Priča ponarejanja

Trdite, da ste bili priča ponarejanja dokumentov iz afere Depala vas?

Lahko bi rekel, da sem bil neposredna priča.

Dokumente so ponarejali na Vrhniki?

To se je dogajalo na Krožni poti 3 na Vrhniki, kot še veliko drugih zgodb.

Na tem naslovu ste takrat imeli v najemu videoteko?

Z gospodom Romanom Kordičem smo sklenili najemno pogodbo za opravljanje svoje dejavnosti. Bili smo registrirani za opravljanje varovanja ljudi in premoženja, zraven pa nam je ponudil videoteko, ki jo je imel, in fotokopirnico. S pokojnim Romanom Kordičem sva se poznala že prej, se pravi že pred letom 1991, ker sva oba Vrhničana.

Kdaj ste vzeli videoteko v najem?

Približno v prvi polovici leta 1991. Točnega datuma se ne spomnim, je pa razviden iz pogodbe o najemu. Tam se je zgodba začela.

Ste vzeli v najem videoteko s kasetami vred?

Da. S tem, da je bilo tam zelo veliko piratskih kaset. Takrat se je to dalo kar dobro tržiti. Dejansko smo mi le nadaljevali to dejavnost, dokler pač nismo bili ukinjeni. Kasete so bile iz videoteke, ki je bila takrat nasproti bivše policijske postaje na Vrhniki, videokasete v tej videoteki so bile last Rajka Janše.

Brata Janeza Janše?

Da. Mož, ki je imel videoteko v najemu, mi je kasneje povedal, da so mu jih nekorektno vzeli. Prišli naj bi bili kar z vojaškim avtom in z orožjem, naložili kasete in jih odpeljali h Kordiču. Menda je za dva obroka zaostajal pri plačilu najemnine, zato so mu kasete nasilno zasegli. Potem je to dejavnost nadaljeval Roman Kordič, on pa jo je dal v najem meni. Tu se je zgodba začela. Začeli smo malo bolj prijateljevati. Spomnim se, ko je bila ustavljena vojaška kompozicija pri Logatcu. Nekaj dni po tistem mi je Roman ponudil prašek. "Kakšen prašek, saj praška je pa ja dosti?" sem ga vprašal. Pa mi je rekel: "Kaj ne vidiš, da ga povsod manjka. Ti bom pokazal, zbereš si vrečo, saj to je čisto poceni." Ko sem prišel v njegovo klet, je bilo povsod polno praška.

Kakšna kompozicija je bila to?

To je bila bivša vojaška kompozicija. Vlak so ustavili in s te kompozicije so bile vzete najrazličnejše stvari. Od praška do pralnih strojev, kopirnih strojev. Dejansko je imel ta možakar polno klet tega praška.

Kordič je imel zelo dobre zveze s tistimi, ki so ustavili konvoj?

Gotovo. Bil je član varnostne službe, ki je leta 1991 krožila po Vrhniki. Tako da je imel vpogled. Točno je vedel, kje in kaj se da vzeti. Pa tudi drugi so vedeli, kako je to treba vzeti. V enem tednu je zginil ves prašek. Kasneje sem iz zanesljivega vira izvedel, da je vse to šlo v Horjul, v neko trgovino. Tako se je ta stvar končala.

Kordič je s Podbregarjem leta 1992 sodeloval tudi pri poskusu ugrabitve grškega trgovca z orožjem v Celovcu?

To mi je pripovedoval. Ko sva lovila ribe, sva se na ta račun veliko smejala. Pravil je, da so jih avstrijski policaji prijeli nekje na cesti, kjer so morali stopiti iz avta. Ko naj bi bili hoteli Podbregarja vkleniti z rokami na hrbtu, mu menda niso mogli natakniti lisic, ker so bile njegove roke predebele. Avstrijcem je menda kar orožje padalo iz rok. Kordič mi je rekel, da se je ustrašil, da se bo še kaj sprožilo, pa bi bili v še večjem zosu.

Pa se vam ni zdelo vse skupaj malo čudno, saj sploh ni bil vojaška oseba?

Vprašal sem ga: "Kaj si pa ti iskal tam gori?" "Saj jaz sem povsod zraven," mi je odgovoril, "kaj ne bom sodeloval." Pa sem mu rekel: "Glej, kaj si zdaj dobil." "Ja, ampak saj so nas hitro rešili," je bil njegov odgovor.

