genocid / Kučan gre v Haag

Branje obtožnic, ki Slobodanu Miloševiću očitajo genocid, zločine zoper človečnost ter hude kršitve ženevske konvencije, je kot hoja po velikem pokopališču. Obtožnica, ki govori o Kosovu, je polna imen mrtvih ljudi. Cel dokument obsega slabih 60 strani; od tega so na 29 straneh popisana imena žrtev, njihova starost in kraj, kjer so bile ubite. Najstarejša žrtev je bila stara 94 let, najmlajša leto dni.

Tudi obtožnica, ki govori o zločinih v Bosni in Hercegovini, je sestavljena iz dveh delov. Na dvajsetih straneh tabel so našteti zločini v koncentracijskih taboriščih, umori, ki so jih izvajali ostrostrelci, masakri, ki so jih povzročili projektili iz minometov. Kraj, datum, število žrtev. Včasih je zraven še opis zločina. Recimo: Hetema Mukanović, stara 38 let, je 11. januarja 1994 s sosedi in soprogom v njenem s svečo razsvetljenem stanovanju sedela za mizo in pila kavo. Ustreljena in ubita je bila s strelom iz ostrostrelske puške.

Obtožnica, ki govori o zločinih na Hrvaškem, je opremljena s 35 strani obsegajočim seznamom žrtev. Ime, priimek, letnica rojstva, kraj.

Vse tri obtožnice, ki govorijo o zločinih Slobodana Miloševića in njegovih najtesnejših sodelavcev, skupaj obsegajo 155 gosto tipkanih strani. Obtožnice bodo še dopolnjene. Kljub monumentalni zbirki podatkov naloga tožilcev v prihodnosti ne bo enostavna. Tožilci morajo sezam žrtev povezati z likom in delom Slobodana Miloševića. Vemo, da so se med letoma 1991 in 1999 pripetili številni zločini. Vemo, kje, kdaj in kako so padale žrtve. Znana so konkretna imena marsikaterega ostrostrelca. Znana so konkretna imena marsikaterega čuvaja v koncentracijskih taboriščih. Znana so konkretna imena številnih pripadnikov vojaških in paravojaških formacij, ki so bili vpleteni v zločine med Vukovarjem in Dubrovnikom, Sarajevom in Prijedorom, Račkom ali Orahovcem. Vemo tudi, da je Milošević po letu 1986 postal ena vodilnih osebnosti Srbije, SFRJ in Zvezne republike Jugoslavije. Vendar mora tožilstvo jasno pokazati, da je Milošević, prvi človek srbske politične scene, osebno kazensko odgovoren za zločine v Bosni ter Hercegovini, na Hrvaškem in na Kosovu. Podatek, da je imel Milošević velik vpliv, za obsodbo pač ne zadošča. Tožilstvo mora dokazati, da obstaja povezava med Miloševićem ter sarajevskimi ostrostrelci, vukovarskimi topničarji in paravojaškimi formacijami, ki so ustrahovale prebivalce Kosova.

Ker Milošević kot predsednik Srbije formalno ni bil vrhovni poveljnik JNA, tožilstvo sodišču ne more predložiti listinskega dokaza z Miloševićevim podpisom, na katerem bi pisalo: "Ukazujem, da Dubrovnik zasujete z granatami!" Tožilstvo se mora zato opreti na pričevanja skesanih članov srbske vojaške, policijske in politične hierarhije. Tožilstvo si prizadeva dokazati, da je obstajala linija prenašanja ukazov, ki je segala od Miloševića do terenskim operativcev. Hkrati želi tožilstvo Miloševićevo krivdo dokazati s posrednimi dokazi. Milan Kučan, nekdanji predsednik republike Slovenije, ob koncu osemdesetih let pa predsednik slovenske partijske organizacije, je pred haaške sodnike vabljen kot priča, ki naj bi pomagal osvetliti kontekst. Na kakšen način je SFRJ začela drseti proti vojni? Kako je na drsenje v vojno vplival Milošević? Kakšne formalne vzvode oblasti je imel kot prvi mož republike Srbije? Je imel ob policiji in službi državne varnosti na voljo še kak vzvod oblasti? Kako je bil povezan z JNA?

