Evropa zdaj! / Obljubljena dežela

S tole Evropsko unijo je res en velik hec. Pristop k večnacionalni tvorbi, za katerega je pred dobrim letom glasovalo dobrih 860.000 volilcev, kar je sicer le za malenkost več kot polovica vseh volilnih upravičencev, je skoraj zdrsnil mimo nacionalnih evforij vajenih Slovencev. Razen običajnih prvomajskih rajanj, ki so bila tokrat poleg v delavsko rdečo odeta še v bruseljsko modro, nekaj dni pred dokončno odrešitvijo, pred simbolnim slovesom od krvavega Balkana, od temačne tranzicije, od ostankov totalitarizma kakšnega zanosa in ponosa zaradi uresničitve zgodovinskih sanj naših dedov in pradedov, tja do kralja Sama in še dlje, ni bilo čutiti. Razen seveda na razbrzdanih prvomajskih zabavah, katerih naboj pa se je že zdavnaj zajedel v srčiko delavskega naroda. Slovencev recimo nista zajela niti množična histerija ob evropskih zastavah, za katerimi naj bi bili znoreli Poljaki, niti strah zaradi napovedanih podražitev hrane, ki naj bi v češke trgovine prignal množice kupcev, željnih riža in sladkorja. Zdi se, da je bil prvomajski vstop le navaden praznik dela, ki mu je neizprosni koledar odvzel dela proste dni. Slovenija se pač že nekaj časa počuti evropsko in vstop pod bruseljski dežnik vsaj na kratki rok ne bo prinesel nobene večje, usodnejše spremembe. Celo priljubljenost prvega slovenskega evrokomisarja Janeza Potočnika počasi, a vztrajno ugaša. Potočnik se je poslovil od slovenskega kurnika in začel ustvarjati politiko na evropskem prizorišču, nacionalni interesi pa so zanj postali evropski interesi.