pivo / Vojna za mehurčke

"Brr, zoprno mi je, ko kdo reče 'pivovarska vojna'," je dan po objavi novice, da se bosta Pivovarna Laško in belgijski Interbrew ponovno udarila in se borila za prevzem ljubljanske Pivovarne Union, povedala ena od oseb, ki bitko spremlja z neposredne bližine. Nekaj mesecev se je zdelo, da se v pivovarski vojni ne dogaja nič. Pivovarna Laško bo imela 9. avgusta skupščino, na kateri bo sprejeta odločitev o dokapitalizaciji. Pivovarna Union bo imela skupščino 25. julija. Zdelo se je, da se pred 9. avgustom ne more zgoditi nič velikega. A se je začelo. Nepričakovano. Vojna torej. Morda se je beseda "vojna" v poročevalskem žargonu znašla zato, ker se pivovarski dogodki odvijajo poleti, v času, ko ni drugih novic. Pivovarska zgodba je na naslovnice prišla julija lani, v času zatišja. Brez napovedi se je na naslovnicah znašla tudi julija letos. Vendarle pa je uporaba vojaškega žargona na mestu. Poteze Laškega in Interbrewa res spominjajo na vojaške operacije. Laško je ob poskusu prevzema Pivovarne Union postavilo široko zavezništvo elitnih delov slovenskega gospodarstva. Interbrew pa se zanaša na neizmerno kapitalsko moč ter povezave z bruseljskimi lobisti. Obe strani v bitki poizvedujeta, kakšni so najbolj zaupni načrti druge strani. Do tiska in "dobro obveščenih krogov" so pripotovali papirji in podatki, ki govorijo o obeh firmah, še najbolj pa spominjajo na izdelke industrijske špijonaže. Obe strani uporabljata propagandne prijeme. Obe strani v obtok frcata dezinformacije o drugi strani. Obe strani skušata preslepiti druga drugo. Obe strani pred nasprotnikom skrivata, katere položaje obvladujeta. Interbrew ima v tej vojni več težkega orožja. Laško se zanaša na odlično poznavanje terena in gverilsko taktiko. Ter na požrtvovalno pehoto. Recimo: podjetje Radenska, ki je v večinski lasti Pivovarne Laško, ima v tej vojni status pehote. Radenska je pred meseci po ceni 70 tisoč SIT prodajala delnice Pivovarne Union, delnice pa sta kupila Gorenje in Infond Zlat. Istega dne pa so bile delnice Pivovarne Union na trgu vredne tudi 86 tisoč SIT. Torej je Radenska delnice prodajala po ceni, ki je bila za tisti dan nizka. Tudi v sklepni fazi pivovarske vojne ima Radenska status pehote. Laško je kredit za nove nakupe delnic Uniona dobilo tako, da je delnice Radenske zastavilo pri avstrijski banki Raiffeisen.

Vojna ima neposredne in posredne cilje. Union ni pomemben zgolj zaradi fabrike z najbolj sodobno tehnologijo, ki stoji nasproti ljubljanskega Tivolija. Za obe strani je Union strateškega pomena, ker omogoča oziroma olajšuje prodor na žejni balkanski trg. Kdor nadzira Union, lažje pride do žejnih grl v Bosni ali na Hrvaškem. Vojna, pravijo, je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Pivovarska vojna pa je nadaljevanje biznisa z drugimi sredstvi. Pivovarska štorija ni navaden biznis. Je ekstremen biznis. Z za naše razmere ekstremnimi dobički. Recimo: Gorenje je lani kupilo 30 tisoč delnic Pivovarne Union, cena ene delnice pa je znašala 70 tisoč SIT. Po nekaj mesecih je Gorenje delnice prodalo po ceni 91 tisoč SIT. Torej je Gorenje s transakcijo zaslužilo 630 milijonov SIT. Recimo, da spodoben pralni stroj stane 100 tisoč tolarjev. Gorenje je torej z eno uspešno finančno transakcijo zaslužilo 6300 pralnih strojev.

