skvotanje / Sistem svobode

Zadnje čase kar veliko zahajam na Kurilniško. Prejšnji teden sem to počel ob nečloveško poznih nočnih urah, saj so me preplašeni skvoterji trikrat dobesedno vrgli iz postelje, ta teden pa so se njihovi adrenalinski telefonski pozivi malce umirili, policijskih racij ni več, nasilje varnostnikov pa ali ni pretirano ali je dovolj pričakovano, da vztrajnih skvoterjev ne preseneti. Dogajanje na Kurilniški se je ta teden umirilo, napadi so večinoma le verbalni, le tu in tam kakšnemu posamezniku popustijo živci, na eni ali na drugi strani puškinega kopita. AC Molotov je uspešno in z nepričakovano medijsko podporo, ki ni le posledica julijskega mrtvila, ampak tudi neprofesionalnega odziva Slovenskih železnic in despotskega obnašanja tega podjetja, preživel poskus taboriščnega terorja, umiril svoje vročekrvneže in Slovenskim železnicam jasno sporočil, da so molotovci kljub nelegalni zasedbi propadajoče železniške lastnine vredni civilizirane komunikacije in pogajanj. Tako prejšnji teden ni bilo nočnih klicev in živčnega zavijanja siren, le zajedljivi vonj po varjenju piva se je vlekel okoli železniških tirov, kar je sicer lokalna posebnost spodnje Šiške, je bil pa zato na Kurilniški kulturni festival v podporo boju molotovcev. In ko sem se tako vračal z ene izmed pankovskih veselic, sem tam zadaj za Delovo stavbo čisto blizu parkirišč opazil srebrn grafit. Na prvi pogled je bil zelo drugačen od molotovskih gesel protikapitalističnega odpora, a vseeno dovolj enak, da zgodbi o boju na Kurilniški doda tisti ščepec politične realnosti, ki iz navadne zasedbe prazne stavbe naredi buhteč kotel družbenega aktivizma. Na zidu seveda ni pisalo "cip-cipili-cipilondika", ampak "Contre Le Pen". Nekomu so se volitve v neki drugi državi zdele dovolj pomembne, če seveda ni bil francoski podpornik molotovcev, da jih je v tujem jeziku vpisal na obcestni zid. In to v neposredni bližini napadenega skvota, v središču Ljubljane, kakšnih 1200 kilometrov od Pariza in volitev v Franciji. In kaj ima desničarski Le Pen skupnega z AC Molotovom? Skorajda vse. Politično angažiranost, alternativno kulturo, upor tradiciji, diametralno nasprotne vrednote in solidarnost.

