stranke / "Mi smo najboljši"

V marsičem je vprašanje identitete stranke povezano z zunanjimi okoliščinami. Danes je spomin na to, da so bile v osemdesetih ključne teme vprašanja nadzora nad vojsko, svobode tiska, svobode posameznika, že deloma zbledele. Veliko vprašanj, odprtih sredi osemdesetih let, je svoj epilog dobilo v novi ustavi v letu 1991. Danes so to samoumevni temelj demokratičnega sistema. Dejstvo, da so bile teme, odprte ob koncu osemdesetih, leta 1991 kodificirane z novo ustavo, pa vseeno kaže, da je imela ZSMS ob koncu osemdeset dober nos za ključna politična vprašanja. Vprašanje pa je, katere teme so važne danes. V vmesnem času smo se vsi ukvarjali z integracijo Slovenije v zahodni svet.

Kaj se je z identiteto LDS zgodilo na začetku devetdesetih?

Začetek devetdesetih let je prinesel radikalen preobrat optike. V ospredje so prišle teme osamosvojitve in nacionalne države. Vprašanja svoboščin so šla v drugi plan. Več let je bila v ospredju tema o tem, kako naj se nova država uveljavi v mednarodnem kontekstu. V strankah pa so se dobili veljavo ljudje, ki so znali najti odgovore na specifična vprašanja določenega časa.

Pravite, da je LDS nekoč imela nos za pomembne teme. Vendar zadnja leta LDS ni stranka, ki bi določala dnevni red politične diskusije. LDS je med prioritete sicer postavila vstop v EU in NATO, ostale teme pa so na dnevni red postavljale druge stranke, predvsem SDS.

Prioritete, s katerimi se je ukvarjal LDS, so bile postavljene že na začetku devetdesetih. Kmalu je postalo jasno, da bo Slovenija varnost zagotavljala znotraj sistema kolektivne varnosti. In da bo gospodarsko prihodnost iskala znotraj EU. Obe asociaciji sta odprli redovalnici in zapisovali ocene. Bilo je samo vprašanje, kako bomo izdelali posamezne razrede procesa vstopanja v integraciji. To pa je vzpostavilo nov jezik, ki je bil po moji oceni za LDS precej poguben. Ta jezik je kriv za mentaliteto, ki jo - če poenostavim - lahko strnemo v stavek: "Mi smo najboljši." Ves čas smo poslušali: najbolje izpolnjujemo te in one kriterije. Najhitreje napredujemo pri tem ali onem poglavju. Fascinacija s to terminologijo je bila neizmerna. Medtem pa se je vedno bolj kazalo, da politika ni zgolj zgodba o velikih zgodovinskih dogodkih, pač pa naj bi se ukvarjala tudi z vsakdanjimi problemi ljudi, ki živijo med nami. Na zelo konkretna vprašanja konkretnih ljudi smo odgovarjali z žargonom procesa širitve EU in statističnih podatkov, češ da nam gre vsem skupaj mnogo bolje kot drugim kandidatkam. Hkrati pa vstop v EU ali NATO ni zgolj dosežek LDS, ker je šlo za cilje, pri katerih je sodelovala cela koalicija in tudi opozicija.

Omenjate poguben jezik, ki je nastal ob vstopanju v EU in NATO.

Ta jezik je še vedno prevladujoč. Včasih smo bili država, najboljša kandidatka, najboljša vlada. Zdaj smo najboljša opozicija.

Vendarle: gre za dve zgodbi. Ena govori o vstopu v EU, druga o vstopu v NATO.

Ko so bile odločitve o vstopu v NATO in EU sprejete, so bile mednarodne okoliščine drugačne. Jugozahodni Balkan je bil takrat bistveno bolj nemirno območje. Obstajala sta najmanj dva argumenta za vstop v sistem kolektivne varnosti. Prvič, varnosti si nobena država ne more zagotoviti sama. Zame je bil zelo pomemben tudi drug argument: prek vstopa v mehanizme kolektivne varnosti bi lahko vzpostavili tudi učinkovit nadzor civilne sfere nad vojsko. Z razumevanjem razmerja med civilno sfero in vojsko smo imeli v teh krajih kar precej težav - tudi po letu 1991.