Kaj bo spraševalo tožilstvo?

Če rečemo, da sta Milošević in Kučan stara znanca, povemo premalo. V resnici se poznata že iz prve polovice šestdesetih let, ko sta bila oba mladinska funkcionarja. Oba sta rojena leta 1941, oba sta po poklicu pravnika, oba sta politično kariero začela v študentski organizaciji. Oba sta leta 1986 postala predsednika predsedstva CK ZKS - eden je postal predsednik Zveze komunistov Srbije, drugi pa Zveze komunistov Slovenije. Oba sta postala predsednika predsedstev republik, oba sta bila predsednika republik.

Če je vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, so tudi vojni zločini zgolj okrutno nadaljevanje postopkov, ki so se odvijali že pred vojno. Miloševićevo vojskovanje ni bilo posebej inovativno. Motiv vojskovanja je bil dobesedno klasičen: Miloševiću je šlo za to, da povečuje teritorij, ki ga obvladuje. Res je sicer, da zahodni opazovalci tega klasičnega motiva dolgo časa niso prepoznali; dozdevalo se jim je, da gre na Balkanu za nekakšna etnična sovraštva, ki imajo morda izvor v posebni genetski strukturi dinarske rase. Vendar pri vojnah, ki so se pripetile na ozemlju SFRJ, ni šlo za to, da bi nekomu zavrela kri. Šlo je za zelo enostavno reč, za ozemlje. Politike povečevanja teritorija se je Milošević lotil že precej pred letom 1991; že leta 1988, med "protibirokratsko revolucijo", je prvič povečal teritorij, ki ga je obvladoval. V devetdesetih letih se cilji Miloševićeve politike niso spremenili; povečevanje teritorija je ostala konstanta te politike. Spremenila se je metoda. Pač, ozemlje, ki je prihajalo pod njegov nadzor, je povečeval ob pomoči vojskovanja.

Če naj bi Kučan sodišču pojasnil politični kontekst začetka vojne, ga bo tožilstvo najverjetneje spraševalo predvsem o tem, kje, kdaj in kako je Milošević objavil svoje politične cilje. Kje in kdaj je Milošević objavil program povečevanja teritorija, program velike Srbije? Kje in kdaj je objavil načelo, da morajo vsi Srbi imeti pravico do življenja v eni državi? Zgolj objava tega cilja sicer še ni zločin. Zločin se je začel, ko je začel Milošević politiko povečevanja teritorija izvajati v vojaško silo in s kršitvami mednarodnega prava. Vendar je za razumevanje zločina pomembno vedeti, kaj je bilo pred tem.

Zločini, za katere odgovarja Milošević, so se dogajali na Kosovu, v Bosni ter Hercegovini in na Hrvaškem. O zločinih, ki so se v drugi polovici devetdesetih let dogajali na Kosovu, Kučan najverjetneje ne bo mogel pričati, saj v tistem obdobju ni bil neposredna priča teh zgodovinskih dogodkov. No, tožilstvo bi moralo imeti z dokazovanjem Miloševićeve krivde za dogodke na Kosovu najmanj težav, saj je bil Milošević leta 1997 izvoljen na funkcijo predsednika Zvezne republike Jugoslavije. Kot predsednik ZRJ pa je bil formalni poveljnik oboroženih sil.

Ko pa govorimo o Bosni in Hercegovini ter Hrvaški, je veriga poveljevanja, ki naj bi segala od Miloševića na eni strani do vojaških formacij, enot t.i. teritorialne obrambe, policijskih in paravojaških enot na drugi, precej bolj dolga in zapletena. Če bi sledili zgolj zakonom in formalni hierarhiji, Miloševića ne bi mogli povezati z zločini na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini.

