Izbrisani / Referendumska zloraba demokracije

Vse kaže, da “tehnični” zakon o izbrisanih čaka na referendumsko pobudo. Če naknadnega zakonodajnega referenduma ne bo zahteval državni svet, je zelo verjetno, da bo zahtevo za referendum vložila vsaj Janševa demokratska stranka. Pobudo za referendum bi moralo podpisati najmanj štirideset tisoč ljudi, državni zbor pa bi moral razpisati naknadni referendum najpozneje v sedmih dneh po vložitvi zahteve za razpis referenduma ali posredovati referendumsko vprašanje ustavnemu sodišču.

Prav to je tudi najverjetnejši izid prvega polčasa bitke v zakonskem urejanju problematike izbrisanih. Državni zbor bo tako, kot je napovedal tudi predsednik vlade Anton Rop, pobudo za referendum skoraj gotovo poslal v presojo ustavnemu sodišču. Šestnajsti člen zakona o referendumu in ljudski iniciativi namreč določa, da lahko državni zbor, če “meni, da je vsebina zahteve za razpis referenduma v nasprotju z ustavo”, zahteva, naj o tem “odloči ustavno sodišče”, ki ima petnajst dni časa za svojo odločitev.

Odločitev ustavnega sodišča bo po vsej verjetnosti tudi odločila o usodi tega v državnem zboru sicer že dvakrat potrjenega zakona. Če bo referendum dovoljen, potem bo večinska odločitev volilcev, ki se bodo udeležili referenduma, najverjetneje vsaj za leto dni izničila veljavo tega zakona. Toda še bolj verjetno je, da ustavno sodišče tega referenduma sploh ne bo dovolilo.

Razlogov, zaradi katerih ustavno sodišče tega referenduma ne more dovoliti, je veliko. Vloga ustavnega sodišča je namreč predvsem varovanje ustave in njenih načel, med katerimi so na prvem mestu prav načela pravne države in človekove pravice. Z odpravo zakona, ki uresničuje že sprejeto odločitev ustavnega sodišča, bi ustavno sodišče pravzaprav izničilo lastno razsodbo iz letošnjega aprila, s katero je državi zapovedalo popravo krivic izbrisanim. To bi pomenilo tudi ponovno uvajanje “pravne praznine” in diskriminacije.

Vsega tega ustavno sodišče preprosto ne more dopustiti. In to ne le zaradi slovenske ustave, pač pa tudi zato, ker bi v primeru nadaljevanja sporov o izbrisanih o teh vprašanjih najverjetneje odločalo evropsko sodišče za človekove pravice. Omenjeno sodišče, ki za države podpisnice evropske konvencije o človekovih pravicah izreka zavezujoče sodbe, pa dosledno na prvo mesto postavlja varovanje človekovih pravic, zato ni verjetno, da bi strasbourski sodniki sprejeli kot relevantne argumente predstavnikov desnih slovenskih strank, ki se sklicujejo le na varovanje “državnih interesov” in kritizirajo predvsem “finančne posledice zakona”.

Če bo ustavno sodišče pobudo za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma po pričakovanjih znova zavrnilo, je seveda mogoče pričakovati, da bodo nasprotniki poprave krivic, prizadejanim izbrisanim, to ocenili kot “politično” in nedemokratično odločitev. Vendar pa ustavno sodišče za sprejem drugačne odločitve verjetno sploh ne bo imelo nobenih resnih možnosti. Referendumi namreč tudi v evropski demokratični tradiciji niso najvišje merilo demokracije, pač pa so pod stalno presojo sodne veje oblasti zaradi nevarnosti, da bi z njihovo pomočjo državljani lahko uvedli “diktaturo večine” in s tem povzročili kršitve človekovih pravic manjšin.

