim tudi umrl novorojenček. A malo vedno le ne pomeni slabo. Brežiška porodnišnica, kjer se je lani rodilo le 384 otrok, je že vrsto let v samem v samem vrhu uspešnih porodnišnic glede na kakovost in ceno.

Verjetno bo najtežja naloga poiskati pravo kritično maso ljudi, ki so potrebni za dovolj strokovno usposobljeno, pa tudi ekonomsko uspešno delovanje porodnišnice. V zahodnem svetu npr. veljajo smernice, da naj bi imele državne porodnišnice vsaj 1000 porodov letno. Ko in če se bodo na ministrstvu odločali o morebitnem zapiranju porodnišnic, pa bodo kljub verjetno strokovnimi argumentom gotovo naleteli tudi na ogorčen odpor lokalne skupnosti, ki bo seveda zahtevala, da se že pridobljena pravica do lastne lokalne porodnišnice ne izgubi. Tukaj čaka ministrstvo še dolg boj in tehtanje med političnimi ter strokovnimi odločitvami.

Prevetritev zdravstvene organiziranosti, ki si jo je očitno zadal minister Keber, pa je nujno povezana tudi z denarjem. To, da se določenim zdravstvenim institucijam obeta zapiranje, še ne pomeni, da jih imamo v Sloveniji dovolj. Ministrstvo se, opogumljeno z odebeljeno proračunsko pogačo, v naslednjih letih podaja v najmanj dve veliki in nujni investiciji. V novi onkološki inštitut in v že mnogokrat obljubljeno pediatrično kliniko, čeprav se pri zadnji že pojavljajo določena mnenja, da je načrtovani projekt občutno prevelik. Seveda pa investicije same zase ne pomenijo boljšega zdravstvenega skrbstva. Napovedana racionalizacija zdravstva in njegovo izboljšanje mora vsebovati tudi operacionalizacijo dela. Vprašanja o številu zaposlenih, o geografski razporeditvi zdravstvenih ustanov in organizaciji dela znotraj njih, morajo biti postavljena na pravi, čim manj političen in čim bolj strokoven način.