Tožilstvo bo od Kučana najbrž želelo slišati oceno, kdo sploh je poveljeval jugoslovanski vojski? Kdo je poveljeval pred in kdo po razpadu zveznega predsedstva? Je odločalo "okrnjeno" predsedstvo, preostanek zvezne administracije, vojska sama ali morda srbsko vodstvo? Iz memoarske literature lahko razberemo, da so bili odnosi med generalom Kadijevićem, zveznim obrambnim ministrom, in Miloševićem odlični. Trio Milošević - Kadijević - Jović (srbski član zveznega predsedstva) je šel skupaj celo na morje, na dopust. Milošević je gojil idejo, da bi Kadijevića nekoč postavili za predsednika zvezne vlade. Na kakšen način se je vodstvo Srbije vtihotapilo v linijo poveljevanja jugoslovanski vojski?

Kaj bo spraševal Milošević?

Ker postopek pred haaškim sodiščem temelji na kontradiktornosti, ima obramba pravico, da zastavlja vprašanja priči. Ker se Milošević brani sam, bo on tisti, ki bo spraševal Kučana. Ko je pred haaškimi sodniki nastopal hrvaški predsednik Stipe Mesić, je njun dvoboj trajal kar tri dni, magnetogram soočenja pa obsega 150 strani. Soočenje ni bilo niti približno viteško. Milošević je, denimo, Mesiću očital, da je ta naročil likvidacijo nekega Miodraga Muselinovića. Mesić mu je odgovoril, da je imel na domnevano likvidacijo natanko tolikšen vpliv kot na umor Abrahama Lincolna. No, Milošević je sproduciral več sorodnih insinuacij. Ker je za Miloševića, če mu bo krivda dokazana, rezervirana dosmrtna zaporna kazen, Kučan ne more pričakovati, da bo Milošević viteški. Ravno obratno. Storil bo vse, da ga osramoti, zmede ali spravi v zadrego.

Kučan in Milošević sta imela zadnji duel pred ducatom let, ko so predsedniki republiških predsedstev potovali po SFRJ in med sestanki, ki so praviloma potekali v Titovih rezidencah, modrovali o možnih rešitvah. Njun zadnji "bilateralni" sestanek se je pripetil januarja 1991, ko je slovenska delegacija v Beogradu srbski strani predstavila slovenski načrt. Sestanek se je končal s tem, da je srbska stran objavila skupni komunike, v katerem je pisalo, da Slovenci, ki zase zahtevajo pravico do svoje države, pravico do lastne države priznavajo tudi srbskemu narodu. V komunikeju pa je en dogovorjeni stavek manjkal. Obe stani sta se namreč med sestankom, kot trdi Kučan, zmenili, da bo v sporočilu pisalo tudi, da pravica vsakega naroda do lastne države ne sme prizadeti enakih pravic drugih narodov. Ker pa je v objavljenem sporočilu ta drugi stavek manjkal, je moral Kučan med vračanjem v Slovenijo pristati še v Zagrebu in hrvaškemu vodstvu pojasniti, o čem se je pogovarjal z Miloševićem.

Kakšna utegne biti Miloševićeva obramba? Domnevamo lahko, da bo Milošević skušal dokazati, da je za vojno, ki je izbruhnila v SFRJ, v resnici kriva Slovenija. Prelivanje krvi naj bi bilo posledica razbijanja SFRJ. Slovenija pa je SFRJ razbijala ob soglasju ali po naročilu zahodnih sil, denimo Nemčije.

Domnevamo lahko, da bo Milošević sodišču dokazoval, da je Slovenija Jugoslavijo sklenila razbiti zaradi sebičnosti. Morda pa bi Milošević presenetil z vprašanji, katerih namera bi bila dokazati, da sta bili vodstvi Srbije in Slovenije vnaprej dogovorjeni, da se lahko Slovenija odcepi, hkrati naj pa bi vodstvo Slovenije srbskemu vodstvu dalo proste roke za uresničitev njihovih ambicij. Morda bi Milošević Kučana spravil v zadrego s podatki o njuni medsebojni komunikaciji.

Milošević bo Kučanu gotovo namenil rafal vprašanj o kosovski temi: zakaj je Slovenija podpirala šiptarske teroriste in separatiste? Lajno, da Slovenija podpira teroriste, je začel Milošević vrteti takoj po zborovanju v Cankarjevem domu, na katerem sta nastajajoča slovenska opozicija in tedanja uradna politika družno podprli rudarje iz Starega trga. Zato, ker je Slovenija menda podirala šiptarske teroriste, je Srbija leta 1989 Sloveniji napovedala ekonomsko vojno. Štorija o tem, kako je Slovenija že ob koncu osemdesetih let sodelovala s teroristi, bi bila lahko celo v dobri rimi z aktualno globalno antiteroristično kampanjo; pač, Srbija je antiteroristično kampanjo vodila že leta 1989, Slovenija pa je že tedaj podpirala teroriste.