Vendarle, kako se je začela pivovarska vojna? Začela se je tako, kot se navadno začenjajo vojne. V vojno se navadno ne vstopi; v vojno se zdrsne. Korak za korakom. Pivovarna Laško je imela zadnja leta velike ambicije, da bi se zasidrala na trgih južno od Kolpe. Ob načrtovanem prodoru na jugovzhod si je želela z nakupom dela Pivovarne Union zavarovati hrbet. Odločitev Pivovarne Laško, da si hrbet zavaruje z nakupom delnic Uniona, so v Ljubljani razumeli kot sovražno gesto. Zato je začel Union iskati zaveznika v tujini. Našli so ga v Belgiji. Če bi Belgijci prevzeli Union, bi bila ljubljanska pivovarna primerna odskočna deska za prodor na trg, ki ga naskakuje tudi Laško. Zato so Laščani načrte spremenili. S prevzemom Uniona bi Belgijcem otežili naskok na balkanski trg. Če na tem trgu ne bi bilo belgijskega konkurenta, bi imelo Laško več manevrskega prostora. In obratno: bolj kot bodo Belgijci prisotni na balkanskem trgu, manj manevrskega prostora bo imelo Laško. Boj za Union je torej tudi boj za odskočno desko.

Laški zavezniki

V zadnjem letu dni so Laščani postavili močno zavezništvo. Zavezništvo, ki so ga postavili, v krogih, ki so blizu belgijskemu Interbrewu, interpretirajo kot skupino povezanih oseb. S stališča tistega dela prava, ki ureja varstvo konkurence, skupina povezanih oseb predstavlja sporen pojav. Povezane osebe lahko ogrožajo načela svobodne konkurence. V kapitalizmu pa je ogrožanje svobodne konkurence tako rekoč zločin proti temeljem ustavne ureditve. Res pa je, da je ta zločin težko dokazljiv.

Dokler zločin ne bo dokazan, velja zgolj to, da ima Pivovarna Laško veliko prijateljev. Naštejmo jih. Ko je bilo Laško v najbolj negotovem položaju, sta mu pomagala Gorenje in Infond Zlat. Zakaj je Laškemu pomagalo Gorenje? Gorenje je Laškemu pomagalo - če ne zaradi drugega - zato, ker je današnji direktor Gorenja Jože Stanič nekdanji direktor Pivovarne Laško. Jože Stanič je v Laškem tudi doma. No, Gorenju se je bratska pomoč bogato obrestovala. Nekateri namigi govorijo tudi o tem, da je novi nadzori svet Gorenja, katerega mandat se je začel 18. julija letos, manj naklonjen zavezništvu velenjskega industrijskega giganta in laških pivovarjev. Gorenje je namreč delnice Pivorane Union Laščanom prodalo le dva dneva pred uradnim začetkom mandata novega nadzornega sveta.

Laškemu je pomagal Infond Zlat, ki je povezan z Novo Kreditno banko Maribor. Laškemu je pomagalo nekaj manjših podjetij, ki so povezana s Črtomirjem Mesaričem, sicer predsednikom uprave Skupne pokojninske družbe (in kandidatom za predsednika uprave Nove Kreditne banke Maribor). Skupno pokojninsko družbo pa sta ustanovila Nova Ljubljanska banka in Zavarovalnica Triglav. Boško Šrot, član najožjega vodstva Pivovarne Laško in ključni izvajalec širitve Laščanov, je član nadzornega sveta Skupne pokojninske družbe. Šrot in Mesarič skupaj sedita tudi v upravnem odboru mariborskega nogometnega kluba, ki niso ime po Pivovarni Laško.

Laškemu pomaga Nova Ljubljanska banka. Ob objavi namere, da se bo Laško potegovalo za dodatne delnice Pivovarne Union, je bilo sporočeno, da finančni del operacije za Laško izvaja NLB. Pravne storitve za Laško pa izvaja odvetniška pisarna Mira Senice.

Kopičenje orožja

V ponedeljek, 15. julija, je belgijska pivovarna Interbrew na Agencijo za trg vrednostnih papirjev prinesla dokumentacijo, s katero je najavila novo prevzemno ponudbo. Belgijci so namreč v dosedanjih operacijah nakopičili dobrih 40 odstotkov delnic Pivovarne Union. Dan kasneje, v torek, so se prek računalniškega sistema Ljubljanske borze že valile za naše pojme orjaške številke. Vendar so delnice Pivovarne Union kupovali Laščani, ne pa Belgijci. Tiste delnice, ki so bile "parkirane" v Gorenju in Infond Zlatu, so dokončno kupili Laščani. Tako so bili sredi prejšnjega tedna Laščani lastniki dobrih 46 odstotkov delnic Pivovarne Union, Belgijci so imeli v lasti še vedno "zgolj" 40 odstotkov delnic, podjetje Cogito, ki je del zavezništva Laščanov, pa je imelo slabih šest odstotkov delnic. V resnici so torej Laščani obvladovali več kot 50 odstotkov delnic ljubljanske pivovarne. So torej Laščani dokončni zmagovalci pivovarske vojne?