Volilni rezultat LDS kaže, da se je stranki na neki točki zalomilo. Na kateri točki?

Če presojam z današnjega stališča, se je vrh LDS ustrašil resne razprave o Natu. Napaka je tudi v tem, da so ljudje iz LDS, ki so bili glede Nata skeptični, spoštovali strankarsko disciplino in skepse v javnih debatah niso izražali. Navzven se je ta strah pred diskusijo manifestiral v tem, da je LDS zelo nestrpno reagirala na vse argumente skeptikov. Večina ključnih zagovornikov vstopa v Nato - z izjemo Janše - je bila namreč iz vrst LDS.

Se strinjate s še bolj ostro oceno: ne le, da je LDS ostro in nestrpno reagirala na vse argumente skeptikov? Ostro je reagirala že na pobudo, da je skrajni čas za začetek resne javne diskusije o vstopu v Nato. O vstopu v Nato do leta 2001 praktično ni bilo diskusije. To debato so v resnici izsilili mediji, njihova poanta pa je bila: začnimo debato!

Volje, da bi se javna diskusija začela, res ni bilo. Ko pa se je odprla, se je z vsemi kanoni streljalo na ...

Vrabce?

Na komarje. Ocenjujem, da je nervozna reakcija posledica negotovosti, ali smo s argumenti dovolj močni. Naše interne dileme so bile, ali res vemo, kakšne so posledice vstopa v Nato in EU. Ali bodo organizacije, v katere vstopamo, čez čas takšne, kakršne se zdijo v trenutku vstopa. Ali ima Nato glede na namen ustanovitve sploh še kak velik smisel? Pač, berlinski zid je že zdavnaj padel.

Si je LDS med diskusijo o Natu odrezala del zgodovinskih korenin, zavezništev, ki so segala proti ljudem iz nekdanjih družbenih gibanj?

Te povezave so začele razpadati že bistveno prej. Tomaž Mastnak je leta 1991 objavil razpravo Civilna družba na oblasti - že iz naslova je jasno, kako paradoksalna je bila situacija. Nekatere pobude civilne družbe so realizacijo doživele z novo ustavo. Zeleni, recimo, so vodili ministrstva. Nekateri aktivisti gibanj so po volitvah avtomatično prevzeli oblastne funkcije. To je razorožilo marsikatero gibanje. Določena gibanja so se izpraznila na čisto osebni ravni; nekateri ključni ljudje so šli v državne institucije. Po drugi strani so se gibanja tudi konceptualno izpraznila. Konec koncev, del iniciativ, s katerimi so se včasih ukvarjala gibanja, je bil prenesen v institucionalni okvir.

Že, vendar je imela LDS v zadnjih štirih letih resne težave z vsaj štirimi temami, ki se tičejo varstva človekovih pravic. Najprej je dr. Keber predlagal novelo zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, pa je opozicija ta zakon minirala na referendumu. LDS je bila kot največja vladna stranka neuspešna, ko je šlo za vprašanje izbrisanih. Zakona o istospolnih partnerstvih še vedno ni. In konec koncev, tu je vprašanje, kaj bo z džamijo. Če kulturo definiramo na najširši možen način, ugotovimo, da na teh področjih LDS ni znala unovčiti političnega kapitala, ki ga je imela. In načel liberalnosti v teh točkah ni prevedla v pravni red. Kot da bi taktizirala - kapitala ne bomo zapravljali na teh točkah.