Seveda panksi iz Molotova niso izumili tople vode, skvotiranje je v Evropi, kakor se je duhovito izrazil Matjaž Hanžek, normalna nenormalnost. Skvoti so se začeli pojavljati v začetku sedemdesetih let, v nekaterih oblikah pa še nekaj desetletij prej. Skvotiranje je bilo politično dejanje, način življenja, anarhistični projekt, socialni eksperiment, družbena utopija, mehanizem za socializacijo, avtonomija bivanja, bilo je umetnost, kultura, zabava, bilo je preživetje, pohajkovanje, poskus spremembe družbenih razmer, domena levičarskih gibanj, bilo je državljanska nepokorščina, aktiven napad na državo, lastnino, policijo, vojsko, kriminal, skvotiranje je bilo hkrati subkultura in kontrakultura, politika in kontrapolitika, mainstream in marginalizem. Okoli leta 1980 je bilo v Amsterdamu približno 20.000 skvoterjev, v Zahodnem Berlinu prav tako, v Kobenhavnu je rasla Christiania, sicer delno tudi hipijska komuna, kjer so prebivalci zavzeli stare stavbe, zraven pa postavil še veliko novih, enako je bilo v Londonu, Švici, skoraj vseh večjih mestih Zahodne Evrope. Pojav skvoterjev je bil posledica več dejavnikov in le na prvi pogled samo zgrešene stanovanjske politike, zasedbe praznih ali rušenju namenjenih stavb so bile nekaj čisto vsakdanjega, tako predvidljivega, da se niti niso prebile na prve strani nacionalnih časnikov. V večjih urbanih središčih so obstajale hiše, včasih pa cele četrti, ki so bile zaradi načrtovanih metrojev ali cest ali pa zaradi denarja željnih lastnikov, ki so stavbe raje puščali prazne, kot da bi jih oddajali za (pre)nizke najemnine, preprosto zapuščene, zanemarjene, osamljene in tihe. In skvoterji so jih zavzeli, se vanje preselili, jim dali novo življenje, njihova dejanja pa so državo zadela popolnoma nepripravljeno, še posebno tedaj, ko se je skvotiranje začelo pojavljati redno, v valovih in skorajda vsak dan. Skvoterji niso le zasedli tuje lastnine, ampak so zanikali temeljna pravila zahodne družbe. Niso priznavali zakonov, niso priznavali policije, dejavno so se uprli pravni regulaciji in pričakovano postali državni sovražniki, ne neznani in nenevarni, ampak izraziti in grozeči. Zahodne države, takrat dodobra preplašene zaradi sicer ugašajočega urbanega terorizma skrajnih levičarjev, se niso znale odzvati drugače kot s silo. Policija je skvoterje sprva neusmiljeno preganjala, vendar nasilje gibanja ni zatrlo. Ravno nasprotno, skvoterji so se naučil postavljati barikade, osnovnih pravnih zvijač, pa tudi javnost je zaradi nepotrebnega nasilja policije ponekod stopila na njihovo stran. Konfrontacija je bila najhujša v skvoterski Meki, v nizozemskem Amsterdamu. Tam je marca 1980 mestna uprava, dodobra razburjena zaradi skvoterskih spopadov, na pomoč poklicala vojsko, in ta je na ulice poslala celo tanke. Pravih spopadov in streljanja kljub grožnjam tistega dne sicer ni bilo, vendar so se nemiri nadaljevali še nekaj let, povzročili nekajdnevne izredne razmere, vanje pa so s vmešale specialne policijske enote in tudi skrajne skupine, ki naj bi bile v imenu skvoterjev podstavljale bombe in pripravljale politične atentate. Nasilja je bilo konec šele takrat, ko se je nizozemska vlada odločila za drugačno taktiko. Nehala je favorizirati lastniško strahovlado, odzvala se je pragmatično, spremenila zakone in legalizirala nekatere skvote. Podobno je bilo v Nemčiji, kjer je bila večina skvotov bistveno bolj politična kot na Nizozemskem, spopadi s policijo so bili najhujši v Berlinu, terjali pa so tudi nekaj žrtev. Neposreden spopad z državo je bil torej pričakovan, skvoterji niso samo zanikali državnih institucij, ampak so ponujali tudi drugačno, za marsikoga boljšo obliko življenja. In šele takrat, ko jim je država priznala neko stopnjo legitimnosti, se je nasilje umaknilo ali pa se vsaj skrilo za navadnimi policijskimi racijami in iskanjem nekaj piškavih gramov marihuane.

Seveda bi bilo nemarno povezovati skvote le s politično dejavnostjo in z nasiljem, ki je bilo večinoma tako ali tako posledica državne represije. Skvoti so bili zmeraj tudi kulturni prostori in kot takšni javno dobro, mestu potrebni in zanj pomembni. V njih so potekali koncerti, predstave, razstave, delavnice in mešanje različnih umetniških praks večinoma alternativnih kulturnih dejavnosti. Skvoterske turneje kitar in bobnov so bile (pa tudi so) nekaj povsem običajnega za majhne, glasne in jezne garažne bende, tudi tiste iz Slovenije. Podobno je s socialno vlogo skvotov, ne samo za prebivalce znotraj njih, ampak tudi in predvsem za množico zunaj njih. Skvoti so ponekod, v zadnjem času predvsem v Italiji, prevzeli vlogo t. i. socialnih centrov (čeprav so podobne dejavnosti vsaj deloma opravljali že v osemdesetih letih), ne ponujajo le prenočišča, ampak tudi hrano, pravno pomoč, obleko in druge stvari, ki jih z visoko politiko zasičene države ne morejo ali pač nočejo priskrbeti. Seveda pa drugačni načini delovanja ne pomenijo, da se je neposredni politični naboj skvotiranja izgubil, ravno nasprotno, prevzel je le druge oblike. Kar pa je sicer pričakovano - večina zahodnih držav se je v nekaj desetletjih naučila ravnati s skvoterji, jih deloma institucionalizirala, s tem povzročila tudi njihov konec, deloma pa uspešno preprečuje ugodne razmere in druge družbene anomalije za nastanek skvotov. Danes je skvoterskega gibanja manj kot pred dvajsetimi leti, poleg prilagodljive države, ki je spremenila pravne temelje, "profesionalizirala" nasilje in na novo napisala nekatere urbanistične načrte, so za to krivi še propad iluzij, drugačen življenjski slog mladih generacij in, morda ne nepomembno, politični zasuk v desno v nekaterih zahodnih demokracijah. Če skvotiranje ni v zatonu, je vsaj v fazi preoblikovanja.

