vatikanski sporazum / Mižanje pred umazanimi triki vlade

Vidni obraz razsodbe ustavnega sodišča o t. i. vatikanskem sporazumu je naravnost bleščeč. Kot sem napisal že v sobotnem Delu, je to prava mojstrovina politične spretnosti (in tudi ustavnopravno, če spregledamo vse namerno "spregledano", čisto soliden izdelek) naših devetih najvišjih sodnic in sodnikov. Prav vsi politiki (razen Jelinčiča in delno SMS) so z njim zadovoljni - seveda vsak iz drugega razloga. In vsi razen Potrča na podlagi napačnega razumevanja - ali namernega potvarjanja - resnične vsebine te razsodbe.

Le cerkev še v zadregi molči: Rode se izgovarja na Vatikan (ali pa mu je bil molk od tam celo zapovedan), Vatikanu pa morajo besedilo seveda najprej prevesti v italijanščino. Zadrega je seveda huda - ampak vatikanska diplomacija je spretna. Me prav zanima, kako se bodo iz te zadrege skušali izviti - in kako blagohotno in ustrežljivo bo to izvijanje sprejela naša vlada. Ali pa bo morda vendarle zmogla toliko državljanskega poguma in odgovornosti pred svojo ustavo, da bo - sicer v vljudnem diplomatskem jeziku, a vendarle odločno in jasno - cerkvenim sogovornikom v Vatikanu in doma povedala, naj se pri svojih nadaljnjih zahtevah in predlogih ne sklicujejo na ta sporazum (razen seveda procesno na 14. člen), ker smo po razsodbi ustavnega sodišča pripravljeni in dolžni versko svobodo pri nas zakonsko urejati in jo širiti na podlagi naše ustave in mednarodnih konvencij (za vse vere enakopravno), ne pa na podlagi dvostranskih sporazumov z mednarodno centralo le ene od njih. Rupel seveda česa takega ne bo niti pripravljen niti sposoben povedati. Če je celo Drnovšek znal Rupla "utišati" oziroma odriniti na stranski tir, kadar je to ocenil za potrebno - bo to zmogel tudi Rop?

Prvi skriti obraz te razsodbe

Skrita obraza razsodbe o "pogojni ustavni dopustnosti" vatikanskega sporazuma sta pravzaprav celo (najmanj) dva. Prvega sem skušal pojasniti že v sobotni prilogi Dela: da se blišč in pravni domet "interpretacijske mojstrovine" te razsodbe konča na mejah Slovenije in da morebitni poznejši mednarodni arbitri lahko dvoumnosti v sporazumu (ki iz njegovega besedila žal niso bile odstranjene) interpretirajo čisto drugače.

Morda me bo kdo kritiziral, zakaj s takim komentarjem tako rekoč "polagam na jezik" vatikanski diplomaciji edini preostali možni argument njej v prid - ampak ker je edini in ker vatikanska diplomacija ni neumna, bi ga našla tudi brez moje pomoči; jaz pa rad igram z odprtimi kartami, še zlasti v tem primeru, kjer so naše karte močnejše. S tem edinim adutom cerkvena stran tudi pred mednarodnimi razsodišči ne bo mogla zmagati - dokler bomo doma znali in hoteli trdno braniti svojo ustavo. Drnovškova vlada je v tej točki sicer ni ne znala ne hotela, zato je bilo treba na pomoč poklicati ustavno sodišče - za Ropa in Gabra pa se ne bojim.

