Bančni paradoks

Predsednik uprave največje državne banke je hkrati predsednik nadzornega sveta enega največjih slovenskih industrijskih podjetij. Predsednik uprave industrijskega podjetja je hkrati član nadzornega sveta zavarovalnice, ki servisira izvozne posle. Predsednik uprave zavarovalnice pa je član nadzornega sveta največje banke v državi. Krog je torej sklenjen. Trije predsedniki uprav pomembnih gospodarskih družb se enkrat pojavljajo v vlogi nadzornika, drugič v vlogi nadzorovanega. Takšno stanje lahko privede do incestnih situacij. Zdi se, da je privatizacija edino zdravilo. Torej tudi privatizacija bank.

Vendar je situacija hecna. Vladajoča koalicija z LDS na čelu bi dve banki, ki sta v državni lasti, privatizirala. Opozicija pa meni, da je prodaja Nove Ljubljanske banke in Nove Kreditne banke Maribor tujcem skregana z nacionalnimi interesi. Paradoks je ta: če bo vlada zares privatizirala NLB in NKBM, bo sedanja vladajoča koalicija izgubila formalni vpliv v dveh državnih bankah. Nadzorna sveta obeh bank imata močan koalicijski pečat. Konec koncev, nadzorni svet je postavila vlada. Vladajoča koalicija si s tem, ko načrtuje privatizacijo državnih bank, žaga eno od vej, ki se jih drži. Ko bosta banki privatizirani, bodo vplivni nadzorniki, ki jih je postavila sedanja vladajoča koalicija, zamenjani.

Če bi državni banki prodani tujcem, bi slovenska ekonomska elita, ki je - tvegajmo z oceno - povezana predvsem z največjo koalicijsko stranko, LDS, izgubila enega od vzvodov ekonomske in politične moči. Vladajoča koalicija z načrtovano privatizacijo bank torej načrtuje tudi spremembo razmerij moči v družbi.

Sedanji opozicijski prvaki kritiko razmer v Sloveniji gradijo predvsem na oceni o prepletenosti političnih in ekonomskih vzvodov moči. Formalni mehanizmi se prepletajo z neformalnimi vzvodi moči. V zadnjih letih je bilo skovanih nekaj konceptov in besed, s katerimi so kritiki iz sedanje opozicije skušali opisati slovensko sceno. Ko so bili bolj navdahnjeni, so govorili o "udbomafiji", ko so uporabljali bolj tehnični besednjak, so govorili o "nomenklaturi", "tranzicijski levici" ali "organizaciji". Vsem konceptom je skupna ena kritična ocena: banke so eno ključnih oporišč "sil kontinuitete". Na vprašanje, kako spodrezati korenine "silam kontinuitete", se sedanji opoziciji ponuja logičen odgovor: tako, da privatiziramo banke. Če logičen odgovor postavimo v realističen kontekst, pridemo do sklepa, da v Sloveniji za nakup dveh državnih bank najbrž ni dovolj denarja. Torej je treba denar pripeljati iz tujine ali banke podariti ljudem. Tableta je grenka, vendar bi zdravilno delovala na štreno formalnih ne neformalnih vzvodov moči ter oblasti, ki "silam kontinuitete" zagotavljajo dolgotrajno vladavino.

Zakaj se je vladajoča koalicija odločila za privatizacijo bank in s tem posredno za žaganje ene od vej, ki se je drži? Zato, ker je ena od prejšnjih vladajočih koalicij Bruslju obljubila, da se bo država še pred vstopom Slovenije v EU umaknila iz bank. Če je vstop v EU prioriteta vladne koalicije, mora vlada obljubo izpolniti. Res pa je, da je sedanja vladajoča koalicija v težavah. Čas se izteka, saj naj bi bila odločitev o širitvi EU sprejeta ob koncu leta 2002. Do tedaj naj bi bile banke bolj ali manj privatizirane. Štorija o privatizaciji državnih bank se je po politični sceni sicer rolala že v času prejšnje koalicije, vendar LDS in SLS med letoma 1997 in 2000 nista dosegli konsenza. Morda konsenza nista našli zato, ker je Marjana Podobnika ves čas mučilo vprašanje, kaj se skriva v ozadju. Morda konsenza nista našli zato, ker je SLS končno prišla do priložnosti, da tudi sama malo upravlja dve državni banki. Morda pa se je tudi LDS počutila naravnost imenitno, ker je ob političnih vzvodih obvladovala tudi finančne. Če bi se privatizacija slovenskih bank začela v prejšnjem mandatu, bi bila ta najbrž lahko postopna. Postopnost bi povečevala možnosti slovenskih pravnih in fizičnih oseb, da sodelujejo v tej privatizaciji. Jasno je torej treba povedati, da zgodovinsko odgovornost za zamudo pri privatizaciji bank nosi prejšnja koalicija, zlasti LDS in SLS.