Eden od najpomembnejših evropskih dokumentov, ki govorijo o referendumih, je resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope 1121 iz leta 1997, ki govori o "instrumentih državljanskega sodelovanja v predstavniški demokraciji”. Svet Evrope je seveda prva evropska organizacija, katere naloga sta vzpostavljanje in varovanje standardov človekovih pravic. Omenjena resolucija navaja, da je resnično "živeča demokracija odvisna od aktivnega sodelovanja njenih državljanov", vendar hkrati opozarja tudi na negativne, populistične plati referendumov in ljudskih iniciativ. "Referendumi so izpostavljeni nevarnosti, da postanejo plebisciti, kadar jih izvršna oblast uporablja za to, da bi okrepila svojo moč," opozarja omenjeni dokument na prvo nevarnost referendumov in dodaja, da je ta nevarnost “večja v novih demokracijah, ki so vse bolj krhke”.

Prav zato parlamentarna skupščina Sveta Evrope predlaga državam članicam, da kot primerne za odločanju na referendumih ocenijo “vsa vprašanja ali teme, razen tistih, ki postavljajo pod vprašaj univerzalne in nedotakljive vrednosti, kot so na primer človekove pravice, določene v splošni deklaraciji o človekovih pravicah, in evropske konvencije o človekovih pravicah ter osnovne vrednote demokracije nasploh in parlamentarne demokracije še posebej”. Zato morajo vlade “razlikovati med vprašanji, ki so primerna za odločanje na zavezujočih referendumih, in tistimi, ki so primerna za posvetovalne referendume, rezultati katerih omogočajo političnim voditeljem izboljšati njihove programe in odločitve”. Države morajo hkrati sprejeti “pravila in vodilna načela, ki bodo preprečevala zlorabo referendumov.”

Prav zaradi teh načel referendumi, ki bi kršili človekove pravice v številnih državah, niso organizirani, kljub temu da se med državljani teh držav občasno pojavijo populizmi, ki skoraj enodušno zahtevajo teptanje pravic nekaterih članov iste družbe. Med letoma 1791 in danes je bilo v svetu organiziranih prek 1100 referendumov. Največ, kar 29,4 odstotka, jih je bilo organiziranih v Evropi, pri čemer je Švica zaradi svoje različice neposredne demokracije izključena iz omenjene številke. Večina evropskih referendumov je obravnavala ustavna, etična in različna druga vprašanja. Vendar je bilo na tisoče pobud za referendume sočasno zavrnjenih. Podobno je pri neustavnih zakonih. V Franciji je bila po letu 1981 tretjina vseh zakonov, ki jih je sprejel parlament, izpodbijana pred ustavnim sodiščem. In samo polovica jih je preživela ustavni test. Ostali so bili razveljavljeni in vrnjeni v ponovno obravnavo zakonodajalcu. Rusko ustavno sodišče je v prvih letih svojega delovanja v demokratičnih razmerah celo v sedmih od devetih primerov razveljavilo odločitve izvršne oblasti in dume. V Italiji ima ustavno sodišče pravico, da ocenjuje “sprejemljivost zahteve za naknadni zakonodajni referendum”, ki so tam mogoči le v primeru, če “ne škodujejo drugim formalnim in vsebinskim ustavnim vrednotam”. Prav zaradi tega razloga vsako leto italijansko ustavno sodišče zavrne več pobud za naknadne referendume.

Če se bodo v Sloveniji podpisi za neustavno in z načeli pravne države skregano pobudo za razpis referenduma o “tehničnem” zakonu o “izbrisanih” znova zbirali na ulicah in trgih slovenskih mest, bo takšno ravnanje zato v resnem neskladju tudi z normami Evropske unije. Slovenski referendum o izbrisanih, s katerim bi bilo preprečeno vračanje nezakonito odvzete pravice do stalnega prebivališča prizadetim ljudem, bi bil v hudem nasprotju z osnovnimi evropskimi normami, ki jih mora spoštovati tudi Slovenija. Posledice takšne populistične politike bi bile za Slovenijo verjetno hujše, kot je to mogoče predvideti v tem trenutku.

Ali so izbrisani agresorji?

