Janša poenotil LDS

Vse kaže, da 23. marca ne bomo imeli posvetovalnega, pač pa zavezujoči referendum o vstopu Slovenije v EU in Nato. Še več. Referenduma o istem vprašanju ne bo mogoče ponoviti prej kot v dveh letih, neveljavne glasovnice pa se ne bodo štele kot glas proti. Takšno rešitev so pretekli teden soglasno predlagale vladne stranke LDS, ZLSD, SLS in Desus, glede na premoč v parlamentu pa je zelo verjetno, da bo ta predlog obveljal tudi kot končna rešitev.

Vsaj na daleč je videti, kot da so koalicijske stranke predlagale natančno tisto, kar sta jim kot svoj predlog že konec januarja ponudili opozicijski SDS in NSi. A to v resnici ni tako. Razlika je že v tem, kateri členi ustave naj bi se spreminjali z ustavnim zakonom. Poslanci SDS in NSi so namreč ponudili dopolnitev 124. člena ustave, pri čemer pa se je ta nanašal le na včlanitev Slovenije v Nato, in je torej predpostavljal, da bi o včlanitvi v EU odločali na fizično ločenem referendumu ali pa morebiti sploh ne. To pa bi bilo seveda skregano z dosedanjimi obljubami politike. Poleg tega je opozicija še predlagala, da so poslanci vezani na referendumsko odločitev in da se neveljavni glasovi ne štejejo kot glasovi proti. Takšen predlog so predstavniki ostalih parlamentarnih strank, z izjemo ZLSD, že 28. januarja zavrnili kot neprimeren in v časovnih rokih, ki so predvideni za izvedbo referenduma o vključitvi v Nato in EU, neizvedljiv. Tako je na primer vodja poslanske skupine LDS Tone Anderlič dejal, da "predloga ni mogoče podpreti in da to ni pot, po kateri bi prišli do zavezujočega referenduma". Vodja poslanske skupine Desusa Ivan Kebrič je menil, da gre za zavlačevalni manever opozicije in da časa za kaj drugega kot posvetovalni referendum ni. Predsednik SLS Franc But je dejal, da je za stranko edina izvedljiva možnost posvetovalni referendum, "vse drugo pa bi bilo s terminskega vidika tvegano". Poslanec SLS Janez Kramberger pa je dodal, da so proti spremembam ustave in da gre za "nepotrebno zapletanje med vladno in opozicijo".

