politika in znanost / Profesor Rado

Kot nam je s tihimi vragolijami v zvezi s svojo bodočo diplomatsko akademijo nedavno tako nazorno ilustriral doktor Dim, gori v srcih naših političnih velmož prav poseben plamenček prav za akademske ambicije, tega plamenčka pa ne zmorejo utolažiti ne vse ostale laskave titule ne nesporni dosežki na drugih področjih. Pomislimo torej, kakšna zmagovalna rdečica je morala obliti lice našega notranjega ministra, ko ga je senat mariborske univerze dokončno izvolil za rednega profesorja na tej častitljivi ustanovi, in sicer za predmetno področje gospodarskega prava. Čeprav se je to zgodilo že daljnega oktobra, se vrhovni poglavar slovenskega miličnika v pedagoških čevljih še ni mogel počutiti povsem doma vse do prejšnjega torka, ko je v kletnih prostorih hrama štajerske učenosti opravil svoje prvo, inavguralno predavanje.

Ker se ob tovrstnih priložnostih ne delijo frekvence in te na podlagi pomanjkljivih zapiskov s takih predavanj profesor v resnici ne more pohabiti ob izpitu, se je v prijetno hlajeni predavalnici zbralo bore malo tistih pravih študentov, se je pa zato spoštljivo prismejalo nekaj več starejših častnih slušateljev, izobraženih elitnežev, takih s kravato, za stisnit roko - sicer nihče preveč znan, a hkrati verjetno tudi nihče preveč neznan. Profesor Rado se je kljub vsem divjim časovnim zahtevam svoje dnevne službe prikazal točen, pred predavanjem pa je bil potem seveda deležen tudi izdatne topline svojih kolegov.

"Tako v naravi kot v univerzi je to velik dan!" je vzkliknila ena izmed predgovornic, s čimer je najverjetneje cikala na časovno ujemanje prečudovitega majskega dne in luči znanja, ki jo je v zatohlo družboslovno starinarnico tisti dan dokončno vnesel profesor Rado, sledil pa je njegov kratki življenjepis, ki je opeval vse slavljenčeve prispevke h korporativno-pravni literaturi, vse zasluge za lajšanje procesa odprave samoupravljanja in uvajanja kapitalizma, epske sposobnosti za reševanje najtežjih znanstvenih problemov ter skrb za kasnejšo implementacijo in poglabljanje doseženih znanstvenih rešitev, nasploh nadpovprečno znanstveno ustvarjalnost, ki se nenazadnje kaže tudi v kar štirih strokovnih člankih v tujih revijah, od tega sta bila nič manj kot dva objavljena v revijah prve kategorije.

Da se je gospod minister na tako svečano priložnost več kot ustrezno pripravil, ni pričalo samo zaporedje ličnih računalniško ustvarjenih prosojnic, temveč tudi sam udarni naslov seanse, namreč Odklonskosti v korporacijskih razmerjih: sodobne oblike korporacijskega kriminala. "Moram vam priznati, da sem bil v precejšnjih stiskah, kaj vam ponuditi kot predavanje, da bo za vas zanimivo in da bom jaz za to sposoben," je na samem začetku povzel tisto najbolj perečo dilemo osemindevetdesetih odstotkov družboslovnih profesorjev, na katere je v življenju naletel avtor tega besedila. Na srečo mu je po dolgem premisleku vendarle uspelo priti do prave zamisli, in sicer združiti dve področji, na kateri se poklicno spozna, torej gospodarstvo in kriminal. Med vsem predočenim je bil daleč najbolj ponosen prav na sam izraz odklonskost, ki da se mu je porajal kar nekaj časa in nam ga ob tej priložnosti ne ponuja kot nekaj dokončnega, temveč bolj kot izziv vsem tistim delinkvencam in deviantnostim: "Odklonskosti verjetno ni primeren izraz, je pa slovenski!"

In, torej, začnimo, začnimo kar pri ključnem vprašanju - KAJ je to odklonskost? No, odklonskost je vse, kar je nedopustno, škodljivo in kaznivo! Pri tem seveda obstajajo lažje in hujše kršitve, večji del samega predavanja pa je tvorilo kataloško naštevanje takih in drugačnih packarij, tako da bodo lahko vsi zbrani v prihodnosti, ko bodo ustanovili svoje podjetje, točno vedeli, česa se res ne spodobi početi, s tem da pa sestavljajo prav posebno področje odklonskosti tiste kršitve, ki so dejansko kaznive. Na tem mestu je profesor Rado natresel ogrlico biserčkov iz analov odklonskostne privatizacijske kriminalitetne zgodovine, čeprav se v uspešnost države pri rvanju s temi oblikami odklonskosti raje ne bi spuščal, temveč bi raje opozoril na odklonskosti, ki nas še čakajo, torej na odklonskosti obdobja, v katerega pravkar vstopamo, to pa je obdobje posttranzicijskih odklonskosti. To ero naj bi zaznamovala cela vrsta prefinjenih odklonskosti, med katerimi bosta izstopali dve krovni kategoriji, namreč preslepitev z vrednostnimi papirji in, največje zlo finančnega sveta 21. stoletja, zloraba notranjih informacij.

Proti zaključku temeljitega in komprehenzivnega prikaza se je novopečeni redni profesor glasno zbal, da ni svojega predavanja vendarle zastavil nekoliko preveč pragmatično, konkretno in aktualistično, da bo kdo izmed zbranih vseeno utegnil pogrešati tisti akademski pridih abstraktnosti, zato je sledil niz zvezdnega prahu o odklonskostih kot temnih straneh kulturnega in tehnološkega razvoja človeštva ter še posebej globalizacije, neprestano razraščanje in vedno nove pojavne oblike (verjetno odklonskosti) pa imajo za posledico tudi visoko raven zahtevnosti in zapletenosti postopkov njihovega odkrivanja in obvladovanja ter podobnih visokoletečih konceptov.

Deževale so čestitke kolegov in kolegic, ena izmed slednjih je recimo zastavila, da smo v teh tri četrt ure "vsi skupaj nedvomno pridobili več, kot če bi na samem prebrali celo knjigo o tej tematiki". Prav zaradi te izčrpnosti se verjetno ne gre čuditi, da ni nastop tudi po izrecni pobudi z govorniškega odra vzpodbudil enega samega vprašanja (kako bi vendar sploh lahko še ostala kakšna nejasnost?), čeprav je ista kolegica pomanjkanje vprašanj pripisala temu, da gre vendarle za "novo področje, dvanajst let je verjetno vseeno premalo, da bi se porodila kakšna konkretnejša vprašanja". Profesor Rado je ponosno pokasiral vse potrebne listine in insignije ter kot težišče kroga učenih glav srebnil prvi kozarček souvignona kot redni del mariborskega šolskega ustroja. Vsi so bili vidno ginjeni, nikogar pa več kot očitno ni begalo vprašanje, kako bo vendar glavar tako obsežnega in zahtevnega resorja, kot je notranje ministrstvo, sploh utegnil opravljati še delo rednega profesorja v Mariboru. So slovenski ministri taki omnipotentni titani (dodajmo, da profesor Rado sodeluje še z vrsto drugih univerz, samo za začetek recimo s FDV-jem in podiplomskim študijem na mariborski pravni fakulteti) ali pa je urnik naše akademske profesure tako nezaslišano nezahteven? Eno, drugo ali, najverjetneje, oboje?