ekologija / Potrebujemo novo nuklearko

Tomaž: Po svoje je to paradoks, vendar le dokler se ne poglobimo v podrobnosti. Gradnja takšnega objekta, kot je vetrna elektrarna, pomeni velik poseg v prostor, pri katerem je treba pretehtati pozitivne in negativne posledice. Pozitivne so seveda proizvajanje električne energije, negativne pa tisto, kar moramo za to proizvodnjo žrtvovati. Pri vetrnih elektrarnah se bilanca ne izide, saj je pozitivnih plati veliko manj kot negativnih. Očitna šibka točka vetrnih elektrarn je razmeroma majhna proizvodnja električne energije, še bolj pa je sporna kakovost te energije. V elektroenergetskem sistemu države je poleg količine proizvedene energije vsaj tako pomembno, kakšna je ta energija in ali je dostopna takrat, kadar jo potrebujemo. Že glede na način delovanja vetrnih elektrarn je jasno, da so nenapovedljiv in nenadzorljiv vir električne energije. Proizvodnja električne energije iz vetrne elektrarne ne sledi potrebam porabe, na voljo je takrat, kadar piha veter. Objekt ima poleg tega še zelo majhno gostoto moči. Izračunali smo, da bi električna energija, ki so jo leta 2001 proizvedle vse svetovne vetrne elektrarne, zadoščala zgolj za nemško porabo električne energije za manj kot mesec dni. Gre torej za velik in drag poseg v prostor z majhnimi učinki, kjer država izdatno subvencionira gradnjo in kasneje še odkup električne energije.

Vetrne elektrarne so gotovo manjši poseg v prostor kot kakšna termoelektrarna.

Tomaž: Če primerjamo količino potrebnega prostora na enoto proizvedene električne energije, to ne drži. Če primerjamo energijo, ki jo proizvede jedrska elektrarna v Krškem, z energijo, ki jo proizvede vetrna elektrarna, lahko izračunamo, da bi za teoretično zamenjavo jedrske elektrarne potrebovali najmanj 30 takšnih vetrnih elektrarn, kot je načrtovana na Volovji rebri. Vsega skupaj bi torej potrebovali kakšnih 2500 vetrnic, za kar bi porabili krepko več kot sto kvadratnih kilometrov prostora. Izračun je v praksi zaradi nenapovedljivosti in nenadzorljivosti vetra kot vira energije brezpredmeten.

Ne mislim le zamenjave, govorim o dopolnitvi. Zakaj ne bi mogle vetrne elektrarne zadovoljiti kakšnih 10 odstotkov potreb po električni energiji, ki jih imamo v Sloveniji. Nekaj takšnega je sedaj na Danskem, kmalu naj bi bilo tako tudi v Nemčiji.

Tomaž: Pogoj za večje deleže električne energije iz proizvodnje vetrnih elektrarn je zakonodaja, ki spodbuja rabo obnovljivih virov energije. Če država ne bi zagotavljala subvencij, investitorji ne bi gradili vetrnih elektrarn, saj so stroški proizvodnje električne energije iz energije vetra za tekmo na prostem trgu električne energije previsoki.

Očitno je državam v interesu, da spodbujajo takšen, čistejši način pridobivanja elektrike.

Boštjan: To je seveda politična odločitev, povezana, kot se pogosto razlaga, na primer z izpolnjevanjem določil kjotskega protokola. Vetrne elektrarne naj bi posredno zmanjševale proizvodnjo termoelektrarn in s tem vplivale na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov. Vendar to ne drži, z vetrnimi elektrarnami ni mogoče nadomestiti proizvodnje termoelektrarn. Torej bistveno ne vplivajo na zmanjševanje nevarnih emisij.

Elektro Primorska v raziskavi o vetrnih elektrarnah predvideva, da bi s postavitvijo vetrnega polja s 86 vetrnicami zmanjšali emisijo CO2 za 1,6 milijona ton.

Tomaž: To je samo teoretičen izračun, ki pa v praksi ne drži. V analizi prostorskih potencialov na Primorskem za postavitev vetrnih elektrarn je Inštitut za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji ugotovil ravno nasprotno. V obdobju med letoma 2001 in 2010 vključevanje morebitne vetrne elektrarne v slovenski energetski sistem ne bi vplivalo na proizvodnjo slovenskih termoelektrarn, jedrske elektrarne in hidroelektrarn. Vključevanje električne energije iz proizvodnje vetrnih elektrarn v slovenski elektroenergetski sistem bi le zmanjšalo uvoz in povečalo izvoz električne energije. Z vidika nacionalne ekonomije je zanimivo nekaj drugega. Administrativno določena in subvencionirana cena električne energije, ki bi bila posledica izkoriščanja energije vetra, je v Sloveniji nekaj več kot 14 tolarjev. Zmanjševanje uvoza pomeni, da naj bi namesto uvažanja električne energije po tržni ceni 6 tolarjev za kilovatno uro dajali prednost lastni proizvodnji, ki nas bo stala 14 tolarjev za kilovat. In nasprotno, ko bomo imeli preveč električne energije vetrnega izvora, katere proizvodnja nas bo zaradi subvencionirane odkupne cene stala 14 tolarjev, jo bomo na evropskem trgu prodajali po tržni ceni 6 tolarjev.