Ne glede na ostro nasprotovanje predlogu opozicije pa je vladajoča koalicija pretekli teden sama predlagala ustavne spremembe, in sicer spremembo 3. in 90. člena. S spremembo prvega naj bi z ratifikacijo mednarodne pogodbe omogočili prenos izvrševanja dela suverenih pravic z naše države na mednarodne organizacije naddržavne narave ali vstop Slovenije v obrambno zvezo z državami, ki spoštujejo načela demokracije, pravne države ter človekove pravice in temeljne svoboščine. Besedilo tako imenovanega evropskega člena bi bilo torej abstraktno, kar z drugimi besedami pomeni, da EU in Nato ne bi bila izrecno navedena. S spremembo 90. člena pa želi vladna koalicija celovito revidirati inštitut referenduma. Takšna revizija še pred nekaj meseci ne bi bila mogoča, saj ji je ostro nasprotovala SLS, brez nje pa v parlamentu vladna stran ne bi imela dvotretjinske večine. Pod pritiskom, ki jo je v zadnjem tednu izvedla opozicija, in pod časovno stisko, da bo treba referendumska vprašanja rešiti, še preden bodo 14. februarja začeli teči roki za že razpisana referenduma o EU in Nato, pa je SLS popustila in se pridružila večinskemu vladnemu mnenju LDS, ZLSD in Desusa o omejitvah referendumskega inštituta. In kakšne naj bi bile omejitve? Po novem naj bi bili vsi referendumi zavezujoči, veljavni pa le, če bi bil dosežen kvorum, se pravi, da bi se referenduma udeležila najmanj tretjina volilnih upravičencev. Povedano drugače: veljaven bi bil samo, če bi se ga udeležilo dobrih 500.000 volilnih upravičencev. Na zahtevo SLS je v predlogu sicer ostalo zapisano, da referendumsko zahtevo lahko tudi v prihodnje vloži 40.000 volilcev, tretjina poslancev ali državni svet. Ni pa referenduma dopustno razpisati, če bi bile z njegovo odločitvijo prizadete človekove pravice in temeljne svoboščine ali druge ustavne vrednote oziroma če bi zaradi tega nastale težko popravljive posledice za delovanje države. Kaj natančno je mišljeno pod definicijo težko popravljivih posledic za delovanje države, ni jasno. Lahko pa pomeni marsikaj. Ne nazadnje bi oblast lahko trdila, da je takšna težko popravljiva posledica tudi referendum, katerega vsebina bi bistveno vplivala na proračun. S takšno razlago bi se pravica do referenduma seveda bistveno skrčila. Poleg tega predlog vladne koalicije zelo omejuje možnost predhodnega referenduma, saj bi ga bilo mogoče razpisati le na zahtevo 40.000 volilcev, in še to samo o zakonu, ki bi ga vložilo 5000 volilcev, vlada pa bi na referendumu lahko konkurirala z nasprotnim predlogom zakona. SLS za odločitev, da podpre tovrstno omejitev predhodnega referenduma, ni ponudila resnega pojasnila. Argument poslanca Krambergerja je bil namreč le, da se je "inštitut referenduma v preteklosti tudi velikokrat izrabljal, zato menimo, da demokracija na ta račun ne bo trpela". Zato pa so se takšni reviziji 90. člena odločno uprli poslanci opozicijskih SDS in NSi. Janša je tako dejal, da za Koalicijo Slovenija nikakor ni sprejemljivo, da bi pod krinko časovne stiske zraven pritaknili še vrsto stvari, vzetih iz dogovora v koalicijski pogodbi vladajočih strank, ukinitev prehodnega referenduma pa je označil za podlo manipulacijo. "Nesprejemljivo je, da želijo na vrat na nos sprejeti še nekatere rešitve, ki nimajo zveze z referendumom o Natu in EU. Če bo LDS želela reševati svoje politične probleme, mi tega ne bomo podprli." Poslanci Koalicije Slovenija so svoje stališče podkrepili tako, da so pretekli četrtek protestno zapustili sejo ustavne komisije. A to je bil le veliki finale v dolgoročno zasnovani strategiji opozicije, ki se je začela že pred tedni. Prave motive zanjo bi bilo napačno iskati le v želji po ohranitvi čimširšega inštituta referenduma. Motivi so bili bistveno globlji.

Prestiž ali strategija opozicije?