Kučan lahko pričakuje še en niz vprašanj, ki bo imelo aktualen pridih: zakaj in kako je Slovenija podpirala islamske fundamentaliste? Koliko orožja je Slovenija posredovala islamskih fundamentalistom v Bosni in Hercegovini? Zakaj je slovenska vojska usposabljala vojake iz vrst islamskih skrajnežev? Koliko orožja je Slovenija prodala genocidnim ustaškim formacijam?

Dokument, ki je pobegnil

Med pripravami na nastop pred mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu je nekdanji predsednik Kučan obrambnemu ministru dr. Grizoldu poslal pošto, v kateri anticipira pet možnih sklopov vprašanj, ki se tičejo tudi slovenskih obrambnih sil. Zato je obrambnega ministra prosil za gradivo, shranjeno na obrambnem ministrstvu, ob pomoči katerega bi pripravil odgovore na potencialna vprašanja. Kučan je v pošti, poslani ministru Grizoldu, predvideval, da bi lahko Milošević vprašanja črpal iz knjižice Istina o oružanom sukobu u Sloveniji, ki je leta 1991 izšla pri beograjski Narodni armiji. Knjižica Sloveniji očita kršitve mednarodnega humanitarnega prava. Kučan pričakuje, da bi ga Milošević utegnil spraševati o domnevnih usmrtitvah treh vojakov JNA, ki naj bi se leta 1991 pripetile pri mejnem prehodu Škofije. Kučan pričakuje, da bi Milošević utegnil spraševati o vojaški pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini.

Kučan je v pošti, poslani ministru Grizoldu, izrazil mnenje, da bi bil njegov argumentiran nastop pred mednarodnim kazenskim sodiščem v Haagu tudi v interesu slovenske države, zato ga prosi za gradiva in pojasnila. No, dopis nekdanjega predsednika republike, prek kurirja poslan obrambnemu ministru, je hitro dobil noge. Nerodno; na obrambnem ministrstvu bi se morali počasi pripraviti, da bi dokumente varovali skladno s standardi, ki veljajo v Natu. V resnici pa niso sposobni varovati niti benigne Kučanove pošte.

In potem, ko je pošta pobegnila, je iz Kučanovih priprav na nastop pred mednarodnim kazenskim sodiščem nastala s slovenskimi folklornimi elementi zabeljena notranjepolitična štorija. Zakaj se pa Kučan pripravlja na vprašanje, če pa ve, da ni nič, kar sprašuje, res? Kaj ima za bregom? Čudno je, da Kučan izjavam agresorskih generalov pripisuje verodostojnost, se je zgražal opozicijski prvak Janez Janša. To je slaba usluga slovenski državi, je še dodal, ko je govoril za TV Slovenija. To je nadaljevanje njegovega ravnanja, ko je pomagal razorožiti slovensko TO, je Janša pribil na koncu.

V resnici bo Kučanov nastop v Haagu pomemben za mednarodno kredibilnost Slovenije. Milošević bo 21. maja storil vse, da bi na zatožno klop, na tisto mesto, kjer sedi on, vsaj za kak dan postavil Slovenijo. Slovenija v pomembnem delu svetovne javnosti še vedno nosi imidž sebične države, ki je soodgovorna za izbruh vojne. Nosi imidž države, ki je soodgovorna za začetek vojne na ozemlju nekdanje SFRJ, potem pa se je iz nje hitro izvlekla in ob tem ni plačala visoke cene. Slovenija se je tega negativnega imidža otresla šele ob koncu devetdesetih let. Zato so notranjepolitični manevri, povezani z nastopom slovenskega predstavnika pred mednarodnim kazenskim sodišče, pomemben prispevek h ponovni krepitvi negativnega imidža, ki je bil v zadnjih letih rahlo saniran.