Iskanje pozabljenih strupov

Časi, ko je bila večina izdelkov, ki smo jih uporabljali, naravnega izvora, so nepreklicno minili. Že desetletja industrija ustvarja sintetične snovi, ki v okolju ne razpadejo, in če ne razpadejo, potem se kopičijo. Med njimi so tudi POPsi (persistant organic pollutants - obstojna organska onesnaževala). POPsi sodijo med najbolj nevarne strupe, kar jih pozna znanost, so zahrbtni in se kot sence smrti širijo skozi ekosistem, lahko udarijo kjerkoli in kadarkoli in imajo naravno tendenco, da se kopičijo v organizmih. Toda ne kopičijo se zgolj zaradi naravnih procesov, pač pa predvsem zaradi človeške neumnosti, pohlepnosti in brezbrižnosti. Tako kot recimo na Dravskem polju, kjer je z nevarnimi snovmi do roba napolnjenih kar nekaj gramoznic. Na vrhu je seveda zemlja in grmovje ali drevje, ponekod celo koruza, seveda za kamuflažo in za sonaraven videz. Tako rekoč spojijo se z okoljem, s kulturno krajino, kakor agrostepo ljubkovalno imenujejo agronomi. Spodaj pa so POPsi, ki počasi pronicajo v podtalnico in ogrožajo celotno Dravsko polje, natančneje ogromne zaloge vode, ki se pretakajo pod njim. Toda voda je univerzalno topilo in tako se skupaj z vodo pretakajo tudi POPsi, in to naravnost v vodovodne pipe. Pot končajo tam, kjer se je začela, pri človeku. Čudna stvar, kajne, človek hkrati v vlogi zločinca in žrtve, lopova in detektiva, obsojenca in sodnika. Toda s pomembno razliko, eni so pri tem kovali dobiček, drugi so zgolj anonimne žrtve, ki danes polnijo statistike o rakavih obolenjih. Ali pa ne, morda pa je narava pravičnejša, kot si mislimo, in smo tokrat za spremembo vsi žrtve, prav vsi, kajti dokončno zastrupljeno Dravsko polje bo tragedija za vse nas.

Kozoderčeva jama

Prelevil sem se torej v detektiva in si za pripravo osvežil spomin na nekaj dogodkov v ekološko burnem letu 1989. Začelo se je v Brunšvigu in okoliških naseljih južnega dela Dravskega polja, kjer so v vodovodih izmerili izjemno povečanje vsebnosti pesticidov, predvsem alaklora. Bil je alarm prve stopnje, zaprli so kontaminirane vodovode in začeli s cisternami oskrbovati ljudi s pitno vodo. Toda oskrbovancev z vodo je bilo več tisoč, stroškov pa za več milijonov. In kaj je storila vedno pragmatična in še bolj prekanjena oblast? Zvišala je dopustno koncentracijo pesticidov za dvajsetkrat in strup je izginil, s preprostim pravnim trikom so brezplačno dosegli to, za kar bi s sanacijo porabili težke milijarde. Ne boste verjeli, toda takrat smo v Jugi imeli današnji EU-standard, 0,1 mikrograma pesticidov na liter vode, in nato po hitrem postopku dobili WHO-jev standard 2,0 mikrograma na liter, ki je še vedno tako pri srcu našim politikom in "strokovnjakom". Saj se spomnite, kakšne travme so ti prestajali, ko nam je EU s 1. 1. 2003 predpisala 0,1 mikrograma na liter in je moral minister Keber po hitrem postopku takoj dovoliti VOKI, da lahko toči "pitno" vodo, v kateri je štirikrat več pesticidov. Tokrat se trik ni obnesel, saj so pristali na upravnem sodišču in pravdo izgubili.

Preden sem začel svojo pot iskalca zakopanih strupov, sem pregledal še raziskovalno nalogo, ki jo je že decembra 1989 izdelal Center za varstvo okolja Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Danes je to Inštitut za varovanje narave in piše se leto 2004. Vmes je torej preteklo veliko vode in strupov, toda nič se ni zgodilo, pač, zgodilo se je nekaj bistvenega, država Slovenija (konkretno ministrstvo za okolje in prostor) je imela sanacijo Kozoderčeve jame v devetdesetih letih za "top priority", potem pa nič več, kakor da je zgodba končana in da je problem rešen. Pa ni bil in še ne bo, dokler pri nas ne bomo obudili v življenje stockholmske konvencije o POPsih. In ker se politiki hvalijo, da so nas pripeljali v Evropo, jim mi zagotavljamo, da bomo zaradi POPsov pripeljali EU k nam, in to naravnost na Dravsko polje.