Predsednik sveta LDS Gregor Golobič je pred kratkim dejal, da se za Janšo in opozicijo ne more zgoditi nič bolj neugodnega, kot je vstop v EU in Nato pol leta pred parlamentarnimi volitvami. "Zdi se, da je celo zavrnitev vabila v Nato zdaj v takšni njihovi optiki priložnost za ozkostrankarski izplen." Kaj je imel v mislih, je postalo jasno pretekli teden, ko so se do konca zaostrila pogajanja glede referenduma za vstop v Nato in EU. Opozicijski SDS in NSi sta nacionalna projekta številka ena uporabili kot sredstvo za pridobivanje političnih točk. Pri tem ni šlo le za prestiž, kot je dejal vodja poslanske skupine SLS Janez Podobnik. Skrbno načrtovana strategija predsednika SDS Janeza Janše, ki ji je brez pomisleka sledil tudi predsednik NSi Andrej Bajuk (zaradi česar naj bi ga pretekli teden na seji sveta stranke ostro kritizirali nekateri vodilni člani NSi), je v svojem scenariju vsebovala tri ključne cilje: omajati kredibilnost predsednika vlade Antona Ropa, v javnosti ustvariti vtis globokega razdora med predsednikom republike Janezom Drnovškom in LDS ter posledično omajati moč vladajoče stranke. Za rezultat teh ciljev sta bila liderja opozicijskih strank pripravljena žrtvovati tudi uspeh referenduma o vstopu v Nato. Če namreč referendum o Natu ne bi uspel, bi prišlo do nadaljnjih zaostrovanj na politični sceni, povečala bi se napetost v LDS, kar bi povzročilo vladno krizo, volilci pa bi se morda obrnili k opoziciji. Ali kot nam je pretekli teden dejal eden od parlamentarcev LDS: "Janša ima dilemo. Ali rušiti LDS ali spraviti Slovenijo v Nato. Obojega hkrati ne more doseči. In ker mu ni nič sveto, niti Nato, ga je pripravljen žrtvovati za lasten prodor na politični sceni. Po desetih letih se je naveličal sedenja v senci." Scenosled dogodkov kaže, da je Janša to strategijo začel pripravljati že konec lanskega leta, potem ko je prišlo do dveh pomembnih prelomnic. Prva je bila menjava na domačem političnem vrhu. Drnovšek je bil izvoljen za predsednika republike, na položaju predsednika vlade pa ga je zamenjal Rop. To ranljivo obdobje je opoziciji ponudilo odlično izhodišče za napad. Drugi ključni dogodek se je zgodil novembra lani, ko je Slovenija na vrhu zveze Nato v Pragi dobila povabilo, da pristopi v organizacijo severnoatlantskega zavezništva. Takrat je v ospredje političnega dogajanja stopilo vprašanje referenduma. Medtem ko je bila vladna stran prepričana, da zadošča zgolj posvetovalni referendum in da ga je treba izpeljati še pred ratifikacijo pogodbe, torej pred 26. marcem, je Janša celo menil, da referenduma sploh ni treba izvesti. Pozneje je stališče spremenil. Referendumu ni več nasprotoval, trdil pa je, da je "23. marec izredno neugoden datum za referendum" in da bi vlada o tem datumu morala znova premisliti. Ko je postalo jasno, da bo vladna koalicija vendarle razpisala posvetovalni referendum, je Janša začel zavlačevalni manever s postavitvijo zahteve po zavezujočem referendumu, češ da je nezavezujoč referendum le "draga anketa, ki ni smiselna". Pri tem v ozadju ni bil toliko strah, da parlament ne bi spoštoval na referendumu izražene ljudske volje. Bistveno večjo težo je imelo dejstvo, da volilci zavezujočemu referendumu dajejo prednost. Zanj se je namreč v anketah zavzelo kar 90 odstotkov vprašanih. Da bi bil učinek strategije večji, je skušal v igro pritegniti tudi predsednika republike Drnovška. Dosegel je, da sta predsednik državnega zbora Pahor in zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v imenu DZ Drnovšku sporočila, da bi bilo zelo lepo, če bi prišel na državnozborsko zasedanje in parlamentarne stranke pozval k strpnejšemu usklajevanju glede razpisa referenduma o Natu. Drnovšek je bil pripravljen priti v parlament in v imenu opozicije braniti stališče, da se je treba odreči nekoristnim medstrankarskim konfrontacijam in da je treba iskati kompromis, ki bo zadovoljiv za vse, tudi za Janšo in Bajuka. Toda v parlamentu ni nastopil, ker so proti njegovemu nastopu glasovali poslanci vseh vladnih strank, tudi njegove matične stranke LDS. A Drnovšek je kljub tej zavrnitvi še naprej ponujal roko Janši. Tako je konec januarja v prvem pogovoru po izvolitvi na novo funkcijo, ki ga je imel za četrto mrežo nekomercialnih radijskih postaj, razlagal, da bi bilo glede vprašanja referenduma o EU in Nato treba doseči "širši konsenz" in da "konfrontacije, do katerih prihaja pri tem vprašanju, niso koristne". Hkrati pa je poudaril, da bi bilo vprašanje referendumskih pravic treba izboljšati, zato da mu je blizu predlog ustavnih sprememb, kjer bi tudi določili, kakšen naj bo referendum. To je bila očitna podpora Janševim prizadevanjem za zavezujoči referendum ter klofuta Ropu in vladni koaliciji, ki je zavezujočemu referendumu takrat še nasprotovala. Janša je ta nastop dobro izkoristil, saj je ob vsaki naslednji konfrontaciji v vladno koalicijo poudarjal, kako je mnenje predsednika republike očitno drugačno od mnenja vrha LDS. Nekateri vodilni politiki LDS menijo, da je bil Drnovšek "naiven in da je Janši nasedel". Toda ali res? Drnovšku je bilo zagotovo znano, da ga Janša želi pritegniti v svojo strategijo. Spomniti se je treba, da je Bajuk že sredi januarja na tiskovni konferenci napovedal, da bo poskušala opozicija v igro potegniti tudi predsednika republike. Mogoče bi bilo torej domnevati, da je Drnovšek v Janševi igri sodeloval samo toliko časa, kolikor je to lahko koristilo LDS. Potem se je iz dogajanja umaknil. Pretekli teden je namreč gladko zavrnil Janševo pobudo, naj se kot predsednik republike udeleži koordinacije parlamentarnih strank, in ob tem dejal, da se "kot predsednik republike ne more vključiti v strankarsko dogajanje in dogovore".