Vrnitev JLA v parlamentarno dvorano

Že druga parlamentarna razprava o tehničnem zakonu o izbrisanih je bila pričakovano burna. Morda je boljši izraz, da je bila pričakovano nestrpna. Čeprav, a le navidezno, manj kot pred tednom dni. Janez Janša se je namreč po pilatovsko ogradil od kolegov iz SNS, ki so izbrisane poimenovali kot izmečke, "takšne razprave bolj pomagajo tistim, ki želijo s to krivično ureditvijo tega vprašanje na vsak način oškodovati slovenske davkoplačevalce". Kljub pragmatični toleranci pa ne on ne drugi predstavniki sil slovenske pomladi niso glasovali za zakon, ki naj bi popravil storjene krivice. V političnem prerekanju o spoštovanju človekovih pravic pa je postalo jasno tudi nekaj drugega. Stranke slovenske pomladi, SNS, pa tudi nekaj zadržanih glasov prenovljene koalicijske SLS, so v zgodbi o izbrisanih našle veliko politično temo, s katero bodo poskušale privabiti volilno telo. Izbrisane namreč povezujejo z agresorjem, povezujejo jih z oficirji JLA, s tistimi, ki so delali proti Sloveniji, osamosvojitvi, ki so v državotvornem epu slovenskega udejanjenja predstavljali sile zla. Janša je recimo v razpravi pred parlamentom poimensko omenil štiri izbrisane, ki naj bi kot pripadniki JLA izvajali agresijo nad Slovenijo. Poimensko je omenil posameznike, eden izmed njih naj bi blatil Slovenijo v tujini, drugi naj ne bi hotel predati karavle, tretji naj bi preprečil predajo oklepne enote ... Četudi bi imel Janša prav, to ne pomeni, da slovenska država ne sme povrniti pravic tistim, ki so jim jih krivično odvzeli. A omenjeni, ki nikoli niso bili pravnomočno obsojeni, so Janševe navedbe o agresiji in krivdi za časopis Večer že zanikali. Janševe navedbe pa so zanimive tudi zaradi nečesa drugega. V Sloveniji je nekoč obstajal seznam 778 nezaželenih oseb, ki so bile zbrane v tajni operacij Oficir. Seznam je nastajal pod budnim očesom Bavčarja in Janše. Na črni seznam naj bi bili ljudje uvrščeni celo na podlagi anonimnih obvestil, šele v času Bandljevega ministrovanja pa naj bi ta seznam postal nezakonit. Nekdanji obrambni minister seznam seveda pozna, kljub temu da naj bi bil danes arhiviran, akcija Oficir pa končana, je pa seveda verjetno, da je bila pred parlamentom omenjena in ožigosana četverica tudi na nezakonitem seznamu. In da je Janez Janša prekopiral svoje nekdanje zapiske. Zaklinjanje na dobre in slabe je na soočenju pred kamerami Pop TV posredno uporabil tudi evropski Miha Brejc. S šopom odločb ustavnega sodišča, ki jih poslanci sicer še niso upoštevali, je dokazoval, da ima vlada privilegiran dostop k posameznim odločbam ustavnega sodišča in da deluje v nasprotni smeri nacionalnih interesov, ne upošteva pa tistih določb, "ki so vezane na naše državljane, ki so pošteno delali tukaj in se borili za Slovenijo". Slovenska pomlad je torej v zgodbo o popravljanju krivic, ki jih je povzročil izbris iz registra stalnega prebivalstva, vpletla nacionalbrambovsko zgodbo o "dobrih" Slovencih, za katere človekove pravice veljajo bolj kot za "slabe" izbrisane. Težko je verjeti, da preprosta nacionalsocialistična retorika izključevanja ne bi imela odziva pri delu slovenskih volivcev, vprašanje pa je, kako se bo na tokrat odkriti političen zasuk odzvalo sredinsko volilno telo, na katero je s spremembo imena ciljala SDS.

Zanimivo pa je, da opozicijskih prvak meni nekaj drugega. Janez Janša je pred parlamentarci namreč izjavil, da je bilo vprašanje izbrisanih na slovensko politično področje preneseno predvsem zaradi interesa, da si vladne stranke "ustvarjajo volilce za neko točno določeno opcijo". Janša se torej boji domnevnih 18.000 glasov volivcev, ki že brez razprave o popravi krivic verjetno množično ne bi podprle stranke slovenske desnice. Mimogrede, o ideji ustvarjanja volivcev za točno določeno politično opcijo je med razpravami o odvzemu državljanstva pred skoraj desetimi leti govoril skrajni desničar Sašo Lap.

Jure Trampuš