Če se vrnemo v videoteko, tam je obstajal pisalni stroj, na katerem so kasneje ponarejali vojaške dokumente. Kdaj so v videoteko začele prihajati vojaške osebne?

Zgodba o stroju se je začela prve dni, ko smo vzeli videoteko v najem. Kordič nam je ponudil v uporabo kopirne stroje in tudi omenjeni stroj. Nanj smo pisali popis videokaset, pa tudi evidenco ljudi, ki so si kasete izposojali, da smo kasneje to vnašali v računalnik. Računalnika nismo bili tako vajeni kot danes. Pa še s programom smo imeli neke težave.

Kakšen pisalni stroj je bil to?

Električni pisalni stroj znamke Olympia zelenkaste barve. Šlo je pravzaprav za dva pisalna stroja. Eden je bil pri Kordiču, drugi pa pri njegovih sorodnikih. Enak. Samo druga serijska številka. Kasneje sem izvedel, da naj bi bila oba ukradena v bivši Kovinarski. Na ta stroj so pisali. Spomnim se, da so nekaj tednov, preden so Smolnikarja aretirali v Depali vasi, začele hoditi v videoteko vojaške in civilne osebe in spraševati po Romanu Kordiču. Med njimi sem spoznal Antona Krkoviča, Darka Njavra in Andreja Podbregarja, ki je bil s Kordičem v nenehni povezavi, skoraj vsak dan je bil tam. Že tudi prej je bil na obiskih pri Kordiču. Zanimivo se mi je tudi zdelo, da so zmeraj parkirali pred zdravstvenim domom in ne pred hišo.

Kaj pa Krkovič?

Ne, on prej ni hodil. Takrat je prišel dvakrat, mogoče trikrat. Najprej so se pogovarjali zgoraj pri njih, v stanovanju.

Najbrž ne veste, kaj so se v stanovanju pogovarjali?

Ne, tega ne vem. Vem pa, kaj mi je Roman Kordič pripovedoval, ko je kaj popil. Večkrat, ko ni mogel spati, mi pa smo spodaj dežurali, smo se pogovarjali. Enkrat mi je omenil in rekel: "A ti veš, kakšni ljudje hodijo k meni?" Sem rekel, da ne vem, da jih ne poznam. Rekel je: "Veš, to so državni organi." Pa sem ga vprašal: "Kaj pa imaš ti z državnimi organi?" "Veš, zdaj se nekaj velikega pripravlja. Če kaj vidiš, se obnašaj, kot da nisi nič videl. Tudi če kdo pride k meni, ti ne veš nič." Sem rekel: "Kaj pa jaz vem, kaj imaš ti za ene prijatelje."

Krkovič ni bil čisto neznana oseba?

Njega sem na videz poznal, vendar takrat še nisem vedel, da je to on. To moram povedati. Šele kasneje, po Depali vasi, ko sem gledal vse tiste slike, sem vse skupaj povezal. Mi smo imeli svoj dežurni center čisto zraven prostora, kjer so pisali na ta pisalni stroj. Ta prostor je imel majhno okence. Prostor je bil zelo majhen, 2 krat 1,5 metra. Zelo ozko, tako da, ko so šli štirje noter, so se zelo drenjali. Mi smo imeli nasproti pisarno brez vrat, tako da smo imeli pogled naravnost v ta prostor. Ko so hodili noter in ven, sem osebno videl, da tipkajo in da se celo nekaj kregajo. Tam notri so kreirali to zadevo. Zdaj to vem.

Koga ste takrat videli skozi vrata svoje pisarne?

Podbregar je bil, pa Njavro in Krejan, ki je bil pogosto tam. Kordič mi je dva dni po tistem, ko sem jih videl pisati, pokazal liste, formularje z ministrstva za obrambo. Imeli so glavo in žig, samo da na njih ni bilo nič napisano.

Prazen list z glavo in žigom?

