"Bili so preveč zmedeni časi"

Leta 1942 je Zdenka Zavadlava kot člana obveščevalne službe za Primorsko in mladega aktivista zajela italijanska policija in ga zaprla najprej v Gorici, nato v Rimu in Trstu. Po vrnitvi iz zaporov je delal kot član VOS za Goriško. Avgusta 1944 je bil premeščen na Štajersko, kjer so ga vključili v delo oddelka Ozne kot odgovornega za Maribor. Po vojni je delal kot referent, namestnik šefa in načelnika Udbe za mariborsko okrožje in bil v tej funkciji navzoč tudi pri povojnih pobojih na Štajerskem. Leta 1946 je bil premeščen v Beograd, kjer so ga v Udbi zadolžili za obveščevalno službo v Italiji. Istega leta se je novi službi odpovedal in se zaposlil v Tamu. Leta 1948, potem ko je bila njegova žena obtožena sodelovanja z gestapom in je po fizičnem mučenju pričala proti njemu, je bil obsojen na smrt z ustrelitvijo. Po posredovanju očetovega prijatelja so obsodbo omilili na dvajset let ječe. Od tega je bil zaprt šest let in bil leta 1954 pogojno izpuščen.

Kot udbovec ste nekoč delali tudi v Slovenski Bistrici ...

Od načelnika sem dobil nalogo za manjšo notranjo preiskavo v Zgornji Bistrici. Tam so domačini našli umetno nogo Emila Attemsa, ki se je takrat vrnil iz ujetništva in izginil. Noga je štrlela iz zemlje na nekem travniku in so jo domačini prepoznali. Pooblaščenca Kaca pa so okrivili oropanja družinskega zaklada grofov Attemsov. Attemsi so za zasluge od Habsburžanov dobili krono, ki je ravno tedaj izginila. Nogo nekdanjega nemškega tankista sem videl v prostorih Ozne za Slovensko Bistrico (v Kacevi pisarni). Vendar ugotovil nisem ničesar, ker je bil, kot kaže, pooblaščenec Kac pametnejši od mene.

Vas je kdo poklical ali zasliševal, potem ko so končali dela v bistriškem zaklonišču?

Ne. Vse skupaj je že prav smešno, še posebej kako tožilstvo prosi ljudi naokrog, naj pričajo o bunkerju. Ministrstvo za notranje zadeve je imelo takrat, ko je bil minister Andrej Šter, poseben referat, ki je iskal skrita grobišča. V imenu Društva za ureditev zamolčanih grobov sem tudi sodeloval z njimi in navezal stik z odgovornim Edom Posego. Poleg tega je tudi Pučnikova komisija zasliševala marsikoga, med njimi Franca Mojmirja Kaca, ki zdaj v medijih nastopa kot glavna figura. To pomeni, da je material na ministrstvu in v zapiskih komisije. Cerarjeva pa govori, kakor da so bosi in goli.

Trdite, da med več kot 230 odkopanimi v Zgornji Bistrici ni Attemsa in tudi Bistričanov ne?

Pučnikova komisija je v celjskem sefu našla mikrofilm s poročili o aretacijah in likvidacijah na območju Celja. Okrajni pooblaščenci Ozne so izvajali usmrtitve po okrajih (tudi na kraju samem) v skupinah od dvajset do največ trideset ljudi (kot je to razvidno iz omenjenega dokumenta). Podobno so izvajali usmrtitve drugod. Pri eni izmed njih sem bil na Pohorju, konec leta 1945, prisoten tudi jaz. Ta dejanja so morala biti javnosti prikrita. Ozna je sestavljala sezname domačinov, ta seznam je šel v Ljubljano na potrditev. Ko se je seznam vrnil, je kdo od Ozne šel na Knoj, ki je imel prevozna sredstva in tiste, ki so likvidirali. Zjutraj so skopali jamo. Zvečer se je šlo v zapor, kjer so na tovornjake naložili ljudi s seznama. Zvezali so jih z žico, kajti drugega materiala ni bilo. Imeli smo direktivo, da se morajo pred ustrelitvijo ujetniki sleči do golega. Obleko so pozneje knojevci zažgali in s tem preprečili nadaljnjo identifikacijo trupel.

Na en kamion je šlo največ 20 jetnikov, naenkrat največ štirje kamioni. Zakaj? Spraviti človeka na on svet in ga pokopati, to traja. Ni bilo mogoče naenkrat ubiti tisoče ljudi, ker Knoj tudi ni imel toliko tovornjakov. In nikoli niso ubijali na istem kraju. To se pravi, da ni mogoče, da je več kot 200 Bistričanov usmrčenih v eni jami. Obstaja drugo grobišče, kjer so Attems in drugi Bistričani. V grobišču, kjer so že končali odkopavanje, so verjetno takratni tavajoči hrvaški begunci, ki jih je zajela Jugoslovanska armada in potolkla. Dokaz za to je tudi to, da je bila med Bistričani, ki so izginili, tudi mladoletna punčka. Med okostji pa ni bilo otroških. Tudi odžagane kosti niso našli, pa še oblečeni so bili in pri sebi so imeli osebne stvari. Tako množično grobišče je lahko naredila le Jugoslovanska armada. V Mariboru smo leta 1945 dobili tudi resno povelje iz Ljubljane, da moramo napraviti seznam in popis vseh grobišč, ki smo jih zakrivili ne samo mi, slovenska Ozna, ampak tudi jugoslovanske enote, ki so šle čez naš teren. Na mariborsko-štajerskem območju nismo imeli preveč težav s svojimi grobišči. Huje je bilo s popisovanjem ubojev jugoslovanskih enot, ki so svoje "ustaše" pobijale kar v vsaki luknji. To so bile "pancergrabne" na Teznem (to, kar so že odkrili), gramoznice v Šterntalu in Maclju (na Hrvaškem) ter zaklonišče v Bistrici.