Zakaj EU pritiska na Slovenijo, naj se država umakne iz bank? Ne gre zgolj za to, da bi Bruselj trmoglavil zaradi danih obljub. Banke, v katerih so lastniška razmerja jasna, so bolj konkurenčne.

Privoščimo si teoretično vajo. Recimo, da na enem koncu daljice stojijo banke, ki poslujejo zgolj in edino po kriterijih konkurenčnosti, ki jo poganja s pravnim okvirom regulirana sebičnost in pohlep lastnikov kapitala. Na drugem koncu daljice pa stojijo banke, v katerih je vsak posel razumljen kot usluga ali protiusluga. Slovenija se pred desetletjem odločila, da od "dogovornega" sistema odpotuje proti točki, kjer vladata s pravnim redom regulirana sebičnost in pohlep, kjer vlada, z drugo besedo, kapitalizem.

Problem pa se je pojavil, ko je bilo treba postaviti mehanizme, ki bi lastnikom kapitala omogočali vzpostaviti nadzor nad upravami podjetij. Ker je slovenska ekonomska elita majhna, nekaj sto članov te elite hkrati sedi v upravah, ki vodijo posle, in v nadzornih svetih, ki nadzirajo poslovanje uprav. Izjemno veliko število direktorjev hkrati v drugih firmah opravlja še posle članov nadzornih svetov. Da bi bila scena še bolj čudna, se v nadzorniške posle vmešava tudi politična elita.

Za ilustracijo navedimo nekaj primerov - navajanje primerov bo sicer krivično, ker s tem izpostavljamo le nekaj oseb, a drugače ne gre. Marko Voljč, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke, je hkrati predsednik nadzornega sveta Gorenja. Jože Stanič, predsednik uprave Gorenja, je hkrati član nadzornega sveta frankfurtske LHB banke. Največji delničar LHB banke pa je Nova Ljubljanska banka. Tudi Marko Voljč je član nadzornega sveta LHB banke. Voljč je torej na enem sestanku Staničev nadzornik, na drugem sestanku pa skupaj nadzorujeta poslovanje LHB banke, ki jo vodi Vlado Jurak. No, Vlado Jurak pa je član nadzornega sveta Banke Celje, ki je prav tako v delni lasti Nove Ljubljanske banke. Drugi član nadzornega sveta pa je Jože Stanič. Stanič je torej na enem sestanku Jurakov nadzornik na naslednjem sestanku pa skupaj nadzirata predsednika uprave Banke Celje Nika Kača. Omenimo še tretjega člana nadzornega sveta Banke Celje. To je direktor Etola Ivan Ferme. Vlada je Ivana Fermeta in Jožeta Staniča postavila tudi v nadzorni svet Slovenske izvozne družbe. Stanič in Ferme nadzirata predsednika uprave Slovenske izvozne družbe Marjana Kramarja. Marjan Kramar pa je član nadzornega sveta Nove Ljubljanske banke.

Kot rečeno: sorodnih krogov bi lahko naklepali še zelo veliko. Incestna razmerja vodijo v degeneracijo. Če torej privatizacije ne bo, bo slovenska bančna scena že v naslednji generaciji izgledala kot kakšna kraljevska družina. Obleke bodo razkošne, člani kraljeve družine pa bodo imeli nenavadno štrleče čeljusti, nenavadne nosove in težave z bebavostjo. Vprašanje pa je, ali se lahko slovenska bančna scena preteče degeneracije reši drugače kot tako, da bančne deleže proda tistemu, ki bo prinesel denar.