Prazen list z glavo in žigom. Rekel mi je: "Poglej, fant, če midva tu kaj napiševa, bova obogatela." Vprašal sem ga: "Kaj pa boš napisal?" "Saj se da vse napisati," mi je odgovoril. Takrat sem začel malo povezovati stvari.Takrat je spet omenil, da pripravljajo nekaj velikega in da so usmerjeni z ministrstva za pravosodje. To mi je nekajkrat povedal, da so direktno vodeni z ministrstva za pravosodje. Omenjal je celo Brezigarjevo, ki je takrat niti slučajno nisem poznal. Šele kasneje, ko se je vse začelo odvijati, sem začel stvari povezovati in sem videl, kaj je bilo. Najzanimivejša zgodba iz tega časa pa je bila, ko je dan po Depali vasi že zjutraj prišel Podbregar in potem hitro odšel. Za njim je priletel dol Kordič in mi rekel: "Sreč, a si naš?" "Kakšen vaš?" sem vprašal. Pa mi je spet rekel: "A si naš ali nisi naš?" Odgovoril sem: "Roman, jaz sem Slovenec, jaz sem naš." "Saj jaz vem, da si naš, pojdi, mi boš nekaj naredil." "Kaj pa imaš, veš, da ti bom naredil," sem mu rekel, ker sva pogosto ribe skupaj lovila. Rekel mi je: "Tam imaš v deko nekaj zavito, hitro v avto in samo pelji." "Kaj pa moram peljati?" "Samo pelji, hitro," mi je rekel. Tisto sem vrgel zadaj v citroena. Ko sem stvar prijel, se mi je zdelo kot nekaj železnega. Vrgel sem v avto in peljal v Smrečje.

To je bili po Depali vasi?

To je bilo gotovo štirinajst dni kasneje. Ko sem to peljal domov, sem odejo odkril, da bi pogledal, kaj vozim, in videl sem stroj. Stroj, ki sem ga uporabljal v videoteki. Vseeno sem ga skril.

Kam pa ste ga skrili?

Skril sem ga v svoji hiši v Smrečju. Ko sem prišel nazaj, me je Kordič vprašal: "A te je kakšen ustavil?" Bil sem začuden in sem ga vprašal, kaj ima s tem strojem, da bi me moral kdo ustavljati. Pa mi je rekel: "Tiho bodi, ti se sploh ne zavedaš. To gre na vlado, to bomo zribali vse po vrsti."

Takrat ste bili "njihovi"? Skrili ste stroj!

Da, skril sem stroj, ker je on mislil, da sem vreden zaupanja in da ne bom nikomur povedal. Moram pa reči, da je bila nekajkrat izrečena tudi grožnja, da če bom kaj zinil, naj se pazim.

Vam je to rekel Kordič?

On in Podbregar. Da imam družino in da moram malo premisliti tudi o tem.

Do kdaj ste ostali v videoteki?

To se je zelo hitro končalo. Namreč od prej sem poznal tudi Vida Draščka, ki je bil zaposlen pri Vomu in je tudi z Vrhnike. Ker sem malo slutil, da je nekaj narobe, sem ga poklical, da mu to povem. Prišel je k meni, kjer sem mu vse povedal, in rekel je, naj najdem kakršnekoli papirje, ki so bili napisani na ta stroj. Moram pa povedati, da sem moral stroj čez tri dni pripeljati nazaj.

Se pravi, da ste ga skrili samo za tri dni?

Da, potem sem ga pripeljal nazaj h Kordiču. In on ga je nekam nesel. V videoteki ga potem ni bilo nikoli več.

Kaj je bilo potem?

Ko sem govoril z Draščkom, mi je povedal, da je najbolje, da dam te papirje kriminalistom. On sam jih je pripeljal k meni domov. To je bilo 20. julija 1995. Takrat sem papirje izročil temu kriminalistu.

Za kakšne papirje je šlo?

To je bil popis videokaset, ki je bil napisan na tem stroju. Iz njega naj bi se dalo ugotoviti identičnost pisalnega stroja. Vendar ti papirji niso bili pravi.

Zakaj?

Ker sta bila dva stroja in je bil prvi popis napisan na drugem stroju. Drugi popis, ki smo ga delali, pa je bil napisan na tem stroju, na katerem so ponarejali. Ampak tega sem našel šele kasneje. Drugi popis sem izročil 20. oktobra 1996. Ta se je popolnoma ujemal s strojem, na katerega so bili pisani dokumenti iz Depale vasi.

Kje pa je bil takrat ta stroj?

