Od pravljice do nočne more

Izjemno optimistične napovedi nekdanjega finančnega ministra in zdajšnjega premiera Antona Ropa so oktobra 2001 naivneže prepričevale, da se nam obeta lepa, varna prihodnost. Makroekonomska realnost jih je takšnih sanj kaj hitro oropala. Namesto Ropovih obljub o 4,5-odstotni gospodarski rasti se nam obeta 3-odstotna ali celo še manjša. Namesto 48-milijardnega proračunskega primanjkljaja pa nam poleg dosedanjega, že 54-milijardnega primanjkljaja, grozi še dodatni, morda celo 60-milijardni primanjkljaj, in še to ob predpostavki, da se ne zgodi še kaj usodnega (na primer dvig cen nafte, nadaljnje upadanje evropske gospodarske rasti) - v tem primeru bi skupni primanjkljaj lahko narasel celo na blizu 150 milijard tolarjev, kar pomeni na maastrichtsko zapovedane tri odstotke BDP. Novi rebalans državnega proračuna bo vlada predvidoma obravnavala v začetku maja.

Najhujši problemi, ki trenutno pretresajo Slovenijo, so izredno nizka gospodarska rast (po podatkih SURS-a v prvem letošnjem četrtletju morda celo ničelna ali negativna), hudo previsoka inflacija in proračunski primanjkljaj. Poleg tega upada industrijska proizvodnja, stagnirajo predelovalne dejavnosti, povečuje se zunanji dolg, gospodinjska poraba se še zmanjšuje, po lanskih uspehih, ko je bil pravzaprav vlečni konj gospodarske rasti, pa je začel pešati še izvoz (predvsem v države nekdanje Jugoslavije in Rusijo). Skratka, obeti so izredno slabi, pa vendarle ne tako, da ne bi mogli biti še slabši.

Finančni minister dr. Dušan Mramor razloge za razhajanja med napovedmi in sedanjo ekonomsko realnostjo vidi v spletu različnih, predvsem zunanjih dejavnikov. "Takratne napovedi so temeljile na objektivnih ocenah Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) in evropskih analitikov. Prvi signali o tem, da se gospodarski cikel po izjemni rasti v 90-letih obrača navzdol, so se sicer pojavili že v letu 1999. Ko je bilo gospodarstvo najbolj ranljivo, je sledil še 11. september in zdaj še iraška vojna. Ne le Slovenija, tudi Evropa je morala precej spremeniti pričakovanja, čas, kdaj naj bi se negativni trendi začeli obračati v nasprotno smer, pa se stalno odmika. Težko je reči, ali smo v tem trenutku že na dnu cikla, prihodnost je namreč predvsem zaradi posledic iraške vojne še preveč negotova."

Poleg nizke gospodarske rasti je po Mramorjevem mnenju največji problem inflacija, ki jo bo pred vstopom v evropski sistem fiksnih deviznih tečajev (predvidoma v letu 2005) treba še hudo oklestiti. Cilj, letos priti na evropsko inflacijo plus 3,1 indeksne točke, je ob tem, da smo ob trenutno 2,4-odstotni evropski inflaciji na 3,9 indeksne točke, po njegovem še vedno dosegljiv, seveda ob predpostavki, da bo protiinflacijski program uresničen. Mramor ga je razdelil v šest bistvenih načrtov: stabilnost relativnih cen, strog nadzor neposredno in posredno nadzorovanih cen (npr. elektrike, RTV-naročnin, komunalnih, telekomunikacijskih storitev), deindeksacija oziroma nujna "razvezava" rasti plačil na cene življenjskih stroškov (plače, obresti ...) in njihova navezava na evropsko inflacijo, usklajenost in trdnost javnih financ in demonopolizacija določenih sektorjev (npr. telekomunikacije, energetika, železnice ...). Ob tem še upa, da jih bo doletelo čim manj negativnih enkratnih vplivov, kot so npr. razne neugodne sodbe ustavnega sodišča.

