Navidezno opravičilo

"Bila je moja napaka," je na torkovi novinarski konferenci skesano priznal Janez Janša, "in zanjo se opravičujem." Opozicijski voditelj je obžaloval svoj brambovski govor na zadnji izredni seji državnega zbora. Konkretneje, obžaloval je samo tisti del, kjer je zaveden od neznane gospe omenjal novinarja izdajalca, ki naj bi bil širil negativno predstavo o Sloveniji. Zgodba je znana, Janša je prebral pismo, v katerem je užaljena zgroženo opisovala članek češkega časopisa, ki naj bi ga bil napisal slovenski novinar Miha Lampreht. Izkazalo se je, da je avtor članka pravzaprav dopisnik praškega dnevnika Hospodarske Noviny, katerega ime je sicer podobno imenu direktorja Radia Slovenija, seveda pa ne gre za istega človeka. Ker je članek govoril o naraščajoči ksenofobiji v Sloveniji, ga je Janša priročno uporabil kot še enega iz množice dokazov o obračunu s tistimi, ki naj bi bili omadeževali slovensko osamosvojitev. Janša je neutemeljene in nepreverjene obtožbe izrekel pred kamerami nacionalne televizije, opravičil pa se je na redni tiskovni konferenci, pa še to opravičilo je bilo izrečeno kot napol odvečno, čisto na koncu, potem ko je javnosti predstavil svoje mnenje o falconu, o novem ustavnem zakonu o izbrisanih in o vladnih zaostankih pri sprejemanju evropske zakonodaje.

A Janša se pri opravičilu ni ustavil, v odgovor na proteste novinarskega sindikata je razkril svoje poglede na svobodo novinarstva. Po mnenju opozicijskega voditelja domoljubja pri opravljanju novinarskega dela ni mogoče javno predpisati, "korektno pa ga je pričakovati od tistih, ki delajo na nacionalnem radiu, ki ga moramo hkrati z elektriko plačevati državljani Republike Slovenije". Po Janši domoljubja torej ni mogoče zapovedati, vendar ni kaznivo dejanje, da se pričakuje od ljudi, ki so od nas plačani. Opravičilo, ki ga je izrekel opozicijski voditelj, torej sploh ni bilo opravičilo. Čeprav je Janša priznal napako pri poimenovanju, je novinarjem nacionalnega radia zraven še zažugal, da je korektno, če delavci nacionalnega medija delajo domoljubno. Kako Janša razume domoljubje, seveda ni težko ugotoviti. Prav tako ni težko ugotoviti, da je v navideznem opravičilu samo ponovil tisto, kar je med vrsticami povedal že v državnem zboru. Slovenski novinarji, ki v tujini pišejo o rastoči ksenofobiji, ne pišejo v dobro slovenski državi. In niso domoljubni. Tisti, ki komentirajo vprašanje izbrisanih drugače, kot ga razumejo opozicijska SDS in njeni prijatelji, škodujejo slovenski državi. Še posebno, če so to novinarji, ki delajo v nacionalnih medijih. Janša bi torej svobodo govora ukrojil po političnih merilih. "Sicer sem pričakoval, da bo to storil na seji državnega zbora, ampak vseeno sprejmem opravičilo. Kaj drugega pa nočem komentirati," je na Janševo proceduralno posipanje s pepelom odgovoril ožigosani Miha Lampreht. Če se Janša pri imenu ne bi zmotil, se gotovo ne bi opravičil.

Deja vu

Sicer pa razumevanje novinarstva kot četrtega stebra aktualne oblasti za Janeza Janšo ni nič novega. Pred ducat in več leti je takrat še popolni heroj osamosvajanja slovenskemu novinarstvu napovedal konec. Maja 1990, v času konstituiranja prve demokratično izvoljene oblasti, takratna zakonodaja je predvidevala še tridomski skupščinski sistem, je Televizija Slovenija poročala o zapletih pri prvih zasedanjih različnih zborov. Po mnenju Demosa poročanje televizijskih novinarjev ni bilo ne profesionalno ne objektivno, ampak ponižujoče, etično nekorektno, ideološko usmerjeno in namerno zavajajoče. Kaj se je pripetilo? Oko televizijske kamere je v že zdavnaj zaprašeni oddaji Žarišče pokazalo nespretnosti pri vodenju konstitutivnih sej skupščinskih organov. Zakonodaja namreč predvideva, da prvo sejo novoizvoljenega predstavniškega telesa vodi najstarejši izmed izbranih, in tako so se v past vodenja skupščinskih razprav ujeli posamezniki, ki so bili pri tem tragično nespretni. Proceduralno zatikanje, jecljanje pred mikrofonom in obžalujoče skomiganje z rameni je bilo seveda strašno smešno. Demos pa je televiziji zameril ravno to, da je te spodrsljaje pokazala. Iz Murske Sobote je prišel celo telegram, v katerem so prekmurski demosovci očeta naroda Milana Kučana (!) pozvali, naj "nemudoma poskrbi za zamenjavo nekaterih odgovornih urednikov in novinarjev". Tarnanje Demosa je bilo seveda čisto sprenevedanje; kot je zapisal tedanji komentator Mladine Andrej Škrlep, bi bilo "v nasprotju z novinarsko etiko, če bi televizijci poskušali z montažo ustvariti ozračje lažne slovesnosti in prikriti spodrsljaje in konflikte ob prvem sklicu skupščine".

