izbrisani / Fašizem po slovensko

Dokončna odločitev ustavnega sodišča, da je iz registrov stalnega prebivalstva nezakonito izbrisanim prebivalcem Slovenije treba vrniti njihove pravice in popraviti krivice, je te dni privedla do nenavadnega fenomena - pojava skupine, ki se javno in brez sramu zavzema za kršitev človekovih pravic in diskriminacijo nekaterih prebivalcev Slovenije. V času, ko spoštovanje človekovih pravic postaja železna mednarodna norma, v imenu katere se rušijo celo države, pojav deluje sicer nekoliko anahronistično, ni pa povsem nepričakovan - kulturniški pedigre ni bil nikoli resna zaščita pred zdrsom v različne oblike nestrpnosti. V pisani fronti zagovornikov diskriminacije je zato mogoče najti zelo različne osebe - od Andreja Štera, nekdanjega notranjega ministra, in veleposlanika v BiH Tadeja Labernika do Boruta Trekmana, Ruplove desne roke na zunanjem ministrstvu, in nekaj kulturnikov, kjer med pričakovanimi imeni presenečata le imeni Poldeta Bibiča ter nekdanjega člana predsedstva Slovenije, Matjaža Kmecla. Na seznamu je najti tudi ime Viktorja Blažiča, ki je s tem znova dokazal, da se lahko tudi žrtve kršitev človekovih pravic presenetljivo hitro prelevijo v zagovornike kršitev pravic drugih.

Za diskriminacijo

Toda po drugi strani je pojav nasprotnikov omenjene ustavne odločitve prinesel tudi nekaj dobrega. Dokazal je, da tako obsežno policijsko operacijo brisanja stalnih prebivalcev iz registra ni mogel izvesti samo policijski aparat, ampak da je imel ob tem tudi prijazno podporo tihe večine prebivalstva in nekaterih “razumnikov” iz vrha slovenske kulturniške elite. Edino to lahko pojasni presenetljivo dejstvo, da so se vse do konca devetdesetih let množične kršitve človekovih pravic v Slovenij dogajale skoraj popolnoma brez glasnejših protestov slovenske javnosti in da tisti, ki so bili najglasnejši zagovorniki varstva človekovih pravic ob koncu osemdesetih let, niso želeli videti - ali pa so celo spodbujali - množično kršenje človekovih pravic. In zato tudi ta vik in krik sedaj - kulturniki in disidenti po poklicu vedo, da bo, če bo sodba ustavnega sodišča obveljala, s tem razkrita tudi njihova kolaboracija v slovenskem administrativnem etničnem čiščenju.

Argumenti te pisane skupine so različni, vendar enako neutemeljeni. Izbrisani po mnenju enih menda sploh “ne obstajajo”, drugi opozarjajo na nujno zaščito “nacionalnega interesa”, tretji poudarjajo, da bo popravljanje veliko “stalo.” Najbolj smešni so argumenti piscev pamfleta Svetovnega slovenskega kongresa, ki mešajo jabolke in hruške in opozarjajo na “diskriminacijo 200.000 državljanov”, ki naj bi bili “diskriminirani” zaradi izbrisa pridobljenih pravic posebne kategorije tujcev.

Z navidez bolj strokovnim pedigrejem se ponašajo predvsem argumenti Slavka Debelaka, nekdanjega podsekretarja na ministrstvu za notranje zadeve, in nekdanjega notranjega ministra Andreja Štera, ki sta oba tudi neposredno odgovorna za nastanek tega problema. Debelak tako na primer trdi, da bi v primeru, če bi vse prebivalce Slovenije, ki si niso pridobili državljanstva, “pustili v registru stalnega prebivalstva in bi avtomatično postali tujci”, s tem avtomatsko “kršili osnovni princip, ki velja v statusnem pravu, to je načelo prostovoljnosti". Pri tem tudi Slavko Debelak dobro ve, da so tudi strokovnjaki Sveta Evrope na posvetih, ki so bili organizirani skupaj z MNZ v njegovem mandatu kot najbolj liberalen model, predstavljali reševanje tega problema v času po propadu rajnke Avstro-Ogrske - ko so nova državljanstva “neprostovoljno” dobili vsi s stalnim prebivalstvom, brez posebnih prošenj. Slovenija je izbrala drugačen model, ne nujno slabega, gotovo pa bolj restriktivnega od najbolj liberalnega podeljevanja državljanstev.