Prišle bodo seveda tudi (v tem pogledu) slabše vlade, morda celo povsem "procerkvene" - le to bo, upam, proporcionalni volilni sistem tudi takrat preprečil, da bi se po kakšnih volitvah lepega jutra znašli pred parlamentom, v katerem bi imeli nasprotniki ločitve cerkve in države kar dvotretjinsko večino in bi to načelo s spremembo ustave potem seveda hitro razvodenili po avstrijskem, italijanskem ali celo hrvaškem vzoru. V ljudstvu oziroma v javnem mnenju podpore direktno za to desne stranke seveda nikoli ne bodo dobile (tudi zato odločno podpiram zahteve, da bi ljudstvo zoper ustavne spremembe lahko zahtevalo referendum, česar sedaj ne more!) - kaj lahko pa jo dobijo indirektno: če bo LDS predolgo na oblasti in se bo korupcijsko in drugačno "gnitje vladajočih trupel", o čemer sem že pisal letos v svoji kolumni, nadaljevalo v dosedanjem tempu in obsegu. Torej, še enkrat: caveant consules ...!

Drugi skriti obraz

Drugi, verjetno nevarnejši "skriti obraz" te navidez bleščeče razsodbe pa je tisti, ki se skriva za kratkimi tremi stavki v 5. točki obrazložitve. V njih je lakonično povedano, da (natančne, 22 strani dolge) argumentacije "manjšine v vladi", zakaj in kje vse je sporazum sporen, ustavno sodišče sploh ni obravnavalo! In sicer preprosto zato ne, "ker ga je vlada izrecno zavrnila"! Da vladna večina ni dovolila vladni manjšini predstaviti svojih argumentov ustavnemu sodišču, je sicer zanimiv znak njenega "razumevanja" demokracije - da ustavno sodišče na tak prozoren trik gladko pristane, je pa seveda še bolj frapantno. Še zlasti, če spomnim na to, da je ustavno sodišče od vlade izrecno zahtevalo, da mu mora predstaviti tudi, kako svoje stališče "utemeljujejo tisti, ki sporne določbe osporavajo". In ko smo "tisti" to storili, so našo vlogo vrgli v koš. Če tega ne bi bili storili, bi seveda morali izdati odločbo na sto straneh, kot nemško ali ameriško ustavno sodišče - tako pa so s potvorbo naših argumentov, kot jim jih je zlonamerno v nekaj vrsticah predstavila vlada, seveda zlahka "opravili" na borih 20 straneh.

Mimogrede: še za to so potrebovali skoraj dve leti - koliko bi trajalo šele resno odločanje o vseh spornih vprašanjih? Delno opravičilo je lahko le eno: obupna, iz dneva v dan bolj neznosna preobremenjenost ustavnega sodišča z naraščajočo poplavo resnih in manj resnih, pa tudi povsem neresnih (kot npr. Pečetove vloge) zadev. In zoper to ne ukrenejo ne oni sami ne politiki ničesar resnega. Nemčija na vsakih 5-8 let z zakonom poskuša vsaj delno razbremeniti svoje ustavno sodišče, ki trpi pod enakim bremenom - mi ne storimo ničesar. Toda vsi dosedanji nemški poskusi so se izkazali za gašenje požara s kanglico za rože. Edino učinkovito rešitev za ta svetovni problem so našli v ZDA že pred 75 leti - tudi v Nemčiji se zahteve po posnemanju tega zgleda krepijo, a zmagale še niso. Imamo idealno priložnost, da bi vsaj pri enem vprašanju v Evropi prav mala Slovenija stopila na čelo modernih tokov - pa nam očitno manjka tako znanja kot korajže za kaj takega. Škoda pa je vsak dan večja.

Celo pri 1. členu, kjer je ustavno sodišče sicer priznalo in preprečilo cerkveno protiustavno interpretacijo razmerja med državnim in kanonskim pravom (čeprav s strokovno nevzdržno in nelogično omejitvijo tega samo na t. i. mešana državno-cerkvena področja), je poleg pravkar omenjenega lapsusa najhujša pomanjkljivost te razsodbe ta, da je popolnoma "zamižala" pred bistvenim ustavnopravnim problemom, to je pred vsiljevanjem "koncilske formule" o državi in KC kot dveh paralelnih in medsebojno neodvisnih pravnih sistemih. Ta dva sistema seveda v resnici sta medsebojno neodvisna v mednarodnopravnem pogledu, nikakor pa ne znotraj katerekoli suverene države. V pripombah "vladne manjšine" smo glede tega napisali, da je ta formula "za moderno laično državo že a priori (teoretično in ustavnopravno) povsem nesprejemljiva in v bistvu nekakšen relikt srednjeveških pogledov o dveh oblasteh, posvetni in cerkveni".