Janšev cilj, da bi s prstom pokazal na LDS kot glavnega krivca za referendumske zaplete in tako zmanjšal kredibilnost največje vladne stranke, je dosegel ravno nasprotni učinek. Premier Rop je po več neformalnih sestankih z Janšo sprevidel, kakšni so resnični motivi opozicijskega šefa. Bil je čas za poenotenje na vladni strani. Za zaplete glede referenduma o vstopu v Nato in EU namreč ni mogoče kriviti le opozicije. V enaki meri je bila zanje odgovorna tudi vladajoča koalicija. Težava vladnih strank je, da na deklarativni ravni sicer izjavljajo, kako podpirajo vstop v Nato in EU, hkrati pa imajo med svojimi funkcionarji kup takšnih, ki vstopu v Nato niso naklonjeni. Spomnimo se samo, kako je vodja poslanske skupine LDS Tone Anderlič pred časom za Mladino na kos papirja načečkal odgovor, da je natoskeptik, ali pa poslanca LDS Jaše L. Zlobca, ki je dejal, da je za evropski del Nata, a proti ZDA. Enake težave imajo tudi v ZLSD in Desusu zaradi kmetov, ki dvomijo o koristnosti vstopa v EU, pa tudi v SLS. Zaradi tega so bile koalicijske stranke do referenduma zadržane. Čeprav je že vsaj leto dni znano, da se referendumu ne bo mogoče izogniti, je držala glavo v pesku in ni naredila nič, da bi olajšala postopke. Lahko bi predlagala spremembe zakona o referendumu in ljudski iniciativi. Lahko bi pravočasno pripravila ustavne spremembe. Namesto tega pa ni naredila nič, ker ji to ni ustrezalo. Ali kot je to opisal Janša: Koalicijske stranke imajo ustavno, dvotretjinsko večino. Če bi samo med njimi obstajala soglasje in volja, da se problemi glede izvedbe referenduma odpravijo, bi to lahko storili tudi brez opozicije, ker pa so med njimi očitno razlike, rešitev teh vprašanj brez opozicije ni možna.

Vendar se je Janša v svoji računici uštel. Grenka referendumska pilula se je izkazala kot najboljši recept za poenotenje vladnih strank. Janša je s svojim zahtevami in nasprotovanjem vladnemu razpisu posvetovalnih referendumov premieru Ropu hote ali nehote pomagal k spoznanju, da ne bo mogel krmariti vlade, če se ne bo postavil na čelo stranke, vladni koaliciji pa do spoznanja, da bo referendumski zaplet mogoče rešiti le, če prevzame iniciativo. To pa tudi pomeni, da so s pomočjo Janše v oblastni strukturi začeli zmagovati privrženci vstopa v Nato.