nacionalni interes / Lipicanec - oslova senca

Besede o lipicancu, ki jim sledimo po naših medijih, se mi zdijo kot besede tistih, ki se prepirajo za lastništvo oslove sence, pa čeprav je že zelo majhna, ker je sonce že visoko na nebu. Ali pa komu oslova senca že tako prikriva lipicanca, da bi strokovnjake iskal v tujini. Mogoče jih pa išče le med tistimi, ki konjev niso nikoli redili in jahali! Dokler bo v Lipici "ustvarjal" nekdo sam in se ne bo odločil za timsko delo, rezultatov ne bo!

Lipica res nima sreče, saj ji je vlada po dolgih izbiranjih in premislekih (po načelu predvolilnih obljub!) v zadnjih desetih letih namenila že šest direktorjev, ki pa nimajo ne sreče ne znanja za delo s konji in z njihovimi obiskovalci. Z Lipico se vse preveč ukvarja politika in vse premalo stroka. Nekateri politiki, ki jim vlada dopušča odločanje o usodi Lipice, vidijo le nekaj malega mesa na oglodani kosti (hotel, golf, igralnica), očitno premalo pa se zavzemajo za renesanso Lipice in vsega, kar k njej sodi.

S pretiranimi šovinističnimi izpadi in nacionalizmom (primer nacionalistične laži: lipicanec je naša avtohtona pasma, nastala iz kraške kobile) si lahko le škodimo in ne pomagamo. Zaradi nepoznavanja razmer pljuvamo v lastno skledo in domače nesposobnosti prikrivamo pred namišljenimi tatovi naše kulturne in naravne dediščine. Nekateri politiki in nacionalisti prikrivajo našo nesposobnost upravljanja Lipice z nacionalističnimi izpadi, češ da nam tujci kradejo lipicance in knjige in pravice in kaj vem kaj še. Italijane lipicanec ni nikoli kaj prida zanimal, saj v obdobju med svetovnima vojnama, ko so prevzeli lipiške vajeti, niso znali obdržati kakovosti lipicanca, zato so z veseljem in olajšanjem prepustili vodenje po drugi svetovni vojni ukradene izvorne knjige Avstrijcem.

Avstrijci so lipicanca, kot pasmo, tudi z našo pomočjo, naredili. Pravzaprav so vložili začetni kapital in znanje in v Španiji kupili andaluzijce, v srednjem veku najpomembnejšo in strateško pasmo konj, in v Lipici, ki so jo kupili od tržaškega škofa, začeli rediti čistega andaluzijca za vojaške in državne potrebe. Do osemnajstega stoletja so v Lipici redili čistokrvnega andaluzijca, brez načrtnega mešanja avtohtonih kraških kobil. Šele kasneje, ko je prišlo do križanja lipiškega andaluzijca z arabcem in drugimi pomembnimi pasmami takratne Evrope, je nastal lipicanec kot nova pasma konj. Celo ime so mu dali Avstrijci, ko so leta 1735 dogradili slavno baročno jahalnico na Dunaju, v kateri so na otvoritvi med Carusselom prvič predstavili iz andaluzijca nastalega lipicanca kot novo habsburško pasmo! Torej mu nismo dali niti imena, ki smo ga geografsko zaščitili, pa čeprav se imenuje po naši Lipici. Ime lipicanec so mu dali samo zato, ker je prišel iz Lipice, in ne zato, ker je plod slovenskega inženiringa. Od samega začetka avstrijske reje konj v Lipici pa vse do danes so prav na Dunaju in v Pibru določali rejska merila lipicanca (izvorna knjiga). Danes pa naša javnost in predvsem politika zahtevata, da bi to opravljali mi. Dejstvo je, da Slovenci izvorne knjige za lipicanca nismo nikoli vodili. Izdajali smo le rodovnike za pri nas rojene lipicance, in še ti so zaradi pomanjkljivosti v svetu neverodostojni, kar nam potrjujejo tudi negativni rezultati javnih konjskih dražb v Lipici. Ker smo bili tako prebrisani, da smo ime "geografsko označbo lipicanec" zaščitili, preden to storijo drugi, danes iščemo pravico tudi tam, kjer nimamo prav veliko zaslug. Če bi še vodenje in določanje meril reje lipicanca opravljali z mačehovsko roko, tako kot delamo z Lipico in njenimi lipicanci, bi se prav slednjim najbrž kmalu zelo slabo godilo. Lahko bi zaščitili tudi ime nemškega ovčarja ali angleškega konja, če Nemci in Angleži tega še niso storili. Ali bi si potem pripisovali prednostne pravice do reje tudi teh dveh pasem? Na vso silo si želimo v združeno Evropo, a še pri tako skromnem problemu, kot je ta z lipicanci, ne znamo skupno načrtovati in ustvarjati z drugimi državami, ki načrtno redijo lipicanca.

Od Dunaja bi se lahko naučili, da je direktor dunajske šole lahko samo nekdo, ki je prišel iz sedla in ne iz političnih ali menedžerskih krogov. Vsaka kmetija bo uspešneje poslovala, če jo bo vodil kmet ob pomoči pravnikov in inženirjev, kot pa če bi jo vodili pravniki in inženirji ob pomoči kmeta. Je to tako težko razumeti?