Je bilo že to vprašanje za naših devet ustavnih sodnikov morda pretrd oreh (ali bi ga morali glodati predolgo?), pa so se potem njemu in vsem drugim raje "elegantno" izognili tako, da so naše pripombe preprosto vrgli v koš in so se odtlej naprej delali, kot da jih niti prebrali niso? Kdo ve.

"Koncilska formula" in teološki ekskurzi

Razsodba o 1. členu je, ponavljam (če spregledamo vse namerno "spregledano"), kljub temu ustavnopravno čisto solidna. V 25. točki obrazložitve jasno poudari, da državna suverenost ("na mešanih področjih") izključuje konkurenco kanonskega prava, v točkah 31-34 to še dodatno utemelji. Toda kakšne druge točke se pa, če malo pretiravam, berejo že malodane kot kakšen teološki spis. Seveda je prav, da odločba predstavi tudi cerkvene poglede na sporna vprašanja - ampak teh tudi menda ni predložila sodišču vlada, tako kot naših pogledov ne, pa so cerkveni pogledi vendarle obširno navajani (celo s povsem nepotrebnimi teološkimi ekskurzi v "Cerkev kot institucijo Božjega prava", v "vodilna izhodišča, ki jih eksplicitno ali implicitno postavlja Bog sam", v to, da je "Božje pravo v vsakem primeru nad človeškim pravom" itd. itd.), naši (nasprotni) pa nikjer. In če zaradi popuščanja vladi naših že niso hoteli direktno citirati, bi jih pa lahko poiskali v domači in tuji strokovni literaturi, tako kot so cerkvene poglede. No, saj sem in tja so jih - ampak prav malo in ne pri odločilnih vprašanjih.

O glavnem takem odločilnem vprašanju, "koncilski formuli" o dveh oblasteh: obširno citiranje cerkvenih stališč in popoln molk o nasprotnih, laičnih stališčih do tega vprašanja. Še več: v opombi pod črto se kot države, kjer njihovi sporazumi z Vatikanom to formulo vsebujejo, navajajo (korektno) Italija, Poljska, Hrvaška, Latvija in Litva (ter parlamentarna zavrnitev takega sporazuma na Češkem) - kot sporazum brez te formule pa se skrajno tendenciozno navaja samo sporazum z Estonijo, čeprav v resnici Vatikanu te formule niti izrazito katoliškima Španiji in Slovaški ni uspelo vsiliti, da o Izraelu sploh ne govorimo. Naša nesposobna diplomacija je poleti 1999 gladko nasedla na to "mino", ne da bi sploh vedela, za kaj gre - in sedaj si je celo ustavno sodišče zatisnilo oči pred tem prvovrstnim ustavnopravnim problemom.

Tudi na nekaterih drugih mestih (npr. v 7. in 21. točki) obrazložitev povsem nekritično, brez vsakega soočenja z laičnimi ustavnopravnimi pogledi na ta vprašanja, tako rekoč privzema cerkvene poglede na ta vprašanja kot svoje oziroma kot neproblematične za laično državo. Ali pa kar dvakratno navajanje (čeprav le v obliki citatov ali kot "obiter dictum", ne kot direktna presoja tega vprašanja) vključenosti teološke fakultete v državno (javno) univerzo - čeprav je jasno, da je bila ta ponovna vključitev TF v ljubljansko univerzo ustavnopravno povsem nepremišljen korak, storjen "iz slabe vesti" oziroma kot popravljanje domnevne krivice iz leta 1952, in čeprav je to v naravnost kričečem nasprotju z nedavno odločbo samega ustavnega sodišča o ustavni nedopustnosti konfesionalnega poučevanja religije v javnem šolstvu. Še dve taki "brzopleto vneseni" očitni nedoslednosti sta v našem pravnem sistemu na tem področju: papeškemu nunciju priznani privilegirani položaj doyena diplomatskega zbora (kar je uzus v "katoliških" državah - v državah z dosledno ločitvijo cerkve in države pa praviloma ne - seveda z izjemami) in uvedba vojaških kuratov kar mimo zakona (v ZDA jih je vrhovno sodišče sicer odobrilo, ampak komaj, kot izjemo - z argumenti, ki pri naši vojski sploh ne pridejo v poštev).