Res je. Samo zavzetje oblasti še ni jamstvo, da bodo nekatere ideje realizirane. In zavzetje oblasti še ne pomeni, da smo lahko glede varovanja pravic posameznikov brezskrbni. Še nekaj se je zgodilo: da bi bila poudarjena distanca do početja LDS na začetku devetdesetih let, so v ospredje prišla vprašanja privatizacije in različnih prestrukturiranj. Naenkrat se je veliko govorilo o bankah, infrastrukturi, reformi pokojninskega sistema. S tem v ospredje niso prišle zgolj druge teme, pač pa so začeli na pomenu pridobivati določeni specialisti. Na koncu je vse skupaj izgledalo tako, da na volitvah nastopajo stranke, potem pa predsednik na univerzi poišče vlado.

Je to slabo?

Sam mislim, da je vlada v osnovi političen organ. Ministri so politiki. To še ne pomeni, da ljudi ne smemo rekrutirati izven ozkih političnih struktur. Pri nas pa včasih nastopi nelagodje že ob omembi določenih političnih tem. Poglejmo žargon obeh predsednikov republike, prejšnjega in sedanjega: oba zelo rada govorita o razvoju in prihodnosti. In pozivata k preseganju ideoloških sporov.

Kaj pomeni preseganje ideoloških sporov?

V naših razmerah to pomeni, da določena vprašanja potlačiš, zamolčanje pa naprej generira podreditve vsebin in tudi ljudi. Potem je tu pričakovanje, da se določenih politično občutljivih tem ne uvršča na dnevni red. Teme, ki generirajo spore in razkole, seveda obstajajo. Prehod na diskurz strokovnjakov, ki ga je v zadnjih letih uveljavlja LDS, jih žal ne preseže, niti odpravi.

Človek, ki uporablja jezik strokovnjaka, je tudi Tone Rop, predsednik stranke, ne? Uporablja jezik, za katerega se zdi, da ni političen, pač pa tehničen. Rop je naredil perfektno kariero uradnika.

Tehnokrata?

Gotovo se ni kalil v političnih diskusijah. Naloge, ki jih je dobival, je spretno in učinkovito izvedel - od privatizacije in pokojninske reforme do tega, da je nadomestil Mitjo Gasparija, ki je bil po moji presoji nedosegljiv finančni minister. Po eni strani je Rop naloge, ki jih je dobival, lahko uspešno speljal, ker mu je to omogočala večina v parlamentu. Po drugi strani pa mu je uspešno kariero zagotavljalo dejstvo, da je imel dobrega šefa.

Potem pa je šef postal sam.

To je drugo vprašanje.

In kaj se zgodi?

Razplet vidimo danes. Samo zaklinjanje, kako dobri smo, ni več zadoščalo, da bi na volitvah dobili potrebno večino.

V Mladini je pisalo, da ste imeli na zadnji seji sveta, ko ste govorili o volilnem porazu, z Ropom oster duel.

Teh duelov je bilo več. Sam sem vztrajal na stališču, da ocena "Vsi smo krivi", ni pravilna. Sintagma "Zgodil se nam je poraz" ne pove dovolj. LDS je izgubila volitve, vendar za ta poraz nek poslanec, član stranke in predsednik vlade nismo enako odgovorni.

Ste sodelovali pri pisanju analize volilnega rezultata?

Analizo je na predlog izvršnega odbora pripravila štiričlanska ekipa. Daleč od tega, da bi hotel polemizirati s posameznimi točkami ocene volilnega rezultata. Vendar delovno poročilo ne omenja nobenega imena. Ni razjasnjeno, katera imena bi utegnila nositi večji ali manjši del odgovornosti. Spuščeni so dogodki, ki nam niso bili v ponos. Sklep, ki se ponuja, je, da bi se poraz LDS-u zgodil v vsakem primeru. Sam pa v to ne verjamem. Prepričljivo vodstvo stranke lahko prispeva, da se zaupanje ohranja. Ali pa, da se zgubi.