Raziskovalna naloga, ki razkriva vsebino zakopanega kemičnega bogastva, ima neprepričljiv naslov: Razvoj metod in tehnik za pripravo toksičnih odpadkov za deponiranje. Po naslovu nič kaj spodbudnega torej, še ena od "dokončnih rešitev kemičnega vprašanja", ampak vpogled v vsebino razkrije pravo grozljivko greha, ki se imenuje Kozoderčeva jama. "Problematika onesnaževanja podtalnice na južnem območju Dravskega polja sega že kar precej nazaj, v leto 1983, ko je bila odkrita v okviru hidrogeoloških preiskav pitne vode na Dravskem polju kontaminacija podtalnice v okolici Brunšvika," je zapisano v nalogi. V vodi so bili izmerjeni predvsem klasični organoklorni pesticidi in prav njihova prisotnost je nakazovala, da je najverjetnejši izvor staro odlagališče odpadkov. Poizvedovanja, ki so jih opravljali inšpekcijske službe in UNZ, so trajala vrsto let, dokler se ni razjasnilo, da je vir kontaminacije verjetno Kozoderčeva jama. Center za varstvo okolja je leta 1987 na podlagi znanih podatkov o gibanju podtalnice vgradil tri piezometre, ki naj bi nedvomno dokazovali, da je izvor kontaminacije res Kozoderčeva jama, toda rezultati teh preiskav so bili negativni. Dokončen dokaz naj bi prinesel testni izkop, ki je bil opravljen na podlagi ustnih pričevanj, in sicer z bagrom v šestintridesetih jamah. Rezultat meritev in izračunov je bi katastrofalen.

Poleg POPsov (merili in našli so izjemno visoke koncentracije DDT-ja, DDE-ja, endrina in dieldrina) in novejših pesticidov (atrazin, prometrin, simazin, fention, alaklor itd.) so v jami našli še različna olja, razne črne mase in gudron, stisnjeno embalažo in sode. Analize so pokazale izjemno heterogenost v porazdelitvi strupov ter obsežne ostanke sežiganja. Pričevalci so mi povedali, da se je v jami izvajalo redno sežiganje strupov in da se je takrat iz nje valil gost črn dim. Pred začetkom sežiganja so vestno obvestili okoliške gasilce, da ne bi "po nepotrebnem" posredovali. No, take obzirnosti do ljudi jim vsekakor ne moremo pripisati glede na pričevanja, da so strupe tja najpogosteje vozili kar s tovornjaki cisternami in jih izlivali neposredno v jamo. Da je bilo izlivanje izdatno, dokazujejo tile podatki: povprečna koncentracija pesticidov v zemljini Kozoderčeve jame za večstotisočkrat presega še dopustno, to pa seveda pomeni, da kontaminirana zemljina ne sodi niti na odlagališče nevarnih odpadkov, pač pa naravnost v posebno sežigalnico za prst. Toda take sežigalnice pri nas ni, najbližja primerna je v Nemčiji! Oglejmo si še sklep raziskovalne naloge: "Ali uspešnost testa v primeru nadaljevanja zdrži tudi ekonomske zahteve, če imamo opraviti s cca 50.000 tonami kontaminirane zemljine!!!" Uf!

Aha, torej bi bilo treba prepeljati 50.000 ton tovora, kar znese 2000 težkih tovornjakov po 25 ton. Do kam in za kakšno ceno? In to prek meja pri sedanjem režimu za nevarne tovore? Za sanacijo, ki jo je predlagal Center (seveda pri takratnem znanju), bi potrebovali 1500 ton aktivnega oglja in okrog 5000 ton cementa!