In kakšen je potem interes pri postavitvi takšnih elektrarn?

Tomaž: Motiv investitorja je seveda zgolj zaslužek, ki mu ga je omogočila država s sprejetjem ustrezne zakonodaje, ki spodbuja izkoriščenje obnovljivih virov energije.

Boštjan: Ker izbiro potencialnih lokacij za gradnjo vetrnih elektrarn v Sloveniji usmerjajo domala povsem ekonomski interesi peščice ljudi, imamo zanimiv paradoks. Investitor sam izbira potencialne lokacije; te so seveda najdonosnejše, se pravi prevetrene in prostorne. Prav bi bilo, da bi lokacije na podlagi nekih meril določala država, da izbire prostora za nove vetrne elektrarne ne bi določala le najboljša prevetrenost oziroma dostopnost, ampak tudi okoljska ustreznost.

Če vetrne elektrarne ne prispevajo k zmanjševanju količine toplogrednih plinov, kako pa naj država uresniči zavezo iz Kjota?

Tomaž: Odkrito povedano ne bi bil rad v koži ljudi, ki odločajo o tem. Alternativa je zmanjševanje porabe, treba bi bilo vzpostaviti mehanizme, ki bi spodbujali varčevanje z energijo. Druga možnost je zamenjava termoelektrarn na premog s termoelektrarnami na plin, ker imajo te manjše emisije. Težava je v tem, da domači premog imamo, plin bi morali uvažati. Po svetu se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja spoznanje, da brez uporabe jedrske energije vprašanja zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ne bo mogoče rešiti. Po količini in kakovosti potencialno proizvedene električne energije bo še kar nekaj časa edina realna alternativa kurjenju fosilnih goriv jedrska energija. Finska se je po dolgotrajnem tehtanju vseh argumentov že odločila za gradnjo nove jedrske elektrarne. Odločitev za gradnjo vetrnih elektrarn v Sloveniji je politično všečna poteza. Zagovarjanje jedrske energije pomeni politični samomor, obnovljivi viri energije, varstvo narave, vetrne elektrarne, subvencioniranje zelene energije pa sodijo med teme, s katerimi prepričaš Evropo in doma dobiš volitve.

Ali bi imel pod svojim pragom skladišče jedrskih odpadkov?

Boštjan: Menim, da bi bilo ustrezno skladiščenje jedrskih odpadkov manjše zlo kot pa postavitev vetrnih elektrarn na Primorskem. Skladiščenje radioaktivnih odpadkov je politični in ne tehnični problem. Cena jedrskih odpadkov je tako visoko postavljena predvsem zaradi političnih in ekonomskih interesov, z jedrskimi odpadki se brez težav manipulira. Odpadki niso tako škodljivi, kot se o tej okoljski problematiki vsevprek govori. Kot je bilo ob neki priložnosti že rečeno, bi za pametno nadomestilo skladiščili jedrske odpadke pod Cankarjevim domom. Zagotovo pa drži, da jedrski odpadki niso osamljen problem, povezan z jedrsko elektrarno.

Je boljša nova jedrska elektrarna kot vetrnice na Kraškem robu?

Tomaž: Zaradi številnih razlogov ta primerjava ni mogoča. Poraba električne energije vedno bolj narašča, in če hočemo zadovoljiti potrebe po tej energiji, jih z vetrnicami enostavno ne moremo, v Sloveniji nimamo potrebnega prostora zanje. Gre za vprašanje, ali bomo zgradili vetrne elektrarne in zaradi njih žrtvovali zadnje koščke ohranjene narave in nato čez dvajset let postavili novo jedrsko elektrarno ali pa bomo zgradili le slednjo. V končni fazi bo zelo verjetno elektrarno v Krškem zamenjala nova jedrska elektrarna. Vira energije, ki je kot jedrska energija stalno dostopen, ne moremo nadomestiti z drugim, nestalnim in nenapovedljivim virom energije.

Kakšne so izkušnje z vetrnimi elektrarnami po svetu?

Tomaž: Največji bum vetrnih elektrarn je doživela Danska, vendar so po letih navdušenja tudi tam ugotovili, da elektroenergetsko omrežje države očitno ne prenese več kot 10 odstotkov tako nestabilnega vira energije. Ob spremembah vremena imajo velike težave z zagotavljanjem stabilnosti elektroenergetskega sistema. Poleg tega je vso zgodbo končala ekonomska analiza. Ugotovili so, da gradnja vetrnih elektrarn in administrativno odkupovanje njihove električne energije po subvencionirani ceni namesto po tržni stane dansko družbo preveč. Podobno je v Španiji, v deželi Navarra, kjer si je deželna vlada zastavila nalogo, da bo v desetih letih skoraj vso električno energijo zagotavljala iz obnovljivih virov. Projekti v deželi Navarra so po mnenju graditeljev vetrnih elektrarn zelo uspešni, po mnenju naravovarstvenikov pa je ta dežela prav zaradi gradnje vetrnic v zadnjih desetih letih doživela največjo okoljsko katastrofo.