In še dva vladna "trika" - samo za primer

Z nasedanjem na prvega - glede prvega odstavka 2. člena - je ustavnemu sodišču "uspelo", vsaj v očeh nepoučenega bralca razsodbe, "preskočiti" najnevarnejšo čer, ki bi drugače neusmiljeno navrtala bleščeče polakirano barko "interpretacijske odločitve" v njenem mojstrskem vijuganju med Scilo in Karibdo. Prvi stavek 38. točke obrazložitve je zato vreden dobesednega citiranja: "Med ustavno spornimi členi naj bi bil tudi 2. člen Sporazuma, vendar je Vlada navedla pomisleke le zoper njegov drugi odstavek; zato je Ustavno sodišče opravilo presojo v okviru te določbe." Vredno podrobnejše semantične analize - a tudi brez nje stavek jasno pove: saj vemo, da je problem še drugje, ampak kaj hočemo, ko pa ga je vlada zamolčala - ga bomo pa še mi! Z "nespornim" prvim odstavkom je namreč "pridna" Slovenija priznala to, česar sploh še nobena druga država na svetu ni priznala - namreč "pravno osebnost Katoliške cerkve". Vse druge države se namreč omejujejo na to, da priznavajo kot pravni subjekt mednarodnega prava Sveti sedež, kot pravne subjekte svojega notranjega prava pa različne cerkvene institucije (škofije, župnije itd.) - pravnega subjekta z imenom "Katoliška cerkev" pa pravzaprav niti kanonsko pravo ne pozna, kaj šele pravni redi laičnih držav.

Toda to je bolj "lepotna" napaka, bolj blamaža v pravni terminologiji. Mnogo huje je, da si je ustavno sodišče (s hotenim nasedanjem vladnim trikom) zatisnilo oči tudi pred najbolj očitno protiustavnostjo celotnega sporazuma, ki je tako jasna in velika, da "se vidi iz aviona". Vlada je namreč v svojem zavajajočem "povzemanju" naših pomislekov namenoma izpustila tudi naš glavni očitek proti drugemu odstavku - da po njem Slovenija priznava pravno osebnost cerkvenih institucij "po normah kanonskega prava", tudi če pogojev državnega prava za to priznanje ne izpolnjujejo! Vprašanje za študenta na izpitu - ustavno sodišče pa na njem pade! Pardon, ni padlo: da mu te določbe ne bi bilo treba razglasiti za neustavno (in se s tem posloviti od mojstrovine "interpretacijske odločbe"), jo je raje kar spregledalo. Čeprav je naše pripombe, preden jih je "vrglo v koš", seveda gotovo prebralo, in je za problem torej dobro vedelo. In bi se tako eklatantne protiustavnosti v sporazumu moralo vsekakor lotiti kar samo, tudi če formalne spodbude v predlogu vlade za to ni imelo.

In kaj reči za konec? Smo pač majhna država. In ko bi se lahko samozavestno "postavili na noge" oziroma hrabro v bran lastni ustavi, za kar bi poželi simpatije povsod po svetu, celo pri nasprotnikih - počepnemo ... Ne povsem, "interpretacijska odločba" nam je vsaj delno vendarle rešila čast, a vendarle. Česa nam je tu pravzaprav zmanjkalo? Samozavesti? Korajže? Znanja?