Številke, od katerih se zvrti v glavi, zato ni nič čudnega, da se je država odrekla sanaciji in jo skuša "pozabiti". Toda to ne bo šlo, saj vendar obstajajo državni dokumenti, v katerih se država zavezuje, da bo Kozoderčevo jamo sanirala, ker je to prava ekološka bomba, in hvala bogu je sedaj tu še stockholmska konvencija.

Ampak ob vsej tej grozljivki bode v oči droben, a izjemno pomemben podatek, ki stoji v besedilu naloge in ki govori, da se nabor pesticidov, najdenih v Kozoderčevi jami, ne ujema z rezultati meritev, ki so bile opravljene v naselju Brunšvik. Torej mora v bližini obstajati vsaj še ena jama!

Druge jame

Že lani me je okoljski aktivist iz Pomurja obvestil, da je spoznal možaka, ki ve za lokacijo še drugih gramoznic, kjer je hudo strupena dediščina. Na hitro je bil organiziran sestanek, in ko sem na vrat na nos pridrvel na Dravsko polje, sem naletel na nezaupljiv obraz in trdovraten molk. Mož ni in ni hotel spregovoriti. Slišal sem le nekaj neoprijemljivih besed o čudnih nočnih izpustih, ki menda lebde nad Račami. Jasno je, da je v Račah Pinus, in jasno je tudi, zakaj je bil Pinus večinski financer omenjene raziskovalne naloge. Morda slaba vest ali pa še kaj več? Skratka, tista pot na Dravsko polje je bila izguba časa.

Toda pred kratkim je mož le spregovoril in tokrat je bila pot uspešna. Raziskovat smo se odpravili vsi trije in domačin je bil sijajen vodnik.

Začeli smo kar na obrobju Spodnjih Rač, kjer je bila nekoč gramoznica čez cesto nasproti Mešljeve jame. Danes je tam zgoraj videti zgolj polje koruze in travnik, toda spodaj, v globini nekako šestih metrov, se začne deponija POP-sov, kjer je najti še vse mogoče druge nevarne odpadke. Ob Mešljevi jami stoji tabla, ki strogo prepoveduje vsako odlaganje odpadkov, verjetno že zaradi etičnih razlogov, saj je ob robu jame spomenik NOB. Toda čez cesto odlaganje strupov nikoli ni bilo prepovedano, vse dokler ni bila jama polna in so jo lepo zasuli ter zemljišče nato zasadili s koruzo. Koruza in pesticidi pa gredo lepo skupaj.

Pot nas je vodila po cesti Rače-Brunšvig-Ptuj do Kozoderčeve jame, ki je z nasuto dovozno cesto nekako prepolovljena, na levi stoji domačija s piščančjo farmo, na desni se razteza jedro zloglasne deponije, ki je ograjena z nizko žično ograjo. No, ta vsekakor ni nikakršna ovira za POPse.

Toda zgolj nekaj sto metrov naprej, na levi strani ceste, je naš vodnik ukazal postanek. Edino, kar smo videli, je bil otok nizkega drevja in grmovna gošča, vsenaokrog pa koruzne njive. To je bila torej druga jama, ki jo je poimenoval kar jama proti Brunšvigu. Velika je bila nekako za četrtino Kozoderčeve jame, toda glede vsebine vodnik ni vedel povedati kaj več kot to, da je notri, poleg drugih nevarnih snovi, zakopana velika količina POPsov.

Potem smo se vozili po kolovozu in sredi koruze ustavili vozilo ob starem poljskem znamenju. Sedaj mi je že bilo jasno, da so lahko tudi takile otočki zelenja sredi njiv svojevrstno znamenje za prisotnost POPsov. In prav sem imel. Vodnik je povedal, da stojimo ob zasuti jami pri Križu, imenovani tudi Križna jama, in da smo blizu naselja Brezola. Jama ob znamenju je sodeč po površini zaraščenosti precej večja od tiste proti Brunšvigu. To jamo naj bi sicer konec osemdesetih let začeli sanirati, toda ...

