informacijska družba / Microsoft Slovenija

Uporaba Microsofta ali brezplačnih sistemov, ki temeljijo na tako imenovani odprti kodi, postaja eno temeljnih vprašanj, s katerim se ukvarjajo številne države, regije in ne nazadnje tako veliki poslovni sistemi kot mala podjetja po vsem svetu. V Sloveniji te velike dileme očitno ne bo. V začetku maja so v javnost pricurljale informacije, da je slovenska vlada tako rekoč pred podpisom pogodbe z Microsoftom. Slednja naj bi vsem zainteresiranim državnim organom, približno 26 tisoč uporabnikom, omogočila uporabo vse Microsoftove programske opreme do konca leta 2005 po izjemno ugodni ceni. Seveda če bodo to hoteli. Ugodna cena naj bi bil popust, ki ga Microsoft nudi, če nekdo pokupi med 20.000 in 40.000 licenc, hkrati pa naj bi Microsoft dal državnim organom še desetodstotni popust pri nakupu programske opreme za strežnike.

Vlada morebiti res ni še dala svojega dokončnega pristanka, toda ker projekt uporabe Microsoftovih dobrin v javnih organih podpira tako Center vlade za informatiko (CVI) kot Ministrstvo za informacijsko družbo (MID), je razmišljanje o alternativi brezplodno. Na CVI sicer pravijo, da se z odprto kodo že dolgo ukvarjajo: "Rešitve odprte kode veliko obetajo, vendar smo ugotovili, da obstajajo tehnični problemi in dejstvo, da odprtokodne programske rešitve ne bodo mogle nadomestiti vsega, kar se trenutno uporablja v državni upravi." Hkrati pa dodajajo, da ne gre več samo za razmišljanje o golem nakupu programske opreme, temveč za rešitev problemov in storitve, ki so s tem povezane. "To pomeni, da pri odločitvi za posamezno rešitev upoštevamo celotne stroške lastništva, kar vključuje poleg nakupa licenc tudi stroške, ki lahko nastanejo na drugih področjih (infrastruktura, strojna oprema ipd.) ter stroške vpeljave in zagotavljanja delovanja izbrane rešitve v daljšem časovnem obdobju (3-5 let)." Glavni argument naj bi bila torej nižja cena za licence, kot bi stal razvoj novih projektov, ki bi temeljil na lastnem znanju. NA CVI-ju sicer poudarjajo, da sicer testirajo odprtokodne rešitve in vzpostavljajo sodelovanje s skupino Linux, ki pripravlja izhodišča za uvajanje programskih okolij, ki temeljijo na odprti kodi in javnih licencah, v vzgojno-izobraževalne ustanove. Koliko bo davkoplačevalce stala nova pogodba, ni jasno, ker podatkov zaradi nedokončanih pogajanj vlada za zdaj noče posredovati. Zagovorniki odprtokodnih sistemov pa računajo, da bo vsak licenca stala med 200 in 300 dolarji, kar pomeni v primeru, da bo novih uporabnikov 15.000, med 3 in 4,5 milijona dolarjev. Upoštevati pa je tudi treba, da bodo morali Microsoftovo opremo zaradi kompatibilnosti še naprej uporabljati tudi uporabniki, ki so zaradi sodelovanja ali poslovanja odvisni od državnih organov.

Zagovorniki podpisa pogodbe z Microsoftom pravijo, da bi bilo izobraževanje uporabnikov iz vrst državne uprave za novo programsko opremo, usposabljanje administratorjev in sama izdelava programov (za Linux naj bi obstajal zgolj en sam slovenski poslovni program) veliko dražje. Toda na drugi strani naj bi nova petletka z Microsoftom slednjega še bolj zasidrala in naredila Slovenijo odvisno od tujega znanja, namesto da bi se razvijalo domače.

Uporabo odprte kode po mnenju MID slabi tudi pomanjkanje administrativnega kadra v Sloveniji. "Dobri sistemski inženirji s tovrstnimi znanji so dokaj redki in njihova cena je nekaj višja od večine sistemskih inženirjev, usposobljenih za upravljanje z licenčno programsko opremo." Urednik revije Monitor Uroš Mesojedec, sam zagovornik uporabe odprte kode, je glede opisanih težav državne uprave drugačnega mnenja. "Uvajanje odprte kode je priložnost za slovensko znanje in podjetnost. Stroški ponovnega učenja so najverjetneje primerljivi s prihrankom pri licenčnini, uporaba odprtokodnih sistemov v državni upravi pa bo spodbudila razvoj domače industrije IT. Mladih strokovnjakov za odprtokodne sisteme ne manjka, treba jih je le usmeriti v posel, kar bodo domača IT-podjetja z veseljem storila, če bodo prišli državni razpisi za uvajanje odprtokodnih rešitev."

Za uporabo sistemov, ki temeljijo na odprti kodi, se sicer zanima ogromno držav, tudi Nemčija in Italija, kjer številne lokalne uprave uvajajo uporabo tovrstne programske opreme. Glavni razlog naj bi bila možnost širšega dostopa množic do računalniške tehnologije, doslej zaradi dragih licenc praktično nedostopne. Ali pa je šlo za uporabo piratske opreme, zaradi česar so prišle države na slab glas tudi na drugih področjih. Nekatere države vidijo v odprti kodi tudi nacionalni interes: večjo neodvisnost in priložnost za trženje znanja tako v svojih regijah kot širše v svetu. Eden izmed največjih argumentov za opremo, bazirano na odprti kodi, pa je vprašanje varnosti. Večina licenčne opreme uporabnikom ni omogočala dostopa do izvorne kode. Zato je bilo nemogoče ugotoviti, ali so v programski opremi tudi najrazličnejši vohunski programi, ki so sposobni pošiljati podatke o uporabnikih v matična podjetja. Kitajska in še nekatere države so ravno zaradi bojazni o vohunjenju napovedale, da bodo uvedle popolno uporabo Linuxa v državni upravi. Kitajci so pripravljali skupen projekt z drugima tehnološko najbolj razvitima azijskima državama, Japonsko in Južno Korejo. Šef Microsofta, Bill Gates, se je odpravil prepričevat samega kitajskega predsednika Zemina, da naj Kitajska ne izloči Microsofta iz igre. Pristali so celo na to, da posebej pooblaščenim strokovnjakom omogočijo ogled izvorne kode, kjer je natančno napisano, kako delujejo Microsoftovi programi. Tako naj bi se prepričali, da se kje ne skrivajo vohunski programi. Ponudbo izbora skupine strokovnjakov, ki bodo imeli dostop do izvorne kode, je dobila tudi slovenska vlada. Poleg pogleda v izvorno kodo, kar je bilo pred leti praktično znanstvena fantastika, Microsoft ponuja tudi ugodnosti, na primer donacije državam, kot je bilo nekaj 100 humanitarnih milijonov dolarjev v primeru Indije, ter velike popuste. Slednje lahko ponujajo v tretjem svetu, v državah EU pa so popusti tako rekoč prepovedani. EU namreč močno bedi nad konkurenčnostjo in popusti velikih igralcev na svetovnem trgu, ki niso nič drugega kot uničevanje šibkejših tekmecev.