Torej pravite, da moramo ločiti med dejanji Ozne, Knoja in Jugoslovanske armade?

To so bili preveč zmedeni časi. Recimo, komanda mesta Maribor je imela za policijsko uro eno lozinko, Knoj je imel isto lozinko. 51. divizija Jugoslovanske armade pa je imela lastno lozinko. Lahko se je zgodilo, da so eni po pomoti pokali po drugih. V mestnih zaporih pa se je eden šel "svojo policijo", kar smo odkrili šele čez 16 dni. Zapiral je sam, plenil, zasliševal ...

Toda upoštevati moramo takratno situacijo. Slovenski jezik kot komandni jezik je bil odpravljen. 14. slovensko divizijo so takoj po osvoboditvi premestili v Vojvodino in pozneje razpustili. Posamezne slovenske enote so priključevali diviziji Knoja, ki je takrat še imela slovenske oblasti. Na drugi strani pa je Slovenijo na pol zasedla Jugoslovanska armada, ki se je obnašala, še posebej na Štajerskem, kot da smo vsi Slovenci Švabi. In armado je treba ločiti od slovenskega Knoja. Le zakaj naj bi vsi zločine dobrohotno vzeli nase in izpadli kot genociden narod, ki je množično pobijal Hrvate oz. hrvaške begunce? Nehote smo postali veliko grobišče, predvsem zaradi beguncev, ki jih je bilo po različnih ocenah samo v Pliberku od 80 do 120 tisoč in so skozi naše ozemlje poskušali pobegniti pred novo oblastjo.

Potemtakem Ozna in slovenski Knoj nista imela opravka z neslovenskimi begunci?

Tiste številčne, ki smo jih zadržali, smo morali predati tretji armadi, torej 51. diviziji. Delali pa so z njimi zelo grdo. Naše, slovenske knojevce so na povratni poti na mariborskem mostu prosili za vodo, pa so jim jo celo dali.

Vendarle, slaba vest pri vaših kolegih očitno ne počiva.

Če ste bili oznovec, ste bili kolešček aparata. Slaba vest je žrla verjetno tiste, ki so bili samoiniciativni. Imeli smo tudi primer, ko je neka aktivistka zanosila z oznovcem, to pa je bilo za slednjega moteče in jo je kot sodelavko okupatorja pihnil. En kup se jih je zapilo, v Mariboru smo med oznovci v povojnih letih imeli tudi tri samomore. Knojevci, ki so se ukvarjali z likvidacijami, so se javljali prostovoljno. Nekateri so stvar vzeli disciplinirano, češ nekdo mora to delati, toda niso bili preveč navdušeni na delom. Drugi pa so se za to odločili iz osebnih razlogov. Knojevec, ki je v Šterntalu vozil z motorjem po kočevskih Nemcih, ni bil niti polnoleten. Kot otrok je iz grmovja gledal, kako so Nemci zmetali v hišo njegovo družino, hišo zažgali in tistega, ki je šel ven ustrelili. Če gledate s tega stališča, potem lahko razumete, zakaj se je mladoletnik vozil po kočevskih Nemcih. Taisti je včasih zlezel na streho in scal, Nemci pa so morali stati spodaj z odprtimi usti.

Kako je Ozna sestavljala sezname?

Prvi zunajsodni poboji so bili izvršeni iz maščevanja. Če je kak partizan ali aktivist imel koga na piki, recimo zaradi punce. Potem so bili ljudje, ki so jih izločili na podlagi razredne pripadnosti, zaradi zaplenitvi premoženja. Tudi tiste, ki so prej pomagali Ozni, so pozneje zaprli. Zadnja čiščenja, ki so bila izvedena konec 1945, pa so bila izvedena zaradi javnosti in enostavnosti. Počistiti je bilo treba zapore. Usmrtili so tiste, ki jih ni bilo mogoče obsoditi, za katere niso vedeli, kaj naj z njimi. Sezname in likvidacije smo delali na podlagi obremenilnega materiala regularno. Konec 1945 leta se je zdravnik Simon Jagodič (Šima) iz Slovenske Bistrice pritožil na mariborske oblasti in partijske organe o neurejenih skupinskih grobiščih v Slovenski Bistrici in drugod pod Pohorjem. Trupla niso bila dovolj zakopana, pa so živali greble po grobovih in so postala vidna. Zato so začele delovati celo nekakšne komisije, ki so s pomočjo knojevcev in milice obdelali grobišča s klorovim apnom ter jih dodatno zasuli in prekrili s sadikami.

Kaj se je zgodilo s tem gradivom?

Arhivska komisija Udbe za Slovenijo je pozneje leta in leta čistila arhive. Nekatere stvari so posneli na mikrofilm. Gradivo o domobrancih je izginilo skoraj v celoti, štajerske zaporne knjige so izpuhtele, v Ljubljani je ostala zaporna knjiga centralnih zaporov, obdelal jo je tudi zgodovinar dr. Ferenc.

Zakaj mislite, da nad bistriškim bunkerjem kraljuje molk in se Bistričani izogibajo pričevanju?

Ljudje so siti tega. O tem so jih izpraševali že drugi - omenjena Pučnikova komisija, referat pri ministrstvu ... In to traja že deset let. Že zdavnaj bi morali zaznamovati grobišča, izdati mrliške liste in s tem razbremeniti naslednjo generacijo grehov prednikov. Mi pa vlečemo in vlečemo ...