Preostala nam je še rešitev uganke "ruskega pokopališča" v Kidričevem, za katerim naj bi bili zakopani zaboji z DDT-jem. To iskanje je preseglo poznavanje našega vodnika, zato smo se ga lotili skupaj. Asfaltna cesta se je spremenila v s kockami tlakovano, ki so jo Nemci zgradili že leta 1942, a je še izjemno ohranjena glede na današnjo gostoto prometa in obtežbo z njim. Domačine smo spraševali o "ruskem pokopališču" in šele četrta oseba nas je napotila do cerkve, ob kateri je sicer bilo pokopališče, toda nad vhodnimi vrati nas je nemški napis opozarjal, da stojimo pred vojaškim pokopališčem iz leta 1916. Znotraj ograje pa smo videli le tri grobove in obširno trato. Pokopališče je torej zravnano z zemljo. Ampak trije grobovi so pripovedovali čudno zgodbo. Eden z židovsko zvezdo, drugi z letnico 1945 in tretji z ruskim napisom. Toda mi smo iskali DDT. Obkrožili smo pokopališče, ki ga obdaja gozdič, in ugotovili, da brez domačinov ne bo šlo. Imeli smo srečo, kajti prestregli smo starejšo gospo, ki nam je povedala kratko zgodbo o pokopališču, torej leta 1916 lazaret in pokopališče KuK, leta 1920 tabor ruske bele garde in leta 1945 taborišče ujetnikov iz 2. svetovne vojne. Boleča zgodovina in veliko trpljenja nedolžnih, toda kaj je z DDT-jem?

"Ja," je rekla gospa, "tule za kapelo so nekaj kopali, in ker niso nič našli, so rekli, da DDT-ja tu pač ni!" Super, smo si rekli, to je najsodobnejši način iskanja POPsov!

Mi smo seveda postavili priložnostno moško teorijo o zakopanem DDT-ju. JLA je pred leti nad rekruti opravljala prav poseben obred "zaprašivanja", med katerim so prestrašenim mladcem v gate naprašili pol kile DDT-ja (preventivno proti sramnim ušem, picajzlom) in malo manj po drugih poraščenih delih telesa, proti ušem. No, in morda so po prepovedi DDT-ja svoje zaloge pač nekam odložili, torej zakopali. Recimo tu nekje. Kidričevo smo zapustili mešanih občutkov in s spoznanjem, da se zgodovina zgolj ponavlja in da se uporaba orožja ali nevarnih kemikalij za ljudi navadno konča na pokopališču.

Ob enodnevnem iskanju strupov, pokopanih na Dravskem polju, se nam je porodilo veliko vprašanj: čigavi so zakopani POPsi, kdo je krivec (Pinus je imel takrat vsa potrebna soglasja in dovoljenja) in kdo oziroma kako bo saniral nastale razmere?

Sodeč po določilih stockholmske konvencije so za sistemsko spremljanje odgovorni ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za zdravje in urad za kemikalije. Ampak sanacija Kozoderčeve jame je bila v devetdesetih letih redno med prednostnimi programi ministrstva za okolje in prostor. So torej odgovorni v tem ministrstvu oziroma takratni minister za okolje opustili ukrepanje po uradni dolžnosti in s tem povzročili tveganje splošne nevarnosti za zdravje in okolje?

Stockholmska konvencija o POPsih v 6. členu predpisuje, da se POPsi odstranijo tako, "da se vsebnost obstojnih organskih onesnaževal uniči ali ireverzibilno transformira tako, da ne izražajo lastnosti obstojnih organskih onesnaževal". V 7. členu pa jasno določa, da mora vsaka država podpisnica v dveh letih predložiti izvedbeni načrt sanacij in da mora v skladu z 10. členom zagotoviti javnosti vse razpoložljive podatke o POPsih ter omogočiti polno sodelovanje javnosti pri obravnavi tega vprašanja. V tem trenutku je najpomembnejše, da mora slovenska javnost imeti dostop do vseh podatkov o POPsih, kjerkoli so ti pač zakopani ali odvrženi, pozabljeni ali uporabljani, tudi o teh, ki so zakopani v gramoznicah na Dravskem polju. Veliko je starih kemičnih grehov, ki leže zakopani širom po Sloveniji, in vse manj je živih prič, ki še vedo za skrivne lokacije, zato bi bilo modro, da se država odloči za splošno amnestijo za vse "grešnike", in ne le to, da celo razpiše denarno nagrado za vse informacije, ki bodo pripeljale do pravočasnega odkritja in uničenja teh izjemno nevarnih snovi.