Slovensko skvoterstvo

Tovrstna dejavnost, ki ji v tukajšnjih krajih puristi rečejo tudi zasedništvo, se je sem privlekla počasi, pa še to samo za okus, pravih velikih in znanih skvotov je bilo malo. Stanovanja, ki jih zasedajo razžaljeni posamezniki, ali prostori, ki so si jih za svoje dejavnosti prisvojili mladinski klubi, pač niso klasični skvoti, vsaj v smislu javnih prostorov, kjer ljudje bivajo in ustvarjajo, ne. Zgodovina se prvega slovenskega skvota spomni izpred skoraj petindvajsetih let, oktobra 1977 je dober ducat posameznikov zasedel zapuščeno hišo na Erjavčevi 29 v Ljubljani. Hišo naj bi bila Ljubljanska banka, ki je bila njena lastnica, namenila vrtcu, vendar je bila že več let prazna. Mladi so med zasedbo pripravili različne literarne in diskusijske večere, skoraj celotna javnost, skupaj z UK ZSMS, pa je "takšen način reševanja stanovanjskih problemov" obsodila. Med obiskovalci stavbe je bilo nekaj sedanjih univerzitetnih profesorjev, tam pa je nastopil tudi najstarejši član Mladininega uredništva. Sredi novembra je v hišo vdrla policija in zasedbe je bilo konec. Zgodovina drugih dveh skvotov je vedrejša, ljubljanski Metelkovi in mariborski Pekarni se je z leti uspelo dogovoriti z občinama, pridobiti nekakšen pravni status, hkrati pa sta tako kot veliko skvotov po vsej Evropi izgubili izvorni pomen.

Nastanek AC Molotova torej vseeno ni nekaj povsem novega. Vendar se Molotov od drugih treh slovenskih skvotov razlikuje po neki bistveni lastnosti. Čeprav je skvotiranje že samo po sebi politično dejanje, ga molotovci razumejo tudi kot način političnega boja. So dejavni člani anarhopankovske scene in sodelujejo znotraj razpršene organizacije Reci Ne Nato, ki že nekaj časa uspešno nagaja slovenski politični eliti. Zato ni čudno, da so se takoj po nepotrebnem policijskem nasilju in po pritisku Slovenskih železnic pojavili namigi, da je za deložacijo skvota pravzaprav kriva njihova politična izpostavljenost, da spor med državo in molotovci ni samo spor med pravico do lastnine in pravico do ustvarjalnosti, ampak predvsem spor med pronatovskim in protinatovskim razpoloženjem. Os spopada naj torej ne bi bila lastniki proti skvoterjem, ampak država proti alternativi. Seveda je neposredne povezave skoraj nemogoče dokazati, navsezadnje je celo Mirko Bandelj, ki poleg službe generalnega sekretarja vlade opravlja tudi funkcijo predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic, po posebnem preverjanju zatrdil, da nihče iz vlade železnicam ni ukazal deložacije. Vendar se takšne stvari ne opravljajo javno, skoraj gotovo ne obstaja nikakršen uradni dokument, s katerim kdo naroča Slovenskim železnicam, naj se rešijo nadležnih protinatovskih aktivistov. A to ne pomeni, da takšnega navodila ni bilo ali da se kakšnemu srednje visokemu uradniku iz državne ali železniške uprave ni zdelo politično modro, da nepotrebne škodljivce odstrani. Odločitev o rušenju stavbe na Kurilniški tako skoraj gotovo ni povezana le z izrazitim ekonomskim interesom, ampak tudi s provladno upogljivostjo javnega podjetja. Mimogrede, v Veržeju na severovzhodu Slovenije obstaja propadajoče postajališče v lasti Slovenskih železnic, ki ogroža ljudi, a ga te zaradi "premajhnih finančnih sredstev" ne bodo podrle do sredine prihodnjega leta.

Ravno politične akcije AC Molotova, aktiven odpor proti Natu in nepravični globalizaciji, pa tudi socialne dejavnosti, pred zasedbo so molotovci večkrat razdeljevali hrano, so tiste, ki skvoterje s Kurilniške ločijo od čisto navadne mladostniške subkulture ali stanovanjskega eksperimenta. Zato je AC Molotov logična in pričakovana nadgradnja Metelkove in Pekarne. Slovenske železnice, mesto Ljubljana in država bodo morali spoznati, da urbana središča potrebujejo takšne avtonomne cone. Ne samo zaradi alternativnih kulturnih dejavnosti, ampak predvsem zaradi pluralnega dialoga, ki ga takšni centri ustvarjajo. Skvoti so torej v javnem interesu vsake zrele demokracije, pa četudi jih ta sprejme s stisnjenimi zobmi.