Pred prejšnjim kongresom LDS leta 2002, ko je bila stranka še čvrsto na oblasti, je Gregor Golobič omenil, da se nekaterim zdi oblastni položaj nekaj samoumevnega. Kot da je prvo mesto zajamčeno. Sam je takrat opozoril na predpostavko med ljudmi v stranki, češ da se pozitivne reči dogajajo kar same od sebe.

To je bila dobra detekcija razpoloženja. Sam si ne bi upal na pamet govoriti, kaj je obrnilo trend zaupanja. Vsekakor se mi ne zdi pretirano pametno, če skušamo odgovornost prelagati na celotno 12-letno obdobje. Volitve so na vsake štiri leta.

Po letu 1992 je LDS vedno za nekaj točk izboljšala prejšnji dosežek.

Prejšnje vodstvo je vodilni rezultat na vsakih volitvah utrdilo. Zato je za stranko zelo pomembno, da se vpraša, kako je opravila prehod od Drnovška na novo vodstvo. S tega vidika seveda ni mogoče reči, da moramo vso odgovornost pripisati novemu predsedniku stranke. Vseeno pa je v post-Drnovškovem času prišlo do nekaterih korakov, ki so omajali ugled stranke.

Recimo?

Najprej velja omeniti govorice o distanci med Drnovškom in Ropom. Vtis, da med Drnovškom in Ropom obstaja spor, je bil z vidika stranke neproduktiven. Če analiza volilnega rezultata govori o aroganci, bi sam dodal, da to ni vremenski, od ljudi neodvisen pojav. Za nekatere ljudi v stranki velja, da so arogantni, drugi pa niso. Stopnja samorefleksije je bila premajhna. Za liberalce dve podmeni nista dobri. Ni dobro, če ves čas ponavlja, kako si najboljši. In ni dobro, če v to za povrhu veruješ. Sam spodobnega liberalca vidim kot človeka, katerega politično delovanje ne sloni na verovanju, pač pa temelji na dvomu. Liberalec se sprašuje, ali je res ravnal prav. Ali bi lahko naredil bolje? Liberalec ne podcenjuje nasprotnika. To, da pod vprašaj postavljaš lastne korake, je lahko mučno. A ta dvom v lastno početje je bil za identiteto LDS nekoč zelo pomemben. Sam uvod v volilno kampanjo je bil sicer dober, drugi del pa je bil defenziven. Precej je na kampanjo vplival dogodek, ki ga je pri Dragonji sprovociral Podobnik. Ves čas smo se držali načela, da se moramo izogibati incidentnim situacijam, ker to poslabšuje možnost ureditve odnosov s Hrvaško. Janez Podobnik je potem šel sadit lipo. Če presojam ravnanje hrvaških oblasti, je to, kar se je zgodilo Podobniku, absolutno obsojanja vredno. Seveda pa je problematična tudi reakcija, da bomo premislili, ali naj še podpiramo Hrvaško na njeni poti proti EU. S tem smo uporabili jezik, ki ni naš. In promovirali smo politiko, za katero verjamem, da ni dobra. Konec koncev, to zmanjšuje tudi ugled države.

Je Tone Rop edini predvideni kandidat za predsednika stranke?

Po volitvah je skupaj s sodelavci reči peljal tako, kot da ni potrebno iskati drugega predsednika. To je težava. Tudi če bi se kdo pojavil, bi imel zgolj minimalne možnosti. In to me najbolj skrbi. Signali, ki jih dobivamo, so namreč jasni: spremeniti moramo jezik, delovanje, spremeniti moramo način obnašanja, vprašati se moramo o nekaterih predpostavkah. Namesto tega skoraj ne smemo dvomiti, da konsolidacijo lahko izpelje samo isti predsednik. Če torej hočemo stranki dobro, bi morali vodstvo iskali v širokem krogu. In ne v najožjem krogu sedanjih Ropovih sodelavcev.