In Janez Janša? Pri nesmiselnih obsodbah novinarjev in urednikov je sodeloval tudi sam. Ko je bil še poslanec Slovenske demokratične zveze v družbenopolitičnem zboru, je na nočni seji okoli četrte ure zjutraj izjavil, da so si "nekateri uredniki s svojim načinom poročanja pripravili labodji spev". Zaradi izjave o labodjem spevu so takrat protestirale različne novinarske cehovske organizacije, tudi dopisniki iz republik nekdanje Jugoslavije. Janša je metaforo o labodjem spev in zahteve po čistkah kasneje razložil še podrobneje. Labodji spev poročanja iz skupščine naj bi bil podoben novinarstvu v enostrankarskem sistemu, to poročanje naj bi bilo v funkciji smešenja pluralistične skupščine, program monopolnega medija pa se ne bi smel izkoriščati za ceneno politično propagando. Janša se je na koncu pojasnjevanja labodjega speva, tako kot leta kasneje tudi Lamprehtu, prostodušno opravičil tistim, ki jih je bil prizadel.

Skoraj petnajst let stara Janševa argumentacija je zelo podobna tisti s še sveže tiskovne konference. Janez Janša je že nekoč, kot jim še danes, novinarjem nacionalnih medijev pridigal, kakšen je interes slovenske države in kakšno je pravo in profesionalno novinarstvo. Sicer pa je latentna sovražnost do večine slovenskih medijev nekaj, kar Janšo spremlja že od tedaj, ko je iz novinarskih vod zajadral v politične. Mediji so bili krivi, ko so ga zamenjali po Depali vasi, režimsko novinarstvo mu je podtikalo trgovino z orožjem, ustvarjanje paravojske, prisluškovanja, ideološki nasprotniki so zmleli smele poskuse Bajukove vlade, hujskaško novinarstvo pa je iz "junaka slovenske pomladi" naredilo skoraj zaničevanja vredno osebnost. Drago Jančar je tako v nekem zapisu celo ugotovil, da je Janša, "čeprav se je striktno držal demokratskih procedur in je deloval po demokratičnih pravilih, tudi med nekaterimi zmernimi ljudmi obveljal ne za ostrega kritika in analitika, kar je v resnici bil, ampak za resnično nevarnega človeka, pravo fantazmo sovraštva, ki ogroža naš družbeni in življenjski red". Domnevni medijski umori pa so hkrati vseskozi povzročali ostre odzive. Še pred kratkim je Janša recimo obtožil Društvo slovenskih novinarjev, da je "društvo lakajev", na kongresu Evropske ljudske stranke v Bruslju pa je članom evropske politične družine potarnal, da so razmere v Sloveniji popolnoma drugačne od tistih v EU. Med drugim ga je zmotil tudi medijski monopol. In to čeprav je skupaj z opozicijskimi prijatelji izsilil popolnoma negledljive parlamentarne prenose, sam pa je eden od tistih politikov, ki se najpogosteje pojavljajo v studiih nacionalne televizijske hiše.

A vendar, ali ima Janez Janša prav? V nečem se gotovo ne moti, gotovo bi bili lahko mediji v Sloveniji bolj profesionalni, podobno kot bi lahko bili bolj profesionalni tudi politiki. Če se strinjamo s tezo, da je novinarska svoboda omejena z interesi lastnika, je potem interes lastnika nacionalnih medijev (torej države) objektivno, politično nevtralno poročanje. In ker Janšo pri poročanju o vprašanju izbrisanih očitno motijo nenehna vprašanja o spoštovanju človekovih pravic in naraščajoči ksenofobiji, opozicijski voditelj pač misli, da so takšna vprašanja nepomembna. Da izkrivljajo objektivno optiko političnega problema. Kakšna je njegova optika, je seveda znano. Izbrisani so dokaz politične prevare vladajoče koalicije, tiste, ki pozablja na Slovence, tiste, ki si išče nove volilce, tiste, ki se ozira po Balkanu, in seveda tiste, ki se je polastila medijev. Če si sposodim njegove skoraj 14 let stare besede ob pojasnjevanju metafore o labodjem spevu, naj bi "takšno poročanje prihajalo v nasprotje s stvarnostjo in nikakršne manipulacije tega ne morejo zakriti". A Janša se je takrat in tudi sedaj zmotil, glavni manipulator v igri z izbrisanimi niso mediji, pač pa politika, predvsem tista iz opozicijskih vrst, ki si pred volitvami na plečih zanikanja človekovih pravic kuje politični kapital. Če že drži, da mora biti korektno novinarstvo domoljubno, je resnično domoljubno le tisto novinarstvo, ki ni politično lojalno. Dobro novinarstvo že dolgo ne kleči več pred politiko, pa naj bo z ene ali z druge strani parlamentarnega nihala groze.