Načrtovane elektrarne za vas niso sporne le zaradi energetskega potenciala, pač pa tudi in predvsem zaradi naravovarstvenih zadržkov.

Boštjan: Umeščanje vetrnih elektrarn v slovenski prostor je zelo zahtevno ravno zaradi zelo omejenega prostora, izjemne biotske in krajinske pestrosti in ohranjenosti naravne in kulturne krajine. V odnosu do prostora pa je vse skupaj vprašljivo z več vidikov. Najprej je seveda najbolj banalen, vizualni vpliv, potem vpliv na krajino ...

Kaj je grdo ali lepo, je stvar okusa. Nekaterim se zdijo grde tudi cerkve na vrhu hriba, drugim spet ne.

Boštjan: Vizualne kvalitete so resnično lahko stvar okusa, a če govorim z naravovarstvenega vidika, so vetrne elektrarne na predvidenih lokacijah na Primorskem nesprejemljive. Bolj problematični od vizualno-estetskih vplivov so seveda neposredni vplivi, na živalstvo in tudi na rastlinstvo. Pri nas naj bi se vetrne elektrarne postavile na krajinsko in biotsko najpestrejših območjih, v pas suhih travišč visokokraških robov od Trnovskega gozda do Snežnika, kjer se srečujeta dva svetova, dinarski in submediteranski. V tem stiku je živalstvo in rastlinstvo izredno pestro in, to je zelo pomembno, specifično. Primorskemu in s tem slovenskemu svetu daje identiteto. To raznovrstnost v Evropi varuje program mreže evropsko pomembnih območij Natura 2000, ki temelji na dveh direktivah, na habitatni in na t. i. ptičji. Območja, ki so predvidena za bodoče vetrne elektrarne, so v sklopu Nature 2000 že prejudicirana za varovanje.

V Avstriji sredi idiličnega predalpskega sveta na gorskem grebenu tiči enajst vetrnic.

Boštjan: Treba se je zavedati, da omenjeno območje, kjer stoji vetrno polje, imenovano Taurenwind, nima tolikšnih okoljskih kvalitet, kot jih imajo naša. Suhi kraški travniki so med drugim izredno pomemben genski bazen za submediteransko oziroma ilirsko floro. In ravno takšna območja bi morala država varovati, ravno tukaj so jedra širjenja vrst v druge podobne habitate. Mislimo, da bi bili posegi s postavitvijo infrastrukture in drugih elektroenergetskih objektov v tem prostoru tolikšni, da bi se lahko kritično zmanjšale nekatere populacije živalskih in rastlinskih vrst.

Poleg rastlinstva naj bi vetrnice škodovale tudi živalim, predvsem pticam.

Boštjan: Težave z vetrnicami in živalmi so lahko povsem specifične. Res je, da na nekatere vrste ptic vetrne elektrarne načeloma bistveno ne vplivajo, ve pa se, da na druge, recimo na velike ujede, vetrnice vplivajo zelo negativno. Dogaja se, da vetrnica, pri kateri je obodna hitrost elise od 150 do 300 km/h, enostavno preseka ptiča, ga pobije na tla. Ptiči namreč zaznavajo vrtenje elis na svojstven način: navadno jih zavaja opazovanje vrtenja središča rotorja, ki se vizualno vrti bistveno počasneje kot sam obod.

Smrtnost med pticami naj ne bi bila tolikšna, raziskave, ki so jih opravili na Danskem, govorijo, da so za ptice elektrarne enako nevarne kot daljnovodi. Zaradi vetrnic umre le nekaj ptičev.

Boštjan: Treba se je zavedati, kaj v slovenskih populacijah pomeni nekaj ptičev, recimo pet ali šest osebkov ujed. Na teh območjih gnezdijo ali pa lovijo plen planinski orli, orli kačarji, to so preletna območja beloglavega jastreba. Teh ptic je v Sloveniji zelo malo in dovolj je, da orla pokosi elisa le enkrat na leto, pa je škoda za populacijo te vrste lahko usodna. Pretehtati je treba kvalitete, ki jih že imamo. Slovenija ima primerjalno prednost pred drugimi državami v Evropi ravno v biotski pestrosti.

Pod kakšnimi pogoji bi sprejeli postavitev vetrnih elektrarn?

Boštjan: Vetrne elektrarne, če se v nekaterih primerih izkaže vsaj njihova ekonomska upravičenost, spadajo na območja, ki so že degradirana, na monokulturna polja, v industrijske cone, povsod tja, kjer ne povzročajo večje škode, kot je že bila povzročena. Eden izmed takšnih načrtov je postavitev vetrne elektrarne ob avtocesti pri Čebulovici. Država bi morala spodbujati lokacije, ki niso sprejemljive samo z ekonomskega vidika, ampak tudi z okoljevarstvenega.