Mislim, da je bil skrit v njegovi hiši. Ko sem ga nesel skrit, sem ga označil. Označil sem ga na vidnem mestu, kot da gre za del stroja. Označil pa sem ga, ker nisem vedel, kdaj mi bo to prav prišlo. Kot dober varnostnik si moraš stvari, v katere si vpleten, zapomniti. Drašček, ki je bil zelo visoko v varnostni službi na ministrstvu za obrambo, je zahteval, da se pravi stroj prinese. Kot vem, je bil pravi stroj prinesen. Prinesel pa ga je Andrej Podbregar.

So z vami, glede na to, da ste dali ta popis kriminalistom, opravili pogovor?

Ne, glede tega, kako je vse skupaj potekalo, ne. Kriminalist je samo zasegel dokument in napisal o tem zapisnik. Nič drugega.

Pa ste bili takrat pripravljeni nastopiti kot priča?

Bil.

Pa vas je kdo to vprašal?

Ne, nikoli ni nihče nič vprašal, čeprav sem napisal dopis celo Zoranu Klemenčiču, šefu varnostne službe ministrstva za obrambo. To je bilo 12. marca 2001. V njem sem mu vse pojasnil. Pojasnil sem mu tudi, da imam zaradi tega, ker vem za nekatere stvari, kar nekaj težav.

Lahko poveste, kakšne težave ste imeli?

Najprej sem izgubil najemno pogodbo. V enem dnevu sem moral vse pospraviti in iti. Ko so zvedeli, da sem se povezal z Draščkom, so me nadzorovali in zasledovali. Varnostna služba Vič me je zasledovala, to mi je povedal eden, ki je delal pri njih. Šlo je celo tako daleč, da smo imeli lokal v neposredni bližini Cominga in bili odgovorni za varovanje Comingove trgovine. Bili smo sosedje, ločila nas je samo steklena stena. Enkrat niso vklopili alarmne naprave. Alarm pa je bil zunaj na hodniku in ga je šel vklopit moj sin. Samo vtipkal je našo kodo. Iz tega je prišlo, da je moj sin vlomil v Coming. Čeprav ni nič izginilo. Nazadnje se je seveda izkazalo, da vloma sploh ni bilo. Potem so mi začeli delati kontrole. Vrhniška policija je pri meni izvajala tako rekoč vsakodnevno kontrolo, ali so prisotne službene izkaznice, kakšno orožje imamo, koga varujemo, kako varujemo. Začele so se širiti zgodbice, da nimamo licence, da nimamo varnostnikov, ampak same lopove. Zato smo zgubljali stranke in smo morali vse skupaj zapreti. Višek pa je bil incident, ki se mi je zgodil, ko sem se peljal proti Gorici. Imel sem džipa Kio. Kar naenkrat me je začelo nositi po cesti. Ustavil sem se, da preverim, ali mi je mogoče počila guma. Vse je bilo celo, ko pa sem prijel sprednje levo kolo, mi je skoraj ostalo v roki. Vsi vijaki so bili odviti. Nikoli v tistem času nisem menjal gum, niti nisem imel nobenega servisa. To so bile vse posledice sestajanja z Draščkom.

Zakaj jih je motilo sestajanje z Vidom Draščkom?

On je bil znan trn v peti vsem tem štirim. Imel je uradno funkcijo na ministrstvu za obrambo. Njemu sem izročal vse informacije in on me je usmerjal, kaj je najbolje narediti, da ne bo kakšnih večjih posledic zame in za mojo družino.

Bili pa ste tudi neposredno opozorjeni?

Da, potem ko so ugotovili, da se sestajam z Draščkom, sta prišla k meni Zdene Čavž in Dušan Vrtačnik. Prišla sta k meni v firmo in mi rekla, naj se neham igrati, ker bo hudo zame in za mojo družino. Rekla sta mi še, naj vem, da moram biti tiho. In sta šla.

Ste to prijavili policiji?

Da.

Kaj se je zgodilo?

Nič. Rekli so, da bodo preverili.

Ali veste, kaj se je zgodilo s pravim pisalnim strojem?

Tega ne vem natančno, ampak menda je bil vrnjen lastniku, to pa je bil Kordič. Sedaj je že pokojni. Bil je zelo bolan in je umrl pred nekaj leti.