Vprašanje je, kaj lahko Laščani v tem trenutku z večinskim deležem naredijo. Nad Pivovarno Union naj bi še nekaj let bdel stari nadzorni svet, ki je naklonjen ideji o povezavi ljubljanskih in belgijskih pivovarjev. Lastniški delež, ki ga ima Pivovarna Laško, ne omogoča, da bi sredi mandata zamenjali nadzorni svet. Laščani ne morejo zamenjati uprave Pivovarne Union. Hkrati se zastavlja vprašanje, kaj bo storil vladni urad za varstvo konkurence. Slovenski pivci piva pijejo praktično le izdelke Uniona ali Pivovarne Laško. Če bi Laško prevzelo Union, bi to pomenilo, da Laško nadzira 95 odstotkov slovenskega trga s pivom. Je konkurenca ogrožena? Če bi bila Slovenija osamljen otok brez vsakršnega stika z ostalim svetom, bi bila konkurenca zelo ogrožena. Ker pa Slovenija ni otoška država, konkurenca obstaja. Če bi Laško prevzelo Union, bi bilo konkurence na trgu piva približno toliko, kolikor je je v Belgiji, kjer Interbrew nadzira daleč največji del trga. Glede na to, da je Slovenija že del globalnega evropskega trga, potrošnik lahko izbira. Če bodo izdelki čeških, belgijskih ali nemških pivovarjev cenejši od slovenskega piva, se bodo varčni Slovenci najbrž preklopili na substance, ki jih je pil dobri vojak Švejk. Ali kak manj dober vojak. Če bi Laško začelo zlorabljati morebiten monopolni položaj in navijati cene, bi slovenski trg piva brez ovir poplavili imenitni mehurčkasti izdelki iz drugih delov sveta.

So torej morda poteze Laškega celo v slovenskem nacionalnem interesu? Je Pivovarna Laško rešila Pivovarno Union pred kremplji pohlepnih tujcev? Je v slovenskem nacionalnem interesu, da Pivovarna Union ostane v slovenski lasti? Je v slovenskem nacionalnem interesu to, da Pivovarna Laško postane mednarodna korporacija? Razmerje med zasebnim kapitalom in nacionalnim interesom je pogosto opisano z ameriškim citatom. "Tisto, kar je dobro za deželo, je dobro za General Motors. In obratno." Ali torej lahko rečemo: "Tisto, kar je dobro za slovensko industrijo, je dobro za Slovenijo!"? Kar je dobro za Laško, je dobro za Slovenijo?

Najprej moramo poznati kontekst, v katerem je bil izrečen stavek o simbiozi interesov države in korporacije. Dolgoletni vodilni mož General Motorsa Charles E. Wilson je leta 1953 postal ameriški obrambni minister. Ko se je predstavil kongresu, so ga kongresniki spraševali tudi o konfliktu interesov. So interesi General Motorsa združljivi z interesi ZDA? Wilson je zagotovil, da med interesi korporacije in dežele obstaja simbioza. Kmalu po prihodu v Pentagon pa se je domislil, da bi bila izgradnja novega cestnega sistema, ki je tudi temelj današnje ameriške avtocestne mreže, vitalnega pomena za ameriško varnost. Država se je torej zaradi varnostnih razlogov lotila gigantskega finančnega podviga, izgradnje ameriškega avtocestnega omrežja. Seveda: če teh avtocest ne bi bilo, bi bili tudi izdelki firme General Motors manj zanimivi za trg. Wilson je torej z javnim denarjem in argumentom, da so avtoceste potrebne za nacionalno varnost, postavil omrežje, po katerem so vozili avtomobili iz njegovega General Motors. Namesto avtocest bi lahko postavil tudi železnice.

Da pa zadeva vendarle ne bi smrdela, je Wilson ob prihodu v Pentagon prodal za več kot 2.5 milijonov dolarjev delnic General Motorsa, katerih lastnik je bil. Osebno se ni okoristil.

Kar je dobro za Pivovarno Laško, je torej dobro predvsem za lastnike delnic Pivovarne Laško. Če pa bo Pivovarna Laško ob ekspanziji plačevala tudi veliko davkov, je njena rast tudi v državnem interesu.