Zagovorniki “zakonitosti” nekdanjega dela MNZ namerno pozabljajo tudi na načelo, ki ga je v svoji razsodbi znova vzpostavilo ustavno sodišče - da namreč pridobljenih pravic, pa tudi pridobljenega “statusa” - na primer statusa stalnega prebivalca Slovenije - država nima pravice enostransko spremeniti oziroma preprosto ukiniti določenih pravic. Tudi iz mednarodnih pravnih virov namreč izhaja, da ni dovoljena vsaka nenadna sprememba prava in pravic, ki bi bila v procesu sukcesije držav izvedena brez sodelovanja prizadetih in bi onemogočila “predvidljiva in na zakonu zasnovana pravna pričakovanja in gotovosti”. Povedano drugače - že iz temeljnih načel pravne varnosti in pravne države je povsem jasno, da je vsak, ki si je v svojem življenju zakonito pridobil stalno bivanje, osebne dokumente, vozniško dovoljenje ali pa na primer lastnino v Sloveniji, tudi po osamosvojitvi Slovenije imel vso pravico pričakovati, da te njegove pravice - ne glede na to, ali si bo izbral status državljana ali tujca - ne bodo enostransko ukinjene. V Sloveniji se je zgodilo prav to. Ocena, da gre za pravi ”mali slovenski fašizem”, zato res ni pretirana - kajti tako kot je nacistični Zakon o državljanstvu rajha nekoč uvedel več kategorij državljanstva, tako je tudi slovensko notranje ministrstvo leta 1992 uvedlo različne kategorije tujcev, eno med njimi pa razlastilo osnovnih pravic.

Enako perverzno je danes besedičenje o tem, da “izbrisani” menda sploh ne obstajajo, ali pa da so sami krivi, ker si pač “niso pravočasno uredili” statusa. Prav tako ni res, da naj bi se omenjeni problem pojavil šele v drugi polovici devetdesetih. Izbrisani se samo zelo dolga leta skoraj nikomur niso zdeli tema, ki bi bila vredna medijske pozornosti. Vendar pa so bili opisi primerov, ko so uradniki pred očmi zgroženih prebivalcev zaradi “neveljavnosti” uničevali njihove osebne dokumente pred okenci upravnih organov, do potankosti opisani v Mladini še pred inavguracijo prvega slovenskega ombudsmana in nekdanjega notranjega ministra Iva Bizjaka, pred ustanovitvijo Helsinškega monitorja in še preden so očitne nezakonitostio opazila slovenska sodišča. Prvi od splošno znanih primerov izbrisov in zavrnitev vstopov v državo so bili v Mladini opisani že leta 1992, leta 1994 pa smo v Mladini ponovno opozarjali, da zgodbe izbrisanih prebivalcev Slovenije, ki jih je “slovenska država v zadnjih treh letih izgnala, deložirala, jim odvzela pokojnine, državljanstva, stanovanja, zdravstveno in socialno zavarovanje ... očitno ne zanimajo nikogar”.

Sistematične kršitve

Danes se pozablja, da je bil prav zaradi opozoril zaradi neaktivnosti v zvezi s temi problemi iz mednarodne Helsinške federacije izključen prvi slovenski helsinški odbor, ki ga je vodil Stane Stanič. Resno delo in opozarjanje na krivice se je pričelo šele s prihodom Neve Miklavčič Predan. Prav tako se pozablja, da je na prve kršitve človekovih pravic v novi državi pričel že med desetdnevno vojno opozarjati Odbor za človekove pravice vojno na čelu z dr. Ljubo Bavconom, ki je bil zato tarča hudih kritik tedanjega obrambnega ministra. Na nezakonite izbrise iz registrov prebivalstva v tem času je prva opozorila predvsem jugoslovanska pravnica slovenskega rodu Tanja Petovar, ki je v Sloveniji ustanovila organizacijo Civic Link. Petovarjeva je kmalu postala tarča podlih komentatorjev nekaterih slovenskih dnevnikov in je kmalu zapustila Slovenijo.