Letošnji proračunski primanjkljaj je minister Mramor na osnovi januarskih ocen UMAR-ja ocenil na med 41 do 60 milijard tolarjev. To pomeni, da zgolj uporaba avtomatičnega fiskalnega stabilizatorja za uravnoteženje proračuna ne bi zadoščala, zato je vlada sklenila začasno ustaviti prevzemanje novih obveznosti, postopke oddaje javnih naročil in novo zaposlovanje ter izvesti rebalans proračuna. Kako kritične so razmere, pove podatek, da so bili proračunski odhodki (349,2 milijarde) samo v treh mesecih kar za 28,4 milijarde tolarjev višji od prihodkov (320,8 milijarde), in sicer tudi zaradi nižje gospodarske rasti, prilagajanja trošarin za naftne derivate in izjemno nizke zasebne porabe. Finančno ministrstvo naj bi osnovne okvire, v katerih bo narejen rebalans državnega proračuna, pripravilo do 17. aprila. Ministrstva pa bodo v naslednjih tednih morala poiskati načine, kako temeljito zategniti pas, če bo treba, tudi s spremembo zakonov. Minister obsega varčevanja še ni želel napovedati, po nekaterih drugih podatkih pa se giblje okrog 40 milijard. Po mnenju dr. Dušana Mramorja je položaj izjemno resen, neuresničevanje protiinflacijskega in varčevalnega programa pa bi Slovenijo lahko privedlo v zelo težak gospodarski položaj, ki bi se med drugim izrazil v izjemnem povečanju proračunskega primanjkljaja, vplival bi na vstop v sistem evropskih deviznih tečajev in bi tujim partnerjem lahko signaliziral, da Slovenija preživlja javnofinančni pretres, kar bi za seboj potegnilo še večje negativne vplive, kot sta še nižja gospodarska rast in višja brezposelnost.

Direktor UMAR-ja, dr. Janez Šušteršič, poleg izjemno nizke evropske gospodarske rasti in vpliva 11. septembra ter iraške vojne med razlogi za razhajanje prvotnih Ropovih napovedi od realnosti omenja še probleme z javno financiranimi investicijami (npr. avtocestnim programom) in nizko gospodinjsko porabo, ki je tudi posledica znižanja rasti plač. Med dobre novice uvršča dejstvo, da se je padanje gospodarske rasti ustavilo vsaj v ZDA. Tako kot Mramor verjame, da je inflacijski cilj še vedno uresničljiv, najprej pa bo treba doseči nov premik v pričakovanjih. Ob tem še opozarja, da bi višino odhodkov v naslednjih letih s sedanjih 44,5 % BDP morali znižati na 42-43 % BDP, kar ne bo lahko dosegljivo. Slovenijo v primerjavi z ostalimi kandidatkami za vstop v EU po njegovem sicer pestijo predvsem visoka inflacija, pomanjkanje tehnološko zahtevnejšega izvoza in nefleksibilen trg dela, medtem ko je po kljub vsemu še vedno razmeroma stabilni gospodarski rasti in visoki stopnji razvitosti, tudi socialni, pred večino v prednosti. Tudi Šuštaršič ob vsesplošni negotovosti in negativnih pričakovanjih, ki jih v tem trenutku povzročajo predvsem iraška vojna in z njo povezano vprašanje cene nafte, ne želi napovedovati, kdaj naj bi se negativni evropski trendi obrnili navzgor (po zadnjih ocenah evropskih analitikov naj bi se to zgodilo šele v drugi polovici leta), je pa dobro vsaj to, da Slovenija pozitivnim evropskim premikom sledi hitreje kot negativnim, ki nas običajno "zadenejo" s približno polletnim zamikom. Prav zaradi omenjenega dejstva je toliko manj razumljivo, zakaj se je Rop v svojih napovedih lahko tako uštel.