Vse te kršitve so bile ne samo sistematične, pač pa so imele tudi podporo vrha slovenske politike. Del danes “izbrisanih” predstavlja tudi skupina nekdanjih oficirjev JLA. Januarja 1992 je na primer takratni predsednik slovenskega izvršnega sveta Lojze Peterle podpisal “Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin“, ki je pripadnikom nekdanje JLA nezakonito odvzemal pokojnine, če so sodelovali v “agresiji.” Pojem “agresija” je bil v domačo zakonodajo na nesmiseln način preseljen iz mednarodnega prava in tako raztegljiv, da je kmalu omogočil vrsto krivičnih odvzemov socialnih pravic. Ustavna veja oblasti je te nezakonitosti pridno podpirala, saj je slovensko ustavno sodišče leta 1992 omenjeni odlok razglasilo za skladen z ustavo. Bavconov Odbor za varstvo človekovih pravic je ministrstvo za obrambo istega leta opozarjal, da so njihova negativna mnenja ob izplačilih pokojnin velikokrat “zelo pomanjkljivo obrazložena in prosilcem zavračajo pravico do akontacije na osnovi splošnih ocen”. Ko smo julija 1992 objavili reportažo o nemogočih razmerah ločenih družin v hotelu Bristol, je Slavko Debelak za Delo izjavil, da ima policija sedaj “sorazmerno dober seznam vseh oseb, še zlasti tistih, ki so odšla z armado iz Slovenije ali na območja drugih držav, in tem enostavno ne dovolimo več vstopa v Slovenijo, čeprav imajo tu družine in stanovanja”. Avgusta je Slavko Debelak zatrdil, da se “oni“ (oficirji) “lani niso odzvali pozivu slovenskega predsedstva po prestopu v oborožene sile RS” in da se je zato “zdaj situacija za njih diametralno spremenila. Za nas so to osebe, ki zdaj živijo v tuji državi, delajo v tujem organu, ki je do nas bil in je še sovražen .. “ Takšnim ljudem Slovenija ne želi dopustiti vstopa na svoje ozemlje, pa čeprav imajo v Sloveniji svoje družine in poskušajo zaradi tega “na vsak način priti v Slovenijo“, ob tem pa si upajo slovenske postopke očrniti “celo pri različnih mednarodnih organizacijah, ki skrbijo za človekove pravice ... To jim ne bo uspelo ... “ je zatrdil isti predstavnik ministrstva za notranje zadeve. In dodal, da teh ljudi Slovenija ne more “sprejeti kot perspektivne državljane”, ter ob tem popolnoma namerno spregledal dejstvo, da večina izgnanih sploh ni želela slovenskega državljanstva, temveč le ohranitev svojih pridobljeno pravic, vključno s pravico do bivanja. Na takšne ocene z vrha MNZ se je odzval dr. Ljubo Bavcon, ki je dejal, da je “splošna in neindividualizirana prepoved vstopa v Slovenijo kar celi skupini ljudi, ki so bili še do nedavna državljani SFRJ in ki jih na Slovenijo vežejo najrazličnejše vezi ...zagotovo v nasprotju z načelom, da so človekove pravice individualne”. Barbarsko prepričanje, da so “izbrisani” na neki način “kolektivno” krivi za nedoločene politične delikte, se od tedaj pa do danes neprestano še naprej ponavlja v izjavah različnih zagovornikov zakonitosti izbrisa iz registrov stalnega prebivalstva.

Že ti stavki so potrdili, da ne gre, kot smo zapisali v Mladini, “za posamične primere, pač pa za načelno politiko, ki se prikriva z nekakšnimi nedoločljivimi `nacionalnimi interesi”. Dokazovali pa so jih tudi številni primeri opisov tragičnih zgodb in kršitev pravic izbrisanih, izgnanih in deložiranih. Danes so “izbrisani” obtoženi, da si niso uredili statusa, vendar si ga mnogi preprosto niso mogli urediti, ker so jih policisti takoj izganjali. Vsak stik z uradnimi organi je lahko pomenil vozovnico v eno smer - iz države. Momirja Kandića so na primer izgnali, čeprav je vojno preživel v zaklonišču s svojo družino. Šefketa Suljevića so brutalno pretepali in večkrat izgnali, čeprav je že prvi dan vojne prestopil v TO. General Drago Ožbolt je bil “kaznovan” z odvzemom zdravstvenega varstva in pokojnine, generalu Hočevarju pa so delavci ministrstva za obrambo nezakonito vdrli v stanovanje, kar je javno obsodil tudi sodnik in profesor Boštjan M. Zupančič. Decembra 1992 je tedanji obrambni minister Janša napadel Mladino, češ da s serijo člankov “zagovarja” nekdanje agresorje “in “napada tiste, ki so dejansko profesionalno in v skladu z odločitvami pristojnih organov ustvarili slovensko vojaško moč“. Privatizacija stanovanj na obrambnem ministrstvu pod vodstvom ministra Janeza Janše se je v tem času izvajala diskriminacijsko, v nasprotju z zakonom. Nasprotoval ji je le minister za okolje in prostor Miha Jazbinšek. Glede neupravičenih izgonov iz države je prišlo do prve zmage leta 1994, ko je vrhovno sodišče Slovenije odločilo, da nikogar ni mogoče iz države izganjati na podlagi takšnih pavšalnih izjav neimenovanih “virov”, kot jih je kot utemeljene do tedaj sprejemalo ministrstvo za notranje zadeve.

Ko bodo krivice nekega dne popravljene, si bo zato treba odgovoriti tudi na vprašanje, kako so bile tako množične kršitve človekovih pravic v Sloveniji sploh mogoče. Pojav skupine zagovornikov diskriminacije daje vsaj delen odgovor na to vprašanje - tega madeža na slovenski osamosvojitvi gotovo ne bi bilo, če politike administrativnega etničnega čiščenja ob molku dela slovenske kulturniške elite in šovinističnih komentarjih v nekaterih medijih ne bi izvajal tudi poslušen, s komaj prikritim nacionalizmom podmazan birokratski stroj.